Avtor: Jože Hubad

stran: 035

stran: 036

Leta 1945 se je naša domovina znašla v položaju, ki so ji ga določili zmagovalci v drugi svetovni vojni. Vsa dokazana narodna zavest Slovencev in njihov pogumni prevzem odgovornosti za družino in rod v času njegove najhujše ogroženosti, vsi večletni napori in žrtve, vsa mogočno izražena volja malega naroda, da se upre komunizmu v obrambi vrednot, na katerih temelji njegovo življenje in življenje evropskih narodov, vse to ni veljalo nič. Obveljala je volja zaveznikov, da razkoljejo Nemčijo na dvoje, s tem pa tudi Evropo, četudi za ceno zmage komunizma v njeni vzhodni polovici. Zato so ukrenili vse, da se je to zgodilo. Tej kruti politični volji se je moral ukloniti tudi mali slovenski narod.
Bil sem dijak v šestem razredu klasične gimnazije, ko se je v začetku maja 1945 zgodilo nekaj nezaslišanega: slovenska narodna vojska se je umikala. Pospremil sem prijatelja Francija Možeta od njegovega doma v Rožni dolini, kjer se je poslovil od staršev, vse do Šentvida, kjer se je pridružil svoji enoti.
“Franci, drži se, kmalu se boš vrnil.” Zgodilo se je drugače: bil je izdan, vrnjen in umorjen v vélikem zločinu.
Mene je potem doletelo 24 mesecev “vojaške” službe v JLA. Vojaške uniforme, katerekoli že, nisem nosil. Takrat si videl na vojakih JLA domala vse uniforme druge svetovne vojne. Jaz pa sem ves čas tičal v civilni obleki, tisti, ki sem jo imel ob mobilizaciji na sebi. Štiriindvajset mesecev kasneje je tisto na meni sestajalo samo še iz sukanca in nešteto krp vseh barv. Ta krojaški stvor sem snemal s sebe samo, kadar sem šivaril po njem, se umival ali trl uši. V dveh letih svoje “vojaške” službe sem namreč spal celi dve noči v vojaški postelji, se pravi na zložljivem ležišču iz dveh železnih rogovil in vmes napetim platnom. Vse druge noči sem spal na tleh in bil zelo vesel, če so to bile deske. Črvički ali druga bitja v posušenem grahu ali v polenti so bili proteinski primesek v naši prehrani.
Konec maja ali prve dni junija 1945 je na ljubljanskem kolodvoru eksplodiralo nekaj vagonov municije. Ne vem, ali je to bila sabotaža ali posledica malomarnosti. Vsekakor je nova oblast, iz strahu, da se katastrofa ne bi ponovila, odredila, da se nemudoma izpraznijo ogromna skladišča municije v vojašnici na Dunajski cesti. Izbrani mobiliziranci smo skupaj z nemškimi ujetniki nalagali tisoče in tisoče topovskih granat in zabojev municije in to spet razkladali po smledniških gozdovih. Pazniki so nas ves čas priganjali in zmerjali, mi pa smo hiteli, da nam je teklo pod srajco. Že kmalu smo se s tem materialom tako “povsakdanjili”, da z njim nismo ravnali previdneje, kot bi z bukovimi poleni ali zaboji peska. In vendar me je stisnilo pri srcu, ko se je tam nekje pri Tacnu kamion, ki je vozil pred našim, prevrnil in so se topovske granate kotalile po bregu in strahovito tolkle druga ob drugo, precej bolj trdo in neizprosno kot bi se tolkla med seboj bukova polena. Vendar je ostalo pri tej razliki.
Nekoč sem spal v odprti sušilnici tobaka spanje pravičnega, tako globoko, da nisem slišal niti “uzbune” niti streljanja v neposredni bližini. “Sovražnik” pa je nehote kar dobro meril. Zjutraj sem v nahrbtniku, ki mi je vsako noč služil za blazino, odkril kroglo. Obtičala je v zadnji izmed mojih preluknjanih cap, potem ko je naredila v njih sto dodatnih lukenj.
Na novega leta dan 1947 sem pospravljal ostanke silvestrovanja naših “oficirjev”, ko je tik za menoj počil revolver, pred menoj pa zažvenketale črepinje. Obrnil sem se in zagledal široko razprte oči v pobledelem obrazu svojega komandirja. Kar sapo je lovil – to mu štejem v dobro – ko je jecljal: “Zahvali ti sada boga …” Pa se je zdrznil nad lastnimi besedami, strahoma pokukal na levo in desno in glasno dodal: “tvoga!” Seveda, star partizan, nosilec titovke z rdečo zvezdo, ne bo vojaku priporočal zahvale Bogu, tistemu, ki ga je njegova “narodnoosvobodilna” ideologija ukinila, pa se je skušal z dostavkom naknadno izkazati za ideološko “zgrajenega”. Kaj se je zgodilo? Vse prej kot trezen, se je komandir igral z revolverjem, v dobri veri, da je prazen. Pomeril je od zadaj v moj hrbet, sprožil, potem pomeril v prazno steklenico, spet sprožil … in tokrat je počilo.
Oče je bil na prisilnem delu, nato pa je – skoraj 40 let državni uradnik – ostal do konca življenja brez penzije. Od vsega začetka sem vedel, da z novim režimom ne bom našel modusa vivendi. Nasprotno, v meni je gorela želja, da bi udaril po njem, jaz osebno.
Režim je videl, kaj je v meni. Kot študent strojne tehnike na ljubljanski univerzi sem po vrsti letel iz dveh služb, najprej iz Litostroja, leto za tem pa iz neke šole v Šiški, kjer sem učil predmete iz strojništva. Člani partije na fakulteti so me zasliševali ali prali možgane večinoma v srbohrvaščini. Moji “sogovorniki” so bili vpisani kot študentje strojne fakultete, vendar sem prepričan, da nobeden od njih ni znal vzeti v roke ravnila, kaj šele logaritmičnega računala. Nekega dne proti koncu osmega semestra, ko sem že imel vse pomembne preddiplomske izpite v žepu, so mi ti “študentje” povedali, da “naša socijalistička industrija ne treba ovakvih inženjera kao što si ti”, da citiram samo tisti stavek, ki mi je največ povedal.

stran: 037

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Študent osmega semestra strojne fakultete – Maj 1952

Tudi moji starši so ga razumeli. Malo za tem, 5. junija 1952, sem stal v luknji v steni, malo pod vrhom Prestreljenika, v gornji dolini Soče. Tistega modrega neba, ki je s severne strani sijalo v naravni predor v skali, ne bom nikoli pozabil. Po tem predoru sem zapustil tla svoje domovine, iz protesta proti režimu, ki ji je vladal.
Ko sem drugi dan oddal v poštni nabiralnik razglednico s “pozdravom iz Trbiža”, naslovljeno na moje starše, se mi je odvalil kamen od srca. Navdal me je nepopisen občutek: Odslej lahko govorim vsakomur, ki me bo poslušal, da moj narod nikdar ni hotel komunizma, da se je zavestno in pogumno boril proti njemu; lahko govorim o zločinskem pohodu komunistov na oblast, ki se je posrečil edinole po volji zaveznikov v drugi svetovni vojni. To sem pripovedoval kot delavec v Avstriji, kot delavec in študent v Zürichu, kot inženir v tovarnah, v ladjedelnicah ali na tehničnih visokih šolah Evrope, povsod tam, kamor me je vodila poklicna pot. To sem govoril v privatnih krogih in to govorim še danes v zvezi z našim aktualnim problemom. Bivši komunisti, ki so pri nas še danes na oblasti, še vedno lažejo nam in svetu o nekem domoljubnem NOB. Vajenih zavestnega ignoriranja očitnih dejstev – saj je bila to praksa komunistov ves čas njihove absolutne oblasti – jih prav nič ne moti, da je na vsakem pomniku padlim borcem NOB na najbolj vidnem mestu vklesana rdeča peterokraka zvezda. Te pa KPS ni vklesala v kakšni povojni potvorbi ali zlorabi nekega domoljubnega NOB. Ta ni nikdar obstajal. Dokaz za to nam prinaša sama KPS: vse svoje akcije je od vsega začetka, to je od pomladi 1941, izvajala v znamenju rdeče zvezde. Ta pa nima nobene, prav nobene zveze z našim tisočletnim domoljubnim občutjem. Ves svet ve: rdeča peterokraka zvezda je simbol boja in zmage ruskih boljševikov leta 1917 in je ostala simbol Sovjetske zveze. Tako je veljala tudi pri nas ves čas državljanske vojne za simbol tega, za kar se je bojevala partizanska stran, to je za stalinistično revolucijo. Ista rdeča peterokraka zvezda, ki so jo nosili nesrečni partizani na svojih titovkah, jim žari še danes na njihovih spomenikih in neizpodbitno dokazuje, da so naši komunisti zavoljo Stalinove in lastne revolucije gnali v smrt na tisoče zaslepljenih, nalaganih, sfanatiziranih ali prisiljenih Slovencev.
Prav ta peterokraka zvezda na stotinah plošč in spomenikov z imeni padlih partizanov postavlja na laž vse tiste, ki nam danes govore o nekem domoljubnem NOB med okupacijo, ki naj bi nam povrh že takrat utiral pot v svobodno Evropo.
Ko to pripovedujem, me navdaja zadoščenje, ki sem ga prvič občutil dne 5. junija 1952 v Trbižu. Svoj narod postavljam na tisto mesto, ki si ga zasluži.
Vsako moje sporočilo pa je tudi udarec v obraz našim komunistom. Razkrinkujem njihovo izdajo lastnega naroda in odkrivam slovensko resnico, ki se je oni boje in jo zato na vso moč teptajo. Ta moj udarec velja komunistom iz časa okupacije in državljanske vojne, tistim po vojni in prav tako vsem današnjim prebarvancem.
Vem, to moje sporočilo ali moj udarec je majčken, ampak majčken sem tudi jaz. Če torej to svoje delo primerjam s seboj, se pravi, če delim majčken števec z majčkenim imenovalcem, dobim količnik, ki je 1. To je ravno toliko, kot če bi izračunal: 1 milijon : 1 milijon = 1. 1 je zelo veliko, to je enota, to je celota. Zame je važno edinole to, tudi jaz sem enota, celota. Mislim, da je gornji izračun matematični izraz opomina, ki nam ga je dal naš primorski pesnik: “Dolžan ni samo, kar veleva mu stan; kar more, to mož je storiti dolžan!” Kdor to stori, občuti tisto zadoščenje, ki sem ga omenil.

stran: 038

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zürich 1957 – Po petih letih srečanje z mamo, očetom in sestro Slavo v stanovanju, ki sem ga najel za ta obisk – Vrtnice sem jim poklonil že na vlaku, zlate vrtnice pa so za petintrideseto obletnico poroke staršev

Vem pa tudi tole: tisti, ki so ostali v domovini, so izpolnjevali vrhunsko nalogo: nadaljevali so naš rod na naši zemlji. Seveda so zato morali poiskati vsak svoj modus vivendi z novo, totalitarno oblastjo. Le tako so mogli ustvarjati svoj prispevek k osnovnemu dobremu, vsak na svoj način. Brez tega prispevka današnja Slovenija ne bi bila takšna, kakršna je.
Domovinsko delo se vrši na domači zemlji, prav tako pa tudi v tujini. Potrebno je oboje.
Želim si, da bi vsak Slovenec pomislil na gornjo računico ali na Gregorčičevo naročilo, kadar pravičnost kriči po izraženem javnem mnenju ali kadar ga demokracija poziva k volilni skrinjici.
In svobodni svet?
Sprejem je bil seveda dokaj hrapav. Nezaupljivost do ljudi, ki se takole priklatijo čez mejo z neko študentsko izkaznico, brez potnega lista ali vizuma, brez denarja, s kosom kruha in dvema srajcama v nahrbtniku, je razumljiva. Nekaj drugega pa so ekscesi ali čisto nepotrebne šikane. Toda to so le kratki stavki v knjigi življenja; brani 45 ali več let kasneje, pa utegnejo biti nekateri še kar zabavni.
Tako sva se s sošolcem, ki me je spremljal, znašla v zaporu srednjeveške trdnjave v Vidmu. Tu je bilo vse tako kakor v filmu Robin Hood: meter debeli kamniti zidovi, obokani hodniki, škripajoča okovana vrata, ogromne rožljajoče ključavnice, kamnita celica, visoko pod stropom majčkeno zaželeznjeno okence, edini vir svetlobe, kadar jo je dajalo sonce, dva strašno umazana pograda, v kotu celice, poleg vrat, pa je bil v debelem zidu ozek predor. Ta je povezoval celico s hodnikom. Ob predoru je znotraj celice stala lesena kibla, pritrjena na dve verigi. Prva veriga je bila prikovana na zid onstran predora, druga pa na zid v celici. Tako si lahko potegnil kiblo na hodnik, če je bila v celici, in obratno. Ta WC a` la Robin Hood pa kljub vsej imenitni ideji ni bil uporaben, kajti kibla je bila napolnjena z izsušeno prastaro namensko vsebino. Seveda se je ta vsebina, kadar je prekipela čez rob, lepila tudi na zunanjo površino kible, pa tudi na kamnita tla in na stene vse naokrog.

stran: 039

V tem svetu, ki je bil morda normalen za jetnike, ki so tu bivali petsto let pred nama, sva naštela dolgih deset dni, ko so nama sporočili, da greva v Rim – zaradi neke formalnosti.
Roma, citta` eterna? Svet postaja interesanten! Adijo, Robin Hood!
Tako smo sedli na vlak: dva slovenska študenta, na katerih sta se že precej odražali njuni okostji, in štirje krepki oboroženi karabinjerji. Škoda, to je bil nočni vlak, Rim pa se nama je le predstavil v svojih jutranjih obrisih. To pa je bilo tudi vse, kajti na nekem predmestnem kolodvoru smo prestopili na majhen vlakec in nadaljevali pot prek neštetih postaj ves božji dan po junijsko vročem apeninskem škornju. Na najina vprašanja, kam da se pravzaprav peljemo, sva dobila vedno isti odgovor: Aspetta. Končno so se začeli karabinjerji premikati, dober znak!
Stazione Alatri, siamo arrivati, andiamo! (Postaja Alatri, prispeli smo, gremo!) Pred majhnim zaprašenim kolodvorom je že čakal kamionček z modrim zabojem. Nisva se utegnila niti razgledati naokrog, da bi videla, ali je kje kakšno naselje ali hiša ali kakšno živo bitje, ko sva se zopet znašla za zapahi, tokrat v zaboju. Vozili smo več po kaskadah kot po normalnem makadamu, da naju je premetavalo v temačnem zaboju. Končno so le zacvilile zavore in zaslišala sva govorjenje, vpitje, ukaze. Kamionček je spet zaropotal in porukal, pa se je kmalu dokončno ustavil. Nekaj krepkih udarcev po zapahih in vrata zaboja so se odprla. Izmotala sva se v polkrog čudnih ljudi – radovedni obrazi vseh tipov, pa tudi barv, so naju opazovali. Očitno sva jim bila majhna senzacija v monotoniji njihovega dneva. Prisluhnila sva govorjenju in slišala toliko jezikov, da jih pol nisem niti identificiral, razločil pa sem nemško, hrvaško, francosko, špansko, grško in tudi angleško. Kam neki, za vraga, so naju zarinili pravnuki Romula in Rema?
Za prvotne radovedneže sva po nekaj minutah postala del njihove vsakdanjosti, pa so se začeli razhajati, da bi našli drugod kaj bolj privlačnega. Kasneje sem ugotovil, da so bili prepir, rjovenje in pretep, ampak tudi takšen z noži ali z razbitimi steklenicami, da je krepko tekla kri, še najboljši lomilec monotonije, pa so bile te stvari zato skoraj vsak dan na sporedu.
Pogledal sem naokrog: dolge, široke barake brez oken, neki čudni, neznani smradovi, požgana trava, prah in strašna nesnaga, kamor si pogledal. Še na polja bodeče žice jo je veter napičil, da je bilo vse videti kot nekakšen pošasten vrt. V tem vrtu pa so stali v enakomernih razdaljah stolpi s stražarnicami na vrhu, v njih pa temne silhuete moških postav in tu in tam kakšna črna paličica, usmerjena proti prebivalcem taborišča. Ves ta svet pa so obdajali zidovi, zidovi, in tudi na njih so v enakomernih presledkih stale stražarnice.
Campo concentrazione Alatri … z zloveščo preteklostjo Mussollinijeve diktature. Ecco, siamo qui. No, zdaj sva tu. S tem spoznanjem sva se morala sprijazniti, ko sva zvečer v menažkah žličila po topli vodi za koščki krompirja.
Po zadnjem apelu in štetju ob 19. uri, tokrat še brez naju, so karabinjerji poganjali taboriščnike v barake in ko je nadzornik vsake barake preštel vse svoje “ovce”, so se za zadnjo zaprla vrata in zarožljalo je ključavnično železje. V baraki sem dojel njeno arhitekturo. Vsaka baraka – bilo jih je šest ali osem – je imela kvadratni tloris z dvoriščem v sredini. Okna so bila samo v dvoriščni fasadi. Na obeh fasadah, notranji in zunanji, je potekalo tam, kjer je navadno žleb, pet vrst bodeče žice, napete na železne konzole, pritrjene pravokotno na zid.
Dobra ideja. Ponoči bi lahko kdo bariero na dvoriščni strani le kako preščipnil in se povzpel na streho, od tod pa do “žleba” na zunanji strani. Od tu naprej pa bi bil njegov podvig že precej bolj težaven. Če bi mu uspelo preščipniti tudi zunanjo bariero, bi moral nato skočiti tri metre globoko – in priletel bi na nekakšna dva metra širok pas vcementiranih črepinj. Ta pas je obdajal vso barako, prekinjen je bil le tam, kjer so bila edina vrata. Kako privlačni so bili ti “vrtički” okrog vsake barake, posebno še potem, ko se je v teku časa naselila tam masa strašne nesnage. Ni čudno, saj je ni nihče odstranjeval, kako neki? V nesnagi pa je s temi vrtički tekmovalo osrednje dvorišče, in to zelo uspešno. Tu so bile namreč reči, ki jim pravimo danes sanitarije. To poglavje bom rajši preskočil. Omenim naj le, da je bil videmski Robin Hood le vaja.
Drugo jutro ob šestih rezka sirena, pred vsako barako zbor in štetje. Le midva, novinca, sva morala ostati v baraki. Po zajtrku – to je bil čaj iz neke trave in kos kruha – naju je paznik odvedel v pisarno. Uradno so ji rekli Capitaneria del Campo (taboriščna uprava).

stran: 040

Come ti chiami? La tua nazionalita`? Perché sei venuto in Italia? Dove vuoi andare? (Kako se pišeš? Narodnost? Zakaj si prišel v Italijo? Kam bi rad šel?) – Midva hočeva v Avstrijo, tam imava strica. – Prav, v Avstralijo. Tako je tudi zapisal – Ne, gospod, midva želiva v Avstrijo, ne v Avstralijo. – Ni važno, basta.
Vse je trajalo pol ure, skupaj s strogo pridigo v italijanščini o disciplini v taborišču, o dnevnem redu, o solidarnosti z drugimi taboriščniki, pa tudi o strogih kaznih za prekrške. V kapitanerijo sva vstopila dva slovenska študenta z imenom in priimkom, ven pa sta stopila dva taboriščnika. Prvi se je imenoval “il profugo 6681”, drugi pa “il profugo 6682” (profugo pomeni begunec). Odslej naj slišiva le na ta poziv in tako se morava tudi predstavljati.
Življenje v taborišču je teoretično sestajalo iz spanja ali lenarjenja od sedmih zvečer do šestih zjutraj in obveznega dnevnega rituala. Ta je zahteval, da se trikrat na dan postrojiš in se odzoveš s “qui”, kadar zaslišiš svojo označbo, in da se trikrat postaviš v vrsto, dolgo tudi nad sto metrov, z menažko in žlico v roki. Ko menažko izprazniš, jo greš pomit k že omenjenim “sanitarijam”, kjer bi želodec najrajši vrgel iz sebe tisto, kar si pravkar spravil vanj. Vmes pa postopanje po taborišču povsod tam, kjer ni bilo polj bodeče žice ali vcementiranih črepinj.
Iz dneva v dan so najine “tipalke” rasle v geometrično in funkcionalno strukturo taborišča, pa tudi med njegove prebivalce, tako med stražarje kakor med zastražene. Zanimiva je bila etnična paleta taboriščnikov. V to totalno nesnago in ponižanje so Italijani strpali vse, kar je v tistem času postopalo po Italiji brez dokumentov. Tu so bili nacisti, seveda manjšega kalibra, ki si niso naropali bogastva, da bi z njim pobegnili čez morje, tu so bili Judje, nasilno premeščeni iz vzhodnih dežel v novo državo Theodorja Herzla, pa tam niso hoteli živeti v kibucih in trdo delati; tu so bili Francozi, ki so baje med vojno izročali francoske Jude gestapu; potem pa vojaki generala Vlasova, ki jim je uspelo pobegniti, ko so jih hoteli izročiti Stalinu; Angleži in Američani, ki so kdove zakaj dezertirali iz svojih armad; Kitajci, pobegli pred Maom, Azijci iz vseh kotičkov Daljnega vzhoda; tihotapci mamil; izgubljeni člani posadk z ladij, ki so pristajale v italijanskih pristaniščih. Med njimi so bili mornarji vseh barv kože, večinoma komaj pismeni, ki so se napili v beznicah in obležali v jarkih, izgubili svoje dokumente, pa so tavali po deželi, potem ko so njihove barke, njim neznanih imen, že zdavnaj odplule neznano kam.
Tu so bili Albanci, Madžari, Poljaki, Romuni, četniki, ustaši, Slovenci … vsa človeška beda in tragika, ki ju je za seboj pustila blaznost druge svetovne vojne, vse to skoncentrirano na tem ostudnem koščku našega planeta, imenovanem Campo di concentrazione Alatri.
Mlad si, močan, poln volje do življenja, pripravljen na vsako pomanjkanje in boj. Vse doslej doživeto nama ni vzelo poguma. Toda to, kar sva odkrila tu, to nama je dalo misliti.
Tu so bili Slovenci, mladi fantje, ki so enako kot midva obrnili režimu hrbet, vendar že dve ali tri leta pred nama, pa žive že od takrat na tem ogabnem koščku zemlje. Dva izmed njih sta medtem poskusila zbežati, pa so ju zajeli. Tri mesece kasneje so ju spet vrgli za te zidove, potem ko sta vmes doživljala svoje Robine Hoode v samicah srednjeveške trdnjave v mestecu Alatri na vrhu neke vzpetine v Apeninih. Vse pisarjenje na konzulate vseh mogočih držav s prošnjami za vizo je bilo zaman. Večina teh pisem ni nikdar zapustila kapitanerije, temveč je končala v košu – zaradi italijanske malomarnosti, morda pa tudi zaradi profita.
Ameriške civilne organizacije, pa tudi država ZDA, so plačevale v tistih časih velike denarje za prebivalce znotraj zidovja italijanskih taborišč. Komaj pol desetinke tega denarja je šlo njim v prid, vse drugo pa je poniknilo v črne žepe brez imen. Vsak nov prišlek v taborišču je bil tem žepom dobrodošel.
Taborišče je imelo tudi majhno kapelo in duhovnika. Na vratih kapele sem nekega dne odkril listek z napisom: Iščem ministranta. Ubogi mašnik si je moral sam nalivati vino in vodo. Javil sem se in odkril, da je duhovnik Hrvat. Od tedaj naprej je bila jutranja maša lepši del mojega dneva v tej človeški bedi. Duhovniku sem povedal, da imam v Avstriji strica. Ta je bil pri domobrancih in se je skupaj s četniki že aprila 1945 umaknil v Italijo, od tod pa kasneje skrivaj v Avstrijo in si tam uredil življenje. Duhovnik je vedel, da pisma taboriščnikov izginjajo, pa mi je rekel, naj pismo stricu izročim kar njemu. Človek sicer nikoli ne ve … ampak kaj sem hotel, izročil sem mu ga. Delovalo je! Stric mi je poslal nekaj lir in sporočil, da je pisal na avstrijski konzulat v Rimu s prošnjo, da naju spuste v Avstrijo, ker on jamči za naju. Oddahnila sva se, pa še tisočkrat bolj, ko je tri tedne kasneje prišlo s konzulata vabilo, da se zglasiva tam.
Končno je napočil dan za pot v Rim. Tokrat sta naju spremljala samo dva karabinjerja. Na poti k postaji je eden od njiju odrezal v grmovju vejo, kakršno ima na primer ovčji pastir. Naš vlakec je to pot v Rim zapeljal na grandiozno postajo Stazione Termini iz rožnatega marmorja in stekla, harmonično vdelano v zidovje starega Rima. Čudovit zgodovinski spomenik! Od tod smo šli v gosjem redu peš na avstrijski konzulat, razporejeni takole: Italijan, il profugo 6681, il profugo 6682, Italijan. Le-ta naju je od zadaj ošvrknil z vejo, če je profugo le za deset centimetrov skrenil z linije gosjega reda. Če bi znal gagati, bi zagagal: ti le švrkaj, saj ne boš več dolgo!

stran: 041

Po precejšnji dozi vročine sva končno na avstrijskem konzulatu: rdeče-belo-rdeče, črni orel, dr. Gruber; na plakatih avstrijski hribi in prijazna plavolasa dekleta v dirndlih, polna prekipevajočega življenja; gladko obriti elegantni gospodje in v vseh prostorih nemščina. Dosti več kot “Guten Tag” nisva znala povedati, vseeno pa sva razumela nadvse bridko, čeprav prijazno povedano sporočilo, da je Avstrija prenatrpana z begunci, ker daje zatočišče vsem, ki pridejo iz komunističnih držav; naju, ki sva se že rešila v Italijo, pa prav zares ne more sprejeti. Da je Italija pravna država in da naj poskusiva živeti tu ali pa naj se obrneva na avstralski ali argentinski konzulat. Zares dragoceni nasveti! Obema je šlo skoraj na jok, ko smo spet stopali v gosjem redu po ulicah Rima. Švrkanje s šibo sva tokrat čutila prav do dna duše.
Šli pa nismo po isti poti. Carabiniere na čelu gosjega reda je zavijal v neke stranske ulice, vedno bolj ozke in vijugaste. Ko smo se znašli pred temačnim zidovjem prastare cerkve, smo zavili na levo od nje, v ne več kot poldrugi meter široko ulico. Tam na koncu je gorela rdeča luč, na shrebanih vratih pa je pisalo AVANTI. Dolg, temen hodnik, stopnice, hodnik … Buon giorno, signori! Molto gentile, il vostro arrivo, nas je pozdravila stara ženska razmršenih las. (Dober dan, gospodje. Zelo ste ljubeznivi, da ste prišli.) Na drugo stran pa je zaklicala: Signorine, abbiamo la visita di nobili signori. (Gospodične, dobile smo obisk finih gospodov.)
Večji, zatohel prostor brez oken, zato pa z mnogimi lučmi in zrcali vse naokrog; stebri, stebrički, morda iz lesa, če ne iz lepenke, klopi, na mizicah papirnate rože, oguljene, povešene zavese, zrak prenasičen s poceni parfumom, zvoki iz gramofona s strašno neenakomernim vrtenjem, da je muzika zavijala gor in dol, na debelo našminkana dekleta v poklicnih oblačilih … Prvi carabiniere je izginil za zaveso. Pred drugega, ki je sedel na klopi ob meni, je stopila druga zapeljivka: Caro, gentile giovane, kako lepe modre oči imaš … Via! jo je ta nagnal s hripavim glasom in zamahnil s šibo proti njej, vendar v prazno, kajti deklica je gibčno odskočila, da so zaplapolale njene prozorne tančice.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poletje 1956 – Pilot Piperja in Chesne

Ah, kaj tančice! V Avstralijo da naj bi šel, pa zato čakal v Alatriju leto, dve ali tri na vizo? Pred zaveso se je pojavil prvi carabiniere, majavih kolen in z opasačem z revolverjem čez ramo. Zamenjava straže. Sledil je drugi akt.
Popadel me je strahovit bes, tolikšen, da mi je zrahljal in poravnal že okamnelo upognjeno dušo. Tudi bes lahko učinkuje kot življenjski eliksir, če je le dovolj silovit. Ne, v Alatriju pa že ne bom čakal na avstralski vizum! Od tega dne sva vedela: od tod morava pobegniti, razmišljala sva le še o tem, kako. Nekega dne sem to po maši zaupal duhovniku, tam za zaveso, v kotu kapelice, ki je služil za zakristijo. Zaskrbljeno mi je pošepetal: Što god budeš poduzeo, pazi, pazi. Znaš što vas čeka, ako vas uhvate.
Drugi dan mi je povedal neki naslov v Rimu in spoznavno besedo. Ali zapamti, Bože ne daj, ne piši ni slova od sveta toga. Kasneje mi je posodil scefran načrt mesta Rima: Evo točke, tu se javi, ali šuti! Po nekaj dneh sva znala glavno omrežje rimskih cest na pamet, pa seveda vse ulice in uličice, ki vodijo do “točke”.
Napočil je dan, ki bi utegnil prinesti priložnost, ne da bi se tega na začetku zavedala. Moj sošolec je imel nekje v Italiji sorodnike. Neke nedelje so prišli nepričakovano v Alatri in pri kapitaneriji proti pismeni garanciji izprosili zanj “lasciapassare” za dve ali tri urice. Tudi zame? Ni govora! Ves popoldan sem tuhtal, kako bi še jaz prišel iz taborišča. Sošolec je šel ven v nizkih čeveljčkih, ki sva jih izkopala iz kupa obutve, pošiljke ameriških dobrodelnih organizacij. Okovane gojzerice pa je pustil pod pogradom. Ideja!

stran: 042

Obul sem svoje gojzerice, navezal čez roko njegove, pustil vse na pogradih in poskusil. Milo se mi je storilo za starim nahrbtnikom vseh lisastih barv od znoja, dežja, sončne svetlobe in drugih vplivov. Tega sem nosil dve leti v tako imenovani JLA. Tega je nosil moj oče že daleč pred vojno, kadar smo šli na Šmarno goro ali na Sveto Katarino, v njem pa puloverje, srajce, proviant za šestčlansko družino, pa še šop dežnikov poprek – tudi pri najlepšem poletnem dnevu. Moj oče je bil iz Kranja in je poznal Gorenjsko …
Na kapiji sem si nadel ovčje nedolžen obraz: “Prosim, prosim, begunca 6681 so obiskali sorodniki iz Rima, poglejte, to so njegovi čevlji, nujno potrebni popravila. Sorodniki bodo poskrbeli za to in mu jih potem poslali v taborišče. Stražar je bil prelen, da bi kakšno rekel ali celo kaj pomislil. Komaj opazno je zamahnil z roko. Tudi malomarnost ima svojo dobro stran!
Hodil sem po dolgi ravni poti. “Po tej poti mor’jo prit’ nasproti,” nobena druga pot ne vodi v taborišče, sem modroval s Schillerjevim Viljemom Tellom. Ampak, za božjo voljo, naj se ne srečamo tukaj, na tem odprtem kamnitem polju, temveč šele tam, za ovinkom, na koncu dolgega ravnega kilometra. Imel sem občutek, kot da bi me v hrbet bombardirali jezni pogledi. Strašansko me je mikalo, da bi pospešil korak ali se ozrl. Obvladaj se, samo tega ne stori, če ne, se boš spremenil v solnat steber. Sploh pa ovčja nedolžnost ne pozna suma in naglica ji je tuja. Hôdi počasi, z gojzericami čez ramo, tako se najmanj vidijo, z rokama nonšalantno v žepih. Če pride na kapijo kak šef in zbudi stražarja ali če kaj zasumi, ga bo pognal za menoj in najin položaj bo še slabši. Toda, kako se lahko dober kilometer vleče pol večnosti – tega ne bom pozabil.
Ovinek! Rahla vzpetina, grmovje, zaklon, tu pa v tek! Pa se izza tretjega ovinka prikaže sošolec – sam! “Gustelj, tukaj so tvoje gojzerice, rabil jih boš, zdaj pa samo proč od tega kraja!” Ni še čisto dojel situacije, ko je hitel za menoj. Je to res tista prilika, o kateri sva toliko sanjala? “Zdaj ali nikoli, pohiti!” Kjer je bilo grmičje redkejše, sva se sklonila in hodila po vseh štirih. Z jas se je videlo taborišče. Zapustila sva makadam in se zarila v goščavo. Ta nama je sicer postlala s kamenjem in trnjem, a bila je najina zaveznica. Preko rahlih vzpetin in vdolbin se je teren le počasi dvigal in kmalu naju je sprejela noč v svoje blagodejno zavetje. Z neba se nama je smehljalo milijon zvezd, še prav posebno tiste, ki so morale še zadnjo noč čemerno gledati v naše nepopisno dvorišče. Severnici je bilo to vedno prihranjeno, v zahvalo pa nama zdaj kaže smer v Avstrijo. “Znaš što vas čeka, ako vas uhvate?”

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kadet na Vzhodnem morju 1961

Mlade oči so se navadile na temo, ušesa pa so zajemala zvoke izpod nebesnega svoda. To so bili glasovi stotin čričkov in tu in tam klic kake nočne ptice. “Kaj pa sorodniki?” “Ah, ti so odšli že dosti prej, meni pa se ni in ni dalo nazaj v taborišče, pa sem se še malo potepal, da bi izkoristil dovolilnico do zadnje sekunde.” Daleč za nama so mežikale lučke starinskega mesteca Alatri vrh griča, doli v ravnini pa sva še razločevala luči taborišča. Le komu svetijo, zdaj ko so barake že zapahnjene? Od večernega zbora so minile že štiri ure. Il profugo 6681! – Tišina. Il profugo 6682! – Tišina. Za nama bo silovita hajka, zato morava biti skrajno previdna. Za naju je bil apeninski škorenj kot v času Romula in Rema: brez cest, brez potov, brez žive duše. Vsemu, kar ni bilo táko, sva se izogibala. Noč nama je dovolila zapustiti goščavo, pa sva koračila po poljih, skoraj premočrtno, s severnico nad desnim očesom. Medtem sva si drug drugemu ponavljala predragocene besedice, ki si jih nisva smela zapisati. V isti meri, kot je napetost popuščala, se je oglašala lakota. Gustelj je dobil od sorodnikov škatlo peciva in sadja. Zaenkrat nama teče vse kot po koleščkih. Na vzhodu so se pokazali prvi medli obrisi pogorja. Ob jutranji zarji se je po zlatih požetih žitnih poljih razlila prva sončna luč. Najedla sva se nebeško sladkih robidnic; samo dotaknil si se jih, pa so se ti vsule v roko. Toda svetloba ni zaveznica kršilcev zakona. In midva sva bila kršilca ali točneje: kršilca kršitve zakona. V zameno za noč so se nama ponujale za skrivališče piramidaste kopice žitnih snopov – genialne stvaritve italijanskih kmetov, če ne že starih Rimljanov. Te kopice so visoke kakšna dva metra, votle, pri tleh pa z odprtino na severovzhodni strani, od koder pihlja jutranji vetrič. Ta skrbi, skupaj s termiko v kopici, za rahlo strujanje zraka proti vrhu. Pri tem se izvrstno suše pšenična zrna v klasih, ki gledajo vsi na notranjo stran. Snopi pa so tako zloženi, da kopice ne prevrne noben, še tak piš nevihte in dež odteka po zunanji strani kot po slamnati strehi. Le kdo se ne bi pustil zvabiti v hladno senco takega zatočišča? Napolnila sva prazno škatlo z robidnicami, v najini zlati žitni hišici pa se je na jedilniku nadaljevala pojedina: robidnice s pšeničnimi zrni. Nepopisno in nepozabno! Nato so se gojzerice spremenile v blazino in kopica je ves dan bedela nad spanjem dveh slovenskih študentov.

stran: 043

Brž ko se je na nebu zopet zasvetila severnica, sva pot nadaljevala, vse do naslednje žitne hišice v jutranji zarji in kakih trideset kilometrov bliže Rimu.
Čudno, v hladu prijaznega zatočišča sva se včasih pogovarjala o tistem ostudnem mikrokozmosu. Ta ni bil več najin, vendar, kaj vem kaj nama je dalo misliti nanj in na njegove prebivalce. Malce slabe vesti? Ah, kje neki! Reši se, kdor se more! Morda pa je bil to poseben način uživanja najine zlate svobode? Tu nama je oživel v spominu tisti albanski general, koščeno mršav in visok, če bi se zravnal. V kotu naše barake si je ustvaril svoj svet. Po diagonali je napeljal vrv od žeblja do žeblja, nanjo pa razobesil stare, raztrgane odeje. Te so zakrivale neko obupno revščino v trikotniku: nizko shrebano ležišče, zraven pa majav zaboj. Skupaj z ležiščem je služil za pisalno mizo, hkrati pa za skladišče generalovega celotnega imetja. Ali je to malo, bedno, ali je to veliko? Kdo je poklican, da bi to ocenjeval? Pomembno je nekaj drugega. Te stene trikotnika in vse, kar je bilo v njem, je nekemu človeku pomenilo svet. Ta svet je imel tudi svoje svetišče. V intimnem kotičku, tam nad ležiščem okrog vzglavja, so se vrstile na zid pribite porumenele fotografije: albanski kralj, ob njem pa njegov general, oba v uniformah ponosnih vojakov, o njunih zaslugah za narod pa pričajo izbočene prsi, prekrite s kolajnami. Fotografije družin in svečanih parad … Ja, tu je bil naš general še polnoličen in pokončne drže. Ampak v kakšno strtost se je spremenil po zlomu svoje domovine, po izgubi družine, po begu in po petih letih bivanja v tem trikotniku!
Že tako dolgo? Kako je to mogoče? Iz globoko upadlih oči v sivem obrazu je zeval strah kot pred neko še vedno realno, neposredno nevarnostjo. Človek je videl veliko grozot, veliko umiranja. “Tutti comunisti, tutti comunisti,” ves svet je poln komunistov. Dosti več nama ni povedal, ko je z razprtimi prsti obeh rok in zevajočih votlih oči odrival od sebe ta svet zarote in pogube. Reveža je navidez zapuščala treznost. Ampak v bistvu je imel prav. Kakor so Rusi stali pred Varšavo v goreči vstaji, tako so stali Angleži v Grčiji, slepi za obupni boj Albancev proti komunistom in gluhi za njihovo rotenje na pomoč. Tutti comunisti … Mar so tisti, ki so vojake Slovenske narodne vojske poslali v smrt, za peščico boljši od rabljev v domovini? Albanski general je vedel, o čem govori.
Kaj pa naš duhovnik? Zaman je prvo jutro v kapelici čakal svojega ministranta, ampak hitro se mu je zasvitalo. Od takrat se veseli najine izginitve, obenem pa trepeta, ali nama bo uspelo. Povedal nama je za odrešilno “točko” in s tem veliko tvegal. Hvala mu! Želim mu, da ne bi bil predolgo v negotovosti. Pa tudi, da hitro dobi novega ministranta.
Ali pa Thompson, tisti ameriški črnec, izgubljeni mornar z neke ameriške bojne ladje – tako se je govorilo po taborišču – ki mu očitno ni zadoščalo, da se vsa taboriščna drhal norčuje iz njega; tudi sam se je ves čas norčeval iz sebe. Za nekaj lir je stavil, da bo požrl živega martinčka. Sacco di carbone vuole mangiare coccodrillo (Zamorc bo žrl krokodila) je završalo med barakami v polomljeni italijanščini, kakršna se je samodejno uveljavila kot občevalni jezik v taborišču. Množica okrog Thompsona je rasla, stava se je višala, pa so za rep ujeli zvijajočega se martinčka in črnec ga je pogoltnil. Množica je tulila. Thompson je ostal tri tedne v bolnici, od dobljene stave pa ni videl niti čentezima. Režal se je od ušesa do ušesa. Ga vidiš, filozofa? Vendar me je bolelo srce. Ekstremnih tipov in zgodbic še in še.
Rim se nama je približeval, košček za koščkom.
Ko se je neke noči začelo daniti, sva se v ravni črti premikala mimo neke domačije nedaleč stran. Tu ni vasi, tu so posamezne domačije, največkrat vrh kakega grička, verjetno sredi kmetovega posestva. Domačija pa sestoji iz več med seboj strnjenih poslopij, postavljenih nekako v krogu. Tega le enkrat prekinja širok obokan portal. Zunanje stene so skoraj brez oken, tako da je vse skupaj videti kot kakšna trdnjava iz rdečega kamna. Slišala sva neke klice, nisva pa vedela, ali so namenjeni nama. So naju morda opazili? Kaj storiti? Naprej? Kaj pa, če pomislijo, da sva tatova, pa bodo za nama, tako bo še slabše. Uberiva nasprotno taktiko.
Pa sva se napotila po cipresovem drevoredu po vzpetini navzgor, proti domačiji na vrhu. Pri tem sva imela čisto svojevrsten občutek, namreč tak, kot bi hitela po klancu navzdol. Le kateri mogočnež je prekucnil na glavo Newtonove zakone o težnosti? Bil je to petelin, ki je na dvorišču oddaljene domačije s svežim rezkim kikirikanjem oznanjal rojstvo novega dne – ljudem, pa tudi svojim kuram. Kuram? Misel je učinkovala kot magnet, ki naju je vlekel po klancu navzgor. Joj, kako bi se prileglo posrkati sveže surovo kurje jajce!

stran: 044

Hitro je bil napisan libreto: Buon giorno, signore. Siamo studenti austriaci in vacanze. Siamo venuti da Roma, vogliamo andare fino a Napoli. E’ peccato viaggiare in treno, bisogna andare a piedi, per veder meglio questi magnifici paesaggi, per conoscere meglio il gentile popolo italiano … (Dober dan, gospod. Midva sva avstrijska študenta na počitnicah. Prišla sva iz Rima, namenjena sva v Napoli. Škoda je potovati z vlakom; če greš peš, vidiš bolje te čudovite pokrajine in bolje spoznaš ljubeznivi italijanski narod …) Še malo, pa bi se kmet stajal od ginjenosti. Maria Teresa, porta vino, pane e uova. (Maria Teresa, prinesi vina, kruha in jajc.)
Šele zdaj sva opazila v spoštljivi oddaljenosti stoječo žensko v črnem od glave do nog. E’ mia moglie. (To je moja žena.) Žena mora biti vedno v bližini, a ne zato, da se vmešava v pogovor s prišleci, temveč da jim streže, kadar se ji to ukaže.
Svetopisemska hrana: kruh in vino. Učinkovala je kot čarovni eliksir.
Italijanu so se svetile oči, ko sva odhajala s culo, polno čudovitih dobrot – Napoliju naproti. Grazie mille, grazie tante! – Buon viaggio!
Sloveni ante portas! Tako bi vršelo onkrat rimskega obzidja, če bi Rimljani vedeli …
Pohod in osvojitev Rima sva načrtovala za podnevi. Takrat je vrvež in v množici bolje utoneš. Nisva pozabila: “Znaš što vas čeka ako vas uhvate.” V Rimu imaš marsikaj videti, a tudi mesto ima mnogo oči.
Še enkrat sva si ponovila čarovne besede, si razdelila lire, nato pa se ločila. Tako bova manj opazna, čeprav sva že vsak po sebi prava črna ovca v belih čredah avgustovskega Rima: neobrita, shujšana do kosti, na najinih oblekah in koži sledovi tisočerih trnov. Pa vse to bi se še nekako vlivalo v sliko Rima. Kar pa je bilo zares problematično, so bile najine z železom okovane gojzerice. Dobre slovenske planinske gojzerice, ki so naju zanesljivo držale v skalovju Prestreljenika in ki so naju dober teden tako varno nosile po zemlji italijanski. Tu, v tej romanski kulturi, pa so nama nenadoma postale problem. Mislim, da tistega dne po pločnikih in piazzah večnega mesta ni krevsalo več kot štiri gojzerice.
Via Tiburtina, vzdolž nekega pokopališča brez konca in kraja, viale Regina Elena, vzdolž Citta` universitaria, via Momentana, via di Santa Costanza, Corso Trieste …
No ja, tudi nad Rimom se je nagnil dan. Sedaj bo težje, ker ni več sonca, da bi se orientirala, severnica pa pred cestno razsvetljavo diskretno zamiži. Ulice so se ožile in znašel sem se v pravem labirintu uličic. A vendar, že pol ure za prvim je na “točki” pozvonil drugi slovenski študent.
Sprejel me je mlad, temperamenten mož, jezuit, Slovenec. Super! Ampak, že ko me je vodil po ozkih, strmih stopnicah v tretje, podstrešno nadstropje, mi je povedal: “Najmanj deset dni se ne bosta ganila iz te hiše!” Izginitev v podzemlje, torej. Saj to se imenitno pokriva z dobo, ki jo potrebujeva za temeljit oddih in za zapolnitev vdolbin med okostjem. Torej spanje, spanje, vmes pa preprosta, dobra, zelo dobra hrana in kdaj pa kdaj čokolada ali kava iz unrinih konzerv. Tu so bile sobice, polne skrbno sortiranih čevljev, obleke, perila, vse skoraj novo.
Kaj pa sorodniki iz Rima? Kasneje sva izvedela: Ko so tistega večera s topolinčkom zavili v svojo ulico, je pred njihovo hišico že čakala policija. Dove sono i due profughi? (Kje sta begunca?) V dobi, ko je bil telefon še redkost, o mobitelu pa se ljudem še sanjalo ni, ni bilo izključeno, da se bosta begunca prej ali slej prikazala na tem naslovu. Hišica je bila zastražena dvanajst dni. Čisto nedolžni ljudje so dobili strog uraden opomin zaradi prelomljene pismene garancije, da se bo il profugo 6681 vrnil v taborišče. No ja, v Italiji je vladala huda brezposelnost, pa je država svoje ljudi umetno zaposlovala, največkrat s čistim nonsensom.
Vsak dan naju je obiskal rojak. Bil je zelo prijeten človek, znal je pripovedovati vice in rad se je smejal. Razmere in praksa v Alatriju so mu bile dobro znane. Pripovedovali smo si o sto stvareh, tudi iz domovine. Skozi to “točko” se je že mnogim Slovencem odprla pot v boljši svet.
Svojevrsten občutek, ko se po Alatriju, ki je na koncu sveta, ko se po tej zemlji italijanski nenadoma znajdeš kot na nekem slovenskem otočku, na koščku dobre stare slovenske zemlje. To zemljico zunaj meja domovine ustvari skrb za rojaka v potrebi. Gonilna sila je pri tem etika, morala. Ta sila je nasprotnica hudobije v kaosu. Med enim in drugim polom je cona nekakšnega demokratično izvoljenega zakona. Vendar je ta cona dostikrat tako zelo ozka. Gorje, če kaos ne bi imel svoje protiuteži.

stran: 045

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: S kapitanom Karlom von Trotta na dvojambornici Möve

Štirinajst dni po najinem prihodu nama rojak naznani, da je nadaljevanje poti pripravljeno. Jedro napotnice je bil spet naslov v neki vasi vzhodno od Pontebbe. Tudi ta naslov sva si smela zapisati le v spomin.
“Tisočkrat hvala, pa sporočite zahvalo tudi Hrvatu.” “Bom. Pa srečno pot!” Umita, obrita, spočita, polnih lic, v novih oblekah in čevljih, z nekaj lir v žepu, z vozovnico do Mester in še z eno, od Mester do Pontebbe in z lahko prtljago, taka naju je zvečer pospremila neka deklica na Stazione Termini. Moram reči, da sem se na kamenju in trnju, v goščavi, na poljih ali v najinih zlatih hišicah počutil varneje. Tu, na vlaku, si pa kakor v pasti. Controllo passaporti: pride – ne pride – pride? – tako bi lahko spraševal marjetico. Tveganje pa je minimalno, tako naju je pomirjeval rojak. Sedela sva eden v enem vagonu, drugi pa nekaj vagonov za njim. Skušal sem zadremati, pa nisem mogel.
Drugega dne ob 9. zjutraj Stazione Mestre! Dve uri časa za vlak, ki pelje v Trbiž. Vsak si je našel svojo kavarnico. Kupil sem nekaj časopisov in se zakopal v vneto branje. Nikoli ne bom pozabil patrulje na postaji Mestre. Dva policista v temnomodrih uniformah z belim opasačem in naramniki, s pločevinasto čako in usnjenim belim jermenom okrog brade in množico gumbov, vse v srebrnem in zlatem blesku, potem pa še puški in revolverja in na obrazih strah vlivajoče junaštvo. Tako sta merila v strogem sokoraku dolžino glavnega perona, neskončnokrat mimo mene, sedečega na klopi, za časnikom Corriere di Trieste. Prekleti vlak, mlin živcev, je imel ogromno zamudo.
V Pontebbi sva ubrala isto taktiko. S postaje sva odšla – eden takoj, drugi pol ure za njim – peš do vasice na italijanski strani tromeje. Tamkajšnji župnik – zopet Slovenec! – je že vse vedel in naju v velikem starem župnišču prisrčno sprejel. Večerjali smo skupaj močnik z ocvirki ali, bolje rečeno, ocvirke z močnikom. Natančno nama je opisal pot in vse stezice, po katerih bova hodila. Biti pa morava zelo previdna, kajti patrulje alpincev so pogoste in v zelenih uniformah komaj opazne. Po koruznih žgancih z mlekom za zajtrk naju je župnik počasi, kot da gremo na sprehod, popeljal skozi vas, po travnikih in rebrih vse do gozda, pa še daleč vanj. “Pazita, tu gori napravi meja velik S, tako da si že v Avstriji, pa se lahko spet znajdeš v Italiji.” V takih sijajnih gojzericah, pa s hlebcem črnega kruha z ocvirki – ne, tu ne bo problema. O, ti presneto! Že na drugi strani Karniških Alp s prostranim razgledom v Ziljsko dolino in še nad gozdno mejo je stopala patrulja štirih mož v zelenih uniformah in klobukih, kakih dvesto metrov pod nama. V delcu sekunde sva se spremenila v meter visok rododendron. Ostala sva rododendron vse do noči.
Nevarnost pa tudi onstran avstrijske meje še dolgo ni bila za nama. Tu so bile avstrijske patrulje s kapicami. Če naju dobe: “Aha, črna turista iz Italije. Marš nazaj, od koder sta se vzela!” Tam pa balada da capo.
V Ziljski dolini sva pustila Šmohor na levi za seboj in nadaljevala pot do Podrožce pod Kepo, vedno v družbi svoje stare zaveznice, hladne noči.
Ostanek druge noči sva na pobočju Kepe prespala čisto rutinsko, z gojzericami pod glavo. Ameriške oblekice pa naj se kar umažejo ali strgajo, saj tako se zgodi tistemu, ki pride ponoči od Mojstrane sem, preko Kepe v Podrožco. Šele tu, v gozdu na pobočju Kepe, je bil najin capriccio italien za nama. Škoda, ko bi bil vedel, bi bil modrijan. Tako bi se bila tri mesece poprej izognila italijanski karavli na sedlu Sella Nevea na severnem pobočju Prestreljenika in jo mahnila naravnost v Ziljsko dolino.
Kakšna razlika! Procedura v Avstriji je trajala tri tedne: en teden pri Angležih in dva tedna pri Avstrijcih v Celovcu. Spominjam se drobcev iz najinih “konverzacij” z enimi in drugimi:
Would you have a cup of tea? (Hočete malo čaja?) How many MIG fighters are stationed in Slovenia? (Koliko migov stacionira v Sloveniji?) Two, maybe twenty, maybe more, I don’t know (Dva, morda dvajset, morda več, ne vem.) Oh yes, very interesting, thank you very much. (Zelo zanimivo, hvala lepa.)

stran: 046

Hait is Sonntag, do gibt’s Kaffe mit Gipferl. (Danes je nedelja, zato dobita kavo z rogljiči.)
Dobila sva avstrijski Ausländerausweis (izkaznico za tujce) in se znašla na cesti. Zdaj si pa poiščita svoj kruh, kakor vesta in znata.
Kaj naj rečem? Sošolec se je znašel pred tolikšnimi problemi, da je šel že mesec za tem na jugoslovanski konzulat v Celovcu: mea culpa. NAZAJ!
Pred menoj pa sta stali dve leti trdega dela na cestah, v gozdovih, tovarnah. Zelo lepe spomine pa imam na Korošice, naučile so me nemščine.
Imel sem velikansko srečo, da sem spoznal moža, ki mi je odprl pot v moj izbrani poklic. To je bil meni poprej povsem nepoznani dr. ing. Mirko Roš, profesor na Eidgenössische Technische Hochschule (ETH) v Zürichu, Slovenec, večkratni doktor tehničnih znanosti, svetovno znan strokovnjak za prednapeti beton (takrat novost!), ki je zgradil med drugim nosilce za znameniti Verrazzano-Narrows Bridge pred New Yorkom. Ta gospod je dosegel, da so mi na ETH dovolili vpis v peti semester oddelka za strojništvo. Pri švicarski tujski policiji pa je, kot pogoj za vizum, položil pismeno garancijo, da bo kril moje materialne potrebe. Vse se je tako zavleklo, da sem jeseni 1953 zamudil peti semester. Šele 5. maja 1954 sem v jutranjih urah prvič stopil na švicarska tla, z nič več kot desetimi franki v žepu. Bil je lep sončen dan. Poiskal sem neko Armenherberge, zatočišče za reveže, nato pa odšel na Zürichberg, pred mogočno pročelje stare ETH. Na vrhu širokih stopnic (danes je drugače) so stala, tako kot še danes, troja velikanska hrastova vrata. Moral sem se upreti z vso težo, da se je krilo osrednjih vrat premaknilo. Ni se pa odprlo za več kot pol metra, ko sem nenadoma moral popustiti. Kot da bi kak ventil v hidravličnih vodih preusmeril tlačno olje iz delovnega cilindra v prazno, tako mi je zmanjkalo duševne moči ob pogledu v notranjost prastarega poslopja: ogromna, dolga, sivo temačna hala z arkadami na obeh straneh, vse do četrtega nadstropja, in povsod tam, kamor je skozi to odprtino v tem trenutku seglo moje oko, mladi ljudje z aktovkami, mapami, papirji; tisoč odmevov govorjenja, smeha … Ne, vse skupaj je šlo le nekako prenaglo.
Obrnil sem se in se naslonil na to težko hrastovino. Ponudil se mi je širok, krasen razgled na mesto, na modro jezero med zelenima morenama – Zürichberg kot vzhodna morena in Uetliberg kot zahodna; kakih petdeset kilometrov južneje od Züricha – nekako toliko kot Kamniške Alpe od Ljubljane – pa od vzhoda do zahoda ena sama neprekinjena vrsta zasneženih vrhov od tri do štiri tisoč metrov visokih. Hitel sem po strmih bližnjicah, deloma po stopnicah med hišami, do Limmata, čiste zelene reke, ki se izteka iz jezera proti severu; od tod pa ob reki navzgor, skozi tisoč in več let stari del mesta, mimo rimske trdnjave Turicum, vse do jezera. Mene voda privlači kot novorojene račke, ko se izkobacajo iz lupin. Kaj sem storil? Najel sem jadrnico! Dva franka je takrat stala najemnina na uro, nekako toliko kot povprečno kosilo. Ampak še taka pečenka, še tako črno vino mi ne bi moglo bolje privezati duše, kot so to storili modri valovi, krepka sapica, čoln in jadra nad menoj. S sredine jezera je pogled na mesto edinstven: v ozadju ravna črta številnih zvonikov, na obalah pa parki, hoteli, palače. Mesto se razteza od vzpetin Uetliberga na zahodni strani pa skoraj do vrha Zürichberga na vzhodni, vmes pa je od prve do zadnje hiše kakih osem kilometrov. Tam, nekako na sredi pobočja Zürichberga, izstopata iz množice inštitutov pročelje univerze z zeleno kupolo in pročelje ETH z rdečo.

stran: 047

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Model jadrnice Primož 2 – Lastno delo po lastnem računu in risbah gre v zadnjo fazo – V štiridesetih letih jadranja po morjih okoli Evrope sem skoval koncept idealne, robustne jadrnice za dolgo plovbo

Tako, zdaj je duša spet privezana in treba si bo poiskati delo. Že isti popoldan sem pri študentski posredovalnici priložnostnih del ugriznil v prvo, ki se mi je ponudilo in ki mi je še najbolj ustrezalo. Za neko veletrgovino sem montiral bicikle, kar so mi plačali od kosa. Prvi bicikel sem mečkal pol dneva, saj kolesi nista in nista hoteli postati okrogli, naj sem še tako privijal ali odvijal matice na špicah. Pri lastniku delavnice sem že drugi dan dobil tudi sobico. Dobil sem opoldansko delo v študentovski menzi, kjer sem pospravljal krožnike in ostanke, delal sem na züriških gradbiščih, v bogataških vilah, v semestralnih in glavnih počitnicah pa v tovarni Escher-Wyss, že kot tehnik. Nihče me, študenta, ni metal iz mojih službic, in to tukaj, prosim, v tako imenovani tujini! Pomembno je bilo, da so mi že v šestem semestru črtali študijske takse, po sedmem semestru in vse do diplome pa sem prejemal majhno državno štipendijo.
Na ETH vlada strog režim. To je edina visoka šola, kjer lahko delaš izpit samo dvakrat. Če drugič odletiš, ti zapade vse, adijo ETH, pa pojdi nadaljevat v Nemčijo ali kamorkoli že. Meni je ta režim zelo prav prišel, saj prav zares nisem smel več izgubljati časa. Oktobra 1955 sem delal drugi preddiplomski izpit. Tako se imenuje vrsta kakih deset izpitov, ki obsegajo snov petega in šestega semestra, kar pomeni, da imaš dva ali tri izpite na teden. Komaj prideš od enega izpita, že se v knjižnici piflaš za naslednjega, ki bo pojutrijšnjem.
Pa berem nekega dne proti koncu oktobra na oglasnih deskah: “Iščemo študente za krašenje ETH. Za tri dni dela brezplačna dvojna vstopnica.” Za zadnji teden oktobra je bila namreč napovedana velika slovesnost in “polyball” za proslavitev stoletnice ETH. “Polyball” (skovanka iz besed politehnika in bal) je ena najbolj bleščečih družabnih prireditev züriške zimske sezone. Tri dni dela? Ni govora! Zdaj se moram piflati, jutri imam naslednji izpit. Na deski je še vedno napis, le da namesto “tri dni” piše “dva dni”. Ni govora! Še en dan, in na deski piše “za en dan”. Ni govora! Na dan slovesnosti piše na deski: “Za pomoč pri krašenju ETH dvojna vstopnica.” Zdaj so še zadnji študentje pridrveli iz svojih kotov in kotičkov. Med njimi tudi jaz. Nekje so posekali hektar gozda, mi pa smo ves popoldan vlačili sveže jelke, bore, breze, bukve in spremenili ETH v pravljico. Med delom sem skočil v telefonsko celico in telefoniral prijateljici: “Nocoj greva na polyball, dve vstopnici imam.” “Kaj? In to mi poveš zadnji hip? Strašen si, saj nimam obleke, kaj šele frizure, frizerja pa je treba naročiti teden dni poprej …” “Pa si spleti kite in boš pristna Heidi.”
Nadel sem nase, kar sem pač imel podarjenega, borove smole pa nisem mogel spraviti z rok niti z bencinom. Deklica je našla nekje čedno večerno obleko; nekaj vešče prikritih zaponk, nekaj šivov, kite in bila je super.
Mogočno poslopje stare ETH! V halah, arkadah, po stopniščih, v predavalnicah, v treh avditorijih ni gorela niti ena žarnica. Zato pa je ETH žarela v zlati luči tisočerih sveč. Rektorat ETH je povabil na slovesnost domala vse rektorje evropskih in ameriških univerz. In koga srečam v tej množici? Profesorja doktorja Antona Kuhlja z ženo! Pri njem sem svoj čas poslušal in polagal kinematiko togih in elastičnih teles in aerodinamiko. Bil je plemenit mož, kakršnih je malo. Edino njegova vrhunska inteligenca in strokovni sloves sta bila razlog za njegovo funkcijo na ljubljanski univerzi.
Naslednje jutro sem imel izpit, ves popoldan pa sem prebil z dr. Kuhljem. Govorila sva o sto stvareh, tudi domovinskih. “Šel sem iz protesta proti komunističnemu režimu …” Dr. Kuhelj je zamišljeno prikimal: “Iz protesta … Čestitam vam.”
To je bilo eno najlepših doživetij v mojem življenju. Ta polyball je bil moj prvi in zadnji. Nisem ga hotel primerjati z nobenim od naslednjih, vse do danes. Zaradi profesorja Kuhlja.
Na koncu osmega semestra in po predloženem semestralnem delu me je poklical k sebi takratni rektor ETH in moj profesor za turbo stroje, dr. Traupel. Ponudil mi je asistentsko mesto pri njem in predlagal disertacijo. Znašel sem se v dilemi. Že od časov, ko sem v Ljubljani pri prof. Rantu poslušal termodinamiko in pri prof. Lobetu motorje z notranjim izgorevanjem, sem vedel, da bo to moj poklic. Ko mi je dr. Traupel ponudil mesto pri sebi, sem imel v žepu že pogodbo s Sulzerjem, koncernom strojegradnje, za delo v raziskovanju in razvoju ladijskih dizelmotorjev. Profesor Roš je bil navdušen: “Vzemite Traupla in odpovejte Sulzerju.” Mene pa je tako močno vlekla tovarna. Povrh pa sem bridko, prebridko potreboval franke in teh mi je Sulzer ponujal skoraj dvakrat toliko kot ETH, pa sem se odločil za tovarno.
Moj galop na ETH pa je enkrat le bil ogrožen. Po vseh opravljenih preddiplomskih izpitih sem se oktobra 1956 vrgel na diplomsko delo, ki naj bi ga oddal do točno določenega roka nekje sredi decembra. Do takrat sem imel časa kakih šest tednov. Tedaj pa je udarilo v svet sporočilo: Upor Madžarov proti komunizmu! To je povzročilo v moji duši tolikšno resonanco, da je minil en teden, ne da bi se diplomskega dela sploh dotaknil. Tega preprosto nisem mogel. Vse moje bitje je bilo v domovini, kjer so naši tovariši komunisti trepetali in nekateri baje že trkali na vrata ameriške in britanske ambasade, da bi si zagotovili zatočišče in pomoč za primer, da … Po mestu so se vrstile velike demonstracije, predvsem študentov z obeh univerz, pa sem pomagal pri organizaciji. Le z največjim naporom sem izpulil dušo iz teh dogajanj in jo preselil v tehniko. Malo pred božičem 1956 sem stal v vrsti uspelih diplomantov v auditoriumu maximumu stare ETH in prejel na odru, polnem rdečih in belih nageljnov, iz rok dr. Traupla diplomo iz strojništva. 9 ¹⁄₄ točk. “Ich gratuliere, Herr Kollega.”

stran: 048

Oče in mama sta bila brzojavke vesela. Ne bom jima pozabil, kako pogumno in modro sta v tistih dneh, ko smo pripravljali moj odhod čez mejo, nosila v sebi bol bližajočega se slovesa, takega z neznanim dnem svidenja; kako sta nosila težo skoraj neznosne skrbi, da se mi ne bi na meji pripetilo kaj hudega. Nič od vsega tega jima ni bilo videti v očeh ali slišati izza njunih besed. Vse je bilo v tistih dneh tako mirno in normalno v našem domu, kot če bi se odpravljal na Šmarno goro. Oče in mama sta vedela, da bom mogel le tako na svoji poti ostati zbran – prost vsakega dvoma o pravilnosti svoje odločitve, prost sleherne slabe vesti zaradi tega, kar sem jima naprtil. V globoki hvaležnosti sem ju v tisti brzojavki povabil, skupaj s sestro, v Švico. Tudi zanje se je zavzel profesor Roš, a tokrat ne pri Švicarjih, temveč v Beogradu, kjer je kot zelo čaščen gost včasih predaval. Brez njegove pismene intervencije ne bi moj oče nikdar mogel potovati v inozemstvo. Tako pa smo po petih letih doživeli pet lepih tednov v maju in juniju s pri Sulzerju izposojenim denarjem.
Dve leti za tem in v pripravah za ponovno svidenje je oče umrl.
Tudi Mirko Roš je bil diplome vesel. “Kako pa, da me niste nikdar vprašali za denar?”
Pet let kasneje me je gospa Roševa poklicala k moževi smrtni postelji. Rahlo me je držal za roko, ko mi je komaj slišno pošepetal: “Merken Sie, nur die Mutterliebe hört nimmer auf.” (Veste, edino materina ljubezen nikoli ne mine.)
To je bilo vse, kar mi je takrat povedal. Zakaj? Je bila to njegova izkušnja? Meni je bil prerok.