Avtor: Alojzij Šuštar

Na rožnovensko nedeljo v mesecu oktobru smo se spet zbrali na tem kraju, kjer smo pred enim letom prvikrat obhajali spominsko bogoslužje za naše rajne domobrance in za vse druge žrtve, ki so bile pobite v teh krajih. Obletnico smo hoteli obhajati v začetku julija, a vojna je to preprečila. Danes po naših cerkvah obhajajo rožnovensko nedeljo, saj nas mesec oktober prav posebej vabi k molitvi rožnega venca. Prepričani smo, da je veliko domobrancev, pa tudi drugih vernih, kjerkoli so našli smrt, nosilo s seboj rožni venec in ga velikokrat molilo.
Primeren je odlomek iz Lukovega evangelija, da poživi našo vero, ki jo izražamo v molitvi. Božja beseda nam govori o Jezusovi smrti. V najhujšem trpljenju na križu je Kristus v pokorščini Očetovi volji izgovarjal besede: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo« (Lk 23,46). Tudi vsi, ki so v veri v Kristusovo odrešenje našli tu nasilno smrt, so z njim izgovarjali besede: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Samo Bog ve, katera je bila njihova zadnja beseda. Prepričani pa smo, da jih je Bog sprejel v svojem usmiljenju.
Jezusova smrt na križu je bilo javno dogajanje. Kot nam poroča evangelij, so velike množice gledale umiranje na križu. Dogajanje v Kočevskem Rogu v tistih strahotnih dnevih je bilo skrito in dolga leta popolnoma zamolčano. Šele danes odkrivamo žrtve in od blizu in daleč prihajajo znanci in sorodniki na te kraje, da bi spoštljivo počastili kraj njihove smrti, molili za svoje rajne in se utrdili v odločenosti, da se kaj takega nikdar več ne sme zgoditi med nami.
Neločljivo je s sporočilom o Kristusovi smrti povezano poročilo o njegovi zmagi nad smrtjo in o njegovem vstajenju. V veri ne smemo ločiti enega od drugega. To velja tudi za rajne v Kočevskem Rogu, na Teharjih in za vse druge, ki so verovali v odrešenje. Smrt, pa naj bo še tako krivična, kruta in nasilna, je prehod v novo življenje. To pot je šel Kristus pred nami v trpljenju in smrti in nam odprl vrata v novo življenje.
Ker verujemo v vstajenje in v novo življenje, zato se naš pogled ob spominu na rajne obrača v prihodnost in v življenje. Danes na tem kraju z vsem zaupanjem prosimo Boga, da ne bi nikdar več doživeli take morije, in to v trenutkih, ko na Hrvaškem divja tako kruta in nesmiselna vojna. Bog bo uslišal našo prošnjo, če smo tudi sami pripravljeni zastaviti vse svoje moči, če od srca odpuščamo, kakor nam Bog odpušča, če presegamo preteklost, ki je ne moremo pozabiti, a jo skušamo razčistiti pred Bogom in pred ljudmi, v svojem srcu in pred zgodovino in se podamo na pot v boljšo in lepšo prihodnost.
V teh zgodovinskih dnevih slovenskega naroda naj nas današnja spominska slovesnost za naše rajne še bolj poveže med seboj. Premagajmo vendar razprtije, osebno in skupinsko sebičnost, v medsebojnem spoštovanju in razumevanju združimo vse svoje moči in vsa prizadevanja. V povezavi z našimi rajnimi nadaljujmo pot sprave med živimi in z vsemi močmi gradimo boljšo prihodnost. To je naročilo, ki nam ga na tem kraju dajejo naši rajni na pot v novo življenje.
Ko bomo tu vse izročili Bogu, se bomo vrnili s tega kraja smrti spet v vsakdanje življenje. Kot v jeseni zorijo sadovi, tako tudi mi doživljamo zorenje dolgih let, zorenje tistega semena, ki je bilo med vojno in po vojni vsejano v našo slovensko zemljo, zalito s krvjo, a tudi z močno in živo vero. Še se bomo vračali na ta kraj, na Teharje in na druge spominske kraje. Ne bomo pozabili svojih rajnih, ki so se žrtvovali za slovenski narod in za njegovo resnično svobodo. Še bomo iskali poti naprej v poštenem in iskrenem sodelovanju, v medsebojnem spoštovanju, odpuščanju, spravi in prijateljstvu. Kajti večja kot vsa človeška slabost je naša odločenost za novo življenje in naše zaupanje v Boga, ki je vir življenja in ki ostaja z nami na naši poti v prihodnost. Božja Mati Marija ostane naša spremljevalka in naša priprošnjica, kot v vseh hudih časih slovenskega naroda. Zato gremo polni poguma, odločenosti in zaupanja naprej. Bog z nami!