Avtor: Neoznačeni avtor

1. Dolžnosti Slovencev v osvobodilnem boju

Slovenska zaveza, štev. 1, 7. maja 1942
»Sovražnik v deželi mora čutiti, da je nasilnik, ki ga ne priznamo in ne sprejemamo.
Delo za narodno osvoboditev je dolžnost prav vsakega resničnega Slovenca. Nihče ne sme jemati dela za osvoboditev v zakup in si lastiti izključne pravice do njega.
Od tega dela se sam izloča tisti, ki zapušča narodne osnove in ni sposoben, da podredi strankarske koristi narodnim.
Nihče nima pravice izrabljati to delo v kake druge kakor osvobodilne namene.
Kdor bi danes trgal slovenski narod od Jugoslavije, njene zakonite oblasti in vojske, mu jemlje poroštvo za rešitev in osvoboditev, zato je tako dejanje, prav kakor ideološko vezanje z narodnimi sovražniki, izdajalsko in pogubno za naš narod.
Pripravo za narodno osvoboditev je treba prvenstveno voditi po koristih in razmerah slovenskega naroda samega. Zato je pri maloštevilnosti naroda treba varovati slovenskim ljudem življenje, dom in premoženje, kar se le da, ne da bi prodajali svojo narodnost in pomagali ali se vdinjali sovražniku.
Kdor posredno ali neposredno ovaja domače ljudi ali zadeve okupatorjem, je izdajalec.
Kdor danes iz strankarskih ali ideoloških razlogov koga ubija ali mu grozi s smrtjo, ta je sovražnik naroda.
Kdor uravnava svoje osvobodilno delo po navodilih kake nenarodne ali tuje organizacije ali sile, vprega naš narod v tujo službo, je izdajalec naroda.
Kdor zavaja ljudstvo v anarhijo ali z nepomembnim junačenjem povzroča žrtve, pogublja narod in je prav take obsodbe vreden kakor tisti, ki ruši temelje narodne države in vojske.«

2. Slovenci!

Slovenska zaveza, štev. 2, 30. maja 1942
»Bodi demokrat ali radikal, bodi pristaš ene ali druge katoliške struje, bodi levi ali desni socialist, najprej si Slovenec. Či si si prisvojil kateri koli svetovni nazor, prečiščuj nadalje svoje prepričanje, toda najprej si Slovenec. Imej kakršne koli ideale ali misli o politični in gospodarski ureditvi družbe, vedi, da naše ljudstvo ne bo moglo uresničiti nobenega ideala, dokler ne doseže osnovnega pogoja: svobodnega narodnega življenja. Zločin bi bil, če bi se sedaj, ko je sovražnik v deželi, še prepirali o besedah, ideologijah, programih, ko pa gre zato, da si najprej rešimo in zagotovimo svobodo. Ne prepirljivci, temveč kakor zapriseženi pobratimi si postanimo Slovenci. Prav vsi brez izjeme moramo usmeriti vse svoje misli in dejanja za en cilj: Združena Slovenija v svobodni Jugoslaviji.
Nemec in Italijan sta naša sovražnika; in to vsak Nemec in vsak Italijan, pa naj bo fašist ali nacist, desničar ali centrumaš, komunist ali meščanski demokrat.
Za eno nas smatra tujec, eno hočemo biti tudi mi nasproti sovražniku. Vse, kar nas med seboj razdvaja, je manjše od tega, kar nas loči od tujca.
Iz teh misli je zaživela »Slovenska zaveza«. Težko smo jo pričakovali, pozno se je rodila, pa ne prepozno. Sklenile so jo vse struje, ki jim je življenje in svoboda slovenskega naroda najvišji cilj. »Slovenska zaveza« je največji dogodek v naši zgodovini po usodnem velikem petku.
Dano besedo si hočemo držati, odkrito in brez zahrbtne misli. Struje bodo tekmovale z delom, vsaka v svojem okolju, pa brez zavisti ali škodoželjnosti. Danes ni čas za strankarsko taktiko. Uspehi enih bodo vsem v prid, zaradi zagrešenih napak bomo vsi trpeli.«

3. Doklej še?

Slovenska zaveza, štev. 2, 30. maja 1942
»Dne 26. maja je v Streliški ulici v Ljubljani morilčeva krogla podrla univ. prof. dr. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca akademika Viktorja Rojica; dve uri kasneje je bil v svojem uradu v Vzajemni zavarovalnici smrtno nevarno obstreljen Ivo Peršuh, ki je umrl dan kasneje.
S človeškega, narodnega in kulturnega stališča »Slovenska zaveza« najostreje obsoja umor kot sredstvo strankarsko političnega boja. Prav posebno ga še obsoja v času splošne narodne nesreče, ko more samo širokogrudna strpnost in medsebojna pomoč lajšati gorje in zagotoviti narodu rešitev. Spričo gorja in žrtev, ki jih našemu malemu narodu povzroča sovražnik, ima »Slovenska zaveza« državljansko vojno za največjo nesrečo, ki nas more sploh zadeti. Ta bi pokončala še tisto malo življenja, ki ga bomo rešili pred sovražnikom, in nas onesposobila za vsako osvobodilno delo.
Profesor dr. Ehrlich je bil 1. 1919 v jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu ekspert za Koroško in se je z živo in pisano besedo trudil za pravično razmejitev v svoji ožji koroški domovini. Zanimal se je tudi za mejo na Štajerskem in v Prekmurju ter skušal po osebnih stikih, ki jih je zaradi znanja jezikov dobil, vplivne osebe poučiti o upravičenosti slovenskih zahtev. Po mirovni konferenci je ostal z jugoslovanskim delegatom dr. Žolgerjem še več mesecev v Parizu. V tem času je zbral in uredil vse gradivo o pogajanjih za slovensko zapadno in severno mejo. To gradivo obsega več dokumentov in mnogo zapiskov, ki niso ohranjeni nikjer drugje. Od onih dni dalje ga je spremljalo vprašanje, kako zavarovati severno slovensko in jugoslovansko mejo, ki je ostala sovražnemu sosedu na stežaj odprta. Edino rešitev, ki naj bi jo dala prihodnja ureditev Evrope, je videl v tesni politični in neposredni teritorialni zvezi med Slovenijo in Jugoslavijo ter severnimi Slovani: le z njo bi se dala zapahniti vrata germanskemu imperializmu proti jugu in jugovzhodu.
Kot voditelj dela katoliškega akademskega dijaštva je vodil odločen boj proti komunizmu. Bil je načelno oster, a ni segal po sredstvih, ki bi kogar koli opravičevala, da nastopi z orožjem proti njemu.«

4. Ob petindvajsetletnici majniške deklaracije

Slovenska zaveza, štev. 2, 30. maja 1942
»Danes, dne 30. maja, je poteklo 25 let, odkar je v dunajskem parlamentu jugoslovanski klub predložil zgodovinsko važno majniško deklaracijo, ki je bila in je v poznejših mesecih postala še bolj vojna napoved vseh tlačenih južnih Slovanov črno–žolti dvojni monarhiji.
Kot močan vihar je tedaj šel preko slovenskih dežel en sam val narodnega navdušenja in rodoljubja. In visoko pod nebo je švignil odrešilni in osvobodilni krik iz ranjenega narodovega srca: Jugoslavija!
Vse, vse, česar do tedaj še nismo imeli! In danes? Danes v tej nesreči in stiski, kakršna nad naš narod doslej še ni bila prišla? Težko je bilo leta 1917 in 1918. Toda danes je neprimerno, je tisočkrat
hujše! Ni dovolj, da smo izgubili najdražje, kar smo sploh izgubiti mogli, svojo lastno državo, svoj skupen državni dom! Dvignil se je celo brat nad brata in ga mori in kolje iz strankarskega sovraštva kot svojega največjega sovražnika! Vas se za vasjo spreminja v pogorišče in pepel. Eni nesreči se pridružuje druga. Ena večja kot druga. Iz tisoč in tisoč ran krvavi slovenski narod! Povsod teče slovenska kri! Trezni ljudje, pravi rodoljubi in voditelji naroda, vsi zaskrbljeni zro v bodočnost. Vsi, ki jim je blaginja in sreča ljudstva res pri srcu! V bodočnost, ki bo, če se bo sedanje bratomorno klanje še nadaljevalo, postala še temnejša, ker vodi samo v grob, in to ne samo poedinca, temveč tudi ves narod.«

5. Mrtvi nam zapovedujejo

Slovenska zaveza, štev. 2, 30. maja 1942
»Mrtvi nam zapovedujejo! Za slovenski narod gre. Narod, kaj naj pomeni ta beseda? To ne pomeni ne kmetov v nasprotju z meščani, ne delavcev v nasprotju z gospodarji, niti danes živečega rodu, niti samo tega, kar pravi leksikon: celota, skupnost ljudi, ki prebivajo v isti deželi in govore isti jezik. Narod pomeni mnogo več: pomeni obsežno zgodovinsko skupnost, celo verigo rodov, ki jo je skovala enaka usoda. Vera v naše ljudstvo nas združuje z našimi očeti in pradedi; mi živeči se združujemo z mrtvimi v eno samo veliko ljudstvo. Nobena stranka, nobena struja, nobena ideologija nas ne razrešuje dolžnosti nasproti tistim, ki so nam dali vse življenje, ime, ognjišče, osebnost, rod in ki nam zapovedujejo, da povrnemo zemljo potomcem rodu, ki je tisoč let trpel za njo in jo blagoslavljal s svojo krvjo in s svojim znojem.«

Poziv vsem Slovencem

»Ob nesrečah, ki jih doživljajo naši prebivalci po deželi, ob silnih žrtvah, ki jih doprinaša slovensko ljudstvo vsled nesmiselnega izzivanja nečloveških okupatorjevih represalij, je dolžnost slehernega Slovenca, da prepreči še hujše gorje. Dasi se izzivanje posameznih partizanskih oddelkov pojavlja v raznih oblikah in so tudi represalije okupatorja v različnih krajih različne, je vendar po dosedanjih izkušnjah upanje, da je možno preprečiti še večje gorje, če se ljudstvo ravna po sledečih navodilih:
1. Rešitev življenja, doma, vasi in podeželja v tem, da se ljudje drže doma in opravljajo svoje delo. Kdor pa je bil odveden ali zapeljan v hribe, naj se zaveda, da je prisegel kralju in Jugoslaviji in da ga od te prisege nične ni odvezal.
2. Nikar ne bežite iz vasi, ko se vojska bliža, ker okupatorski vojaki po dosedanjih izkušnjah streljajo na vsakega, ki beži, pa naj bo otrok ali žena ali mož. Tudi ne sledite partizanom, ki se umikajo iz vasi, če Vas vabijo, da pojdite z njimi. Partizani Vas tudi na begu ne bodo zaščitili. (Primer: Stari trg, Lož, Sodražica, Ig, Kamnik pri Preserju, Bloke itd.)
3. Ne nasedajte brezvestnemu zapeljevanju, da smo pred koncem vojne, ali da je celo že konec vojne. Preuranjena borba z nezadostnimi sredstvi pomeni uničenje slovenskega naroda.
4. Proglašenje nekakih enodnevnih republik ali prevzemanje oblasti za par ur na jugoslovanskem ozemlju je neresno, prinaša pa ljudstvu grozne posledice.
5. Neresnico govori, kdor trdi, da vrhovni poveljnik Draža Mihajlovič že kliče pod orožje in k mobilizaciji. Čas za narodno osvobodilni nastop bo ob pravem času dala jugoslovanska vlada po zakonitem poveljniku.
6. Bodite složni, pomagajte drug drugemu z nasvetom in dejanjem, s premoženjem in življenjem proti vsakomur, ki Vam dela nasilje in krivico!
7. Kdor bi v teh dneh dajal drugačna navodila, nima čistih namenov in si je treba vsakega zapomniti, da bo ob času dajal odgovor.
Ta razglas naj zanesejo vsi pravi zavedni Slovenci do slehernega Slovenca in v sleherni kraj pod enim geslom:
ŽIVELA ZDRUŽENA SLOVENIJA V VELIKI JUGOSLAVIJI!
V Sloveniji, dne 29. maja 1942 »Slovenska zaveza«

6. Slovenski mrliški list

Slovenska zaveza, štev. 3, 20. junija 1942

»Mrliški list je vedno večji in vedno žalostnejši. Vsled divjanja okupatorjev padajo dan za dnem slovenska življenja po Štajerski, Gorenjski, Dolenjski, Koroškem in v Primorju. Da pa bo trpljenje naroda še večje, se iz dneva v dan pojavljajo bratomori iz političnega sovraštva. To je zločin in sramota. Pisec slovenske zgodovine se bo zgrozil ob imenih Mravlje, Bastič itd. Zgrozil se ko bo pisal: Slovenci so umorili očeta Mravljeta in tri sinove; umorili so 64 letnega župana Bastiča in njegovo 62 letno ženo, mater 7 otrok. Kot vzrok teh umorov bo mogel pisati samo to: Kako strašna bila slepota je človeka!

7. Vsem Slovencem

Slovenska zaveza, štev. 4, 29. julija 1942
»Preživljamo strahote, hujše od turših časov: ljudje umirajo po domovih, vaseh, poljih in gozdovih in izgubljajo vse premoženje. Tisoči ginejo od pomanjkanja in brezdelja po ječah in taboriščih. Le malo nas je, da še nekaj imamo in da uživamo še nekaj prostosti. Naša človeška in narodna dolžnost je, da vsi in prav brez izjeme vsi napnemo vse sile in pomagamo prizadetim v njih bedi. Ni ga izgovora in vsaka brezbrižnost je greh zoper ljubezen do bližnjega in naroda. Zavedati se moramo, da je vse zasebno premoženje danes le toliko vredno, kolikor pomaga reševati narodno celoto. Kdor bi hranil svoje bogastvo le zase, bo pogubil bogastvo in samega sebe.
Zato pomagaj sosed sosedu s hrano, streho, obleko, denarjem in delom! Prav danes je treba, da pride do živega izraza naša zgodovinska zaveza da bomo drug drugemu pomagali z nasvetom in dejanjem, s premoženjem in življenjem!«

8. Med mlinskimi kamni

Slovenska zaveza, štev. 4, 29. junija 1942

Kako si Lahi čiščenje predstavljajo, so že nekajkrat pokazali pri krajevnih nastopih. Zaradi posameznih incidentov in sabotaž niso iskali krivcev, kakor bi morala oblast, ki je odgovorna za red in varnost v deželi, marveč so se znosili nad neprizadetimi prebivalci bližnjih naselij, kakor da so ti varnostna oblast, zapirali in streljali moške, požigali hiše in vasi, uničevali premoženja in življenja. Če je najvišja oblast obljubila, da se lahko vrnejo preplašeni begunci v vasi, da se jim ne bo nič zgodilo, so svojo besedo verolomno požrli, če so jim kje verovali. Kaj čuda če so si ljudje reševali golo življenje z begom v gozdove. Lahi sami so polnili gozdove, sami množili partizanske oddelke s svojim bedastim nastopanjem. Potem ko so bili gozdovi polni, so napravili pohod nanje, da jih uničijo. Kakor dogovorjeno: poženimo čim več ljudi v hribe, da bomo imeli vzrok, da jih čim več pobijemo! Tako sedaj na tisoče mladih moči hira in propada v brezdelju po ječah in konfinacijah v Gonarsu in Trevisu, drugi pa po gozdovih.
Občutje javnosti ob teh čistkah in nesrečah je kaj mešano. Kakor bi bili radi iz srca veseli narodnega odpora v tem hudem položaju, kakor bi radi brez pridržka občudovali žilavost, drznost in podjetnost mnogih mladih ljudi med partizani, tako branijo to velike napake v taktiki njihove akcije, še bolj pa vsak obsoja in obžaluje strašno prelivanje domače krvi, ko se vse sprevrača iz narodnega boja v krvavo komunistično revolucijo, kakršna naroda rešiti ne more. Narodni idealizem premnogih doživlja strašno razočaranje in nam je iskreno hudo za vso to mlado moč, če naj propade, ne da bi dosegla svoj pravi namen, da bi se žrtvovala za narodno osvoboditev. Pobijanje in mučenje odločno slovenskih ljudi samo zato, ker ne odobravajo partizanskega dela, marveč so za osvoboditev pripravljeni delati z drugačnimi metodami, je največja slovenska narodna tragedija, zločinska zabloda odgovornih partizanskih voditeljev. Najhujše pa je občutje, da vse trpljenje in žrtvovanje navdušenih slovenskih narodnjakov po krivdi vodilnih faktorjev ne služi narodni osvoboditvi, marveč mednarodni revoluciji komunizma, kakor zmeraj jasneje kažejo njih lastne izjave in je zmeraj očitneje iz vsega dela. Narodna osvoboditev nam je tako vzvišena in sveta, da ne moremo sprejemati ničesar, kar jo stavlja v nevarnost, zato bi nam bilo trikrat hudo, če bi sila po naših gozdovih tirala narod v pogubo namesto v odrešenje. Iz tega je ena sama pot: zahtevajte jasnost od svojih voditeljev! Dovolj je razočaranj! Naj po vseh teh razočaranjih vendar jasno in določno zavlada povsod eno samo dokončno spoznanje: rešitev je samo v veliki Sloveniji v prenovljeni Jugoslaviji.«