Avtor: Janko Maček

Različne predstave o županih

Če je malo večji osnovnošolec ali pa celo gimnazijec pred dvajsetimi leti slišal besedo župan, se je počutil kot takrat, ko je bral zgodbo o krivičnem valptu, ki je strahoval uboge tlačane. V mislih je naenkrat zagledal bogatega kmeta, ki se je zrinil na županski stolček, da bi laže izkoriščal revne kmete, bajtarje in delavce. V ta namen sta si z župnikom podredila tudi zadrugo in hranilnico, o katerih so sicer govorili, da sta ustanovljeni za pomoč vsem prebivalcem kraja. Ni čudno, če so se ti »gospodje« v svojem pohlepu in klerikalni omejenosti med vojno vdinjali okupatorju in organizirali belo gardo, zato je ljudstvo z nekaterimi opravilo že med osvobodilnim bojem, z drugimi pa po vojni, če niso pred pravično kaznijo že sami pobegnili v tujino. Včasih se ta predstava ni čisto ujemala s podobo konkretnega človeka, o katerem je otrok slišal govoriti, pa se zaradi tega ni vznemirjal, saj je vedel, da je pri vsakem pravilu tudi kaka izjema. Danes je tisti osnovnošolec že zrel mož ali žena, pa mu posebno pred kakimi volitvami še pride pred oči predstava o tistem županu: »Vsi so enaki. Samo za oblast in izkoriščanje jim gre!«
Toda koliko ima ta predstava zveze z resničnostjo? Nenavadno hitro je iz našega spomina izginilo vedenje o ljudeh, s katerimi smo bili še včeraj skupaj, o njihovem delu in življenju. Včasih sicer pomislimo, da morda res niso bili tako črni, kot so nam jih kasneje slikali, vendar se zdi, da nam v našem času za vzor najbrž ne morejo biti.
Le kdo bi se danes zgledoval po županu z notranjskih hribov, ki je vstal ob treh zjutraj in več ur z laterno hodil skozi gozdove do železniške postaje, da je ujel jutranji vlak in prišel v Ljubljano na glavarstvo skoraj hkrati z uradnikom, ki je stanoval v sosednji ulici. Celo dopoldne je trkal na vrata po glavarstvu, hitel na Zadružno zvezo in še kam, popoldne ga je pa spet čakala dolga pot skozi gozdove. Čim prej bi rad bil doma pri družini in pri delu na kmetiji, ki se brez njega ni kdove kaj premaknilo. Pa tisti župan s Polhograjskih hribov, ki je iz domače drvarnice s košem nosil drva za občinsko pisarno, njegov ostareli oče se je pa nad njim jezil, ali ni dovolj, da zanemarja delo na kmetiji, sedaj pa še drva odnaša. Še mnogo težji problemi so se pa začeli z okupacijo. V začetku se je ljudem zdelo kar prav, da župan tudi pod novimi oblastniki skrbi za normalno življenje v občini, potem je pa vstal vihar, ki je takoj vzel življenje nekaterim županom, po koncu vojne so pa eni presedeli dolga leta v zaporu, drugi so za vedno odšli v tujino in le redki so lahko ostali doma.

Župan Anton Kastelic

Anton Kastelic, po domače Kravcarjev oče iz Dolnjega Podšumberka, je bil eden tistih županov, ki jim vihra vojne in revolucije ni prizanesla. V tej zgodbi bo pravzaprav le malo povedano o njegovem županovanju. V času njegovega županovanja namreč županova uradna služba in domače delo nista bila tako zelo ločena, ni bil župan samo nekaj ur na teden v občinski pisarni, ampak tudi v nedeljo in vsako popoldne in večer. Ob vsakem času so ga ljudje poiskali na njegovem domu in prav nič nenavadno ni bilo, če so ga zmotili pri njegovem kmečkem delu ali pri počitku. Tako ga niso poznali samo kot uradno osebo, ampak tudi kot kmečkega gospodarja in družinskega očeta.
Anton Kastelic je bil rojen leta 1891 v Logu, majhnem zaselku, približno 3 km oddaljenem od farnega in občinskega središča Sela pri Šumberku. Na Selih so tedaj že imeli enorazredno ljudsko šolo, kjer se je Anton naučil brati in pisati. Celih pet let je nosil vojaško suknjo. Ob začetku prve svetovne vojne je bil na služenju vojaškega roka, potem so ga pa poslali na italijansko fronto in v Galicijo, kjer je bil ranjen. V petih letih vojaščine je marsikaj doživel in se tudi veliko naučil. Njegov oče je medtem kupil zapuščeno domačijo pri Kravcarju v Dolnjem Podšumberku. Anton in njegova mlada žena sta morala preliti veliko znoja, da sta iz te podrtije sebi in svojim otrokom naredila spodoben dom. Sreča pa ni dolgo trajala, kajti žena je zbolela in leta 1937 umrla. Ko je začutila, da so ji dnevi šteti, je predvsem mislila na otroke. Kako se bodo znašli brez matere? Tone, ki je bil najmlajši, je bil tedaj star pet let, najstarejša Katarina petnajst let, vmes sta bili pa še Ivanka in Minka. Oče Anton je dobro razumel ženino skrb in jo vzel kot nekakšno oporoko. Ni se več poročil. Otrokom je večkrat rekel: »Nič se ne bojte. Vem, da Vam ne morem dobiti druge mame, kajti mama je samo ena.« Ob ženini smrti je bil star šestinštirideset let in maloprej je bil izvoljen za župana občine Sela pri Šumberku.
Zaradi županskih dolžnosti je moral Anton včasih potovati tudi v Ljubljano. Od doma se je odpravil zgodaj zjutraj in dve uri pešačil do železniške postaje v Radohovi vasi, popoldne se je pa po isti poti vrnil. Dokler otroci niso postali samostojni, je ob takih dneh prišla pomagat mamina sestra. Ljudje so videli županovo skrb za občino in za dom in so ga zato spoštovali. Zaupali so njegovim odločitvam, saj so vedeli, da je s trdim delom v kratkem izboljšal Kravcarjevo kmetijo. Ker je pri hiši imel par konj, je v soseščini večkrat pomagal pri oranju in pri raznih prevozih. Ko so povsod v okolici še mlatili s cepci, je on že imel mlatilnico in jo potem tudi posojal v bližnje vasi. Konec leta 1936 je bila na Selih ustanovljena organizacija Kmečke zveze, ki naj bi zdramila kmete in jim pomagala, da bi začeli napredneje obdelovati svojo hribovsko zemljo in si polagoma zagotovili boljše življenje.
Slika župana in očeta Kastelica ne bi bila popolna, če ne bi omenili njegovega veselja do petja. Se preden je šel k vojakom, je postal član cerkvenega pevskega zbora na Selih in mu je z nekaterimi neprostovoljnimi presledki ostal zvest skoraj do konca življenja. Pravijo, da je prepeval v zboru celih osemdeset let.
Po aprilu 1941 je Kastelic še naprej ostal župan. Italijani ga niso odstavili, domačini so mu pa itak zaupali in trdno držali skupaj. Spomladi leta 1942 je na Kremenjeku blizu Sel taboril štajerski partizanski bataljon. Ljudje so tedaj zvedeli za poboje poštenih ljudi in to jih je odvrnilo od OF. Ko se je avgusta 1942 bližala italijanska ofenziva, so možje pritiskali na župana in na župnika, naj vendar kaj storita, da Italijani na Selih ne bodo pobijali in požigali. Z nekaj možmi sta tedaj šla v Žužemberk na italijansko poveljstvo in res preprečila represalije. Malo kasneje je na Selih nastopila vaška straža.
Župan Kastelic ni bil član vaške straže, vendar je ob kapitulaciji Italije odšel od doma. S številnimi drugimi begunci z Dolenjskega je prišel v Ljubljano in tu ostal do konca vojne. Menda je bil član begunskega odbora in ob neki priliki so se slikali s škofom Rožmanom. V zaporu so mu potem pokazali tisto sliko in ga spraševali, če jo pozna. Seveda jo je poznal. Ko so se drugi odpravljali na Koroško, je Kastelic odšel domov v Podšumberk. Kot da se ni nič zgodilo, je naslednjo nedeljo šel na Sela k maši. Nekateri so ga začudeno gledali in mu dobrohotno svetovali, naj se umakne, dokler je še čas. On se je nasmehnil in rekel: »Zakaj bi se skrival, saj nikomur nisem nič naredil. Če bo po pravici, mi nič ne morejo.«
Kljub ponovnim svarilom je ostal doma – na svoji zemlji in pri svojih otrocih.

Opis slike: Anton Kastelic in njegova bodoča žena Katarina – Tik pred prvo svetovno vojno je Kastelic v Ljubljani služil vojaški rok

Bilo je v začetku julija in pšenica po njivah okrog Sel je bila godna za žetev. Pri Kravcarjevih so se je tisti dan lotili na veliki njivi v dolini pod hišo. V tisti dolini, ki se položno spušča proti Logu, so imeli vse svoje njive in menda nobena ni bila tako daleč, da do nje ne bi segel glas od domače hiše. Na drugem koncu doline pa se je v Logu belila Trunkljeva domačija in okrog nje njive in travniki. Bližala se je prva obletnica smrti Trunkljeve mame Marije. V nedeljo, 16. julija 1944, so jo odpeljali od doma in jo naslednje jutro zgodaj zjutraj ubili pri Zaliscu. Tisto leto je bila pšenica zrela nekaj dni kasneje, kajti želi so šele po pogrebu Trunkljeve mame. Oče Trunkelj, Kasteličev sosed in prijatelj, ki se je ob kapitulaciji Italije tudi umaknil od doma, je maja 1945 odšel v tujino. Kravcarjevi so torej v dolini med Logom in Podšumberkom želi pšenico, ko so se na vogalu domače hiše pojavili miličniki in je eden od njih poklical očeta, naj takoj pride domov. Kastelic je vedel, kaj to pomeni, zato je prosil otroke, naj gredo z njim. Pustili so delo in odšli domov. Miličniki so očetu takoj povedali, da je aretiran in da mora z njimi v Žužemberk. Na prošnjo otrok so dovolili, da je ena od hčera napregla konja in odpeljala očeta ter njegove »varuhe«. V Žužemberku so ga zaprli v neki pod k mnogim drugim jetnikom in ko se je poslovil od hčere, ji je vedro rekel: »Veliko nas je, najbrž bomo kmalu šli domov.«
Očeta so odpeljali v sredo in naslednje dni so otroci nestrpno pričakovali, kdaj ga bodo zagledali na poti med Logom in Podšumberkom. Ni ga bilo, dobili so pa sporočilo, da so ga odpeljali v Novo mesto in da bo postavljen pred vojaško sodišče. Na hitro so sestavili prošnjo za pomilostitev, ki jo je potrdil tudi KLO (krajevni ljudski odbor). Trije možje so odhiteli s prošnjo na Dobravo k uglednemu kmetu, ki je med vojno sodeloval z OF in zato tudi v novem redu imel nekaj veljave. Tudi on se je zavzel, saj je Kastelica dobro poznal in vsi štirje so se odpeljali v Novo mesto. Njihova pot ni bila zaman. Kastelicu je bila smrtna kazen spremenjena v dvajset let prisilnega dela. »Odslužil« je šest let po raznih zaporih: v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, nazadnje pa še v Ferdrengu na Kočevskem. Ali ni bilo dovolj šest let zapora za dobrih šest let županovanja, šest let kazni zaradi nesebičnega dela za druge!

Zvestoba domu in življenju

Kasteličevi otroci so tako ostali sami na kmetiji. Pri gospodarstvu jim je pomagal stric, očetov brat, pomagali so dobri sesedje, veliko dela pa so postorili tudi sami. Prišle so nesreče pri živini, pa očetu niso nič povedali, da ga ne bi vznemirjali, ker je že tako imel dovolj trpljenja. Mučile so jih obvezne oddaje, kajti pridelek je bil skromen, predpisane obveze pa velike. Skrbno so pazili na vsak dinar, pa še je včasih bilo težko. Vsak mesec je bilo treba za očeta pripraviti paket in iti na obisk. Na obisk bi radi šli vsi skupaj, pa to ni bilo mogoče. Nekdo je moral čuvati dom in tudi denarja za vožnjo ni bilo za vse. Do Maribora je že vožnja vzela precej denarja, plačati je pa bilo treba še prenočišče, kajti obiski so bili samo v dopoldanskem času. Ko je ena od sester prvič prišla v Maribor, je bila v zadregi, kje bi dobila prenočišče. Slučajno je naletela na kapucinskega patra Vilibalda in mu zaupala svoje težave. Odpeljal jo je k dobri družini in poslej Kastelčevi niso več imeli težav, kadar je bilo treba v Mariboru prenočiti.

Opis slike: Kot danes so imeli Kasteličevi tudi nekoč vinograd na Liscu

Poleg vseh naravnih sredstev, s katerimi so otroci skušali očetu pomagati, so zanj in zase iskali moči in tolažbe tudi v nadnaravnem svetu. Vsi štirje hkrati so poromali na Zaplaz k Mariji vnebovzeti. Hodili so peš, zadnji del poti od Čateža do mogočne cerkve in Marijinega oltarja so pa drsali po kolenih. Za tisti čas to ni bilo tako nenavadno, saj je bilo romarjev veliko in marsikdo se je že pred cerkvijo spustil na kolena. Prihajali so s svojimi bolečinami in prošnjami, obenem pa z veliko vero in ljubeznijo.
Vsa leta, ko je bil oče zaprt, so romali tudi k sv. Antonu Padovanskemu v Štango pri Litiji. Od doma so navadno šli v soboto popoldne, ko je zvonilo delopust, skupaj z drugimi romarji s Sel. Pot jih je vodila do Radohove vasi in nato po dolini Temenice. Žejo so si gasili z bistro studenčnico, ki je ob poti ni manjkalo, prigrizek so pa imeli s seboj od doma. Ko so prišli k sv. Antonu, se je že spuščal mrak. Noč so ob molitvi in petju prebedeli v cerkvi, zjutraj so bili najmanj pri dveh mašah, potem so se pa v prazničnem, nedeljskem razpoloženju vračali proti domu. Romanje v Štango je bilo pri Selanih v navadi že pred vojno. Oče Kastelic je imel ime po Antonu Padovanskem, zato se je tega romanja skoraj redno udeleževal. Tudi po vrnitvi iz zapora je šel v Štango. Tedaj so se selski romarji že modernizirali. Niso več hodili peš, ampak so se naložili na velik lojtrski voz, ki ga je vleklo par močnih konj. Pot ni bila več tako naporna in bilo je več prilike za skupno molitev in petje, pa tudi za prijateljsko kramljanje.
Bilo je julija 1951. Kasteličevi so v dolini med Podšumberkom in Logom spet želi pšenico. Sklanjali so se nad zlato žito, ki je valovilo pred njimi, zato niso vedeli, da je nekdo s parom konj pripeljal na domače dvorišče. Šele, ko so zaslišali glas, naj pridejo pozdravit očeta, so se zravnali in odhiteli domov. Oče se je namreč do Radohove vasi pripeljal z vlakom in tam slučajno naletel na znanca, ki se je takoj ponudil, da ga odpelje domov. Za očetov prihod so zvedeli tudi sosedje in kljub delavniku je bila hiša kmalu polna ljudi. Oče se jim je zahvalil za pozdrav in opomnil, da se je treba za srečno vrnitev zahvaliti Bogu.
Zdaj se je oče popolnoma posvetil družini in domači zemlji. Kot da bi hotel nadoknaditi tista leta, ko je bil na silo ločen od doma. Ko so se hčere ena za drugo poročile, je ostal z njimi povezan, najbolj je pa seveda živel z družino sina Toneta, kateremu je prepustil domačijo. Kadar je bilo kako delo pri cerkvi, je bil oče vedno zraven. Čeprav je bil že v letih, je krepko poprijel za vsako delo. Rad je rekel, da ga prav delo in veselje do življenja držita pokonci. Vsak dan je občutil, kako se vse, kar je v naravi živega, veseli življenja. Veselje do življenja je izražal tudi s petjem in ko je pel v cerkvi, je bilo to veselje še popolnejše. Ko se je v devetindevetdesetem letu končno poslovil, je bil njegov obraz veder, saj je verjel, da odhaja v novo življenje, kjer bo srečal tudi svojo pokojno ženo.
Naj tu omenimo tudi dolgoletnega selskega župnika Jožefa Podlipnika. Z očetom Kastelicem sta se vedno dobro razumela in v času italijanske ofenzive leta 1942 sta skupaj šla posredovat v Žužemberk. Prav gotovo tista pot ni bila lahka, toda stiska je bila velika in oba sta bila istega mišljenja, da ne moreta držati križem rok in čakati, kdaj se bo okupator znesel nad ljudmi, za katere sta bila dolžna skrbeti, eden kot od Cerkve postavljeni župnik, drugi kot od ljudi izvoljeni župan. Misel na reševanje ljudi je premagala pomisleke, kajti izbire ni bilo in časa za odlašanje tudi ne. Nista mogla vedeti, da bodo može in fante, ki sta jih tedaj rešila pred fašističnimi okupatorji, po koncu vojne pobili domači komunisti.
V zelo težkih razmerah je župnik Podlipnik skozi celo vojno vztrajal na Selih in tudi leta 1945, ko so zaprli župana, so župnika pustili pri miru. Morda ga je nekoliko varovala njegova starost. Leta 1951 je imel zlato mašo in tisto leto se je oče Kastelic vrnil domov po šestih letih zapora. Naslednje leto so pa zaprli tudi župnika. 12. junija so na Selih imeli telovsko procesijo, ki je šla po običajni poti kot vsako leto. Pri tretjem oltarju je župnik še normalno odpel evangelij in dal blagoslov, pot do četrtega oltarja je pa procesiji zaprl avtomobil z oznovci, ki so se nenadoma pojavili v vasi. Župnik se je z Najsvetejšim in s spremstvom po drugi poti vrnil v cerkev, potem se je pa hudo razburil nad prišleki zaradi grobega motenja verskega obreda. Odpeljali so ga in bil je obsojen na dvanajst let zapora. Po enem letu in pol pa so ga izpustili in prišel je nazaj na Sela. Oseminsedemdesetletnemu starčku je zapor zrahljal že itak šibko zdravje in dve leti kasneje je umrl.

Opis slike: Sela v času, ko se je že pripravljala revolucija – Župan Kastelic in štajerski begunec Konrad Mejač

Morda bo kdo pomislil, zakaj se v tem sestavku nismo spomnili katerega od županov, ki jim je komunistična revolucija vzela življenje že spomladi ali poleti 1942, ali pa katerega tistih, ki so ob koncu vojne odšli od doma in potem še naprej delali v kateri od slovenskih skupnosti v tujini. Ni jim bilo treba v zapor, bili so svobodni, toda občutili so grenkobo tujine in brezdomstva. Toda ali ni vsako posamezno življenje in tudi cela zgodovina sestavljena iz mnogih drobnih delčkov? Med temi delčki so tudi taki, ki so na prvi pogled manj važni, pa vendar brez njih ni celote. Veseli smo, da smo med zmagovalci v letu 1945 našli tudi take, ki so bili pripravljeni pomagati v stiski, ki so spoštovali človeško življenje. Gotovo je prav, da se spomnimo ljudi, ki so v času zapovedanega molka tiho služili domu in družini, ki so kljub težkim preizkušnjam vztrajali na zastavljeni poti in s tem pomagali, da brlivka upanja na boljši čas nikoli ni ugasnila. Župan Kastelic, Kravcarjev oče iz Dolnjega Podšumberka, je s svojim delom in življenjem tej brlivki krepko dolival olja.

Opis slike: Leta 1951, kmalu po Kasteličevi vrnitvi iz zaporov, se je poročila hčerka Minka – Levo od novoporočencev sedi Kastelic, desno pa župnik Podlipnik, ki je tisto leto imel zlato mašo, naslednje pa odšel v zapor