Avtor: Artur Miedzirzecki

Ne vemó, če zablisne žar sonca

v naših maršov step,

a vemó: šli bomo do konca,

pa čeprav – v prepad slep.

Ne vemó, če zašume nam reke

z domačimi vali,

a vemó, da nam pot čez zapreke

srce prepali.

Ne vemó, kdo bo šel skoz tésni

z nami do zadnjega koraka,

a vemó, da se ne odrečemo pesmi,

pa če nas sto let poti čaka.

Ne, mi se ne odrečemo hodu,

pa naj bo še trši –

in pokažemo začudenemu Gospodu –

okrvavljene prsi!