Avtor: Pavel Kogej

Prišli smo, da se poklonimo žrtvam komunističnega barbarstva. Kdo so ti fantje in možje, ki kot mrtve čete in bataljoni v tisočih leže po breznih na Rogu, v opuščenih hrastniških rudnikih, v jarkih in jamah na vseh koncih Slovenije? Dobro jih imajo v spominu njihove sestre (starši so že pomrli), poznajo jih dekleta in žene, ki so z njimi drugovale v letih mladosti. Poznajo jih njihovi znanci. Predvsem jih poznamo mi, peščica preživelih, ki smo skupaj nosili uniformo slovenske domobranske vojske.
Novi rodovi, rojeni med vojno in po njej, jih niso poznali. To je danes zrela generacija na višku moči in naša mladina.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Križi Bara Remec

Vsi ti niso o domobrancih slišali nič dobrega. Vsa povojna desetletja so bili po uradni in stokrat ponovljeni verziji le kvizlingi, izdajalci in nemški hlapci. Bil sem med njimi in sem jih dobro poznal. Naša enota je bil naš slovenski svet v malem: kmečki fantje, obrtniški pomočniki, dva učitelja in precej študentov, doma s podeželja, nekaj pa tudi Ljubljančanov. Množično smo se za domobranstvo odločali po kapitulaciji Italije, ko je bilo slehernemu popolnoma jasno, da se nacistični zveri nezadržno bliža konec. Zato je absurdno govorjenje, da smo šli okupatorju na pomoč. Resnica je, da si okoliščin, prostora in časa za komunistično revolucijo nismo izbrali mi. Res pa je, da so bile te okoliščine za protikomunistične borce skrajno neugodne. Vsi, ki sem jih poznal, so bili sovražno razpoloženi do okupatorja. Veselili smo se vsake zavezniške zmage, vsakega nemškega poraza. Bili smo zavedni Slovenci in veliki domoljubi. Poznali smo le lepo slovensko pesem in slovensko govorico. Ljubezen in zvestoba do domovine je prepričljivo izpričana na preživelem ostanku našega eksodusa, ki je našel svoje zatočišče v Argentini. Njihovo zvesto slovenstvo, ki se prenaša iz roda v rod, je pravi čudež.
Nepristranski raziskovalec bi dobil zanesljivo podobo teh mož in fantov iz zbirke predmetov, ki smo jih morali položiti na razgrnjene plahte pred naše rablje, ko smo bili prisiljeni še zadnjikrat do konca izprazniti naše žepe. Med mnogimi rožnimi venci in svetinjicami, ki so jih matere stisnile v roke sinovom ob odhodu, so bili razni molitveniki, spominske slike domačih in najdražjih, nekaj poročnih in drugih prstanov in neredko so na teh kupih ležale drobne, rdeče vezane poezije Franceta Prešerna.
Praznina po izruvanih koreninah se čuti še danes in se bo še dolgo. Manjka nam klenih pokončnih, krščanskih narodnih mož. Življenja, ki jim je bilo v imenu ene najbolj nesmiselnih zmot tega stoletja vzeto nasilno, jim ne moremo vrniti. Moramo pa jim vrniti dobro ime, kajti bili so nadvse pošteni ljudje. Sleherno nasprotno zatrjevanje je neresnično.