Avtor: Marta Anžlovar

Pred dnevi so na 2. programu slovenskega radia v oddaji z naslovom Izjava tedna prebrali ultimat JLA Republiki Hrvaški, njenim branilcem in vsem drugim prebivalcem. Na ta ultimat so se ljudje dokaj burno odzvali in se zgražali nad spremenjeno armado. Dolga leta so zanjo delali in jo vzdrževali, nekateri so bili tudi zaposleni v njej, skratka – imeli so jo za svojo, živeli so z njo. Zato zdaj ne morejo razumeti spremembe.
Očitno je, da vsem tem ljudem manjka delček zgodovine, prav tisti del, ki lahko razloži vso nerazumljivost armade in njenega sedanjega početja. Če je ta drobec zgodovine tako pomemben, je jasno, da ljudje zanj ne vedo zato, ker so ga armada in njeni voditelji namenoma prikrivali. Zakaj? Odgovor poznamo! To namreč ni bila le kaplja krvi na njihovih brezmadežnih oblekah, ki bi jo bilo še mogoče opravičiti. To je bilo jezero, napolnjeno s krvjo tisočev slovenskih domobrancev in drugih, za katere je t. i. svoboda pomenila neizogibno nasilno smrt. In za ta nerazumljivi zločin nihče ni bil kaznovan.
Tako kot so »zmagovalci« pahnili v temo brezna in smrti vse tiste, ki so jim bili na poti, so morali tudi svojemu »zmagoslavju« nameniti temo zgodovinske pozabe, kajti njihov zločin je bil preveč v nebo vpijoč. Težo teme, ki so jo morali nositi v svojih srcih, so preložili na ramena vse družbe, ne da bi se ta tega zavedala. In ta tema je zglodala na videz nepremagljivo stavbo njihovega peklenskega pohlepa po oblasti. Vendar je zaslepljenost še vedno v marsikaterih očeh: v očeh tistih, katerih roke še niso oprane krvi, in v očeh tistih, ki zaradi zločina še vedno nosijo sovraštvo v svoji notranjosti.
Zaradi te uničujoče tesnobe se moramo vsi zavedati dvojega. Odstraniti je treba temno liso v slovenski zgodovini in jasno povedati, zakaj so morali slovenski domobranci končati svoja življenja v breznih in jamah povsod po slovenski zemlji. Temu sledi težja, a nujna naloga – da se v resnici, globoko in iskreno spravimo najprej sami s seboj, potem pa tudi z drugimi. Da pa bomo lahko zares odpustili, k čemur nas zavezuje tudi naše prijateljstvo z Jezusom, moramo najprej vedeti, komu in kaj odpuščamo.
Šele takrat, ko bosta izpolnjeni obe stvari, bo sonce dokončno premagalo noč, v kateri še živimo. Takrat bomo Slovenci zares obrnili list zgodovine, ki se je zataknil ob krvavem koncu pomladi leta 1945.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Roža, gozdovi in svet Bara Remec