Avtor: Tine Velikonja

Teharij nisem spustil iz očesa od leta 1958. Takrat so se še videli betonski temelji barak, grapa je bila zapuščena, po 1970. letu pa sem nemočno opazoval, kako ploščad nekdanjega taborišča in grobišče v grapi spreminjajo v odlagališče industrijskih in komunalnih odpadkov. Vpraševal sem se, kako kaj takega dovolijo na pragu mesta in zakaj so varuhi narave tiho. Brezarjevega brezna nisem našel čeprav sem oblezel vse grape pod Toškim Čelom. Iz opisov sem napačno sklepal, da je nekje pod strmino in ne tako blizu vasi. Šele domačin me je peljal na pravi kraj: brezno, do vrha napolnjeno s smetmi, prav na vrhu zapuščen avtomobil. Nedotaknjeni in na videz pozabljeni so ostali grobovi v Kucji dolini. Za Hrastniški hrib sem vedel samo, da so bila morišča blizu Dola, predvsem okrog Marnega in Krištandola. Šele domačinka mi je pokazala hrib iz samega premoga, preluknjan in izpraznjen tako od zgoraj kot spodaj. Po kolovozu med Brnico in Starim Hrastnikom je šla z menoj, vendar samo do sedla. Naprej sem kolovratil sam. Takoj mi je padla v oči mogočna razpoka, ki se razteza po zahodni strani hriba skoraj do sedla. A Kočevski rog je ostajal neznanka. Obsežen in nevaren. Saj nismo razlikovali med Rogom in področjem okrog Kočevske Reke in Gotenice. Za vse te kraje se je govorilo, da tistega, ki zaide, ne najdejo več. Enostavno izgine in izpuhti.
Povšetova Mara je nedavno pravila, da so komunisti radi kazali brezno, vendar samo izbrancem. Ko jih je peljal Metod Mikuž v Rog v okviru zgodovinarskega seminarja, se jih je med potjo manjša skupina izgubila v stran. Ko so se vrnili, so povedali, da jim je profesor pokazal brezno, v katerem ležijo pomorjeni domobranci.
France Dejak in Milan Zajec sta sicer znala veliko povedati, vendar malo uporabnega za tistega, ki bi rad kaj našel. Razumljivo, saj je bilo sicer podnevi, vendar so morali v tovornjakih ležati in je bilo največ, kar so lahko videli, drevesne krošnje. Lačnim, žejnim, pretepenim in povezanim z žico je rojilo po glavi vse kaj drugega kot, da si morajo zapomniti pot. Nekaj bi se dalo pomagati s podatkom, da brezno od Kočevja ni daleč, samo pol ure počasne vožnje. Dejak je trdil, da so jih zanesljivo peljali skozi Šalko vas in Željne, saj je tiste kraje dobro poznal: »Med vojno sem bil pri domobranski prometni policiji v Kočevju. Do tam sem vedel, kam nas vozijo, potem pa manj. Peljali so nas čez Malo goro. Pol ure je bilo tistega premetavanja. Srečali smo tovornjak ali dva, ki sta se vračala po druge. Od ceste, kjer smo se ustavili, jama ni oddaljena več kot dvesto metrov. Če bi šel danes na oglede, ne verjamem, da bi jo našel. Moralo je biti že na Macesnovi gorici. Kasneje so mi doma pravili, da so ljudje iz Ribniške doline videli nekje za Kočevsko Malo goro, vendar pred pogorjem Velikega Roga, oblake prahu, ki so se dvigali, ko so brezna razstreljevali.«
To sem izvedel poleti leta 1987, ko sem bil na obisku v Clevelandu pri mami in sestri Zini. Macesnova gorica torej. Omenjali so jo tudi drugi, ki so ali poznali Kočevski rog ali izvedeli od domačih, zlasti gozdarjev, kje so brezna. Iz spominov rešenih je videti, da naj bi šlo za isto brezno, vsi opisujejo drevesno deblo, ki se je ob miniranju odtrgalo z roba in se spustilo v jamo. Po njem so splezali, nato pa še nekaj metrov po živi skali, da so prišli na plano. Globina brezna dvajset metrov, kratki stranski rovi, velikost po pripovedovanju Milana Zajca taka, da bi šlo vanj nekaj deset tisoč ljudi. Skratka, podzemska jama, z nekaj metrov veliko luknjo na vrhu. Kasneje so jo z miniranjem razširili. Lahko, da je brezno zdaj do vrha zasuto.
Priti bi moral torej do Macesnove gorice in jo prečesati. Prava bo cesta, ki teče od Kočevja po sredini Roga in se na sedlu pri naselju Žaga Rog prevali na drugo stran proti Dolenjskim Toplicam. Na zemljevidni karti je označena z rumeno, vendar ima številne odcepe na vse strani. Samo na enem zgrešim, pa se bom tistega dne težko izkopal iz gozda. Potem sem na zemljevidu prebarval po izohipsah vsakih sto metrov višine z drugo barvo, najvišjo najbolj temno. Pot se mi je zdaj prikazala kot manj problematična. Najprej Kočevska Mala gora, potem pa pod gričema Krenom in Ronjem in že sem na Macesnovi gorici. Držati se moram nižine, saj glavna cesta ni speljana gor in dol, ampak med griči in se vzpenja položno ob pobočju gričev samo toliko, da pripelje na sedlo oziroma prelaz.
Najprej nisem niti pomislil, da bi se dalo z avtomobilom. Preveč bi se videlo. Razmišljal sem, da bi dal na vlak kolo, ga v Kočevju iztovoril, potem pa se odpeljal čez Rog do Novega mesta. Pa sem izvedel, da vlak v Kočevje ne vozi. Proga je sicer ohranjena, vendar služi samo za tovorni prevoz.
Potem mi je Drobničev Tone povedal, da je bil pred dvajsetimi leti tam. Peljali so se z avtomobilom, prišli do brezna že v mraku, si ga ogledali, potem pa se hitro vrnili. Da, Macesnova gorica. Možno, da je na njenem območju. Ni treba skrbeti, da bi zgrešil, ker je na vseh križiščih označena Baza 20, in držati se moram samo te smeri, pa bom prišel prav. V Željnah so na koncu vasi naselili cigane. Ti majo baje telefone ravno zato, da javijo številko vsakega avtomobila, ki se je napotil v Rog. Pa nič zato. Samo za tujce je prepovedano zapuščati glavno cesto, kar je tudi označeno na vsakem razcepišču, drugi pa imamo pravico, da se vozimo kjerkoli. Od Željn je dobro uro hoje. Ob cesti so kilometrski kamni. Obenem pa so blizu telefonski drogovi, ki so verjetno napeljani prav do Baze 20. Pred breznom, ki so ga takrat obiskali, gre cesta položno naravnost navkreber, ob njej na desni strani pa je skoraj kilometer dolga in nekaj sto metrov široka poseka. Samo mlado drevje. Potem so vrtače in odcep od glavne ceste na levo. Na tem razcepišču je ravnica in dovolj prostora za parkiranje. Treba je sto metrov nazaj in na desno v smrekov gozd. Na deblih so vrezani križi. Če pridem do njih, sem blizu. Kar naprej v vrtačo, še vzpon petnajst metrov in sem ob breznu. Ni globoko. So ga minirali in zasuli, vendar se vsebina seseda.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Pot na Rogu Tine Velikonja

In to je vse. Narišem si potovalno smer na zemljevidu, na list si izrišem domnevno brezno z vsemi značilnostmi, ki me bodo opozorile nanj. Sobota, nekaj dni pred božičem leta 1988. Napovedujejo hladno vreme, zjutraj da bo minus petnajst stopinj, čez dan jasno in delna otoplitev. Malo od Ribnice naprej me ustavijo prometni miličniki. Neprijazno zahtevajo dokumente, jih vrtijo po rokah, gledajo nekaj časa vanje, nekaj časa mene, pokazati moram varnostni trikotnik in škatlo za prvo pomoč. Nič se ne opravičijo, tudi ne razložijo, zakaj so me ustavili. Rutinska kontrola. Čudna reč!
V Kočevju že sije sonce. Peljem se skozi mesto po poti, ki so jo prehodili domobranci takrat, ko so jih vodili s kolodvora. Zajec je pravil, da je šel s transportom iz Vetrinja v torek 29. maja, 1. junija je bil že na vlaku, v soboto 2. junija dopoldne pa se je že znašel v breznu. Šele sedaj sem izvedel, da je šel zadnji transport po železnici iz Ljubljane 9. junija in da so torej z najbolj silovitim pobijanjem končali v nedeljo 10. junija. Vsega šest, največ sedem železniških transportov. Ko so domobranci zapuščali kočevski kolodvor, niso bili zvezani in prepričani so bili, da jih ženejo v delovna taborišča. Dejak je, ko so se peljali skozi domačo vas Dolenji Lazi, vrgel listič, na katerem je sporočil, da jih peljejo v taborišče na Rog in naj pošljejo paket. Listič je mati dobila in se zato ni veliko čudila, ko ga je čez tri dni zagledala doma. Bežno si ogledam Marijin dom, kjer je zdaj občinska uprava, in gimnazijo. Tu so jih nastanili za nekaj ur, potem pa po skupinah do Doma slepih, kjer so jih vezali. Pravijo, da so tisto stavbo podrli in da stojita zdaj tam banka in avtobusna postaja. Obrnem avto in nazaj po cesti, ki pelje v Rog. Nekaj dni prej je zapadlo deset cm snega na ravno toliko starega. Šalka vas, Željne. Prvikrat grem mimo, čeprav sem tisočkrat izgovoril njihova imena. Zeljne mi zvenijo v glavi kot zlobna vrata pred pogubljenjem. Ciganskega naselja pred gozdom ni mogoče zgrešiti. Kot bi se peljal mimo skladišča zapuščenih avtomobilov. Videti ni žive duše. Sem še prezgodaj. Peljem naprej čez Malo goro. Na vrhu stoji na cesti skupina lovcev in me gleda. Umaknejo se počasi, kot da je vse njihovo in da nimam tam kaj iskati. S slabim občutkom peljem dalje. Verjetno ni nikomur od njih padlo v glavo, da iščem kočevska brezna, vseeno pa sem zanje čuden patron. Kaj le išče Ljubljančan v tem mrazu sam v njihovih revirjih. Takoj naprej je prvi odcep v desno z oznako, da je vožnja z avtomobili tujcem prepovedana in tako na vseh naslednjih odcepih. Vozim počasi, da me ne bi zaneslo s ceste. Sledi avtomobilskih koles pred menoj na cesti so jasne in ni me strah, da bi obtičal v snegu. Ko pripeljem po ovinkih navzdol, se odločim, da parkiram na večjem ravnem prostoru. Z leve se priključuje širša gozdna cesta, kažipot za Bazo 20 pa me usmerja na desno. Ravna cesta, ki se počasi vzpenja, na levi telefonski stebri, na kilometrskem kamnu berem razdaljo, osem kilometrov ali nekaj takega. Bogve, odkod je ta razdalja, verjetno od Kočevja. Tu se zdaj začenja Križev pot. Hladno je, vendar je pot prijetna. Hitim na vso moč. Sklenem, da bom na vsakem razcepišču poslikal kažipote. Hrib na levi mora biti Kren. Zdi se mi, da sem šele na začetku. Zato se vzpnem na vrh, kjer je ravnica s preprosto lovsko kočo in visoko prežo. Vse zaprto in prazno. Zlezem po lestvi na prežo, pa ni razgled nič boljši. Spustim se navzdol, novo križišče. Na cilju sem, pa se tega ne zavem. Čeprav sem samo sto metrov zračne razdalje od brezna, ni nobenega znaka, nobene steze, ne vrezanih križev. Šestega čuta ni, saj bi se morala tresti zemlja in se bliskati kot za sodni dan. Le mrzla zimska pokrajina, šibko sonce in neskončnost gozda. Ker iščem Macesnovo gorico, tam naj bi bili domobranci, niti ne pomislim, da bi se že tu izplačalo pobrskati. Za menoj pripeljejo lovci in zavijejo z glavne ceste v desno. Na tisto cesto, ki bo postala kasneje ob naših slovesnostih protokolarna pot. Hitim naprej, na levi je hrib Ronj, spodaj čisto ob cesti na isti strani hišica, kot bi bila iz Janka in Metke. Na karti preberem, da je to Križmanova koča. Vse zaprto. Naveličam se hoditi po cesti, pa si izberem bližnjico naravnost po pobočju. Visoka trava, smrečice, divjina. Ko pridem malo višje, zagledam na levi strani na drugem bregu veliko lovsko hišo. Sem vodijo telefonski stebri. Skrivnostna je, s posebnim cestnim odcepom, da se lahko do nje pripelješ z avtomobilom. Zadnje sledi koles peljejo k njej. Po glavni cesti ostajajo samo moje stopinje. Z daljave na desni se slišijo streli. Na zemljevidu preberem, da je tam Ušiva jama. Predaleč od ceste je, tam že ne more biti tistega, kar iščem.
Končno Macesnova gorica. Najti moram poseko, široko križišče, potem pa sto metrov nazaj in po stezici desno od ceste. Na poseko ne smem preveč računati, saj je od Tonetovega obiska preteklo dvajset let. Cesta se strmeje vzpenja. Prvi odcep je komaj opazen, naravnost levo navzdol, nobenega prostora, kjer bi se dalo parkirati. Ne bo pravi. Nadaljujem vzpon. Ko prehodim že vse pobočje, pridem do novega razcepišča. Široko je, na ravnici. Nekje na desni mora biti brezno, lahko da jih je več. Prečešem tisti prostor, pa ne najdem ničesar. Neham iskati in se povzpnem naravnost na vrh Macesnove gorice. Samo breg in negovani gozd. Zlahka se da hoditi kjerkoli. Vrh je 770 metrov visok, čisto drugačen pa je tristo metrov višji Veliki Rog. Od daleč je neznačilen, tule nasproti pa je videti mogočen in nevaren. Na vrhu je skoraj gol in zasnežen. Naredim si načrt. Brezno mora biti v neki vrtači. Čeprav je morda zasuto in preraščeno, na tistem mestu ne morejo rasti drevesa, starejša kot petdeset let. Spiralno se spuščam v krogu in puščam za seboj sledove v snegu. Na pobočju ni nič takega, tudi ob cesti nobene prave vrtače. Tu nekje je zakopana njihova skrivnost, tu so nekateri po cele dneve umirali in čakali na priložnost za beg, ki se je posrečil samo izbrancem. Čeprav se mi zdi, da sem na pravem kraju, že slutim, da mi gozd ne bo tako rad izdal zadnje skrivnosti, a nisem razočaran. Srečen sem, povezan z umrlimi, čutim, da ne bomo nikdar več tako zase. Ne dvomim, da se bodo čez čas zgrinjale sem množice in v tistem vrvežu bo pristni stik za vedno izgubljen. Pogledam na uro. Kmalu bo poldne. Še malo kar po cesti.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Na Rogu – Drevesa in nebo Tine Velikonja

Pred mano je Veliki rog. Zato jo uberem kar naravnost po celem proti njemu, najprej v dolino, nato po grmičasti ravnici in v strmi breg. Bolj ko se bližam vrhu, več je sledi živali, že kar potacano je, čeprav preženem samo nekaj srn. Največ je drobnih sledi, od zajcev in srn. Jelenove sledi so velike, zraven pa opazim še ene, zelo široke, večje kot človeška roka. Stare so samo nekaj dni. Kaj če niso medvedove? Pa saj imam palico in teči tudi znam. Morda so se živali zatekle sem gor zaradi lovcev. Kam so se skrile, da ni videti nobene, čeprav so sledi sveže? Proti vrhu je nekaj skalnih sten in s težavo najdem prehode mimo njih. Prav pazljiv moram biti. Če mi zdrsne, se ne bom ustavil tako hitro, najverjetneje ob kakšnem deblu. Kdo me bo slišal, če obležim!
Končno sem na vrhu. Šele tu je zares toplo. Sonce blešči, da si brišem solze. Gledam na prehojeno pot. Tam v daljavi je Friedrichstein, pod njim nevidno Kočevje, vse pred menoj pa je južna stran Kočevskega roga.
Zaenkrat mi ni izdal skrivnosti. Na vrhu je lesena piramida. Preberem, da sem 1.099 metrov visoko. Predstavljam si partizane, ki so med vojno stali na tem mestu. Samo gozd daleč naokoli. Ni čudno, da so se čutili gospodarje. Tule na severu je pravi partizanski Rog: baza 20, partizanske bolnišnice, obrambne črte. Spuščam se po markirani poti, ki me pripelje na sedlo. Na karti preberem, da je to Žaga Rog. Nekaj hiš, sicer pa ostanki nekdanje žage. Hitim po cesti nazaj in navzdol. Iskati moram na levi strani takoj, ko bo strmine Velikega Roga konec. Naletim na stopinje v snegu. Le kdo bi to bil? Šele čez čas se mi posveti, da so moje. To, kar se sedaj dviga, je vse Macesnova gorica. Najbolj severnega dela še nisem raziskal. Zdi se mi, da sem na pravem kraju. Tu so vrtače, nekaj globokih, brez drevja. Nič zato, če ni brezen. Ena vrtač mora biti prava. Si bom zapomnil in šel spomladi spet na pot, če se ne bo zgodilo kako drugače.
Nadaljujem kar po cesti. Tudi mimo sedaj znanega brezna na Macesnovi gorici, ki pa je na najbolj južnem delu njenega pobočja na zahodni strani ceste. Tam nisem iskal, saj ni bila prava stran. Zanima me, če bi se mi posvetilo, če bi prišel zraven. Da se je nekaj zgodilo, bi morda ugotovil, saj se je v brezno zapeljal velik kos tal z drevesi vred in to vse skupaj nemoteno raste in pokriva vhod kot zeleno pokrivalo mrtvim. Zaradi snega zagotovo ne bi opazil apna na robu kot dokaz, da so ga na koncu navozili na trupla. Tudi druga jama, nekaj sto metrov južneje od prve, ki izgleda bolj kot Potočka zijalka, kot zasut vhod v podzemeljsko jamo, mi ne bi vzbudila suma. Iskal sem brezno na dnu vrtače.
Pred Krenom me dohiti avtomobil z lovci. Zadaj imajo privezano za odbijač ustreljeno srno, ki jo vlečejo po snegu. Za seboj pušča med kolesnicami široko sled z lisami krvi. Takrat ne mislim več na nič. Pot me je zdelala. Ne toliko sama hoja, bolj stalna vznemirjenost in vzvišeni občutek, da hodim po svetih krajih. Sploh nisem razočaran, da nisem našel nič zanesljivega. Ne, tolažim se, da je važen vloženi trud in ne končni uspeh. Rog je moj. Nisem prvikrat njegov obiskovalec. Mrači se, ko pridem do avta. Nosim jih s seboj, z vsemi mukami, ponižane in pozabljene. Bogat sem in srečen.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Na Rogu – Kakšen znak bi moral biti Tine Velikonja

Čez nekaj mesecev je šlo gladko. Z mano bo šel nekdo, ki dobro ve za brezno. Bil je Andrej Lenarčič. Od prej ga nisem poznal. Pripeljal me je do brezna pod Krenom. Da so kmalu po vojni tja hodile ženske prižigat sveče in nosile cvetje. Ni jih bilo strah. Te so vrezale križe. Tudi zaposleni v gozdu so ves čas vedeli za to brezno. Gozdni delavec, ki mu je s ceste kazal proti breznu, je prerokoval, da bo tu stala cerkev in bodo hodili sem kot na božjo pot.