Avtor: Justin Stanovnik

Tako v življenju posameznika kot v življenju skupnosti stojimo pred nekim pojavom, ki mu ne moremo določiti pravega vzroka, a je tako očiten, da ga kljub njegovi nenavadnosti in nerazumljivosti ni mogoče odmisliti. Zdi se namreč, da problemi, ki jih prinaša življenje, ne kažejo težnje po enakomerni porazdelitvi v času, tako da bi prihajali pred nas v razumnem redu, ampak se znajdejo pred nami v gručah, kakor da bi bila v njihovi naravi družljivost ali kakor da bi čas sam ustvarjal posebne prostore zanje, kar seveda ni nobena razlaga. Mogoče bi bilo sicer reči, da prihaja do tega zato, ker zavest bodisi posameznika bodisi skupnosti problemov ne odkriva pravočasno in da prihaja do gneče zaradi zgodovinske zamude. Ta misel se zdi razumna, a jo je treba z analizo konkretnega primera dokazovati. A kako naj se dovolj prepričljivo dokaže, da je bilo že takrat in takrat objektivno mogoče rešiti katero od vprašanj, ki so sedaj pred nami?
Pred slovenskim človekom sedanjega časa tako stojita dve nalogi, od katerih bi vsaka zase bila dovolj, morda celo preveč, za eno generacijo: izhod iz sedemdesetletne povezanosti z južnoslovanskimi narodi in izhod iz petdesetletne vladavine totalitarnega komunizma. Ali krajše: izhod iz Balkana in povratek v zgodovino.
S prvo nalogo se ne bomo posebej ukvarjali, ker je na dobri poti, da se reši. Odpor zunanjega sveta se zdi, da popušča, posebej pa je važno to, da glede tega cilja Slovenci nismo razdeljeni. Civilizacijski instinkt deluje – žal predvsem v svoji primitivni materialni občutljivosti – zaradi splošne dostopnosti domala na vso narodno skupnost. Tu vlada torej enotnost in, kjer je volja splošna, se prej ali slej najde tudi pot.
Povsem drugačne pa so stvari, ki zadevajo drugo nalogo. Prvič gre tu za narodovo notranjost, ki je že po sebi bolj zapletena kakor njegove zunanje vezanosti. Predvsem pa smo tu priča dogajanju, ki še zdaleč ni odprta igra. S čimer imamo tu opraviti, je vprašanje videza in resnice: na deklarativni ravni vlada glede izhoda iz komunizma soglasje: za sceno, v oblačilnih kabinah, pa morajo – o tem nas prepričuje dogajanje na odru – teči drugačni pogovori in dogovori. V dogajanju so namreč vpletene politične sile, ki jih je totalitarni politični angažma duhovno tako deformiral, da enostavno ne morejo biti več igralci v igri, ki ji pravimo evropska demokracija. Na zunaj se sicer podrejajo novi mizansceni, a uporabljajo oder za izrekanje besedil, ki po vsebini, še bolj pa v svojem retoričnem aranžmaju, dokazujejo, da jih vodi duh, ki je igri tuj. Prizori iz slovenskega parlamenta, kjer se ta igra odvija, so zato za demokratični okus mučni in žaljivi. Posegi nekaterih igralcev, njihova destruktivna narava, navdaja gledalce s temno slutnjo, da so tu sile, ki jih vodi želja ali skrit namen, da predstava propade.
Da je ta, malce metaforičen prikaz resničen, prepričuje politično življenje zadnjega poldrugega leta celo tiste od nas, ki imajo v parlament le toliko vpogleda, kolikor ga jim dopušča radio, televizija in časopisi. Ne vemo torej vsega, a vendar dovolj, da se je v dovolj jasnih konturah pred nami zgostilo temeljno spoznanje: problem slovenske skupščine je v tem, da nima opozicije. Za skupščino in njene naloge je opozicija prav tako važna kot njen vladni del. Opozicija vnaša element skepse; o čemer govori opozicija, je tista altera pars, ki je na vsaki stvari in na vsaki zamisli na tem svetu in brez katere ni mogoče ničesar videti tako zadostno in celostno, da bi se lahko postavljale odgovorne odločitve. Opozicija je dejavnik nujno potrebnega ravnotežja. Čim bolj je jasna, določna, zahtevna in dosledna, tem bolje opravlja svojo vlogo. Brez prave opozicije narodova politika ne more stopiti v tisto distanco do življenja, ki je pogoj za modro, nekatastrofično obstajanje v zgodovini.
Namesto take, prepotrebne opozicije so v mladi slovenski skupščini politične sile, ki sicer veljajo za opozicijo – tako se imenujejo same, tako dovoljujejo, da jim pravijo drugi – v resnici pa nas z vsakim nastopom, z doslednostjo, ki ne more izhajati samo iz zavestnega namena, ampak mora imeti svoj izvor v visceralnih globinah neke začetne odločitve, tirajo po določeni poti, od nastopa do nastopa, dokler nas nazadnje ne priženejo do spoznanja: ti ljudje niso opozicija, to so lahko samo sovražniki parlamenta. Brž ko si to rečemo, že tudi vidimo, da je to tisto, kar najgloblje določa skupščino, da je to njena usoda. Zato tudi vemo, da pred to besedo ne smemo bežati, čeprav že slišimo, kako se odpirajo zapornice njihove retorike, kako se usipajo na nas obtožbe o »novem enoumju« in »boljševiškem iskanju sovražnikov«. Sedaj, po poldrugem letu, nam res ni treba več dokazovati: ti ljudje niso »sovražniki«, s katerimi je Veliki brat utemeljeval svoj obstoj; to so ljudje, ki jih imamo domala vsak večer v svoji dnevni sobi: govorijo nam sami, mogoče jih je slišati in razumeti.
Tako stanje bi bilo nevarno celo za skupščino z utečeno demokracijo. V našem primeru, ko smo v vsem čisto na začetku, poleg tega pa še pred nalogami, ki, se zdi, presegajo naše moči, pa je to uničujoče; človek se čudi, da tisti, ki jim je naloženo, da peljejo voz naprej, ne izgubijo poguma. A ni samo uničujoče, za vsem je tudi veliko moralno vprašanje. Gre prav za prav za temeljno spodobnost. Zakaj?
Ljudje, ki sedaj igrajo to pogubno vlogo, so bili namreč nosilci sistema, ki je celotni narodni kulturi, tudi in morda predvsem politični, izpil moči do te mere, da le s težavo opravlja svoje naloge. Nekateri se branijo, češ da so bili premladi, da bi sistem vzdrževali, vendar ni mogoče reči, da ne bi bili od njega zaznamovani, saj so vanj vstopali in bili od njega sprejeti kot bodoči nosilci; rastli so v tempeljski senci in niso od sistema samo prizadeti, ampak zanj tudi odgovorni. Tu je še neka druga okoliščina, na katero se sklicujejo. Odločilni ljudje v sistemu so namreč razmeroma zgodaj – takrat, ko je Srednja in Vzhodna Evropa še spala dogmatično komunistično spanje – spoznali, da bledijo zvezde njihovemu veku in da se bo treba pretelovaditi pod drugo obnebje. Spoznanju ne moremo odrekati lucidnosti in prisebnosti, z uporabo sile bi se namreč še dalo izhajati nekaj let, potem pa bi bil padec katastrofalen. Oboje, spoznanje in odločitev, je treba postaviti na mejo genialnosti, a osnovno dejstvo ostaja vseeno nedotaknjeno: odgovornosti niso odvezani, zakaj zlo, dobesedno neizmerno zlo – vsepovsod vidimo, kako ga sicer hočejo minimizirati – je že bilo uprizorjeno. Pri vsem pa i ni mogoče spregledati, da so hoteli rešiti predvsem svojo kožo. Temu se pravi, iz nuje delati krepost.
Za odgovorne jih torej moramo imeti in pričakovali bi – zdravi razum, že rudimentalni moralni vzgib bi to terjal – da se bodo v logiki te odgovornosti postavili na razpolago mladi demokraciji. Pričakovali bi, da bodo stopili v njeno službo in služeč poravnali svoj zgodovinski dolg. Da se to ni zgodilo, da nam nasprotno uprizarjajo predstave, kakršne smo skušali opisati zgoraj, kaže na kulturo in nravi, ki so se naselile v deželi.
Za ilustracijo bi morda kazalo navesti češki primer: 4. oktobra so v Pragi sprejeli zakon, po katerem »komunisti, člani in sodelavci tajne službe« za dobo petih let ne morejo opravljati funkcij v celi vrsti organizacij, kot so državna administracija, informativna služba, armada, policija, predsedniška, parlamentarna in vladna administracija, radio, televizija, tiskovne agencije – da naštejem samo nekatere. A bolj kot to, so važne besede, ki jih je izrekel Vaclav Havel, ko je zaradi mnogih protestov branil zakon: eksponenti totalitarizma so imeli veličastno možnost, da v miru zapustijo svoje funkcije, pa je niso izkoristili.
Ob tem se upravičeno postavlja vprašanje, koliko slovenskih komunistov je imelo ta uvid in to moč, da se je pokorilo ukazom, ki so se takrat, ko se je tako dramatično pokazalo, v kako zgrešeno in zlo podjetje so investirali svoj čas, tako jasno postavljali prednje. Molk, ki sledi temu vprašanju, kaže, kako zelo je naš čas degeneriral. Stvari so se tako obrnile, da se je zaslišal klic po velikih dejanjih, a se je odzvala samo – premetenost.
A klavrnost ni edini pečat na tej zgodbi. V njej se skriva večja in daljnosežnejša nevarnost. V kompleksni množici dejanj in kretenj se pred našimi očmi izrisujejo – z znaki, ki za nepoznavalca niso pomenljivi, za ljudi z našo zgodovinsko izkušnjo pa tako vznemirljivi, da bi bilo neodgovorno, ne videti vzorca – pretrgane konture neke podobe, ki bi lahko pomenila nov veliki projekt. Če zberemo fragmente te podobe, se pred nami pojavi možnost neokomunizma.
Najprej, kaj je neokomunizem? Neokomunizem je poseben izum, ki daje stari komunistični eliti možnost, da vlada v formalnih pogojih liberalne demokracije. Če bi se našla formula za kolikor toliko trajno rešitev, bi bilo mogoče namreč začeti graditi impozanten projekt, morda neprimerljiv s slavo prvega komunizma, a vendar dovolj mikaven, da bi, kot prvi, privabil zadostno število kompetentnih avanturistov. Kakšne so možnosti, da se realizira to, na prvi pogled protislovno stanje?
Za uvod moramo pokazati na neko okoliščino, ki zadeva razliko med avtoritarnim in komunističnim sistemom glede odnosa, ki se vzpostavlja med politiko in, civilno družbo. Kaj je politika, vemo vsi: to je država in njena oblast. A kaj jetčivilna družba? To je tisti pisani in ražnoliki prostor med posameznikom in državo, v katerem prihaja do domala nepregledne množice povezav med državljani: to je polje različnih združenj, gospodarskih, poklicnih, kulturnih, političnih, izobraževalnih, verskih, prosvetnih. Odnos med civilno družbo in politiko ali državo je ambivalenten: določa ga tako napetost kakor uvid medsebojne potrebnosti.
V avtoritarnih sistemih pušča država civilni družbi dokajšnjo samostojnost, če ta ne kaže političnih ambicij. Tako tu civilna družba ohranja strukturo, ki je različna od politične oblasti. Taki avtoritarni sistemi so nekateri južnoameriški, tudi totalitarni fašizem in nacizem spadata delno sem – kolikor puščata nedotaknjen institut zasebne lastnine. Če se v takih sistemih pokaže možnost, da se uvede demokracija, opravilo ni tako neznansko težko. Dovolj je, da se zamenja ali spremeni politična vrhnja struktura, saj je civilna družba že ves čas tu v razmeroma avtentični obliki. Sedaj bo zaživela le svobodnejše in polnejše, a v bistvu nespremenjeno življenje.
V komunističnih sistemih pa je stvar bistveno drugačna. Tu Partija kot izključni nosilec politike prepoji civilno družbo do zadnjega vlakna. Različna združenja so sicer ne samo dovoljena, ampak celo projektirana, a so hkrati vsa kontrolirana, tako da se ne more zgoditi, da katero ne bi služilo političnim ciljem Partije. Če se v takem sistemu zamenja politična raven s pluralno demokracijo, je narejeno še zelo malo. Spodaj je ostala nespremenjena civilna družba, ki pa je sedaj v kričečem nasprotju s politiko, ki skuša biti demokratična. Kar pa predstavlja bistveno težavo, je to, da je civilno družbo neprimerno teže spreminjati kot politiko samo. V resnici sta samo dve poti: ali revolucija ali nova kultura in nova zgodovina. Civilna družba v komunističnih sistemih je psevdodružba, saj je zanjo značilna heteronomija njenih prvin. A je kljub temu izredno obstojna, ker jo do zadnjega prostora obvladuje na interesih temelječa birokracija. Ta je poskrbela, da se je v njej naselil in usidral v desetletjih gojeni, po ideoloških in policijskih službah skrbno nadzorovani in po neštetih privilegijih podpirani duh Partije.
Opisano stanje predstavlja poglavitno težavo pri prehodu iz komunizma v demokracijo. Demokracija namreč ne more prav delovati brez civilne družbe, ki je z demokracijo kompatibilna. To pa je takšna civilna družba, ki se je spletla z avtonomno delujočimi združevalnimi težnjami svobodnih ljudi. Politična svoboda in pravna država sta samo nujna pogoja za nastanek civilne družbe. Njena kvaliteta – in ker je civilna družba predprostor politike, tudi kvaliteta politike – pa je odvisna od dosežene stopnje narodove duhovne in moralne kulture. Tu pa smo pri času in zgodovini. Na hitro se tu ne naredi dosti.
Ker so poglavitne institucije civilne družbe ob politični demisiji komunizma ostale nespremenjene in se v zgodovinsko operabilnem času tudi spremenile ne bodo, predstavlja civilna družba tisto oporišče padlega sistema, katerega politične antene bodo pozorno spremljale dogajanja v sferi politike. In če se bodo tam pojavili znaki, ki bodo kazali na bistvenejši proboj permutiranih totalitarnih sil, se bo oglasila njihova istosubstancialna narava in začela delovati – ne po ukazih od zunaj, ampak po logiki duha, ki jih je že vseskozi nosil. Za to ne bo potreben noben formalen dogovor, vse se bo odvijalo v instinktivnem uvidu enotnosti interesov.
V dobi informatike, ki je tudi doba medijskega nasilja, lahko sile, ki kontrolirajo pretočne kanale informacij, družbeno zavest oblikujejo do te mere, da imajo politične odločitve ljudi tako rekoč v rokah. Dokaze za to nam taisti mediji dobavljajo vsak dan. Ob takih razmerah bodo lahko sile, ki so nastale po celični delitvi enotnega komunističnega organizma, ali, da spremenimo metaforo, sile, v katere se je razlomil enotni energetski snop komunistične ideologije, ohranile oblast, ne da bi kršile katero od pravil formalne demokracije. Lahko bodo tvegale volitve, lahko bodo rešpektirale formalno delitev oblasti, lahko bodo dopuščale tudi kritiko. Politična oblast bo v povezavi z vozliščnimi jedri civilne družbe tako obvladovala celotno družbo, da bo s primerno prisebnostjo – in te ji ne bo zmanjkalo – nevtralizirala sleherni pristno demokratični vzgib. To bo »prekrasni novi svet«. Junaki novega časa bodo po pravici lahko prezirali stari, grobi komunistični totalitarizem industrijskega tipa. To bo namreč na videz svobodna družba, če razumemo svobodo zgolj formalno kot skupek pravil liberalne demokracije; v resnici pa do kraja zaprta, če razumemo svobodo kot izvorno in začetno svobodo presežne duhovnosti človeškega bitja. V etabliranih zahodnih demokracijah komunizem očitno nima več nobenih političnih možnosti. Tudi v nekdanjih komunističnih državah ni verjetna restavracija komunizma v smislu povratka v enopartijski monizem. Mogoče pa je nekaj drugega: prav zaradi strukture v civilni sferi teh družb je možen ne samo ponovni vzpon nekdanje komunistične elite, ampak tudi njeno obnavljanje v smislu kadrovskega pomlajevanja. Vse se bo, kot rečeno, dogajalo v okviru formalne demokracije, beseda komunizem se seveda ne bo slišala, celo več, komunistična preteklost bo v ritualnih zaklinjanjih politične elite obsojana, obsojana bo tudi v elaboratih s področja tako imenovane znanosti.
Žal moram priznati, da se bo spričo osnovne nepozornosti slovenske politične misli zgornja analiza marsikomu zdela prečrna, komu morda celo fantastična. Toda ne smemo se varati – zaradi naše velike izkušnje se ne smemo varati; možnost neokomunizma je realna. Upamo sicer lahko, da bodo regeneracijske sile narodove kulture tako prisebne, da se bodo nevarnosti zavedele, in tako močne, da bodo oblikovale učinkovito protisilo. Če bodo prišle zraven še srečne okoliščine, jim bo morda uspelo preprečiti neokomunizem v njegovih maksimalističnih aspiracijah. Prav gotovo pa jim ne bo uspelo preprečiti instinktivnega in globinskega sodelovanja stare in nove partijske elite z istorodnimi prvinami civilne družbe. V vsakem primeru bo to silna in mogočna zveza. Nevarna bo v vsakem primeru, ker se bo zaradi nje povratek v zgodovino bistveno zavlekel, ker ne bo mogoče izpeljati (ali bo mogoče samo polovično izpeljati) moralne obnove narodovega organizma, tako da bi lahko zaživel v znamenju velike normalnosti. Preprečiti je ne bodo mogli predvsem zato, ker ta zveza za javnost ne bo registrirana, ker je za javnost sploh ne bo. Ker bo delovala v bistvu na konspirativen način. Če pa bo kdo to sodelovanje hotel razkriti, bo takoj in morda že vnaprej ustrahovan, kakor so bili nedavno že vnaprej ustrahovani tisti, ki so hoteli povedati, kaj je komunizem, kaj je tisto, kar so prenašali pol stoletja. Zanje se je iznašla beseda revanšizem, sedaj se bo našla kaka druga, a našla se bo, taka je duša teh ljudi.
O nekaterih stvareh ni mogoče dvomiti. Iz ljudi komunistične inspiracije, tako na ravni politike kot tudi na ravni civilne družbe, se bo v prihodnosti izoblikovala močna in vplivna politična skupina. To bo nova levica, v emfatičnem pomenu te besede. Kakšna konkretno bo in kako usoden bo njen vpliv na slovensko duhovno in politično kulturo, določno ni mogoče kaj dosti reči. (Nedavno se je dosti govorilo o slovenski politični sredini. Nihče ob tem ni pomislil, da spričo te neznanke sredine v slovenskih razmerah niti približno ni mogoče določiti.) A prav gotovo to ne bo tradicionalna evropska levica liberalne in socialnodemokratske vrste, ki predstavlja najtrdnejši in najzaneljivejši člen demokracije. Kolikor vemo iz preteklosti, se je bati, da bodo v njej tisti nesrečni ljudje, ki jim je, ne ve se zakaj, odvzet talent, ki je potreben, da se kaj zgradi. Tradicionalno so to ljudje, o katerih smo dobili tole predstavo: sedijo na ogromnem stroju, kar naprej premikajo neke vzvode, a stroj se ne premakne niti za milimeter. V politiki in kulturi pa gre za premikanje stvari: za življenje. Vse ustvarjalno, se zdi, je bilo tem ljudem odvzeto, razen ene stvari: kako oblast dobiti in na njej ostati. Tudi: kako se je treba za to spreminjati. Lahko bi celo rekli, da je to nekakšna njihova karizma. V tem talentu pa delujejo tako dovršeno, da spominjajo na neko staro pogodbo. Razlika je le v tem, da je takrat šlo za spoznanja – takrat je evropski intelektualec podpisal neke papirje, ker je hotel predvsem vse vedeti; čeprav se zaradi védenja ni pomišljal pogledati celo v prepad in je zaradi tega tveganja doživel, da se je, kot se je slikovito izrazil Nietzsche, tudi prepad zazrl vanj – sedaj pa gre za oblast.
Nedavno je v slovenski prostor padla sodba, da je »Demos duhovno mrtev«. Ne »politično mrtev«, kot zveza določenih strank, kot parlamentarna sila, ampak duhovno mrtev. Če je Demos duhovno mrtev, potem je mrtva tudi slovenska demokracija, saj kar je Demos duhovno nosilo, je ravno vrnitev v evropsko zgodovino preko demokracije in njene kulture. To bi bila slika, ki bi bila neprimerno bolj črna, kot je ta, ki smo jo sestavljali mi. A če bi bila resnična, bi bil to čas, ko bi se morali oglasiti vsi alarmni zvonci.