Avtor: Neoznačeni avtor

Pogovor z zgodovinarjem mag. Borisom Mlakarjem

Boris Mlakar spada med najvidnejše zgodovinarje za obdobje druge svetovne vojne na Slovenskem. Njegovo zanimanje velja prvenstveno silam, ki so nastopile proti Partiji in Osvobodilni fronti. Ker smo vedeli, da je to občutljivo in skrbno nadzorovano področje, nas je pri Mlakarju vedno presenečala nenavadno visoka stopnja objektivnosti in distanca do ideološke interpretacije preteklosti. Tako je že v zgodnjih osemdesetih letih mogel reči, da je »bela garda izpolnjevala navodila iz Londona, računala na zavezniško zmago in bila tako v nekem smislu protifašistično naravnana«. Takrat skoro verjeti nismo mogli, da beremo te, sicer dokaj previdne stavke, kar mnogo pove o tem, kakšni časi so to bili. Ni dvoma, da bo pozoren bralec tudi v njegovih odgovorih na naša vprašanja našel obilo zanimivih podatkov, hkrati pa iz njegovega duha lahko razbral tudi, koliko se je slovensko novejše zgodovinopisje približalo ali kako daleč je še od »kopernikanskega obrata«.

Mag. Mlakar je napisal čez sto razprav in nekaj knjig, v prvih mesecih naslednjega leta pa bo pri Državni založbi izšlo obsežno monografsko delo Slovensko domobranstvo. Z napetostjo ga čakamo, saj nas zanima, ali bomo v njem končno videli svojo podobo.
ZAVEZA: Ali je mogoče na kratko povedati, kaj je SZ in katere slovenske politične sile so se združile v njej? Kateri je bil skupni imenovalec teh sil in katera je bila poglavitna razlika med njimi in silami, ki so privolile na sodelovanje z OF?
MLAKAR: Slovenska zaveza (SZ) »za narodno osvoboditev« je od pomladi 1942 pa vsaj do poznega poletja 1943 predstavljala osrednji medstrankarski organ oziroma strankarsko koncentracijo v okviru slovenskega protirevolucionarnega tabora z namenom, da »usmerja in nadzira vse slovensko javno delovanje med okupacijo in izvrši vse priprave za osvoboditev in prevzem oblasti«. Nastopa kot predstavnik večine Slovencev v odnosu do kraljevske vlade v Londonu in hkrati tudi v odnosu do Slovencev doma. Predstavlja poskus doseči narodno enotnost v vojnih razmerah in to na nerevolucionarnih osnovah, vendar je hkrati tudi organiziran prostor za razprave o vseh temeljnih in eksistencialnih problemih slovenskega naroda. V njej so se združili predstavniki treh temeljnih »miselnih krogov« slovenskega političnega prizorišča – katoliškega, naprednega in socialističnega. To prizorišče pa je bilo že pred vojno in še bolj med njo bolj razdrobljeno in tako najdemo v okviru SZ zastopstva Slovenske ljudske stranke (SLS), Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS), mlade JNS, radikalov, Samostojne demokratske stranke (SDS), socialistov, Stare in nove pravde ter Združenih Slovencev, pri čemer se slednji skupini tukaj le občasno pojavljata. Glavna značilnost teh političnih skupin, če jih primerjamo z onimi v okviru OF, so bile priznavanje legitimnosti londonske kraljevske vlade, potencirana skrb za ohranitev slovenskih življenj in premoženja, postopne priprave zgolj za končni obračun z okupatorjem ter strah pred komunistično partijo oziroma pred njeno revolucionarnostjo ter samooklicano avantgardnostjo.
ZAVEZA: Ali je treba SZ označiti za politično organizacijo ali pa je bila bolj politični dogovor? V vsakem primeru so bile okvir njenega nastopa izredne razmere. Kaj to pomeni za nerevolucionarno grupacijo, kot je bila SZ?
MLAKAR: Vsekakor je bila po svojem značaju bliže tistemu, kar ste označili kot politični dogovor. V medvojnih virih se zanjo uporabljajo tudi oznake, kot »zvezni odbor nekomunističnih strank in frakcij«, »unija vseh slovenskih strank«, »vrhovni slovenski osvobodilni forum«, »predstavnica združenih slovenskih strank« itd., ob tem pa omenimo še označbo iz povojne slovenske historiografije, namreč »dokončna združitev slovenske buržoazije«. Dejansko je šlo za občasno dogovarjanje predstavnikov že omenjenih strank in skupin, SZ pa je nato nastopala v imenu vseh na podlagi dosežene stopnje soglasja. Vendar pa nekatera obeležja SZ kažejo na to, da je vsaj v obdobju svojega prvega poleta v letu 1942 bila prisotna težnja po trdnejši organizacijski strukturi. Opozorimo naj zgolj na to, da je na čelu zaveze stal tričlanski izvršni odbor, ob njem pa še sedemčlanski plenum. Jeseni 1942 so se oblikovali tudi pokrajinski odbori in tu velja omeniti, da se je zato ljubljanska SZ vse pogosteje označevala kot Vseslovenska zaveza. V načrtu je bilo tudi oblikovanje okrožnih in okrajnih odborov, vendar le–ti niso zaživeli, za razliko od nekaterih strokovnih odborov, predvsem sta bila aktivna zunanjepolitični in gospodarski odbor, pa tudi obveščevalna služba. Kar se tiče drugega dela Vašega vprašanja, bi odgovor zahteval celo manjšo študijo. Na kratko bi dejal zgolj to, da so SZ tedanje izredne razmere in z njimi povezan burni razvoj dogodkov praviloma postavljale pred izvršena dejstva, ko je bila pobuda pri drugih subjektih ter je SZ lahko zgolj poskušala nadomestiti zamujeno…
ZAVEZA: SZ je delovala v povezavi s slovenskim političnim predstavništvom v Londonu in preko njega z jugoslovansko begunsko vlado. Zdi se, da je na njen nastanek močno vplival sporazum Slovenskega narodnega odbora in jugoslovanske vlade v Londonu 26. aprila 1942. Katere so nosilne točke tega sporazuma?
MLAKAR: Pravzaprav bi težko rekli, da je takrat prišlo do sklenitve nekakšnega sporazuma; šlo je bolj za dogovor, da Slovenski narodni odbor tudi v imenu kraljevske vlade pozove vse Slovence k enotnosti, pri čemer je bilo posebej podčrtano, da je jugoslovanska vlada v Londonu edina mednarodno priznana, da je zakoniti vojni minister in organizator odpora proti okupatorju Draža Mihailovič ter da nobena druga osvobodilna akcija od zaveznikov ni priznana. Za Slovence naj bi bila samo v omenjenem odporniškem gibanju dana možnost, da postanejo del osvobojene Jugoslavije, poziva pa se jih, posebej še one, ki so kakorkoli prisegli kralju, da naj se zavedajo, kje je njihovo mesto. Ta poziv je gotovo podprl in utrdil akcijo SZ, vendar bi ga le stežka lahko povezovali s samim nastankom zaveze. Natančnega datuma ustanovitve sicer ni moč ugotoviti, vendar lahko na podlagi precejšnjega števila verodostojnih virov sklepamo, da je SZ nastala predvsem na vztrajanje delegata D. Mihailoviča v Sloveniji majorja Karla Novaka in da so poglavitni dogovori o ustanovitvi tega foruma že v 2. polovici marca 1942, medtem ko bi samo ustanovitev datirali mesec dni kasneje, vendar neodvisno od omenjenega dogodka v Londonu.
ZAVEZA: Zdi se, da je Ijudi SZ vodila ideja politične kontinuitete, tako v slovenskem kot v jugoslovanskem okviru; v odnosu do okupatorja je poudarjala potrebo po odporu – da »vzdržimo in se osvobodimo« – hkrati pa svari pred neodgovornostjo. Na drugi strani pa imamo skupino okoli komunistične partije z njenim revolucionarnim konceptom in strategijo, ki nujno vključuje iniciativo in tveganje ne glede na žrtve. Ali smemo videti v konzervativnosti in specifični politični in moralni kulturi političnih sil, ki vidijo v nasprotnikovem revolucionarnem projektu sicer katastrofo, a jih prav defenzivna določenost njihove pozicije zadržuje v mejah legitimnega političnega ravnanja, tisto okoliščino, ki je končno odločala?
MLAKAR: Sami ste prej že omenili izredne razmere, v katerih so tedaj delovali in jih hkrati tudi ustvarjali vsi politični in vojaški subjekti. Šlo je za stanje vojne in okupacije in v tem okviru je odločala samo konkretna, predvsem vojaška akcija – sovražnika (okupatorja) je bilo treba uničiti na bojnem polju, š1o je le za vprašanje, ali in kdaj ter kako naj pri tem sodelujejo tudi Slovenci. OF oziroma KP se je odločila za zgodnjo akcijo proti okupatorju in tudi za revolucijo, pri tem pa odgovor na vprašanje, kaj je bil končni cilj in kaj zgolj sredstvo, v danih razmerah niti ni tako pomemben, seveda če ostajamo zgolj na območju akcije. Na ta dvojni nepričakovani izziv je protikomunistična stran odgovorila samo enojno – s protirevolucijo in to tudi ali predvsem v obliki kolaboracije, ki je bila seveda tudi eksistencialno pogojena. Ob tem je njen koncept odporništva postal neaktualen, kajti v danih konstelacijah 2. svetovne vojne je bilo moč OF/KP politično premagati le še z enako ali močnejšo vojaško akcijo proti okupatorju. Toda zaradi polnega angažiranja v protirevolucionarni vojaški akciji je za protiokupatorsko zmanjkalo manevrskega prostora, časa in verjetno tudi volje. Kar se tiče legitimnosti, se je protirevolucionarno vodstvo seveda sklicevalo na predvojne rezultate na volitvah ter na mednarodno priznano londonsko vlado ter še na večinsko podporo prebivalstva. Tudi moralnih argumentov ni manjkalo, toda s temi in s podporo prebivalstva se je postavljala tudi revolucionarna stran. Zdi se, da je v prelomnih trenutkih in v vojnih razmerah legitimnost dosti težje določiti, videti pa je, da si bomo o tem dokončno na jasnem šele tedaj, ko se bodo iztekli vsi zgodovinski procesi, ki so se tedaj pričeli.
ZAVEZA: Zdi se, da se SZ ni v celoti zavedala nepomirljive radikalnosti nasprotnika. Ob svoji ustanovitvi namreč pravi tudi tole: »Slovenska zaveza namreč ne pomeni najprej boja z OF, ker smo vsi na stališču: najprej naš skupni nasprotnik – okupator, potem šele urejanje medsebojnih odnosov. Nekateri celo menijo, da bo mogoče pridobiti kdaj glavni kader OF za skupen osvobodilni nastop. Nemogoče ni, a za sedaj še ne kaže.« Zdi se, da se tu dotikamo bistva: SZ ni vedela, da je sredi revolucije.
MLAKAR: Deloma imate prav, vendar bi lahko delali take sklepe predvsem na podlagi prvih dokumentov, ki jih je izdelala SZ. Značilno je namreč, da je prva dva meseca nekakšno »idejno vodstvo« v zavezi imela skupina Združenih Slovencev oziroma je zaveza prevzela t. i. Gosar–Šolarjevo taktiko nenapadanja OF: Tedanji vir pravi, da ravno zato tudi ni imela vpliva na razvoj dogodkov ter življenja, da pa je sedaj (28. 7. 1942) tudi SZ stopila iz dotedanje rezerve, »a je bilo treba še novih umorov, da se je zavedla, da taktika nenapadanja OF nikamor ne vodi«. Kasnejši razvoj je znan, toda na pritisk iz Londona je zaveza spomladi in poleti 1943 skušala doseči nek sporazum z OF, ob tem pa opozarjala, da se v Londonu ne zavedajo, za kaj pravzaprav gre v Sloveniji, namreč za revolucijo.
ZAVEZA: Čeprav program SZ ne predvideva revolucionarnih sprememb, spet ni povsem konzervativna. Kakšne so njene zahteve glede bodoče Jugoslavije in glede globalnega nacionalnega projekta Zedinjene Slovenije?


MLAKAR: Program SZ se naslanja na program Narodnega odbora iz septembra 1941 oziroma na t. i. londonske točke iz novembra. Velika Zedinjena Slovenija naj bi bila enakopraven del federativno urejene kraljevine Jugoslavije, ki bi se sicer lahko povečala tudi s pristopom Bolgarije. Ta Jugoslavija bi bila enotno gospodarsko območje, pri tem pa tedaj vodstvo SZ zagotavlja, da nikakor nima namena po vojni vzpostaviti starih razmer, ne v javni upravi in ne v načinu vlaEianja, ter se zavzema za temeljite socialne in gospodarske reforme, s katerimi bi n.pr. zasebne interese podredili »narodnim«, važne dobrine bi podružabili, ob tem da slejkoprej delo velja kot osnovna družbena vrednota itd.

ZAVEZA: Kaj menite o proglasu, ki ga je SZ izdala ob svoji ustanovitvi maja 1942? Ali ne sledi iz dikcije tega proglasa, da so se sile, združene v SZ, čutile legitimne predstavnice slovenskega naroda? Od tod morda avtoritativni poziv k enotnosti in odgovornosti?
MLAKAR: To je nedvomno, izhaja pa iz elementov, na podlagi katerih je SZ izvajala svojo legitimnost in o katerih je že bilo nekaj govora. Proglas govori samozavestno in s samoumevno avtoriteto predstavnika celotnega slovenskega naroda, in to ne le o sedanjosti (tedanjem trenutku), temveč tudi enako o predvidenem bodočem razvoju.
ZAVEZA: Razne sredinske skupine (Katoliška sredina, Napredna skupina, Stara pravda, SDS) so pristopile k SZ potem, ko so prej poskusile sodelovati z OF. Kaj jih je pripeljalo v SZ? Ali so začutile to, česar druge sestavine OF niso mogle ali hotele? Ali je tu tista točka, kamor je treba napotiti tiste, ki danes tožijo, da so bili prevarani?
MLAKAR: No, omenjene skupine, pravzaprav le katoliška sredina, Pravda in še mlada JNS, so bile prvotne pobudnice SZ in ne morda SLS ali JNS. V okviru OF ali pa v procesu pogajanja z OF o njihovi vključitvi so se te skupine očitno počutile neenakopravne in podcenjevane ter pri tem tudi zaslutile močno roko KP v ozadju. OF in KP sta bili na prelomu ¹⁹⁴¹⁄₁₉₄₂ že tako močni, da so se jima zdele zahteve po enakopravnem statusu povrhu še obrobnih političnih skupin že smešne in jasno je bilo, da o tem ni bilo nikakršnega govora več. Namera teh skupin s SZ je bila ravno v tem, da ustvarijo močnejšo organizacijo, ki bi se nato kot enaka lahko pogovarjala z OF. Toda kmalu sta v okviru SZ prevladali SLS in JNS ter je zadobila obeležja, o katerih je bilo govora že zgoraj. Pri tem gre le omeniti, da še niso dobro proučeni odnosi med vodstvom OF in KP ter omenjenimi skupinami leta 1941 in da zato ni moč z gotovostjo reči, da so se te skupine odvrnile od OF zaradi stvari, ki jih n.pr. krščanski socialisti ali sokoli niso mogli ali hoteli videti. V zvezi s prevaro, ki jo omenjate, očitno stoji vprašanje ocene značaja in strategije KP, a to je tema za razpravo ob drugi priložnosti.
ZAVEZA: Tu je tudi vojaški del SZ: Slovenska, Sokolska in Narodna legija. Posebej bi nas zanimala prisega Slovenske legije, ker je verjetno ta verodostojen izraz občutja na protikomunistični strani in ne morda znamenita domobranska prisega, ki jo imamo upravičeno za izsiljeno.
MLAKAR: Omenjene legije so bile pravzaprav ilegalne strankarske vojaške formacije in zato so prek strankarskih vodstev v nekem smislu res spadale pod vrhovno avtoriteto SZ. Po drugi strani je v vodstvu zaveze sodeloval tudi Mihailovičev poveljnik za Slovenijo major Novak, ki je ob tem znotraj Vaških straž skušal organizirati Jugoslovansko vojsko. SZ ga je načeloma in v neki meri tudi praktično pri tem podpirala, vendar ves čas v strahu, da bodo italijanske oblasti Vaške straže ukinile. Med Novakom in posebej SLS je vladalo neke vrste »brutalno prijateljstvo« in zaveza je za kontrolo Novaka poleti 1943 ustanovila poseben vojni svet, drugače pa ga je oskrbovala in deloma tudi finansirala. Prisega Slovenskega domobranstva je bila res izsiljena, pač pod grožnjo razpustitve domobranstva. V ilegali pa so tedaj bile v »uporabi« še druge prisege, n.pr. četniška ali prisega vrhovnemu poveljstvu Slovenske narodne vojske ob koncu vojne. Prisega Slovenske legije se je glasila: »Jaz… prisegam, pri Vsemogočnem Bogu, da bom od danes dalje zvest član Slovenske legije, katere namen mi je znan, da se bom boril in delal po svojih močeh v njenem okviru in po njenem programu za svobodo in samostojnost slovenskega naroda, da bom navodila, naročila in povelja vedno točno izvrševal, da ne bom nikoli izdal njenih tajnosti, njenega obstoja, njenega dela in njenih članov. Zavedam se, da me čaka božja kazen in maščevanje naroda, če bi to prisego prelomil. Tako mi Bog pomagaj.«
ZAVEZA: Kakšna je bila povezava SZ s Slovenskim domobranstvom in drugimi vojaškimi protikomunističnimi formacijami?
MLAKAR: O legijah je bilo nekaj že govora. Kar se tiče odnosa do Slovenskega domobranstva, je treba najprej poudariti, da je SZ septembra 1943 po porazu na Turjaku in Grčaricah takorekoč prenehala z delom, predvsem po »zaslugi« liberalnega tabora, ki si po Grčaricah še dolgo ni opomogel. Andrej Križman in Albin Šmajd sta pri ustanavljanju domobranstva bila angažirana predvsem kot zastopnika SLS, poleg tega pa je ta stranka v novih razmerah tedaj ustanovila nov in bolj operativen protirevolucionaren organ – Protikomunistični odbor. Po nekaterih virih je tedaj deloval le še izvršni odbor SZ in leta je 14. septembra tudi dal pristanek polkovniku Antonu Kokalju, da se pogovarja z nemškimi oblastmi o organiziranju bodočega domobranstva. Major Novak je tedaj na SZ naslovil uničujočo kritiko in je legije razpustil, toda vsaj SLS ter njena Slovenska legija se za to nista zmenili. Č1ani te legije pa so bili pozvani, da se obvezno prijavijo v novo domobranstvo. Ker je v naslednjih mesecih komaj še moč govoriti o obstoju SZ, tako tudi ni moč skoraj ničesar reči o njenem odnosu do domobranstva, razen seveda to, da mu je bila naklonjena.
ZAVEZA: Vemo, da se SZ, ki je bila ustanovljena pomladi 1942, ni mogla prav razviti. Prehitela jo je skrajna narodova stiska, ki je prišla kot posledica vosovskih in politkomisarskih likvidacij na eni strani in poletne italijanske ofenzive, ki je bila pravzaprav kazenska ekspedicija proti slovenskemu kmetu, na drugi strani. Ali sta ta dva dogodka zahtevala rešitve, ki se niso ujemale z globalnim konceptom SZ?





MLAKAR: Vprašanje je, kako bi se SZ razvijala, če ne bi bilo vosovskih likvidacij – le–te so obstajale že prej – ter italijanske ofenzive. Tu smo na področju če–jev in logičnih razmišljanj. Če za merilo »globalnega koncepta« SZ vzamemo njen prvi proglas in program, potem n.pr. podpora osnovanju Vaških straž ter vojaškemu sodelovanju z italijanskimi oblastmi res ni v sozvočju z omenjenimi dokumenti. Toda SLS ter JNS, ki sta v okviru SZ kmalu prevzeli vodstvo v svoje roke, sta vsaj na deklarativni ravni že pred tem bili na stališču protirevolucije. Ko je pa poleti 1942 prišlo na terenu tudi do neke vrste spontane protikomunistične samoobrambe, SZ ni več oklevala, to akcijo je podprla ter jo tudi pospeševala. Slej ko prej pa tudi z nastankom in eskalacijo državljanske vojne še naprej ostajajo v veljavi program in pozivi SZ po narodni enotnosti, toda vse bolj le še kot želja oziroma glas vpijočega v puščavi.
ZAVEZA: SZ se je v začetku 1944 obnovila v obliki dveh blokov: v katoliškem Slovenskem Ijudskem bloku in napredni Narodni delovni skupnosti. To drugo SZ je usodno prizadel jesenski in zimski gestapovski vdor v njene organizacije. Pravijo, da je bilo aretiranih čez sto vodilnih ljudi. To sta dve vprašanji: ali je bilo kaj možnosti, da bi obnovljena SZ, ko je ne bi zadela ta nesreča, spremenila končni izid; in drugič, ali obstajajo kaki dokumenti ali vsaj indici, ki kažejo na to, da so tu sodelovale komunistične tajne službe?





MLAKAR: Omenjena bloka sta obstajala v bistvu le v stanju medsebojnih permanentnih pogajanj, toda vprašanje je, ali to lahko še imenujemo SZ: Ze konec novembra 1943 so se nekateri vodilni v protirevolucionarnem taboru odločili, da naj bi zaveza postala parlament – z zastopniki s terena, medtem ko naj bi se kot predstavništvo, a hkrati tudi operativno telo, oblikoval nov narodni svet. Do tega pa do pozne jeseni 1944 ni prišlo. Neko poročilo iz junija 1944 izrecno pravi, da »Slovenska zaveza je v likvidaciji, politične razmere se čistijo, novi skupni organ pa je solidno zasnovan!« Posredno lahko omenjene aretacije s strani Gestapa res pojmujemo kot udarec SZ, toda formalno gotovo ne, sploh pa je konec leta 1944 že deloval Narodni odbor. Težko se je odločiti, toda po premišljenem tehtanju bi vendarle rekel, da tudi če ne bi bilo omenjenih aretacij, končni izid ne bi bil drugačen, vsaj v bistvenih potezah ne. Res je, da je bil protirevolucionarni tabor v personalnem pogledu hudo zadet, vendar se vsaj strukturno ni nič bistveno spremenilo, celotno domobranstvo se je podredilo Narodnemu odboru in ilegalno organiziralo kot Slovenska narodna vojska, podrejena Draži Mihailoviču in kralju Petru. Razvoj ob koncu vojne je znan, odprto vprašanje je zgolj to, ali bi aretirana ekipa res zmogla organizirati »pravočasen« in odločen upor proti Nemcem, o čemer se je govorilo, toda ne tudi resno pripravljalo. Vsaj jaz ne poznam indicev, ki bi kazali na tozadevno komunistično akcijo, znano pa mi je, da so bili Nemci ves čas dobro obveščeni o ilegali znotraj domobranstva, vsaj v bistvenih potezah. Drugače se je govorilo še o komunistični »zaroti« znotraj ljubljanskega Gestapa… Za konec velja omeniti, da je spomladi 1945 Narodni odbor uresničil omenjeni sklep o SZ kot parlamentu oziroma začasnem slovenskem narodnem predstavništvu. Tako je bilo znano zasedanje na Taboru 3. maja v bistvu prva seja nove Slovenske zaveze.
ZAVEZA: Ali je po Vaše mogoče videti neko vzporednico med medvojno situacijo, ko je SZ ali njena naslednica Ožji narodni odbor za Slovenijo skušal v Londonu razložiti bistvo zagatnega polo žaja, v katerem smo se znašli Slovenci, ogroženi po eni strani od okupatorja in od revolucionarnega nasilja na drugi, in med sedanjostjo, ko nikakor ni mogoče Zahodu razložiti upravičenosti naših narodnih ambicij?











MLAKAR: Vsebinsko je seveda ob tem komaj najti kakšno podobnost. Malce drugače pa je v pogledu – recimo temu – položajne sheme. V obeh primerih je šlo za prizadevanja predstavnikov majhnega naroda, da opozori velike sile na svoje eksistencialne probleme, te sile pa nekako tega niso hotele slišati, saj se ni skladalo z njihovimi interesi oziroma zamišljenim scenarijem. Obstajajo pa med obema položajema seveda velike in bistvene razlike: danes je slovensko ljudstvo enotno, vsaj v pogledu »narodnih ambicij«, takrat pa je bilo razcepljeno. Danes Slovenija kot celota hitro pridobiva nove in naklonjene sogovornike, takrat jih je protirevolucionarna slovenska komponenta hitro izgubljala in na koncu vsaj uradno na mednarodnem prizorišču ni imela nobenega več za razliko od revolucionarne, kjer je šel razvoj ravno obratno itd.
ZAVEZA: Gotovo veste, da se ustanavlja društvo Nova Slovenska zaveza. Ko je bilo vprašanje registracije tega društva pred resorno komisijo slovenskega parlamenta, je eden od članov rekel približno tole: »Če hočejo ustanoviti fašistično organizacijo, zakaj tega ne naredijo javno in naravnost?<< Kaj mislite Vi, ki poznate razmere v preteklosti, kako je mogoče kaj takega reči? Kdaj je jezik tako degeneriral, da je mogoče spočeti tak stavek?
MLAKAR: Pravzaprav jaz na to stvar ne gledam zelo tragično. Če jo skušamo nekako logično analizirati, se moramo najprej vprašati, kako je omenjeni mož prišel do take izjave. Logično lahko predpostavimo, da je mislil, da organizatorji dejansko nameravajo ustanoviti fašistično društvo. To je lahko sklepal na podlagi naslednjih možnih indicev: prva številka revije Zaveza, medijska polemika v zvezi z njo in društvom, govorice, stopnja poznavanja bistva in značaja Slovenske zaveze ter Slovenskega domobranstva (društvo NSZ se vsaj medijsko šteje za naslednika teh dveh organizacij), stopnja poznavanja bistva fašizma, pravilnik društva NSZ itd. Domnevam, da slednjega dokumenta ni poznal. Resna analiza pojavov SZ in Slovenskega domobranstva ter primerjava s pojavom fašizma nikakor ne navajata k sklepu, da bi NSZ imela fašistična obeležja. V prvi številki omenjene revije je res nekaj trditev, s katerimi se tudi jaz ne morem strinjati, a to nima zveze s fašizmom. Ostajajo torej le še govorice ter politična in medijska polemika v zvezi z NSZ. Izkaže se torej, da je bila omenjena izjava zgolj podaljšek ali pa sestavni del teh verbalnih in časopisnih prerekanj, brez vsakršne strokovne utemeljitve. Po drugi strani pa je človek, o katerem govorimo, v slovenski literarni srenji poznan kot neke vrste humorist ter besedni karikaturist in mogoče se pa v tem dejstvu skriva nekakšen odgovor na Vaše vprašanje.
ZAVEZA: Zgodovinar sodobne zgodovine in morda vsak zgodovinar se od drugih raziskovalcev sveta loči po tem, da se ne more iztrgati iz magnetnega polja lastnih simpatij in antipatij, ki pa seveda niso irelevantne za njegove izdelke. Mislimo, da je to pomembno vprašanje za presojanje preteklosti, ki je tako kontroverzna, kot je državljanska vojna. Kaj bi lahko rekli glede tega?
MLAKAR: Da, popolne objektivnosti v zgodovinopisnem raziskovanju ni moč doseči. Stopnja možne objektivnosti je premo sorazmerna s časovno oddaljenostjo obravnavane teme ter obratno sorazmerna s politično in ideološko aktualnostjo teme ter kakršnokoli osebno prizadetostjo raziskovalca. Problematika državljanske vojne in revolucije mu nudi skoraj same »obratne sorazmernosti«. Zato je pri tem važna poštenost pri zbiranju in ugotavljanju materialnih zgodovinskih dejstev ter nato logična interpretacija teh dejstev. Logika je sicer univerzalna metoda, toda z vidika konkretnih rezultatov raziskovanja je seveda odločilno, s kakšnega izhodišča oziroma predpostavke začnemo to logično interpretacijo. Tu imajo seveda svojo vlogo tudi osebni in skupinski interesi, družinski in ideološko–politični »background« ipd. A vse to ni nič tragičnega, tudi če ob obravnavi istih zgodovinskih pojavov pride do različnih razlag, važno je, da tudi na tem področju vladata strpnost in potrpežljivost. Prihodnost ter zgodovinska znanost v njej bosta vse stvari postavili na pravo mesto, čeprav bosta pri tem tudi krivični, kajti iz izkušnje vemo, da se bosta osredotočali le na bistvo določenih pojavov, podrobnosti ter posamezne usode pa bodo utonile v pozabo.
ZAVEZA: Mag. Mlakar, v imenu uredništva in v imenu naših bralcev se Vam iskreno zahvaljujemo za odgovore.