Avtor: Justin Stanovnik

Ker želimo bralcem dati možnost, da sami presodijo, kakšni ljudje so se zbirali v Slovenski zavezi, kateri duh jih je vodil in katerim ciljem so se bili zavezali, objavljamo v naslednjem nekaj odlomkov iz ohranjenih številk. Vse so izšle maja, junija in julija 1942, v času, ko je Slovenija gorela.
Če se ozremo nazaj v zgodovino in primerjamo med sabo njena kritična obdobja, bomo začutili, da ni nobeno pretiravanje, če pravimo, da tisti trije meseci leta dvainštiridesetega pomenijo najbolj dramatičen del naše preteklosti. Mogoče z besedo dramatičen tedanjemu času že nekaj jemljemo, ker bi jo mogoče kdo povezoval z dramo kot igro. Tam namreč ni bilo nobene predstave in nobenih gledalcev. Tam ni bilo nič umišljenega, vse je bilo zares: mrtvi po dejanju niso odložili svoje oprave v garderobah; ljudje, ki so se odločili za nasprotne strani, po predstavi niso šli skupaj v kavarno. Zato je metaforična povezava z odrom mogoče zavajajoča. To življenje je bilo realno v najbolj izključujočem pomenu te besede. To življenje je bilo do skrajnosti napeto, kakor tetiva, ki brni v zadnji vzdržljivosti; bilo je nevarno tako zelo, da je ne samo vsako dejanje in vsaka beseda, že zgolj misel je lahko pomenila vpletenost, ki se je končala s smrtjo. Bilo je tudi usodno, zakaj ljudje se niso odločali samo zase in za svoj čas, ampak tudi za prihodnost, lahko bi rekli, za zgodovino.
To so bili meseci, ko je, kot smo rekli, Slovenija gorela. Gorela je najprej v podobi svojih vasi. Kamorkoli si tisto poletje šel, povsod je veter prenašal vonj po ožganem. Obstojnosti tega vonja smo se vsi čudili: segal je v pozno jesen in tudi sneg ga ni pregnal. Polastil se je dežele in legel nanjo, kot da hoče ostati za zmerom. Z vonjem, ki so ga izdihovala pogorišča, se je družil vonj po smrti. Za današnja ušesa je to mogoče tuje, a smrt ima svoj vonj, to smo takrat dokončno spoznali. Ko smo zjutraj vstali in zvedeli: »Prišli so ponoči in ga ubili,« se nas je vsakič neubranljivo polastilo občutje, da je to bila tudi naša smrt. Dobro smo namreč vedeli, da je šla mimo naših vrat in bi čisto lahko pobutala tudi pri nas. Iz tega védenja je prihajalo občutje, da je bila to tudi naša smrt. In to je imelo svoj vonj. In ko smo ga potem našli ležečega pred vrati, ko smo ga pokopavali brez duhovnika, ko smo nad njim sami okorno in zatikajoče brali dolžne besede iz knjige, ki smo jo našli v omari v zakristiji, je vse to imelo svoj vonj. Vonj po smrti torej in vonj po pogorišču. Takoj bo kdo rekel, da ima tak vonj pač vojna. Toda za nas je bila vojna čisto nekaj drugega. Kadar so prišli Italijani in odpeljali ljudi, je bila to vojna in je imelo drugačen vonj in naša jeza in zamera sta bili drugačni.
V tistih pomladnih in poletnih mesecih dvainštiridesetega leta pa je Slovenija gorela tudi v nekem drugem pomenu. To so bili namreč meseci, ko je nastopila nujnost velike odločitve. Ljudje so čutili, da so pred nekim neznansko pomembnim razpotjem in da z odločitvijo, po kateri poti naprej, ne bo nikomur prizaneseno in da bo vsakemu segla do zadnjega dna. Začela se je delati meja in je tekla in razdeljevala: vas od vasi, hišo od hiše. Nemalokrat je sekala družine. Začelo se je kazati, počasi in vedno določneje, kaj ljudje v resnici so. Izbira, pred katero so stali, se je spremenila v mero njihove zvestobe. Na površino so prihajale davno zatrte misli, oglasile so se zamere, za katere se je že mislilo, da so se bile pozabile, in nenadoma so se, spodbujeni od velike možnosti, razrastli skrivni dvomi, planili so na dan in ljudje so bili nenadoma čisto drugi. In se je zgodilo, da prijatelj ni več spoznal prijatelja, ne sosed soseda, ne brat brata. Velik čas je udaril med ljudi in ljudje so nenadoma začutili, kaj so in kam spadajo. Ljudje so se odločali, kot se niso še nikoli v zgodovini. In ker je odločanje nazadnje zmerom dejanje človekovega duha, je imel duh vedno zadnjo besedo, pa naj je šlo za še tako zunanje reči. Ko se je zaslišalo geslo »Vzeli jim bomo,« so se ljudje razdelili: »Zakaj bi jemali?« so rekli eni, drugi pa »Kar naj jim vzamejo, zakaj bi imeli nekateri več.« In ko je udarila ob jutrih vest »Ubili so ga«, se je v ljudeh dvignil upor: »Kdo jim je dal to pravico?«. Ali pa so rekli: »Prav mu je, vedno je hotel biti prvi. Nekaj je že moral storiti.« In tako dalje in temu podobno. Ljudje so bili preizkušani in vedelo se je – vsak zase je dobro vedel – da gre za zelo važne reči. Zato smemo reči, da je Slovenija v tistih mesecih gorela ne samo v podobi svojih vasi, ampak da je požar zajel tudi duha njenih ljudi. Morda se nam ne bo zato zamerilo, če pravimo, da to ni bil samo strašen čas, ampak tudi velik čas. In če bi se kdo strinjal, da je to bil velik čas, potem velja še drugo: da se je dovoljeno vanj vračati samo tistim, ki so pripravljeni.
Ko pravimo, da je to bil čas preizkušnje, ko so ljudje šli kakor skozi plavže, v katerih se je izkazalo, kaj od rude je kovina in kaj žlindra, hočemo s tem povedati, da nenadoma ljudje niso bili več samo ljudje, ampak so poleg tega bili še ljudje, ki so bili ali pogumni ali bojazljivi, taki, ki so odpirali neznancem in jim dajali jesti, in taki, ki so zakopavali zase, taki, v katerih se je oglasila zgodovina in omika s svojimi ukazi in zahtevami, in taki, v katerih se ni nič oglasilo, ker v njih nikoli nič ni bilo.
Ljudje pa se niso samo odločali, ampak so tudi odločali in odločili. Dandanašnji smo se navadili misliti, da zgodovina teče zunaj volje ljudi. Resnica je diametralno nasprotna: vse se nazadnje zgodi tako, kot hočejo ljudje. Iz tega sledi, da so ljudje za svoja dejanja odgovorni in da je zgodovina delo ljudi. Odgovornosti za zgodovino ne odvezujemo nikogar, njen lok sega od najbolj neznatnega človeškega bitja do najbolj obdarjenega. Vprašanja, ki jih ima na programu zgodovina, se postavljajo pred ljudi v tako prvobitnih oblikah, da so dostopna za vsako pamet in za vsako dušo: daljnosežna zgodovinska vprašanja se namreč postavljajo pred konkretnega človeka kot vprašanja dobrega in zlega, lepega in grdega, kot vprašanja, ki zadevajo zvestobo in nezvestobo, pamet in brezumje. Za odgovore na ta vprašanja pa smo pristojni vsi.
V tistih mesecih dvainštiridesetega, ko je gorela Slovenija, smo torej odločali o svoji prihodnosti. Ni bilo vseeno, kaj si rekel ali mislil, kaj si storil in kaj opustil, ali si pokleknil ali si stal. V tistih mesecih so se mnogi Slovenci odločili za komunizem ali, kar je isto, niso”se odločili proti komunizmu. Ta odločitev ni bila brez posledic. Nastopile so določene spremne okoliščine in volja teh ljudi se je uresničila. Zato velja skrajno porazna resnica, da smo si Slovenci komunizem naložili sami. To je tisto izvorno dejstvo, iz katerega so izšle vse poznejše anomalije. Najvažnejše pa so tri posledice te prvotne odločitve: Prvič je tu naša povojna kolaboracija s komunizmom. Razumljivejša nam postane, če pomislimo, da komunizem ni bil čisti tujek, da je bil vsaj deloma tudi naše delo, zato so ljudje laže pozabili na njegovo monstruozno naravo. Drugič je tu sramoten izid prvih povojnih demokratičnih volitev, ko smo Slovenci, podobno kot narodi skrajnega Balkana, znova izvolili komunistično predsedstvo in je le za las manjkalo, da niso komunisti zmagali tudi v parlamentu. Tudi tu ni mogoče zanikati vpliva začetne odločitve med vojno in povojne vdaje. Nazadnje pa je tu dejstvo, da smo voljni prenašati civilno družbo, ki jo vodi in kontrolira permutirana partijska elita in katere edina naloga je, ovirati razvoj civilne družbe, ki bi ustrezala duhu demokracije. To ustvarja shizofreno kulturno, politično in gospodarsko situacijo, ki onemogoča, da bi narod prišel k sebi in zasnoval učinkovit projekt svoje prihodnosti.
Človek je torej bitje, ki oblikuje svojo zgodovino, in narodi si kujejo svojo usodo sami. Človek seveda lahko postane tudi predmet zgodovine, tako da dela z njim, kar hoče, kar pomeni samo, da drugi delajo z njim, kar hočejo. Če hoče narod postati posestnik svoje usode, mora živeti prebujeno življenje. Ta budnost ali prebujenost je potrebna predvsem zato, da narod ne zapade v brezumje, da ne degenerirajo senzorji, ki mu omogočajo orientacijo v zgodovinskem prostoru. V tistih mesecih dvainštiridesetega je del slovenskega naroda, velik del slovenskega naroda, zajelo brezumje.
Kot je razvidno iz odlomkov, ki sledijo, je ljudi, ki so pisali Slovensko zavezo, in ljudi, ki so stali za njo, skrbelo samo to, da ljudje ne bi izgubili pameti. Kar naprej prosijo, rotijo, vpijejo: ljudje, ne izgubite pameti! Tragično: tako so klicali, ljudje pa so se že bili odločili in zavezali.

Ko danes, prebirajoč maloštevilne strani medvojne Slovenske zaveze, razmišljamo o teh rečeh, ne moremo, da ne bi mislili na svoj sedanji čas. Ozremo se okoli sebe in si ne moremo prikrivati: spet
smo sredi brezumja. Odpremo radio, pogledamo na ekran, prelistamo časopis – in čutimo se napadene. In ko se vprašamo, kaj je tisto, kar je v nas ogroženo in napadano, nazadnje ugotovimo, da je to pamet. To, kar nas žali, kar tolče ob nas, ni govorjenje zoper naše interese in vrednote, ampak način, kako se govori zoper naše interese in vrednote, da se namreč napadajo na način brezumja. In ker je to brezumje prevladujoče, ker prihaja od vsepovsod in hkrati narašča, tako da ljudi preplavlja, so to tudi že njegove vsesplošne posledice: ljudem se jemlje osnovna gotovost. Etika javne besede, samostojnost medijev, avtonomnost visokih pedagoških in znanstvenih ustanov: kaj te besede sploh pomenijo? Ali niso samo način, kako je danes mogoče izrekati in širiti cinizem? Tako na primer beremo v časopisu naslednje besede: »Centralni komitet Demosa ali svčt, kakor mu pravijo«. Bralci vedo, da je »centralni komitet« astronomsko daleč od »svčta« Demosa. Če je mogoče govoriti o »centralnem komitetu Demosa«, potem je v tem prostoru mogoče reči karkoli, ker je njegova struktura vsak trenutek poljubno drugačna; potem je jezik zgubil vsako referenco in je vse lahko tudi vse drugo. In tole na primer: slovenski pisatelj in član skupščine se ob zahtevi po registraciji društva Nova Slovenska zaveza sprašuje, čemu da se predlagatelji pretvarjajo, zakaj ne bi rajši ustanovili odkrito fašistične stranke. Predlagatelji pa so svoje življenje preživeli v boju s fašizmom! Tu so stvari prignane do konca, tu ni mogoče ničesar več reči, tu je konec jezika. To je tako, kakor če poslušaš Miloševiča, Šešlja, Babiča: tu je konec jezika. A to niso nobene izjeme, takšna je faktura večinskega dela javnega govorjenja. Ljudje jezikovnih analiz ne delajo, ker tega pač niso vajeni. Ali ne varajmo se! Vsak človek je v osnovi nekaj racionalnega, zato ima javno brezumje lahko samo en učinek: negotovost, zmedo, nazadnje nemoč.
V nas vstopa temna slutnja in se izoblikuje v misel: to je natanko tako, kot je bilo leta dvainštiridesetega. V nekem učbeniku je nekoč stalo: če hočete, da se vaši načrti uresničijo, potem je najprej treba uveljaviti brezumje.
Kakor nekoč Slovenska zaveza, mora zato danes tudi Nova Slovenska zaveza, njena naslednica, klicati v polje javnega življenja pamet in razum in zahtevati, da postaneta nosilca celotne kulture. Sama bo, šibka kakor je, lahko malo naredila. A nekaj je že, če na stvari opozarja. Danes gre predvsem za to, da se začne graditi nova civilna družba. Nova Slovenska zaveza bo hotela biti ena od prvin nove civilne družbe, ne najmanj pomembna, saj ima neposredno zgodovinsko zvezo s časom, ko je bila civilna družba zgrajena na nečem, kar smo v našem stoletju spoznali kot neprecenljivo vrednoto – na normalnosti. Tu sta dve stvari: najprej pamet, ki je, kakor vemo, utemeljena v spominu, in normalnost, v znamenju katere stoji vsa velika umetnost in vsi veliki etični nauki človeštva in ki jo imata tako posameznik kot tudi skupnost, kadar resnice ne postavljata, ampak jo s spoštljivim poslušanjem odkrivata. In na ti dve besedi, pamet in normalnost, bi se morali kar naprej sklicevati tisti, ki bi radi, da izplujemo iz Uročenega zaliva na odprto in veliko morje.