Avtor: Tine Velikonja

31. maj 1945 Teharje

»Sem Drago Legiša, rojen 18. 1. 1925, doma iz Devina pri Trstu. Na gimnazijo sem hodil v Gorici. Lani poleti sem bil na počitnicah kot že večkrat poprej pri stricu Ivanu Bičku v Ilirski Bistrici, pa so me mobilizirali k domobrancem.« »V skupino C!«

21. junij Teharje

Prebudili so me koraki straže. Prva nočna izmena. Ura je torej deset. Že nekaj dni ni transportov, kot da so na nas pozabili. Ostalo nas je še kakih 500. Končno imamo dovolj prostora, da ni treba paziti, kam z nogami. Polna luna na jasnem nebu. Videti smo kot črke neznane pisave, razmetane in razkrečene vsaka po svoje, z višine pa kot sivo zelena lisa sredi barak, izgubljena v temno zelenem luninem morju. Tri tedne že ležimo na tem šodru, z močmi smo pri koncu. Doslej smo pobirali zjutraj le tiste, ki so umrli zaradi udarcev ali strelov, zdaj pa tudi take, ki jih zmanjka kar tako, nenapovedano, predvsem hruste. Svet je neresničen, menjavata se vroča dnevna in hladna nočna mora. H kotlu nas ženejo dvakrat na dan. Zjutraj dobivamo rjavo tekočino brez okusa, kavo, popoldne pa vrele rumenkaste pomije, v katerih plavajo trakovi suhega zelja, juho. Lakote ne čutimo več. Zadnje dni so nam dali celo nekaj kruha, ki se nam zatika v grlu. Žeja je hujša.
To noč bomo bežali. Dan smo preživeli kot izgubljenci. Sonce je zlohotno žgalo, vodo smo dobili šele zvečer. Spet so iskali oficirje. Pri vratih na severnem koncu naše ječe na prostem že preži Ivan Korošec s svojo peterico. Ure so nam začeli pobirati že Angleži in nimamo nobene. Ravnali se bomo po straži. Napadli bomo po drugi menjavi nočne straže, takoj po 2. uri. Do takrat mora naša skupina, zbrana na južnem robu, priti na drugo stran mreže. Ne bo nam treba plezati čez, v mreži bomo napravili luknjo. V žepu imam trioglato pilo. Popoldne so nam jo vrgle ženske iz barake. Nekaj so izvedele.
Pred nami so trije stražarji. Vidimo samo enega. Sedi desno pod poveljniško barako pod slepečo svetilko. Drugi mora biti nekje na levi pri stranišču za civiliste, tretji pa na stražnem stolpu v jugovzhodnem kotu taborišča. Stražar pred nami je oddaljen največ 20 metrov. Ni starejši od 17 let. Gotovo je skojevec, mobiliziran po 1. maju. Ti so najhujši. Nekaj si žvižga, poseda, vstaja, hodi sem in tja ob baraki.
Pripravljamo se na pot. Nekateri se sezuvajo, da jih ne bo slišati. Šli bodo naprej. Nase navlečemo vse, kar imamo. Roke morajo biti proste. Pavlič mi namigne, naj začnem. Plazim se k mreži. Bolščim v stražarja, ki raste in postaja vedno večji. Prehajam na prepovedano ozemlje na enometrski pas ob mreži. Prve dni so se zabavali s tem, da so streljali po tistih, ki jih je množica izrinila na rob. Zdaj raje hodijo kar med nas in si izbirajo žrtve za svoje nove igre. Danes so si privoščili kaplana Poldo. Vseeno gre z nami, čeprav je ves v modricah.
Pri mreži se obrnem, ovijem s cunjo prvo žico čisto pri tleh in pilim. Luna je v zenitu in zdi se mi, da je svetlo kot podnevi. Stražar sedi in je obrnjen proti meni. Luč ga slepi in sem zanj neviden. Ko prepilim žico do polovice, z zvijanjem lomim ostanek, trgam, razmaknem robova. »Zzzzzzz…« zapoje žica. Preveč hitim. Stražar vstaja, lovi glasove, se spet vsede in nasloni na brzostrelko. Čakam, morda bo zaspal. Zavijem v krpo naslednjo žico, pilim, zvijam, razpletam. Bojim se, da gre prepočasi. Ob dveh moramo biti čez. Za mano šepet. Kaj išče tukaj Ivan? Nadaljujem pomirjen, saj se ne mudi. Zdaj vem, da bo počakal. Stražar se prebuja, vstane in se oddaljuje ob baraki proti taboriščni cesti. Razpletam zadnje žice, zavijem konce navzven. Dovolj bo. Zlezem nazaj k skupini. Ivan je povedal, da se na njihovi strani stražar divje sprehaja in opreza, kot da nekaj sumi. Ne bo se ga dalo presenetiti. Zaslišimo ostale. Vračajo se preko spečih, ki onemoglo stokajo, zakaj ni miru.
V pol ure smo vsi nared. Luna zahaja za hribom, smo že v senci. Vsak čas se bo zamenjala straža. Eden za drugim zlezemo skozi odprtino. Otipavamo kamenje. Stražar se sprehaja, se nenadoma obrne in zavpije: »Stoj!« Grabimo kamenje in se poženemo proti njemu z nečloveškim tuljenjem: »Juriš, huraaa!« Pred letečim kamenjem beži za barako. Obrnemo se v levo proti ogradi. Zagledamo tudi drugega stražarja in ga napademo s kamenjem. Komaj nam uide in se skrije za stranišče. Naskakujemo kolobarje bodeče žice in plezamo čez mrežo. Padam in se vzpenjam, trgam se od žice, ki me grabi in zadržuje. Bodeče žice na vrhu mreže ne čutim, čeprav se mi zadira v dlani. Omahnem v globino, spet na kolobarje, ki omilijo padec, pa me neusmiljeno oklenejo. Taborišče je oživelo. Streljajo vsevprek. Za nas ne vedo, od kod smo se vzeli in kam spadamo. Zdi se jim, da gre za napad od zunaj.
Bežimo v hrib in po pobočju proti vzhodu. V začetku smo bili vsi, zdaj pa nas je samo osem. Kje so ostali? Ko nam zmanjka moči, brez sape obstanemo. Opeko je zadelo v prsi in si tišči krvavečo rano. Streljanje in rakete z vseh strani. Smo že nekaj kilometrov vzhodno od cerkvice, ki nas je vabila vsak večer. Svita se. Skrijemo se po grmovju, počivamo ves dan in čakamo noči.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Molitev Bara Remec

27. 6. Savinja

Včeraj smo padli v zasedo in se razbežali. Z Nikom Korošcem sva ostala sama. V temi se spuščava proti reki. Preoblečen sem v civilno obleko, ki je kot urezana zame. Odkril sem jo v prazni kmečki hiši. Niko je še v uniformi. Postala sva si kot brata, čeprav vem, da bi raje bežal z Ivanom. Savinja je ozka in deroča. Na desni je večje osvetljeno naselje. Mora biti Laško. Prebijava se med grmičevjem po ozkem levem bregu nad železnico proti jugu. Rimske Toplice. Nekje za njimi se struga razširi. Sezujeva se in slečeva hlače. Bredeva brez strahu. Voda je hladna, a ne ledena. Nikjer nama ne sega nad kolena. Na suhem se oblečeva in obujeva. Oprezno prečkava cesto in v breg. Strmina je skoraj prepadna. Iščeva prehode, se oprijemava grmičevja in pritlehnih dreves. Ljubeče si podajava roke in si pomagava.
Proti jutru prideva do osamljene hiše. Starejša ženska nekaj brklja po štedilniku.
»Dobro jutro, mamca. Imate kaj za jesti?«
Da nima, pač pa je dovolj hrane v sosednji hiši.
Nadaljujeva hojo v breg. Druga hiša je oddaljena komaj 50 metrov. Kako, da je nisva prej opazila? Takoj za vogalom moški z nastavljeno puško: »Stoj!«
»Kaj vendar počenjate! Vračava se iz internacije. Z vlaka sva izstopila, da si poiščeva hrane.«
Postani opazujem Nika, kako se odmika. Moža še naprej prepričujem, da nisva v Celju dobila nič. Niko skoči, se utopi v strmini in izgine v gozdu. Možak me čvrsto zagrabi, kliče, v tem že streli za beguncem. Prikaže se jih več, vsi so oboroženi. Povežejo mi roke na hrbtu in me ženejo v Zidani most.
»Sem Drago Legiša, star 20let, doma iz Devina pri Trstu.« Pripravljeno imam še ostalo: »Pogosto sem zahajal na počitnice k stricu Ivanu Bičku v Ilirsko Bistrico. Tam so me lani poleti pobrali Nemci in odpeljali na prisilno delo v Avstrijo, Volkermarkt – Velikovec, Fischerstrasse 6. Tega človeka ne poznam. Srečala sva se na vlaku. Ne razumem, zakaj je zbežal.«

7. julij Celje

Že peti dan me imajo v Starem piskru skupaj s kriminalci. Ves dan si pripovedujejo šale, ali pa se sporečejo za nič. Od včeraj sta v celici tudi dva mladoletna domobranca. Slišal sem ju šepetati med seboj, kako so v Teharjah domobranski oficirji jurišali in pobegnili. Ne izdam se. Sumljivo se mi zdi, ker me še niso zaslišali. Ali preverjajo podatke? Postaja nevarno.
Odločim se, da grem z igro do konca. Protestiram pri stražarju, čemu me zadržujejo in naj že vendar nekaj ukrenejo. »Zakaj me imate zaprtega? Kaj ni dovolj leto prisilnega dela pri Nemcih!«
Zaleže. Vodijo me po hodnikih in stopnicah na poveljstvo mesta. Komandant, uglajen partizanski stotnik, mi nakaže z roko, naj se usedem za mizo njemu nasproti.
»No, kaj je tvoja zgodba?«
»Sem Drago Legiša…«, pripovedujem počasi in prepričljivo. Končam, kako sem svojega spremljevalca spoznal šele na vlaku.
»Hm, zakaj pa govoriš v dolenjskonotranjskem narečju?«
»Povedal sem vam že, da sem pogosto zahajal k stricu v Ilirsko Bistrico. Tam govorijo tako.«
Opravičuje se, naj mu oprostim. Pač moram priznati, da sem bil sumljiv, posebno, ker je oni drugi pobegnil. Še danes bom prost, dali mi bodo prepustnico in pravico do brezplačne vožnje do Ilirske Bistrice. V Devin ne morem, ker so tam Angleži.

10. junij Ilirska Bistrica

Skozi Ljubljano in Rakek ne smem. V Zidanem mostu pomagam nositi oficirju prtljago na vlak proti Zagrebu. Na Reki jih komaj prepričam, da je moja prepustnica v redu. Izstopim postajo prej v Jelšanah in nadaljujem peš. V Trnovem se približam hiši zobozdravnika Ivana Bička, domoljuba in komunista. Pri njem sem stanoval lani skoraj pol leta, ko sem bil tam v Mehletovem bataljonu. Potrkam. Odpre gospa: »Moj Bog, odkod ste se pa vzeli vi?« Povabi me v hišo. Sediva v kuhinji. Bleda in razdvojena prihaja k sebi. Klicat gre bratovo ženo. Brat je advokat Milan Zajc.
Skrijeta me v sobico. Sočutno me poslušata in ne moreta verjeti, da je kaj takega mogoče. Jočeta. Preoblečeta me, prekuhata perilo, vse skrbno zlikata.

16. julijLokev

O meni nista črhnili nikomur; gospa niti hčerkama, še manj možu. Tretji dan sta me založili s hrano. Gospa me je pospremila do konca vasi, kjer sva se v pogovoru sprehodila mimo stražarja, in mi pokazala pot proti Divači in Lokvam. Tam je meja, ni pa jasno, kdo je v sami vasi, partizani ali Angleži.
Čez Brkine izbiram najbolj poraščena pobočja gostega grmičevja. Pravih dreves ni. Pot se vleče, drugič bi se jo dalo prehoditi v enem dnevu.
Pred Lokvami na travnatem pobočju čreda govedi. Starejši pastir ždi v senci. Naredim ovinek, kot da prihajam od ceste. »Sem Drago Legiša… Imam prepustnico naših. Bojim pa se, da me Angleži ne bodo pustili v Devin. Ali je v vasi varno?«

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Drevesa na Monte Cassinu Bara Remec

»Le brez skrbi, tu so samo partizani. Blok je naprej na cesti proti Bazovici.«
Torej partizani! Počakam, da se zmrači. Vstopim skozi odprta vrata v cerkev. Prazna je. Svetijo vse luči. Le pri oltarju stoji duhovnik in nekaj ureja. Začnem kar naravnost:
»Prihajam iz Teharij in potrebujem vašo pomoč. Želel bi naprej v Italijo. Kje je najbolj varna pot?«
Župnik v zadregi razmišlja, potem pa se zravna.
»Kot kristjan ti moram pomagati in ti bom. Pojdi do ceste proti Bazovici in obidi blok. Na drugi strani boš zagledal angleške kamione, ki stalno vozijo proti Trstu. Ustavi enega, da želiš v mesto. Tudi drugi delajo tako. Ampak Rožman ni imel prav!«

19. julij Devin

Ponoči sem se skozi borovce na daleč izognil bloku, naprej pa je šlo gladko, kot je napovedal. Kasneje sem izvedel, da se piše Tone Požar.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Sveta Barbara Bara Remec

Devin dobro poznam. Lani spomladi sem bil tu na trimesečnem oficirskem tečaju. Pri starem gradu imajo trgovino Legiševi, kamor smo pogosto zahajali.
Pina me od daleč zagleda skozi vrata in mi zgrožena stopi naproti. V obraz je bela, kot da vidi prikazen. Vsa trepeta in se kar ne more zbrati.
»Takoj moraš bežati naprej. Tu gospodarijo partizani. Pa tudi Angleži bi te takoj izročili njim, če te dobijo. Hitro domov k očetu!«
Legiševi so premožni kmetje. Poslopja stojijo nedaleč od vasi. Pino držim za drhtečo roko in ji prigovarjam. Med potjo izvem, da je brat Drago pristopil nekaj mesecev pred koncem k primorskim domobrancem in da je na varnem.
Doma preverjamo vozni red. Ko napoči ura, napreže oče lojtrski voz, dobim cajno in sem napravljen, kot da se peljem na njivo. Železniška postaja je skoraj prazna. Vlak pripelje v četrt ure brez zamude.

22. julij Treviso – Monigo

Vstop v taborišče je prost, tudi v barako, kjer je uprava. »Sem Tone Švigelj, doma iz Bezuljaka pri Cerknici, poročnik v borovniški četi Rupnikovega bataljona …«

Epilog

Skozi prvo mrežo so se splazili blizu mesta, kjer stoji danes teharski križ. Čez drugo oviro so zlezli kakih 30 m vzhodno od križa, kjer se ravnica preveša v strmino. Poleg Šviglja so se rešili še poročnik Ivan Korošec, Lojze Debevc in Janez Zdešar. Že zjutraj so ujeli Toneta Opeko in Tineta Mehleta, ju privezali na sramotni steber in javno mučili ves dan, zvečer pa ustrelili. Niko Korošec je bil ujet ali ubit blizu Ljubljane, ko je poskušal čez Savo. Kaplana Toneta Poldo so ujeli pod Mrzlico skupaj z Ivanom Korošcem; drugi beg mu je spodletel. Poročnika Andreja Mehleta, ki je bežal z Zdešarjem, so ustrelili pred kmetijo v Zasavskih hribih. Za nadporočnikom Radom Pavličem in Grmekom se je izgubila vsaka sled že prve dni ob vpadu v zasedo.