Avtor: Tine Velikonja

Rojenice so mu napovedale dolgo življenje in bleščečo kariero

Ob nepreverjenih okoliščinah, kako je prve dni maja 1945 umrl Tonči Kokalj (živega naj bi pahnili v eno od brezen v Trnovskem gozdu), se čudimo, kako da niso partizanski sodniki uprizorili gala predstave, ki bi obvezno spadala k totalni zmagi. Že sredi leta 1945 bi lahko postavili pred sodišče čedno število političnih veljakov in vojaških poveljnikov protikomunističnega upora, ki so jim bili padli v roke, med njimi tudi Kokalja. Temu bi lahko sledilo še nekaj procesov, pri katerih bi se morali zares potruditi. Med tisoči domobrancev, ki so jim jih Angleži servirali kot na pladnju, bi poleg vodilnih oficirjev, ki bi jih odbrali že prej za prvi proces, poiskali prave zločince in morilce, črnorokce, resnične ali namišljene. Za zgled bi omenil urhovsko posadko, ki so jo dobili na Teharje in pobili, še preden so spoznali, kaj vse bi se dalo z njo početi. Nato bi padale glave kot v francoski revoluciji, ne ravno kraljev, zato pa kraljevih adjutantov, maziljenih kanonikov in dvornih dam. Sodrga, ki je ob taki priliki nikoli ne manjka, bi napolnila Kongresni trg do zadnjega kotička. Narodova jeza bi se do konca razživela in svoboda bi postala še bolj zlata. Vsem drugim bi velikodušno podarili življenje. Lahko bi celo za nekaj časa uvedli suženjstvo kot v starem Rimu, pa jim tega nihče ne bi štel v slabo. Bivšim knojevskim in oznovskim oficirjem zdaj ne bi bilo treba hoditi s sklonjeno glavo. Tako njim kot tistim, ki so morili ob breznih in jamah, ne bi bilo treba zvračati krivde drug na drugega in se oprijemati bedastih laži o pobojih v okviru zaključnih operacij.
Oče je bil poštni inšpektor, doma iz Krope. Prva žena mu je umrla na Dunaju. Druga žena Fani je izhajala iz trgovske družine Šumi iz Kranja. Rojenice so 7. junija 1892 Antonu, ko je ravno prijokal na svet, napovedovale dolgo življenje in blestečo kariero. Niso se veliko zmotile, a se je zataknilo že z očetovo smrtjo, ko je imel fant deset let. Mati se je vsa posvetila sinu. Stanovala sta v Ljubljani na Poljanski cesti v Dolinarjevi hiši, kjer je bila znana pekarna. V stari Avstriji je uspešno končal kadetnico, bil z dvaindvajsetimi leti, ko se je začela prva svetovna vojna, že poročnik in konec vojne leta 1918 dočakal s činom majorja. V najkrajšem času bi moral postati von. Otroka sta se kasneje pogosto šalila in klicala mamo Maria von Kokalj. Baje mu v Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev zadnjega napredovanja niso priznali. Služboval je v različnih krajih. Leta 1928 ga najdemo na Sušaku, kjer dela v prosti coni na meji z Reko kot vojaška oseba, vendar v civilni obleki.

Opis slike: Kokalj leta 1939 v uniformi konjeniškega polkovnika

Meri je imela srečo, ker je imela strgan rokav

Cecilija Pincolič, gospa Cilka, je prišla leta 1941 v hišo uglednega trgovca Leskovica v Stari Ljubljani za gospodinjo po sili razmer. Hotela je odpreti manjšo trgovino, pa ji je italijanska okupacija prekrižala račune. Kokaljevi so prišli iz Beograda enkrat jeseni. Z njimi se je posebej spoprijateljila in poslušala stare zgodbe. Večino snovi za to poglavje smo našli v njenem pripovedovanju.
Star je bil 36 let, a še vedno samski. Čeprav so ga ženske obletavale, si ni znal izbrati družice za vse življenje. Pobudo je prevzela mama Fani. Poznala je družino Leskovic, zlasti gospo mamo, ki je bila tudi Kranjčanka. Vedela je, da imajo tri cvetoča dekleta, še vsa neporočena. Tako je poslala sina v hišo na Florjanski ulici 1 z naročilom za očeta. V resnici pa mu je razložila: »Tam so tri dekleta, pa boš katero dobil.«
Zavedal se je nerodnosti svojega položaja in sklenil že naprej: katera mi bo odprla, tista mi je namenjena. Pozvonilo je in odpret je šla Meri, ki je bila po starosti srednja. Pred vrati je stal postaven oficir. Nosil je uniformo konjeniškega majorja. Kasneje so se šalili, da je imela srečo, ker je bila oblečena v haljo z raztrganim rokavom in zato njena zadrega pred strumnim vojakom še bolj prisrčna in rdečica na licih še bolj naravna. Povedal je, kdo je in da prihaja k očetu. Poznali so njegovo mamo, njega pa videli prvič. Lahko si predstavljamo, kako si je ogledoval tisto bogatijo, sad stoletnega zbiranja in kopičenja. Naslednjega dne pritarna gospa Fani: »Tonči je rekel, da samo to in nobene druge!« Najraje bi jo takoj odpeljal s seboj. Meri se je branila, čeprav je bila polnoletna in godna za možitev. A imela je svojo družbo in prijatelje med študenti. Tudi gospodar je bil proti: »Tako hitro pa ne gre!« Snubec ni odnehal in čez nekaj mesecev sta bila poročena. Odpeljal jo je na Sušak. 1929. leta se mu je rodila Meri, drugo leto pa še Toni. Stanko, ki se je rodil leta 1939 v Beogradu, je umrl star tri tedne. Pobrala naj bi ga malarija.
Tonči Kokalj je služboval v Zagrebu, Beogradu, Nišu, spet v Zagrebu, potem pa so ga poklicali v Beograd za kraljevega adjutanta. Napredoval je v podpolkovnika in nato v polkovnika. Tako visok položaj na dvoru je imel od Slovencev samo še Pogačnik. Postal je tudi poveljnik konjeniškega polka kraljeve garde. Stane Potočar ga omenja v Zvestobi (Ljubljana, 1994, Društvo piscev zgod. NOB) na str. 22: Komandant Anton Kokalj, Slovenec, je bil oster oficir, a pošten človek in je prepovedal kruto ravnanje z vojaki; čeprav drilu tudi on ni nasprotoval. Enkrat je prišel k nam v učilnico, nagnal ven oficirje, nas pa vpraševal, ali nas kaj tepejo ali drugače maltretirajo.


Bil je zaveden Slovenec in katoličan. V Beogradu je šel vsako nedeljo k maši v župnijsko cerkev sv. Antona v gardni uniformi. Beograjski nadškof dr. Ujčič je pravil, da gre v Beogradu najprej h Kokaljevim, tam je njegov drugi dom.
Mene je presenetilo, da otroka tako lepo govorita slovensko in sem ju večkrat dražila, kako da ne znata po srbsko, čeprav sta se v Beogradu igrala s princema Tomislavom in Andrejem. Kako so se sploh sporazumeli med seboj? »To pa ne, tega pa oči ni pustil.« »Kako ste se pa potem pogovarjali med seboj?« »Je že šlo,« je prepričevalno odgovarjal Toni.

Opis slike: Na Sušaku leta 1929 – Kokalj z ženo Marijo in prvorojeno hčerko Marijo

Tonči je bil kot adjutant mladoletnega kralja Petra njegov varuh in skrbnik. Spremljal ga je povsod. Poleti, ko se je kraljevi dvor začasno preselil v Slovenijo, je svojo družino odložil pri sorodnikih v Ljubljani, sam pa šel za kraljem. Veliko se je zadrževal na Brdu pri knezu Pavlu.
V uniformi gardnega oficirja v modrem suknjiču in rdečih hlačah je bil za Ljubljančane prava atrakcija. Vse se je oziralo za njim, posebno v cerkvi, saj ni bila navada, da bi visoki oficirji hodili k nedeljski maši.
Ob napadu sil osi na Jugoslavijo je bil komandant 66. konjeniškega polka. Terzič navaja, da naj bi pred Zvornikom samovoljno zapustil enoto in so ga nameravali celo postaviti pred sodišče (Velimir Terzič, Slom kraljevine Jugoslavije). Nemci so ga imeli v začetku v hišnem priporu v Beogradu. Zato je družino poslal v Ljubljano, sam pa je prišel za njo čez nekaj mesecev. Spomladi leta 1942 so ga z drugimi oficirji odpeljali v internacijo, najprej v Gonars, nato v Monte Male pri Torinu in končno v bližino Padove. Decembra istega leta je bil z drugimi višjimi oficirji izpuščen domov (Boris Mlakar, Primorski biografski leksikon, 8, Gorica 1982).


Prvo polovico leta 1942 so se oficirji shajali v gostilni Kaplan ob Ljubljanici. Prihajali so Novak, Krener, Hace, kolesar Pepe, kot so nazivali poveljnika kolesarske enote, Toni in drugi. Vabil jih je tudi Vauhnik, naj se mu pridružijo. Nemočno so opazovali, kako jih komunisti prehitevajo. Njim se niso hoteli pridružiti, ravno tako pa so odklanjali kakršnokoli povezavo z okupatorjem. Kokalju, ki je bil pristaš SLS, so se zdeli četniški načrti neuresničljivi. Zato se ni pridružil skupini, ki je šla v ilegalo in se ob kapitulaciji Italije znašla v Grčaricah.
Zvečer se je vračal domov šele ob policijski uri, ki je bila ob 11. uri. Žena ga je vedno čakala. Še prej je moral čez verando, nanjo pa je gledalo okno sobice, ki je bila dodeljena gospe Cilki. Kadar je pri njej opazil luč, je vedno potrkal, malo poklepetal in zaželel lahko noč.

Domobranski poveljnik

Po posredovanju vodstva SLS je bil 25. 9. 1943 na lepem imenovan za glavnega inšpektorja Slovenske domobranske legije. Na videz pomembni položaj ni pomenil veliko. Takrat je domobranstvo obstajalo samo iz prebežnikov in vaških stražarjev, ki so najprej vedrili v šentjakobski in kasneje v srednji tehnični šoli. Ni kazalo, da se bo tako razširilo in dobilo toliko dodatnih sodelavcev.
Med prvimi mu je čestital vodja stražarjev Ciril Žebot. V imenu slovenske katoliške dijaške, akademske in inteligenčne mladine, združene v stražarskem gibanju in v Slovenski dijaški zvezi, ponuja pomoč, povzema dosedanje izkušnje, se spominja Ehrlicha in njegovih načrtov ter se dotakne poloma vaških straž. Sporoča mu, da mu ob tem imenovanju dajejo na razpolago vse intelektualne sile, kar jim jih je po dveletni neenaki borbi še preostalo. Pismo zaključuje takole:
Zdaj so izgledi drugačni. Lastna vojska, lastna žandarmerija, lastna policija, lastna civilna uprava, lastna propaganda. Če bomo to oblast znali dobro uveljaviti in si jo ohraniti, potem smo rešeni in slovensko ime zgodovinsko obvarovano. Ciril Žebot l. r.
Stražarji so zares prevzeli pobudo in ostali zvesti do konca, Žebot pa se je že čez nekaj dni umaknil v Rim. V Neminljivi Sloveniji (Magelan, Ljubljana 1990) razlaga, da je bežal pred Gestapom, pa to ni mogel biti edini vzrok.

Rösenerju novi poveljnik ni bil všeč in ga je baje hotel zamenjati z Vukom Rupnikom, ki je položaj odklonil, saj je bilo na voljo še več oficirjev z višjimi čini. Imenovan je bil Krener. Kokalj je postal vodja urada za obnovo.
Znano je, da sta bila ves čas domobranstva v njegovem vodstvu dva tabora: eni so podpirali Nemce, drugi pa prenašali sodelovanje z Nemci kot nujno zlo. Nemcem je verjel kapetan Kregar, podobno Rupnik. Sem je spadalo nekaj starih avstrijskih oficirjev in nekaj propagandistov, med njimi tudi Ljenko Urbančič, delno tudi Nikolaj Jeločnik. Tudi vodstvo gorenjskih domobrancev je bilo nemško usmerjeno. Pripovedujejo, da so se še v begunskih taboriščih ponašali z nemškimi uniformami in gledali postrani na druge, ki so nosili vedno bolj nerazpoznavne cape.
V začetku novembra je Kokalj odšel v Trst, da tam organizira slovensko domobranstvo. V sporazumu z nemškim poveljstvom v Trstu je ustanovil Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ), v katerem pa tudi na vrhuncu ni bilo več kot 2.000 vojakov. Pri tem so večino oficirjev in del domobrancev uvozili s področja Ljubljanske pokrajine. O vsem tem obširno in dokumentirano piše Boris Mlakar v svoji knjigi Domobranstvo na Primorskem (Založba Borec, Ljubljana 1982). Nanjo bi posebej opozoril. Če se spomnimo, kdaj je izšla, se šele zavemo, kakšen obrat je bila v dotedanji poplavi tako imenovanega partizanskega zgodovinopisja in pisanja kronik. Knjiga je v svinčenih časih hrabro napovedala, da bodo propagandiste začeli zamenjavati zgodovinarji.

Kako je Kokalj ocenjeval položaj in kakšne cilje si je zastavljal, izvemo iz poročila, ki ga je 3. 12. 1943 poslal svojemu predstojniku v Trstu SS vodji in generalporočniku Odilu Globocniku. Pismo je stvarno, brez okraskov ali izrazov hlapčevske uslužnosti:
Partizansko gibanje se krepi, partizanski napadi na domobranske postojanke so vedno pogostejši in ostrejši. Veča se teror proti posameznim osebam in celim naseljem. Snovalci propagandne vojne niso samo na področju, ki ga obvladujejo partizani, ampak celo v mestih kot sta Trst, Gorica. Voditelje tega gibanja je treba na kakršen koli način odstraniti, predvsem pa terence.
Omenja brigado Garibaldi. Opozori na skupine, ki niso komunistično usmerjene, pa stoje ob strani. Treba jih je prisiliti, da se vključijo v boj proti partizanom. Kokalj gre še dalje: Isto velja za vse Slovence, ki bi skušali ovirati ta boj in skušali pomagati drugim organizacijam in ne bi lojalno sodelovali z nemško vojsko. Vse te elemente je treba brezpogojno odstraniti. Kraje, ki jih ne ogrožajo partizani, je treba preplaviti s slovenskimi časopisi.
Odsvetuje nastavljanje slovenskih županov in učiteljev v krajih, kjer se oblast menjava, ker jih s tem preveč izpostavljamo nevarnosti. Pri izbiri je potrebno soglasje partizanske strani!
Ni pa se mu posrečilo besedilo razglasa oziroma poziva k domobrancem. Pri tem moramo seveda upoštevati, da Nemci na drugačno vsebino ne bi pristali. Besedilo je naivno, če upoštevamo, da je bilo napisano tri mesece po kapitulaciji Italije. Nemci so ravno krvavo obračunali z domoljubi, ki so nasedli komunistom in se pridružili vstaji na Primorskem. Spomin na 25 let fašističnega gospostva je bil živ, žalost nad mrtvimi in navdušenje ob vstaji nista bila pozabljena. Ob vsem tem prepričati primorske fante in može, da bodo vstopali v domobranske vrste in se tako priključili okupatorski vojski, katere meseci so bili šteti, je bila nerešljiva naloga. Nemoč take propagande je strnjena v sledečih stavkih: Mi delujemo z Nemci lojalno, ker nam samo ti hočejo in lahko pomagajo. Sodelovali bomo z njimi in bomo hvaležni za njihovo pomoč, ker hočemo ustvariti za naš narod kulturno in človeško svobodo …


Na videz ni razumljivo, zakaj se primorski domobranci niso povezali z glavnino in stopili pod vodstvo Ljubljane. Zdaj na veliko razlagajo (Franc Miklavčič), kako na ozemlju Ljubljanske pokrajine ni šlo za okupacijo, ampak za aneksijo in zato mednarodna zakonodaja, ki ureja odnose med okupatorjem in domačim prebivalstvom, ne velja. Če bi to držalo, domobranstvu ni mogoče priznati statusa redarstvene policije in tudi ni opravičila za izjavo lojalnosti, ki so jo izrazili s tako imenovano prisego. Tudi če zanemarimo dejstvo, da okupatorjeva nasilna ozemeljska premetavanja ne morejo biti mednarodno priznana, je obenem jasno, da ta ukrep ne samo ni bil ratificiran v rimskem parlamentu, ampak ni zaživel niti toliko, da bi odpravili staro italijansko-jugoslovansko mejo. Na ohranjanju stare meje so vztrajali tudi Nemci in so Primorsko ostro ločili od Ljubljanske pokrajine. Zato tudi niso dovoljevali združevanja. Ob partizanskem napadu na Črni Vrh je bila pomoč prepozna, ker ni bilo urejeno, kako je z mejo.

Opis slike: V Beogradu ob družinskem prazniku leta 1939: žena Marija, tašča Albina Leskovic z novorojenim sinkom Stankom, Kokalj s sinom Tonijem in hčerka Marija

Na začetku je tudi Kokalj računal, da se bo lahko naslanjal na ljubljansko domobranstvo, a do tega ni prišlo. Ostala je samo SLS, ki mu je priskrbela Martelanca, Horna, Wagnerja in Kovačiča, kar pa ni bilo dovolj. Nemci so SNVZ obravnavali tako, kot se je imenoval: varnostna straža. Razmere v Trstu in na Primorskem so bile drugačne kot v Ljubljani. Stara italijanska uprava je v celoti ostala, lokalne urade so imeli v rokah Italijani. Kokalj jim sam ni mogel do živega, uspel je samo, če so mu pomagali Nemci. Hotel je upravljati urejeno institucijo, vendar so mu manjkale organizatorske sposobnosti in vztrajnost, da bi vsaj delno uspel. Bolj so ga skrbele zaporedne številke odredb in pravilnost vlog, kot to, kako bi bilo mogoče privabiti nove ljudi v domobransko vojsko. Prizadeval si je za nekaj, kar je bilo neuresničljivo, predvsem pa glede na razvoj dogodkov kratkotrajno. Razočaranja, da nikamor ne pride, ni mogel skriti. Kot vemo, je vedno več kadil, zadnje leto pa se je vdajal še alkoholu. Kljub vsemu je ohranil nekaj koristnih navad. Tako je imel kobilo in jo je rad jahal.
Slovenec poroča 6. 1. 1944 o njegovem govoru po tržaškem radiu, 20. 4. 1944 je navzoč na ljubljanskem stadionu ob domobranski prisegi, ko izjavi, da prisege na Primorskem ne bo. 29. 6. 1944 ga vidimo sedeti na častnem odru na znanem protikomunističnem zborovanju na Kongresnem trgu. 25. 10. 1944 poroča Slovenec o apostolskem blagoslovu, ki ga je goriški nadškof Margotti podelil Kokalju in njegovim vojakom. 2. februarja 1945 izvemo v Slovencu za zakasnelo slovesnost v Trstu; proslavljali so njegovo enoletno prisotnost in funkcijo. Predvsem se je imel za kulturnega poslanika in manj vojaka. S svojimi vojaki je bil prepričan, kako bo njihova prisotnost omogočila, da postane Primorska slovenska. Vneto je podpiral šolstvo; razvoj tega so na eni strani zavirali Nemci in Italijani, še bolj pa je prihajalo v konflikt s partizansko oblastjo, ki je uvajala lastne šole. Ker so postavljali komunisti razredne koristi pred narodne, so seveda šolstvu, ki ga je organizirala in uredila protikomunistična stran, jemali vsako veljavo in ga razglašali za fašistično in raznarodovalno (Alojzij Geržinič, Pouk v materinščini – da ali ne?, Sij, Buenos Aires, 1972).

Domobranstvo na Primorskem je delovalo v tako neugodnih razmerah, da ni imelo možnosti, da bi tako kot v Ljubljanski pokrajini postalo slovenska narodna vojska. Primorsko ljudstvo je gledalo nanj kot na tujek, v mešanici vojska, ki so se naselile na Primorskem, je bilo le ena od njih. Ni delovalo samo kot pomožna redarstvena policija za vzdrževanje reda in miru, ampak se je včasih direktno udinjalo okupatorju. Vse prizadevanje na kulturnem in šolskem področju, z njim so partizansko stran celo prekašali, ni zaleglo nič. Nemci so jih izrabili za svoje cilje in tega niso skrivali. Kljub vsemu pa kaže, da je imel pisatelj Boris Pahor privide, ko je na tržaški postaji zagledal skozi okno tovornega vagona kot stražarje domobranske policiste. Nemci so za internacijo pripravili vlakovni transport in v njem je bil tudi pisatelj. Domobranska politična policija, vodil jo je poročnik Anton Lipovšek, ki je tudi sodelovala pri odločanju, koga bodo poslali v nemška taborišča, je v Trstu nastopila šele ob koncu leta 1944, Pahor pa je začel svojo pot v taborišče 28. februarja tega leta.
Kljub vsemu opažamo, da so primorski domobranci najbolj ranjeni in skušajo, če se le da, prikriti svojo medvojno pripadnost. Nemci so premalo spoštovali navidezno avtonomijo, za katero so se dogovorili. Domobranci so bili v očeh prebivalstva bolj kot privesek. A potrpeli so. Imeli so občutek, da z mrežo slovenskih šol in varovanjem naselij pred partizanskim nasiljem vseeno skrbijo za narod. Žal pa so delali račun brez krčmarja. Zavezniki niso zasedli vsega ozemlja, ki ga je prej obvladovala Italija, in zaradi posebnih okoliščin niso niti poskušali nevtralizirati komunistične gverile, ki se je zgrnila na ta prostor.
Primorski domobranci se niso junačili in niso gradili nove države, bili so mnogo skromnejši. Morda so zato še danes bolj zadržani, ker jim junačenje ne tedaj ne danes ne leži. Morda bolj prikrivajo svojo medvojno pripadnost tudi zato, da preživijo. Primorskim domobrancem sta namreč uspeli dve reči, ki ljubljanskim nista: niso prisegli Nemcem, kar je Kokaljeva zasluga, in pravočasno so se umaknili prek Soče in se rešili.

Z vojaščino ni imel nič skupnega

Za podobno, pa bolj nazorno zgodbo izvemo iz pisanja mojega brata Jožeta:
Jaz osebno sem imel z njim predvsem konflikte, ki jih raje ne bi spravljal na dan v tisku. Moji stiki z njim so bili vedno in izključno stiki s poveljnikom, do katerega sem šel v imenu čete, skupine, posadke. O njegovih načrtih, o njegovih odnosih do Nemcev, o njegovi povezanosti s političnimi krogi sem kdaj pa kdaj kaj slišal po vojni. Direktno sem samo enkrat, to je v decembru 1944, slišal odgovor na vprašanje: Kaj bo z nami? Bilo je v Postojni, kamor je prišel pregledat posadke. Moralo je biti po prvem decembru. Prvega decembra je bila v Postojni proslava, s katero so prostovoljci z nami kot gledavci v dvorani javno proslavljali kralja Petra in Jugoslavijo. Zato smo imeli ob teh nejasnostih zlasti vprašanje: »Kaj bo z nami?« Kokalj je odgovoril: »Meni zaupajte, vse bo v redu.« Odgovor seveda nikogar ni zadovoljil. Moje zadnje srečanje z njim je bilo na božični dan, 25. decembra 1944, ko sem mu prišel poročat v Ljubljano, kakšen je položaj domobrancev v Ajdovščini, da so sami in skoro brez municije in da ni mogoče dobiti pomoči od nikoder, tudi od Nemcev ne. Zmotil sem ga pri družinskem božičnem praznovanju. Njegov odgovor je bil: »Zakaj si mi prišel pokvarit praznike? Jutri grem v Trst in bom uredil.« Odšel sem domov in bil tisto noč zadnjič doma. Naslednji dan sem odšel z vlakom v Postojno, Kokalj pa z istim vlakom v Trst.
Označil bi ga za salonskega poveljnika, za paradnega oficirja, ki z vojaščino ni imel nič skupnega. Videti je, da se je bolj zavzemal za oživitev kulturnega dela kot za boj s partizani. Na terenu smo vedeli samo za njegovo ime in zapitost. Samo ob obisku Postojne decembra 1944 sem ga videl, da si je ogledal čete. V Devin, kjer je bila poleti 1944 oficirska šola, ni prišel. Tja je prišel na obisk samo Ferenčak, ki je bil tedaj poveljnik štaba, enako uradniški oficir. Nekoliko je razumeti Kokalja ob tem, s kakšnimi ljudmi se je obdal. Rudolf Wagner, šolski nadzornik, je prevzel vodstvo štaba za Ferenčakom. Jože Majce je bil informacijski oficir; Jože Kovačič, tajnik bana Natlačena, tudi nekaj takega. V štabu je bil tudi njegov sorodnik Mazi. Ti so vodili obnovo slovenskih šol, začeli slovenske oddaje na radiu, skrbeli za tisk slovenskih listov in podobno. Sklepali smo tudi, da ima Kokalj redne stike s tržaškimi predstavniki Osvobodilne fronte. Vedeli smo, da se je blizu Postojne nadporočnik Čuček pogajal s partizani, da ga za to ni od višjih nihče prijemal. Na terenu smo se čutili prepuščeni sami sebi. Edini uradniški oficir, ki bi hotel biti vojak, je bil Pero Horn. Poslan je bil z oficirskimi kandidati v Devin. Popolnoma napačno je pisati, da je bil komandant oficirske šole. Hornu so Nemci samo dovolili, da je bil tam, ne pa, da bi se v karkoli vtikal. Bil je bolj tolmač kot kaj drugega. Poveljnik in vsi inštruktorji v prvem tečaju so bili SS oficirji in podoficirji. Komandant je bil sudetski Nemec. Po dveh mesecih, ko je bil prvi tečaj končan, je Horn odšel. Štirje (ali pet), ki so nas imeli Nemci za najboljše, smo ostali v Devinu za pomožne inštruktorje. Bili smo prepuščeni sami sebi oziroma Nemcem. Niti tega nismo izvedeli, kakšen dogovor je imel Kokalj z njimi glede oficirske šole. Ko smo končal, nam je diplome izročil sam Odilo Globocnik. Verjetno je to nekje na sliki v Adria Zeitung. Prvi tečaj sta med drugimi končala, če se ne motim, Jože Jakoš in Tone Grum, ki sta bila takoj določena, da ustanovita postojanko na Črnem Vrhu; tam sta končala. Jaz naj bi šel z njima, a sem ostal za dva meseca v Devinu. V zvezi z Devinom sem imel spet opravka s Kokaljem. Prvič ob koncu dvomesečnega tečaja, ko sem šel v imenu nas štirih (Janez Jenko, Bogo Sluga, Ignacij Glinšek) v Trst vprašat, kaj naj napravimo. Kokalj mi je rekel: »Napravite, kakor hočete!« Enako mi je odgovoril po koncu drugega tečaja, ko so nas Nemci povabili, naj bi se vključili v njihov SS oddelek v Gradiški, ker smo se izkazali kot dobri inštruktorji. Izgovarjali smo se, da moramo vprašati naše poveljstvo. Zato sem šel v Trst h Kokalju. Odgovoril mi je enako kot ob prejšnjem obisku: »Napravite, kakor hočete!« Vrnil sem se v Devin in rekel Nemcem, da moramo takoj v Trst, ker nas naša komanda zahteva. Po nekaj dnevih v Trstu sem bil dodeljen postojanki v Postojni.

Pet slik o primorskem domobranstvu

Prva slika:
Nemci konec marca 1945 vderejo čez Trnovo in Lokve v Trnovski gozd. Večja skupina prek Čavna neovirano doseže Predmejo, najvišje naselje na Angelski gori, visoki planoti nad Ajdovščino. Pade nekaj partizanov, drugi se umaknejo proti Golakom, Gorjani pa bežijo po grapi mimo kapelice v dolino. Jože Velikonja, domobranski podporočnik v Ajdovščini, piše takole:
K meni v Ajdovščino je prišel stric Lojze prosit, naj grem na Goro in poizvem, kaj seje zgodilo s sinom Nacetom, ki je izginil. Sli smo po stezi, ki pelje od Jagrovskih do hotela. Požgane hiše, na pol poti od hotela do naših na pobočju pri hišah skupina mrtvih partizanov. V naši, že prej požgani hiši, smo v kleti naleteli na shrambo partizanskega kuharja; v njej so bile vreče žita. V gozdu nad Korenino smo ujeli nekaj živine. Na Nemce smo naleteli v Bajti, ki edina ni zgorela. Klali so kravo. Nastopal sem samozavestno, da so kar zijali, in jih vprašal za pogrešane civiliste. Izvedel nisem nič. Nikjer nobenih domačinov ali partizanov. Odšli smo v dolino. Nad Slokarji so nas čakali Gorjani, tudi stric Lojze. Oddali smo jim, kar smo dobili, tako živino kot žito.
Za drugo nismo imeli moči.
Druga slika:
Rupnikov bataljon se na velikonočni teden konec marca 1945 sprehodi po Angelski gori. Čeprav se v Trnovskem gozdu skriva ves IX. korpus, ga nihče ne napade. Partizani so se raje umaknili. Bataljon se spusti v dolino proti Ajdovščini. Vojaki so utrujeni, neobriti, a ponosni. Pri Slokarjih srečajo četo ajdovskih domobrancev. Vuk oholo jezdi dalje, ne vrača pozdravov in brez besed nadaljuje pot v dolino proti Razdrtemu in Rakeku.
Tretja slika je sprejem pri Kokalju, ki ga opisuje Geržinič v že omenjeni knjigi:
V Trst sem bil prestavljen po novem letu 1945. Predstavil me je Martelanc. Ko smo odhajali, je že na stopnicah želel vedeti, kakšen vtis je name napravil polkovnik. Pohvalil sem njegovo ljubeznivost, Martelanc pa me je s prezirno ukrivljenimi ustnicami prekinil: »Ali ste opazili, da je že spet pijan?«
Četrta slika:
Sedemnajstletni Valentin Bonča, doma iz Črnega Vrha, je domobranec v Ajdovščini. Mama ga hodi obiskovat. Razkazuje ji, kako mu je dobro, da je hrane na pretek, toplo in lepo je oblečen in celo nekaj dobi za žepnino. Na sporočilo terencev, ki mu ga je prinesla, da mora v partizane, kjer ima že dva brata, odgovori: »Mama, v partizane ne grem! Tukaj sem kot v hotelu. Naj prideta tudi onadva dol, pa jima bo dobro.« Mama ga opozarja, da bodo domobranci vojno izgubili. Samozavestno jo zavrne: »Mama, ali ne vidiš, da samo čakamo, kdaj bodo Nemci opešali. Takrat bomo udarili po njih!«
Peto sliko, bolj natančno narisano, nam odkriva Franc Dragar iz Senožet pri Litiji:
Bil sem učiteljiščnik in sem stanoval blizu cerkve sv. Jožefa. S Kokaljevimi smo bili skoraj sosedje. Ko sem hodil med vojno po mleko na Hrušico, sem ga včasih prinesel tudi gospe Fani, Tončijevi mami. Njega sem spoznal šele potem, ko se je vrnil iz Gonarsa. Spomladi leta 1944 sem prejel poziv, naj se javim v organizacijo TODT. Takrat sem dopolnil osemnajsto leto. Obrnil sem se na Kokaljeve in se javil k primorskim domobrancem na postojanko pri Sv. Ivanu v Trstu. Nekaj tednov sem bil na tečaju, ki ga je vodil Pero Horn, prej ravnatelj šole v Mostah. Uril nas je nemški oficir. Avgusta 1944 me pokliče Kokalj in zaposli kot svojega ordonanca. V ulici Via Giulia nasproti tramvajske remize je bila enonadstropna vila s kuhinjo in jedilnico spodaj in stanovanjem v prvem nadstropju. Prej je v njej stanovala tržaška judovska družina. Njena usoda mi ni bila znana.
V stanovanju je bila soba zame, v drugi je bival njegov svak, poročnik Vlado Mazi, ostalo pa je zasedel poveljnik. Bil sem njegova sobarica in gospodinja. Čeprav smo imeli v hiši zaposleno snažilko, so bili poveljnikovi prostori izključno moja skrb. Obedovali smo v jedilnici; vanjo je hodilo od drugod še kakih dvajset oficirjev. Za polkovnika je skrbela tudi gospa Meri, ki ga je obiskovala, včasih perilo odnesla kar s seboj in se z opranim vrnila čez nekaj dni.
Ne samo jaz, tudi drugi vojaki, ki so delali v hiši, smo kmalu opazili, da se ne dogaja nič in da se tudi Nemci, ki so bili v Trstu, ne lotevajo nobenih akcij. Šlo je za dogovor med partizani in nemško komando v Trstu o nenapadanju. Zato so se lahko Nemci nemoteno vozili po Soški dolini prav do Trente in se jim ni bilo treba bati napadov iz zasede, v zameno pa so njihove enote pustile partizane pri miru. Kokalj je na začetku še hodil na inšpekcije. Ko se je jeseni odpravljal na pregled v Kobarid, so mu Nemci namignili, za kaj gre. Opozorili so ga, da ne sme ostati čez noč, ker ga ne morejo zavarovati. Čeprav se je tega držal, so avto na povratku napadli. Streljali so z nekega griča. Šofer je bil ranjen v nogo. Polkovnik ga je prisilil, da je kljub poškodbi peljal naprej in na varno. Kako so partizani vedeli, da v avtu ni Nemcev, mi ni jasno. Zdi se, da so imeli obveščevalca prav v nemškem štabu. V to obdobje lahko štejemo napad na domobransko posadko v Črnem Vrhu nad Idrijo 1. septembra 1944. Partizani so njeno postavitev razumeli kot kršenje pogodbe, jo napadli in uničili, kasneje pa znatno šibkejšo nemško policijsko posadko v tem naselju pustili pri miru. Proti koncu leta 1944 je prišlo nemško vrhovno vodstvo temu dogovoru na sled in dalo nekaj svojih oficirjev celo ustreliti.
Po tistem se spominjam hajke domobrancev in Nemcev v okolici Postojne pred božičem leta 1944. Kokalj je postavil začasno poveljstvo v Postojni in takrat vzel s seboj tudi mene. Padle partizane so slovesno pokopali ob navzočnosti domobranske enote, ki je izstrelila salve v slovo. Nemci so ga klicali na zagovor. Odgovoril jim je: »Zame je vojak, pa naj je padel na eni ali drugi strani. Boril se je za svoje prepričanje. Zaslužil je časten pogreb.«
Poleg brezdelja nam je zbudilo pozornost pijančevanje. Menzo so obiskovali predvsem štabni oficirji Kovačič, Martelanc, Martinjak, Majce, Treo, od mlajših Anton Lipovšek, Janez Jenko in Bogo Pezdirc, drugih se ne spominjam. Začeli so po kosilu, še huje po večerji. Pili so predvsem vino. Najhujši je bil starejši oficir z veliko sivo brado.
Nisem držal jezika in sem poveljniku včasih rekel: »Tukaj v štabu imate take ljudi, ki jim gre samo za materialne koristi. Z duhom so čisto drugje. Ne gre jim za narod.«
Odgovoril mi je: »Res je, imaš prav«
Imeli so lepe plače, igrali karte ali politizirali, vztrajali do polnoči ali pa so se odpravili drugam, nisem pa jih videl, da bi imeli opravka z ženskami. Vojaki smo se pogovarjali, kakšna druščina so ti oficirji, nedelavni in glasni. V jedilnici se jim je vedno pogosteje pridružil tudi poveljnik in počasi izgubljal mero. V sobo si pijače ni nosil. Svoje razvade sploh ni skrival in zanjo so vedeli vsi.
Na teren ni več hodil. Uradno je bil sicer poveljnik primorskih domobrancev, saj smo nosili posebne uniforme in imeli razpoznavni znak ladjico, v resnici pa je samo sedel v svoji pisarni in sprejemal obiske.

Brezglava pot

Dogodki ob koncu vojne so potekali najhitreje ravno na Primorskem. Vzrok je bil Trst, zanj je bila Titova vojska pripravljena žrtvovati vse. V noči med 30. aprilom in 1. majem se je ponudila zadnja priložnost za beg z ladjo.
V soboto, 28. aprila, je šel Kokalj dvakrat na nemški štab in zahteval, naj mu izročijo poveljstvo Trsta, a so odklonili, češ da bodo Trst predali Italijanom. Ob prvem obisku je še imel nemške epolete, ki jih je nosil dotlej, ko pa se je odpravil drugič, je zamenjal nemške z domobranskimi. Geržinič opisuje, kako so bili v nedeljo, 29. aprila, še vsi pri maši. Tu se Kokalj ni mogel premagati – jokal je. Vodstvo je prepustil dr. Kovačiču, sam pa je z avtom odbrzel proti Gorici. Z njim sta odšla tajnik Šmid in Janez Jenko. Drugi so se čez dva dni, v noči na 1. maj skupaj z Nemci sredi bojnega trušča vkrcali na ladje in pripluli do izliva Tilmenta v Jadransko morje.
Med rešenimi je bil tudi Vlado Mazi, mož Merine sestre Hede. Ustalil se je v ZDA. Ko je bilo to dovoljeno, je nekajkrat prišel na obisk v domovino, vendar se z ženo nista mogla dogovoriti, da bi ostal. Pravil je, kako je Kokalj utemeljeval svojo odločitev: »Čakam Angleže. Z njimi se dobro poznam. Vedno so hodili na dvor. Jezik obvladam. Komaj čakam, da zagledam prvega, potem sem rešen. Se v pomoč jim bom in pomagal bom tudi domačim ljudem.«
Do konca je upal, da bo možno na Primorskem vzpostaviti uspešno obrambo pred partizani in pričakati zaveznike. Prej se nekaj mesecev sploh ni premaknil, zdaj pa se je odločil za nezanesljivo in tvegano pot. Dragar nadaljuje:
V nedeljo, 29. aprila, smo se kasno popoldne odpravili v Gorico. Vozil je tajnik Šmid, v avto sem šel jaz in štabni oficir Janez Jenko. Za pot sem pripravil tudi kovček s civilno obleko. Že v sobi je opazil, kaj nameravam, in je kovček jezno zagnal proč. Sam nisem bil tako prepričan, da civilne obleke ne bomo potrebovali, in sem kovček skril v prtljažnik pod drugo prtljago.

Opis slike: Na ljubljanskem gradu: kralj Peter prejema šopek, ob njem ban Natlačen, med njim v ozdaju v civilni obleki Kokalj

V Gorico smo prišli ponoči, se namestili v hotelu in šli spat. Drugo jutro, v ponedeljek, 30. aprila, zaslišimo ob pol devetih zjutraj alarm. Povedali so nam, da so Nemci zapustili Gorico in to naznanili s sireno. Preoblekli smo se v civilne obleke. Svojo sem dal Šmidu, meni pa so ostale kratke hlače in športna srajca, čevlje smo že tako imeli civilne. V hotelu smo pustili uniforme, orožje, vse dokumente razen osebnih izkaznic in poiskali vinskega trgovca, ki je stanoval v centru mesta. Na poti do njega se je slišalo streljanje. Priče smo bili, kako je trojica četnikov napadla večjo skupino Italijanov, vojakov Mussolinijeve salojske republike. Čeprav so bili v premoči, se niso upali odgovoriti z orožjem, ampak so poskakali čez ograjo na bližnji vrt.
Gospodinja je praznovala rojstni dan in smo bili deležni slovesnega kosila. Drugih gostov ni bilo, ker je bilo na cesti prenevarno. Trgovec nam je razložil, da pri njem ne moremo ostati: Dovolj prostora imamo, vendar pri meni nocoj niste varni. Če pridejo partizani, bodo prišli pome, če Italijani, pa nič boljše. Kasneje sem izvedel, da so vse odpeljali in zaprli. Gospodar je v zaporu umrl. Pravili so, da si je vzel življenje tako, da je z glavo butal v zid.
Popoldne je šel polkovnik s Šmidom h goriškemu nadškofu Margottiju. Ker ju do večera ni bilo nazaj, so nama svetovali, naj greva v Šempeter in najdeva prebivališče v nekem gostišču. Tam sva povedala, da se vračava iz Trsta, kjer so naju zaprli ob neki raciji. Skušala sva zaspati, pa se ni dalo, ker so spodaj že proslavljali svobodo.
Kakšna je bila zmeda in kako slaba povezava, sem izvedel šele kasneje. Tisto popoldne, 30. aprila, so se namreč valile mimo Gorice v Furlansko nižino množice najrazličnejših vojakov. Med njimi je bilo okrog 10.000 srbskih prostovoljcev (nedičevcev), ki so jih Nemci z vlaki prepeljali iz Srbije na Dunaj, od tam pa so se namestili po ozemlju med Reko in Gorico, in 8.000 razdivjanih četnikov, ki so se počasi umikali pred partizansko vojsko prek Like in se znašli na istem področju. Proti večeru se jim je pridružilo skoraj celotno primorsko domobranstvo, posadke iz Idrije, Vipave, Ajdovščine. Niti Kokalj in njegovo spremstvo, še manj domobranci, ki so hiteli nekaj sto metrov mimo, niso vedeli drug za drugega.
Po kosilu, bilo je 1. maja, je prišla v gostišče, kjer sva bila, starejša gospa in iskala mene. Takrat sva povedala, kdo sva. Bila je škofova kuharica: »Polkovnik Kokalj je naročil, da pojdite v splošno bolnišnico. Tam se dobite.«
Na pot sem šel sam. Hčerka mi je na srajco našila slovensko trobojnico. Pomešal sem se med množico. V bolnišnici sem se ustavil pri vratarju in povedal, koga iščem. Partizanov še ni bilo videti. Vratar mi je odgovoril: »Bil je tukaj in vas čakal. Prišla je narodna zaščita in ga pravkar odpeljala.«
Vrnil sem se v gostišče. Po dveh dneh so nama lastniki povedali, da postaja pri njih preveč nevarno. Zatekla sva se k jezuitom v Gorico. Tam sta bila že dva profesorja s slovenske gimnazije. Pater Javh naj bi imel nekaj z Angleži, vendar je bila Gorica tiste dni izključno v partizanskih rokah, tako da je imel v resnici zveze s partizani. Prosili smo ga, naj nam pomaga in preskrbi dovoljenja za pot prek Soče, da bi šli v Italijo. V soboto, 5. maja, nas je poklical: »Sami ste krivi. Partizani so vas že dostikrat pozivali, da prestopite k njim.« Odklonil je vsako pomoč in zahteval, da odidemo. Ironija usode je hotela, da so ga partizani čez dan ali dva zaprli in spustili šele po nekaj mesecih. Leta 1948 so ga na znanem jezuitskem procesu obsodili na devet let zapora. Napotili smo se proti Vidmu. Straže niso bile stroge. Šel sem z Jenkom. Najin edini dokument sta bili osebni izkaznici še iz časov Ljubljanske pokrajine. Razlagala sva, da je doma vse razbito in greva k sorodnikom. V Vidmu sva se javila Angležem in jim povedala, da hočeva v Italijo. Predali so naju garibaldincem, ti pa našim. Mobilizirali so naju tako, da so dali vsakemu puško, od uniforme pa samo titovko. Jenko je ušel, jaz pa sem bil za telovo že v Avčah in sodeloval pri častni partizanski straži med procesijo. Bilo je 31. maja, ko so bili Kranj, Škofja Loka in Šentvid do vrha napolnjeni z vrnjenimi domobranci, istega dne, ko so na Teharje kot prvega prignali Rupnikov bataljon.
Po čudni sreči sem se po nekaj mesecih vrnil domov. Čeprav sta bila dva brata v partizanih, so med vojno hoteli partizani očeta ustreliti, ker ni bil njihov. Tretji brat se je na po1 živ vrnil iz Mauthausna, jaz pa sem tudi veljal za partizana, le brat, ki je delal med vojno na avstrijskem Koroškem, je ostal tam. Ker je družina veljala za krščansko, so nas vseeno imeli za izdajalce. Eden od bratov me je med vojno skušal spraviti v partizane. Takoj ko sva se spet dobila, mi je priznal: »Francelj, ti si bil tak mulc, pa si mi takrat rekel: ‘Med te barabe jaz ne grem.’ Tak mulc si bil, pa si vseeno vedel. Jaz, osel, pa sem jim nasedel. In danes me je sram.«
Tudi Jenka so v Furlaniji zajeli partizani, ga mobilizirali, vendar mu je kmalu uspelo pobegniti in se je zatekel v begunsko taborišče v Trevisu. Zdaj živi v ZDA.

Konec stisk

Kako je umrl polkovnik? Že dan ali dva po aretaciji je bila v Slovenskem poročevalcu objavljena skromna vest: V roke pravice je prišel slovenski izdajalec Toni Kokalj. Ustreljen je bil v Gorici.

Eni so prepričani, da je naredil samomor, kot je tudi zapisano v Arhivu komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Drugo poročilo opisuje, da ga je ujela Narodna zaščita na Krasu in predala Ozni. Jurij Beltram v knjigi Tukaj Jugoslavija piše na str. 39, da ga je ujela Narodna zaščita skupaj s tajnikom Šmidom in predala Ozni. Verjeti je treba govoricam, da so ga v zaporu mučili, nato odpeljali v Trnovski gozd in polživega vrgli v brezno. Drugi domnevajo, da leži v množičnem grobišču pri Ustju.
Nihče ni dobro vedel, kaj se zares dogaja, o fojbah so začeli govoriti kasneje. Celo na Dolenjskem so nekateri od tistih, ki so ob razstreljevanju brezen v Kočevskem rogu slišali detonacije, govorili: »Angleži prihajajo!«

Neprestana mora

Sledilo je obdobje, ki so ga v Sloveniji doživljali vsi, katerih svojci so delovali na protikomunistični strani, zlasti pa žene in otroci pomorjenih domobrancev. Slo je za sistematično in neprestano mučenje, ropanje imetja, metanje iz stanovanja, izganjanje s kmetij, oderuško pobiranje davkov in obvezni živinski odkup, ob katerem so jim jemali substanco: delovno živino, vozove in orodje.
Občasno so koga ubili iz gole mržnje do drugačnih. O teh zgodbah smo nekaj že pisali, tako Ivo Žajdela o organistki v Cerknici s. Karmeli, ki so jo ubili na poti k pevski vaji, in Maček o mladoletnih fantih na Dobrovi, ki so ju umorili, ko sta se vračala od zvonjenja (Smrtni kriki v tišini miru, Zaveza, št. 4, 1992), v Palmah mučeništva pa beremo zgodbe o uboju Lipčeta Terčelja (Mohorjeva družba, Celje 1994). Teh ubojev je bilo kar nekaj in nobenega oblast ni raziskala in poiskala krivcev.



Gospa Cilka pripoveduje:
Maja navsezgodaj so se naselili v veži naše hiše. Z vrta so znesli klopi in jih postavili na cesto.
Čez tri dni se je vselil v eno od stanovanj partizanski kapetan. Pisal se je Kraljič, doma nekje blizu Šmarja pri Grosupljem. Baje je imel nedokončano vajensko šolo, zdaj pa se je šopiril po naši hiši. Privlekel je celo družino pa ne vem koga še vse. Kurili so pohištvo, popivali in razgrajali cele noči. Sedem let je trajalo, preden so se ga znebili. Ta jim je žrl živce! Kasneje je postal direktor, najprej veslaškega centra na Ljubljanici, potem drugih podjetij, a vse zavozil.
Za Tončija smo izvedeli že kmalu. Sorodniki so poizvedovali pri znancih, med katerimi so bili Brecljevi in Tavčarjevi. Niso hoteli pomagati. Vedela sem za zgodbe, kako so bili pred vojno stalno pri Leskovičevih. Zlasti Marjan je bil prej tako domač. Prišel je bos in kar po strugi Ljubljanice odhlačal proti domu, zdaj pa nič.
Sledile so preiskave, zaplemba premoženja, stalno prepričevanje in ugotavljanje, kdo je lastnik, brskanje po starih računih. Mene niso mogli več vzdrževati in sem se konec leta 1945 odselila, ohranila pa še vedno stike z vsemi, ki so ostali.
Sina Tonija se dobro spominjajo sošolci. Bil je živahen in zgovoren fant, samozavesten in glasen. Oktobra leta 1948 sta prišla med poukom v poslopje klasične gimnazije v Ljubljani policijska agenta in zahtevala od profesorja Prebila, ki je ravno poučeval latinščino v sedmem razredu, naj ga pokliče ven. Fant, ki še ni izpolnil 18 let, je zaslutil nevarnost in ker je bil razred v visokem pritličju, skočil skozi okno in zbežal. Nekaj dni se je skrival pri Juletu Šimencu. Potem sta oba izginila, čez pet dni pa se Šimenc vrne v Ljubljano in pove zgodbo:
»Sklenila sva bežati čez mejo. Prišla sva do osebnega avtomobila in se odpeljala do Šempetra na Krasu, današnje Pivke. Ponoči sva poskušala čez mejo, pa odnehala, drugo noč pa sva se priplazila tako blizu, da sva že videla žično ograjo. Toni je bil kakih 30 metrov naprej. Tik pred žično ograjo pa ga je iznenada od blizu pokosil rafal. Uspelo mi je, da sem se umaknil, nekako pritaval na bližnjo postajo, pričakal vlak in se pripeljal v Ljubljano.«
Šimenc se je šel nekako ilegalo, hodil zamaskiran in s črnimi očali, se postavljal s svojimi zvezami s tujino, silil fante, naj bodo bolj aktivni. Vse kaže, da je igral dvojno vlogo. Zato je vprašanje, kako daleč iz Ljubljane je prišel Toni. Leta 1950 je Slovenski poročevalec poročal o nočnem streljanju okrog nebotičnika. Skupina naj bi imela namen oropati Daj-Dam. Pri tem sta bila dva ubita, tretji pa je zbežal. Med mrtvima je bil tudi Jule Šimenc.
Tonijevi sorodniki vsega tega niso vedeli. Vsa poizvedovanja, kaj se je zgodilo s fantom, so bila zaman. Čez pol leta pa je dobila mati Marija telefonsko sporočilo, da je bil tistega dne, ko je izginil, pri poskusu ilegalnega prestopa meje ustreljen. Nobenih dokumentov ali potrdila in še danes je uradno pogrešan. Takrat so se v gimnaziji šli neko organizacijo, a zdi se, da Tonija v njej ni bilo. Večino so zaprli dan pred veliko maturo leta 1949 in to tako neopazno, da naslednjega dne, ko smo prišli pisat maturitetno nalogo in sedeli v veliki telovadnici vsak za svojim listom, sploh nismo opazili, da jih nekaj manjka. Med njimi so bili Tone Drobnič, Stane Štrbenk in Justin Stanovnik. Tudi zanje sorodniki pol leta niso izvedeli, kje jih imajo. Čez dobro leto so jih izpustili.
Julija 1949 je bila mati Marija povabljena na zaslišanje, od tam pa se ni vrnila domov. Kasneje je bila hčerka Meri obveščena, da je mati obsojena na tri mesece poboljševalnega dela in 24 mesecev družbeno koristnega dela, z obrazložitvijo, da je nezaposlena. V resnici je od prvega dne iskala službo. Prijavljena je bila na poverjeništvu za delo, da je izučena za slikanje in krojenje blaga. Pet mesecev se je dogovarjala, da bi jo vzeli v DOM-u, pa ni bilo nič. Končno je dobila službo pri Državni založbi Slovenije. Iz zapora so jo izpustili 27. 3. 1950.
Zdi se, da je bila njena odstranitev samo pretveza za drugo nakano. V njeno stanovanje na Florjanski 1 se je namreč zapičil miličnik Jože Baša. Hotel je izpeljati zamenjavo, vendar je celo komisija Poverjeništva za notranje zadeve ugotovila, da zanjo ni razlogov. Baša ni odnehal. Podal je lažno ovadbo, da je Marija Kokalj brezposelna in zato delomrznica. Zdaj je šlo. Hčerka Meri je morala zapustiti zavetje v domači hiši in se skupaj s podnajemnico naseliti v podstrešnem stanovanju na Mestnem trgu 11. Beremo nove dokumente, tako prošnjo M. Kokalj, naj ji vrnejo stanovanje. Piše, da je Jože Baša premeščen na Ig, ima pa že dekret za v Škofjo Loko in bo stanovanje, ki so jim ga vzeli, prazno.
Sledi odločba leta 1952, da se Kokaljevi lahko vrnejo v družinsko stanovanje skupaj s podnajemnico Valentino Šmid.
Potem vse kaže, da bo mir. Hčerka Meri se poroči, rodi štiri zdrave otroke. Zgradijo si hišo v Trnovem in se odselijo.

Če obstaja večnost, je večen Tito

Leta 1984 je na družino ponovno padla senca preteklosti, upajmo, da zadnja. Gregor Voje, Tončijev vnuk, pripoveduje:
Bil sem star osemnajst let in hodil v tretji razred srednje elektrotehniške šole. Kot povsod po Jugoslaviji smo 4. maja 1984 ob 15. uri tudi v našem razredu med poukom vstali in poslušali tuljenje siren, ki so naznanjale obletnico Titove smrti. Za tem se je med odmorom razvila debata, kakšen smisel ima spominjanje tega dogodka, in sem se vanjo vključil tudi jaz. Trdil sem, da Tito ni vreden take časti. Nekaj jih je potegnilo z menoj, drugi so bili proti. Izražena je bila beseda o Kočevskem rogu in pobitih domobrancih.
Kaže, da je nekdo od sošolcev v naključni družbi omenil, kaj smo se pogovarjali, tam pa se je znašel pravi, ki nas je ovadil na milico. Poklicali so nas na zaslišanje, druge hitro izpustili, mene pa zadržali nekaj ur. Hoteli so izvleči iz mene, da vem za te reči iz emigrantskega tiska in kako sem prišel do njega. Izgovoril sem se, da sem to bral v Mlakarjevem Domobranstvu in pri Dedijerju. Še drugič so me klicali na zaslišanje, nato pa so s posredovanjem trnovskih prijateljev postopek ovadbe umaknili. Kriminalisti so mi namreč rekli, da bi dobil dva meseca zapora, če bi prišlo do sojenja.

Med tem me je na pogovor večkrat klical tudi ravnatelj šole Maks Weber. Na začetku se je delal lepega, se skliceval na zaupanje in mi obljubljal, da mi bo pomagal. Zaupal sem mu vse, tako zgodbo o naši družini, da hodim k maši in orglam v trnovski cerkvi, pa tudi, kako gledam na družbeno ureditev pri nas. Kmalu sem spoznal prevaro, saj je mojo celotno izpoved posredoval notranji upravi. Ponovil jo je tudi učiteljskemu zboru na zaključni konferenci, na kateri sem bil kot obtoženec tudi jaz. Na njej je govoril o vsem najslabše, se ustavil ob naši družini, predvsem ob dedku, pozabil ni niti strica Tonija. Ni mu bilo nerodno, ko je v svoji nevednosti in gorečnosti razglasil Mlakarja in Dedijerja za ilegalna pisca in branje njunih del za sovražno dejanje proti socialistični ureditvi, narodu in državi. Kljub temu pa so bili profesorji toliko uvidevni in samostojni, da so se odločili za najmilejšo kazen, za ukor pred izključitvijo. Če bi obveljala ravnateljeva zahteva, bi me bili izključili, za 3. letnik ne bi dobil spričevala in prepovedali bi mi bili v naslednjem šolskem letu vpis v katerokoli srednjo šolo.
Kaj bi povedal za zaključek. Spomnil bi vas na razmišljanje dr. Antona Komotarja Spomini in tehtanja (Zaveza, št. 9, 1993, 22–29). Tam ocenjuje četniškega poveljnika za Slovenijo Karla Novaka, kako je bil nepravi človek na nepravem mestu. Nekaj podobnega bi smeli reči tudi za Tončija Kokalja. Rojen in vzgajan je bil v urejenih razmerah in edino v takih se je znašel, v lepi uniformi, v zlikanih hlačah in bleščečih epoletah, že skoraj debelušen in pripraven samo za štabnega oficirja. Zmeda med državljansko vojno ga je plašila, hromila in končno pokopala.