Avtor: Jože Grdadolnik

Na nedeljo pred praznikom Vseh svetnikov sem obiskal Teharje pri Celju, da bi prižgal svečko in pomolil pred mogočnim križem, ki stoji na mestu, kjer je ob koncu druge svetovne vojne stalo zloglasno taborišče Bukovžlak. Za tisoče slovenskih domobrancev in množico drugih je bil ta kraj zadnja postaja pred odhodom v strašno smrt. Prav malo jih je ostalo živih.
Da sem ostal živ tudi jaz, se mi je vedno zdelo kakor čudež. Nisem bil mladoleten in določili so me za smrt. A kakor bi neke dobre sile vplivale na dogodke in jih obračale v življenje namesto v smrt.
Povedal bom svojo zgodbo.

Moja skupina je zapustila taborišče na Vetrinjskem polju 30. maja 1945. Naslednji dan smo preko Pliberka, Dravograda in Maribora prispeli v Celje. Bil je četrtek in praznik Sv. Rešnjega telesa. Vso dolgo in mučno pot v taborišče sva prehodila skupaj z nekim Trdanom, ki je bil doma iz okolice Trebnjega. Že pri domobrancih sva bila v isti četi, kot dobra prijatelja sva delila tudi vse tegobe begunstva. Ob prihodu v taborišče so nas popisali; naju so oba oddelili v skupino »C«. Na seznamu je Trdanovo ime stalo takoj za mojim.
Takoj ko smo prešli taboriščno ograjo, smo morali oddati vse: vso opremo in vse drobnarije, čisto vse, do najmanjšega spominčka ali dragocenosti. Kot večina drugih sem tudi jaz položil na tisto plahto vse, kar sem imel. V žepu mi je ostala samo miniaturna podobica, ki mi jo je pred odhodom na Koroško dala pobožna in srčno dobra mati mojega sošolca in pri tem rekla: »Naj te varuje v nevarnostih!« Na ovalnem koščku belega blaga je bilo izvezeno rdeče srce, okoli njega pa je bilo izpisano: »Stoj! Srce Jezusovo je z menoj.« Kaj naj naredim? Zagrozili so nam bili, da bodo ubili vsakega, pri komur bi našli najmanjšo malenkost. Da mislijo resno, ni bilo nobenega dvoma: o tem so nas trdno prepričali med potjo do taborišča, pa tudi okoli nas ni manjkalo dokazov za to. Malo sem gledal okoli sebe in razmišljal in nazadnje je prišlo tako, da podobice nisem oddal. Skrivališče sem ji našel v razpoki raztrganega čevlja.
Do prihoda in razporeditve v skupino »C« sem bil le eden v nepregledni množici na smrt obsojenih. A moja usoda se je že po prvih dneh začela drugače odvijati. Skupina »C« je bila nastanjena med barakami, kar na grušču in pesku pod milim nebom. Midva s Trdanom sva ležala tik ob baraki, v katerih so bili mladoletni. Med njimi je bil tudi fant iz naše doline, celo moj sošolec. Ker so bile noči mrzle, sem ga vprašal, če bi se v baraki našlo kaj prostora zame. Pomagal mi je, da sem zlezel skozi okno in se zagozdil med ležeče. Za zgodbo je važno, da ta baraka še ni bila popisana. Popisali so jo naslednje jutro po mojem »prestopu.
Tako sem bil zapisan kar dvakrat, v skupini »C« in v skupini »A«, med mladoletniki. Dežurni oficir me je postavil za sobnega starešino, verjetno zato, ker sem bil velik in močan. Ker sem moral zvečer čakati na raport – dežurni je prihajal iz Celja včasih zelo pozno ponoči – sem imel pravico stati pokonci, kar mi je omogočilo, da sem noč za nočjo lahko opazoval, kaj se dogaja na prostoru med barakami. Tam so »cejevci« pod vedrim nebom, večidel brez hrane in vode, čakali, da jih odpeljejo. V začetku sem mislil, da jih vozijo kam na delo. Skoraj sem jim zavidal; tam, sem si rekel, bodo bolj prosti in bodo dobili več jesti. Toda vse večja brutalnost – že drugi, tretji dan so jih začeli vezati z žico in surovo metati na kamione – je spremenila moje misli. Sedaj jim nisem več zavidal in počasi se je v meni zgostila temna slutnja, da odhajajo v smrt.
Ne vem več, kateri dan oziroma katero noč po prihodu v taborišče se je zgodilo. Kot običajno so tiste reveže nakladali in kot običajno sem iz temne barake skozi okno opazoval dogajanje pred seboj. Sedaj nisem več samo slutil, sedaj sem že vedel. Nenadoma zaslišim svoje ime, oficir s seznamom v roki kliče moje ime. Vedel sem, da bo enkrat do tega prišlo in nisem imel namena, da se ne bi javil. Hotel sem reči »tukaj«, a me je nekaj stisnilo v grlu – dobesedno stisnilo – in nisem mogel reči ničesar. Nastopila je tišina, zame se je ustavil čas. Potem je tisti, ki je klical, ponovil moje ime. Tedaj se mi je bilo grlo že razvezalo, mogoče je manjkala samo sekunda, mogoče manj kot sekunda – in bi se sodba nad mano izvršila. Tedaj pa se zasliši iz množice: »So ga že odpeljali.« Bil je prijatelj Trdan, poznal sem ga po glasu. Takoj za mano so poklicali tudi njega, oglasil se je, stopil naprej, videl sem, kako mu vežejo roke, videl sem, kako ga vežejo še z nekom. Kmalu nato je kamion odpeljal. Izza tistega okna sem gledal, kako izginja v temo.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Varšavska kolednica Bara Remec

A meni je rešil življenje, sam je šel v smrt, meni pa je rešil življenje. Vedel je namreč, da sem se pretihotapil v skupino »A«, vedel je tudi, da me bodo kako našli, če bom ostal na seznamu. Kaj ga je nagnilo, da je spregovoril tiste rešilne besede? Tega mogoče nikoli ne bom vedel, a dosegle so svoj namen: oficir, ki je vodil pripravo transporta, je molče prečrtal moje ime. Kadar pomislim nanj, sem mu globoko hvaležen za njegovo velikodušnost, prijateljstvo in zvestobo. Ne vem, katera ura dneva ali noči bi lahko bila, da nisem v letih, ki so od tistega dogodka minila, pomislil nanj. In sedaj pride tista nenavadna reč – mogoče me je reševal celo življenje. Če ti kdo izkaže tako dobroto, preko tega enostavno ni mogoče iti, tega ni mogoče pozabiti. To hodi s teboj. Tiste Trdanove besede so hodile tako z menoj in bile luč tudi takrat, ko je bilo vsenaokoli temno.
Kak mesec potem so še trajala najprej množično in potem posamična ubijanja. Posebno nas je prizadelo, ko so kak poldrug mesec za tem odpeljali še vse tiste mladoletnike, ki so bili pri domobrancih več kot eno leto. Tudi njih ni nihče nikoli več videl.
Preostali pa smo sestradani in ušivi v prvi polovici avgusta dočakali amnestijo. Za slovo od taborišča smo dobili za zajtrk zajemalko makaronov, toliko da smo lahko prišli do doma. Nekateri so bili že na smrt bolni in so kmalu umrli, a videli so še dom in svoje.
A meni se je, preden sem odšel iz taborišča, še nekaj zgodilo. Tisto jutro, ko sem imel iti na celjski kolodvor, je tista svetinjica iz blaga, ki sem jo skrbno varoval skozi vse preizkušnje, na nepojasnjen način izginila. Še prejšnjo noč sem jo dal v skrivališče v čevelj, zjutraj pa je ni bilo niti ne tam ne kje drugod. Ali je bila njena naloga opravljena?