Avtor: Pavel Kogej

Letos smo drugič javno obhajali spominsko slovesnost z obletno mašo za pobitimi domobranci v Kočevskem Rogu. Dan komemoracije je bil zaradi vojne premaknjen na jesen – 6. oktobra. Vsi, ki smo se te spominske slovesnosti udeležili, smo občutili, da žalujemo za našimi dragimi v družinskem, domačem krogu. Ne da bi hoteli, smo izpolnili naročilo, ki ga je zapisal prof. Justin Stanovnik v Slovenski spravi in se glasi: »Glejte, če imaš koga za zločinca, ga ti ne pokopavaj, če ima svoje! Za določene obrede so po moji misli nekatere roke svete in druge nesvete. Te naj se mrtvih ne dotikajo. Nič nimamo proti njim, a v tej sveti uri naj nas pustijo same. Naj si dekleta in žene, ki imajo za to posvečene roke, dajo na glave še enkrat črne rute in naj pridejo: iz Dobrega Polja, iz Šentjerneja, iz vasi ob Krki, z Blok, s kmetij po polhograjskih hribih. Od vsepovsod naj pridejo in naj se zberejo nad enim breznom, ne nad vsemi, in tam žalujejo nad svojimi.«
In res, na to lepo oktobrsko nedeljo smo se zbrali tik ob jami sami domači ljudje. Svojci in prijatelji. Bilo nas je več tisoč. Med ljudmi sem iskal znane obraze z lanske spravne slovesnosti. Mislim predvsem na našo humanistično elito, ki se zbira okrog Nove revije in je imela na lanskem, prvem srečanju, glavno pobudo. Niti eden ni letos prišel med nas. Bil sem žalosten in sem se spraševal, ali je to lahko le slučaj, ali so lani ti ljudje igrali le na karto političnega prestiža, ali pa, kar je najverjetneje, ne čutijo, kot mi, globine slovenske tragedije, ki se je odigrala ob koncu vojne.
Spominska slovesnost, ki smo jo doživljali letos, je vsem segla globoko v srce. Začeli smo jo s sveto mašo, ki jo je daroval gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar. Naj omenim, da sta bila med somaševalci duhovnika dr. Janez Zdešar in litijski dekan gospod Anton Masnik; oba sta se kot domobranca rešila smrti teharskega taborišča. Tudi bralec berila ing. Jože Prhavc je eden od rešenih. Simbolično je bilo, da je lansko leto spremljal sveto daritev pevski zbor iz Dobrega Polja, letos pa čudoviti zbor iz Šentjerneja.
Ta zbor je s posebno pripravljenim programom povezoval tudi kulturno–komemoracijsko slovesnost po maši. Tudi v tem delu so sodelovali med drugimi trije preživeli domobranci: dva govornika in starosta Slovenskega okteta prof. Marjan Štefančič, ki nam je zapel prelepo poljsko domoljubno pesem. S trobento ga je spremljal glasbenik g. Jože Žitnik. Z recitacijami Balantičevih pesmi pa je sodelovala igralka ga. Marjana Jaklič–Klanšek.
Mnogi udeleženci in tisti, ki se slovesnosti niso mogli udeležiti, so izrazili željo, naj jim posredujemo besedila govornikov. To željo vam izpolnjujemo in skoraj v celoti objavljamo njihove nagovore pri sv. maši in po njej.