Avtor: Vladimir Kos

stran: 033

Še zdaj za belo, nizko hišo vem,

čeprav meglá pokriva kraj spomina …

in na obeh straneh stoji cipresa,

v ozadju gozd, pred hišo pot z ravnin.

Že dolgo ni nikogar več pri hiši.

Skoz okno včasih kuka mlad oblak.

O polni luni lačne sove krik

na duri trka. Ključ se ne premakne.

Ne vem, zakaj me staro hrepenenje

k tej hiši vleče, kot da čaka me –

morda je kje še nezgoreli sen,

morda je kje na mizi pisemce.

Za eno takšno hišo vem: je ni!

Do tal so jo na kresno noč požgali.

Se zbali so krvi nedolžne v šipah?

Še zdaj bežé kot ranjene živali.