Avtor: Justin Stanovnik
stran: 075
stran: 076
Lani jeseni je v Angliji izšla knjiga Koliko stane dobro ime avtorja Iana Mitchella. V podnaslovu stoji: Aldington proti Tolstoju: vzroki, potek in posledice znamenitega sodnega postopka v zadevi razžaljenja časti. Nikolaj Tolstoj je v nekem besedilu zapisal, da ima lord Aldington, nekdanji brigadni general Toby Low, šef štaba 5. korpusa, “na vesti kri 70.000 nedolžnih mož, žena in otrok” in da je “vojni zločinec, čigar dejanja se kosajo z dejanji najhujših nacističnih krvnikov”.
Lord Aldington se je zaradi teh trditev čutil tako prizadetega, da je sprožil proti Tolstoju proces zaradi razžaljenja časti. Knjiga Koliko stane dobro ime govori o tem procesu, hkrati pa ne more, da ne bi istočasno vsaj okvirno posegla v čas in razmere, v katerih naj bi bil lord Aldington zakrivil stvari, ki jih je bil obtožen. V te razmere in ta čas pa smo bili usodno vpleteni tudi Slovenci, zato je knjiga za nas posebej zanimiva. Med tistimi 70.000 ljudmi, katerih kri naj bi bila na duši lorda Aldingtona, je bilo namreč tudi 12.0000 vojakov slovenske domobranske vojske in nekaj sto mož, deklet in žena, ki so te vojake spremljale. Proces je potekal v Londonu na Kraljevem sodišču na Strandu, trajal je 41 dni in je na njem sodelovalo 39 prič. Začel se je 2. oktobra 1989, 30. novembra pa je porota razglasila svoj sklep, po katerem je bil Nikolaj Tolstoj spoznan za krivega in mu je bila naložena odškodnina v višini 1.500.000 funtov, ki naj bi jih izplačal lordu Aldingtonu. To je bil največji odškodninski znesek za razžaljenje časti v zgodovini britanskega sodstva in je deloval, kar je bil tudi njegov namen, tako zastrašujoče, da se pozneje nihče ni upal več dotikati te zadeve.
Po osmih letih je lani le izšla knjiga, ki skuša ta proces pravno in zgodovinsko oceniti, zakaj, kot pravi v uvodu Robert Harris, zgodovina je “nikoli dokončan proces raziskovanja in dokazovanja, ki se ga svobodno lahko udeležujejo vsi državljani demokratične države”. Na to svobodo se sklicuje pisec knjige Ian Mitchell, ko, ne da bi se potegoval za dokončnost svojih dognanj, opozarja na nepravilnosti, ki so se dogajale na procesu: na neenakost obeh strani pri dostopu do arhivskih dokumentov, na neenakost obeh strani glede simpatij sodnika, porote in medijske javnosti. Ali so te stvari takšne, da bi jih kdo mogel označiti za zaroto, pravi avtor, mora presoditi bralec, “ali, še bolje, državni tožilec”. Strašno ironijo pa vidi v tem, da so bili kozaki in Jugoslovani maja 1945 srečni, da se jim je uspelo predati Britancem, zato ker so popolnoma zaupali temu, kar so imeli za “britansko pravičnost”.
Nas razumljivo zanimajo predvsem vzroki in okoliščine, zaradi katerih je bila slovenska domobranska vojska izročena komunistični Jugoslaviji. To je široka, predvsem pa neraziskana tema: toliko knjig in razprav in spominov je bilo o tem že napisanih, toliko dokumentov še čaka, da jih kdo nepristransko ovrednoti, da bi bil za to potreben čas enega celega življenja. Mi tega časa nimamo več na voljo, zato se bomo omejili na to knjigo, ki je pred nami, in jo skušali predstaviti našim bralcem v tistih potezah, ki se nam zdijo pomembne.
Prizorišče, na katerem je potekalo glavno dejanje tega, čemur so pozneje rekli “edini vojni zločin, ki ga je bila britanska armada obdolžena v 2. svetovni vojni”, je bila Koroška. Britanci so prišli na Koroško šele en dan po tem, ko je Nemčija položila orožje, 8. maja 1945. Enota, ki je bila določena, da zasede južno Avstrijo in tako tudi Koroško, je bil 5. korpus 8. armade, ki mu je poveljeval generalporočnik Charles Keightley, šef štaba pa je bil Toby Low, poznejši lord Aldington. Toby je domače ime, ki se je prijelo generala, pravo ime pa je Austin Richard William. Za logistiko je v korpusu skrbel general Edward Tryon-Wilson, ki je med drugim organiziral prevoz domobrancev do Pliberka oziroma do Podrožce. To je bila enota, ki je predajo protikomunističnih sil, ki so se na Koroškem predale Britancem, Titu oziroma Stalinu, ne samo opravila, ampak o njej tudi odločala. Ker je podrejenost ali nadrejenost posameznih enot britanske vojske za našo zgodbo važna, naj na kratko opišemo njeno strukturo.
Vrhovni zavezniški komandant za Sredozemlje je bil feldmaršal Alexander s sedežem v Caserti. Tam je bil AFHQ – vrhovni štab zavezniških sil. Severozahodno Sredozemlje je držala 15. armadna skupina na čelu z generalom Markom Clarkom, severovzhodno pa 8. armada, ki ji je poveljeval general Richard Mc Creery. Ta je imela štiri korpuse. V severni Italiji so ostali trije – 2. ameriški, 2. poljski in 13. britanski korpus, avstrijsko Koroško pa je zasedel, kot rečeno, 5. britanski korpus. Ta je imel tri divizije. Za nas je najbolj važna 6. oklepna divizija generala Murraya, pod katero je spadal Vetrinj. 78. divizija pod generalom Arbuthnottom je bila na področju Lienza, 46. divizija pod generalom Weirom pa je držala področje Judenburga. Vso drugo Evropo – to se pravi njen severni del – so držale Zavezniške ekspedicijske sile pod poveljstvom generala Eisenhowerja, vrhovnega zavezniškega poveljnika za Evropo s sedežem v Reimsu.
stran: 077
Vojaška podrejenost je bila torej naslednja: Horatius Murray iz 6. oklepne divizije – pod katero je, kot rečeno, spadal Vetrinj – je bil podrejen Charlesu Keightleyu, šefu 5. korpusa; ta je bil podrejen generalu Richardu Mc Creeryu, poveljniku 8. armade; ta je bil podrejen poveljniku 15. armadne skupine generalu Marku Clarku, ta pa feldmaršalu Alexandru v Caserti. Alexander je imel dva politična svetovalca: Harold Macmillan je zastopal Britanijo, Alexander Kirk, ki je bil hkrati veleposlanik v Italiji, pa Ameriko. Njegov vojaški pomočnik za administrativne zadeve je bil general Sir Brian Robertson, ki je imel, kot bomo videli, velik delež pri nasilni repatriaciji s Koroškega.
Ozemlje, ki ga je pokrival 5. korpus, je bilo hkrati tudi ozemlje, na katerem so se ustavile protikomunistične kozaške in jugoslovanske sile. To dejstvo je treba ocenjevati v okviru Alexandrovega načrta, s katerim se je nazadnje strinjal tudi Eisenhower, da reši kozake pred vrnitvijo v Sovjetsko zvezo tako, da jih pošlje na sever pod ameriško upravo, Jugoslovane pa reši pred Titom tako, da jih pošlje na jug v Italijo. To dejstvo je imelo za obe skupini velik in morda usoden pomen: “5. korpus je namreč onemogočil oba načrta”. V tem smislu sta bili izdani dve povelji in obe je podpisal general Toby Low. Prvo je zadevalo Jugoslovane. Izdano je bilo 17. maja in se imenuje Povelje – Ukana, ker je vrnjenim prikrilo, kam gredo. Drugo pa je zadevalo kozake. Izdano je bilo 21. maja in je znano kot Povelje – Definicija, ker je mnoge nesovjetske kozake opredelilo za sovjetske državljane in jih tako vrnilo v Sovjetsko zvezo.
Po nekaterih ocenah 10.000 od 45.000 vrnjenih kozakov po določilih jaltskega sporazuma ni bilo sovjetskih državljanov. O mišljenju, ki je vladalo v 5. korpusu, mnogo pove dejstvo, da se je v vseh drugih osmih območjih koncentracij sovjetskih vojaških ujetnikov opravila delitev med sovjetskimi in nesovjetskimi državljani.
Avtor slike: Iz knjige Minister in pokoli
Opis slike: General Charles Keightley, komandant petega britanskega korpusa na Koroškem 1945 Iz knjige Minister in pokoli
V taborišču Vetrinj in v njegovi bližnji in daljni okolici se je zbralo 35.000 beguncev iz Jugoslavije: 13.000 slovenskih domobrancev, 6.000 slovenskih civilistov, 8.000 Hrvatov, 4.000 vojakov Srbskega prostovoljskega zbora /SPZ/ in 4.000 pripadnikov Ruskega korpusa. Pripadnikov Ruskega korpusa niso vrnili, prav tako niso vrnili večine slovenskih civilistov, čeprav je prvotno tudi zanje Toby Low predvideval, da gredo z vojaki nazaj v Jugoslavijo. Za vrnitev slovenskih civilistov se je odločil “iz humanih razlogov”: da se ne bi brutalno ločevale družine. Zanimivo je še to, da je tistih 4.000 vojakov Srbskega prostovoljskega zbora, ki so odšli na Koroško, bilo vrnjenih, tistih 11.000 vojakov Srbskega prostovoljskega zbora pa, ki so iz Ljubljane krenili na Primorsko in nato čez Sočo v območje 13. britanskega korpusa, pa je ostalo tam; označeni so bili za vojne ujetnike.
Da je general Keightley imel sprva težave v odnosih s partizani, sledi iz njegovega vprašanja, naslovljenega na nadrejene, če sme udariti po njih. Alexander mu tega dovoljenja ni dal, pač pa mu je obljubil, da bo poslal na Koroško svojega političnega svetovalca Macmillana. Ta je po kratkem postanku pri Mc Creeryju prispel v Celovec 13. maja. Tu se je morda zgodilo to, kar je pozneje Nikolaj Tolstoj označil za “celovško zaroto” – dogovor za vračanje kozakov in morda zlasti Jugoslovanov. Naslednji dan, 14. maja, se je Macmillan vrnil v Caserto in še istega večera je izdal general Robertson povelje, ki je pozneje dobilo ime Robertsonovo povelje. Odstavek, ki govori o Jugoslovanih, se glasi takole:
stran: 078
“Vse osebje ugotovljenega jugoslovanskega državljanstva, ki se je predalo in je služilo v nemških silah, je treba razorožiti in predati krajevnim jugoslovanskim silam.” Besedilo vsebuje vrsto nejasnosti: kaj pomeni “služiti v nemških silah” in za koga to velja; zakaj bi te ljudi bilo treba “razorožiti”, saj so vendar že bili razoroženi. In tako dalje. Robertsonov odnos do jugoslovanskih ujetnikov in beguncev se čuti iz pogovora, ki ga je še istega večera imel z njim ameriški veleposlanik Kirk in v katerem je Robertson izjavil, da “ima na glavi nad sto tisoč nemških vojnih ujetnikov in da ne more misliti še na to, koga lahko in koga ne more vrniti Rusom, oziroma partizanom, da ga ti ustrelijo.”
General Low se ni pretirano ukvarjal s tolmačenjem Robertsonovega povelja, ampak ga je razumel tako, da ima sedaj pravico vrniti vse, kar je “živega v Vetrinju”. 14. maja je imel še pogovor s polkovnikom Hočevarjem, potem pa je 17. maja izdal povelje, ki je znano kot Povelje – Ukana. Ker je to povelje tako pomembno, ga objavljamo v celoti:
“Vsi jugoslovanski državljani, ki so trenutno na področju korpusa, bodo, čimprej bo mogoče, izročeni Titovim silam. Te sile bodo nemudoma razorožene, ne bodo pa seznanjene s ciljem svoje poti.
Organizacijo izročanja bo koordiniral ta štab v povezavi z jugoslovanskimi silami.
Izročanje bo trajalo nekaj časa zaradi težav, ki jih bodo Jugoslovani imeli s sprejemanjem.
Posebni oddelki bodo odgovorni za spremljanje tega personala na izbrane točke, ki jih bo določil ta štab in kjer jih bodo prevzele Titove sile.
Austin Richard William Low – brigadni general”.
Toda takoj zatem, ko je bilo to povelje izdano, sta se zgodili dve stvari, ki sta temu povelju ostali nasprotni. Od Alexandra je namreč prišlo povelje Distone. Distone je bila vojaška oznaka za področje na italijanskem škornju za prodirajočo zavezniško armado; tam je sedaj bilo že več kot 11.000 Jugoslovanov. Povelje je zahtevalo, da se tja premesti še 24.000 Jugoslovanov iz Vetrinja. S tem je bilo Robertsonovo povelje praktično preklicano. Druga stvar pa je bilo povelje, ki je prišlo v 8. armado iz 15. armadne skupine generala Clarka in je zahtevalo, “da se je treba spričo dosedanjih vladnih pogajanj z Jugoslavijo izogibati kakršnihkoli podpisanih sporazumov z jugoslovanskimi komandanti”. Kljub temu pa je Low že čez dva dni, 19. maja, sklenil s polkovnikom Ivanoviæem podpisan sporazum, s katerim je bil 5. korpus zavezan izročanju jugoslovanskih ujetnikov in beguncev Titu.
Ko se je lord Aldington na procesu leta 1989 zagovarjal s tem, da se je vedno držal povelj, najmanj za ta primer njegov zagovor ni ustrezal resnici.
23. maja sta bili nato izdani še dve povelji, ki sta povelje Distone nekoliko modificirali, a ne preklicali. Glavni štab zavezniških sil v Caserti /AFHQ/, to se pravi feldmaršal Alexander, je poslal 8. armadi nujno depešo, da se strinja, da se Jugoslovani v območju 8. armade vrnejo v Jugoslavijo, “razen če to ne vključuje uporabe sile”. Za tem pa je bila poslana podobna depeša iz 15. armadne skupine, ki je zahtevala, naj ne bo noben Jugoslovan, ki je v rokah zavezniških sil, vrnjen jugoslovanskim enotam “proti njegovi volji”.
Nič čudnega, če je bila na procesu leta 1989 ena od važnih tem ravno interpretacija dveh fraz, kaj se pravi “ne uporabiti silo” in “proti njihovi volji”. Zaradi Ukaza-Ukana pri vračanju sile res ni bilo treba uporabiti, toda s tem še ni rečeno, da jih niso vračali “proti njihovi volji”.
Posledica sabotaže 5. korpusa so bila naslednja dejanja:
“23. maj: izročanje Hrvatov v Jugoslavijo se nadaljuje.
24. maj: izročanje Hrvatov končano. Začetek izročanja Srbov.
25. maj: nadaljnja pošiljka Srbov odpravljena z vlakom prek Podrožce.
26. maj: nadaljnjih 1.500 jugoslovanskih državljanov izročenih.
27. maj: 1.300 Slovencev evakuiranih iz Podrožce.
stran: 079
- maj: 3.000 Slovencev evakuiranih v Jugoslavijo.
- maj: 2.600 Slovencev in 500 konj evakuiranih iz Podrožce in Pliberka.
- maj: 3.000 Slovencev evakuiranih v Jugoslavijo prek Pliberka in Podrožce.
- maj: 1.950 Slovencev in 50 Hrvatov izročenih Jugoslovanom.
Tako je dokončana evakuacija, kakor je bilo dogovorjeno. Končno število evakuiranih je doseglo 26.339 oseb.”
Kakor je razvidno, je bilo torej vrnjenih 11.850 Slovencev. Ko se je Nikolaj Tolstoj leta 1983 začel zanimati za izročanje Jugoslovanov Titu, je iskal informacije tudi pri lordu Aldingtonu, nekdanjem brigadnem generalu Tobyju Lowu. Ta mu je odgovoril: “Hvala za obvestilo, da pripravljate besedilo o vračanju jugoslovanskih državljanov Titu maja in junija 1945. Ne spominjam se, da bi ta problem obstajal v času, ko sem bil jaz v Avstriji.”
Še preden so se začele dogajati usodne stvari za slovenske domobrance in kozake na Koroškem, je Toby Low že začel misliti na povojno politično kariero. Pri tem ga je v pomembnem pomenu te besede podpiral zunanji minister in visoki funkcionar konservativne stranke Anthony Eden. O tem, kdaj je Low odšel s Koroškega, se je na procesu leta 1989 veliko govorilo, saj je v tem, če bi se odhod premaknil v zgodnjo dobo, ta videl možnost, da se njegova vpletenost v izročanje zmanjša. Pred procesom – ko še ni bilo prave nevarnosti – je postavljal svoj odhod na 25. ali 26. maj, na procesu samem pa ga je porinil nazaj, na 22. maj. Odhod, o čemer bomo še govorili, je torej negotov, ni pa negotov datum njegovega prihoda v Anglijo – 24. maj. V nekaj dneh, že 29. maja, je privolil v kandidaturo za poslanca v spodnji dom za volilni okraj Blackpool. Začel je tudi volilno kampanjo, ki se je začela v geslu “svoboda in družina”.
Avtor slike: Iz knjige Minister in pokoli
Opis slike: Lord Aldington, nekdanji brigadni general Toby Low, šef štaba petega britanskega korpusa na Koroškem maja 1945 Iz knjige Minister in pokoli
Medtem pa so na Koroškem šli dogodki tako, kakor jih je koncipiral pred svojim odhodom šef 5. korpusa general Toby Low. 18. maja so začeli z izročanjem Hrvatov in ga tako dokončali 24. maja; v naslednjih dveh dneh, 25. in 26. maja, so prišli na vrsto vojaki Srbskega prostovoljskega zbora, v nedeljo, 27. maja pa so v Podrožci izročili Titu prvo skupino slovenskih domobrancev. Kakor je razvidno iz vojnega dnevnika 5. korpusa, je bila zadnja skupina slovenskih domobrancev izročena v četrtek 31. maja, a sedaj so že vedeli, kam gredo, zato se je polovica določenih za transport izročitvi izognila.
Nekako v istem času, pa tudi še kak dan pozneje, je 5. korpus pri Judenburgu predajal sovjetski vojski tudi kozake iz tabora pri Peggetzu in pa vojake 15. kozaškega konjeniškega korpusa. Angleški oficirji, ki so pri tem sodelovali, so opazili in zabeležili pomembno in malce nepričakovano razliko: boljševiki so ravnali s kozaki, ki so jih enkrat imeli v rokah, sicer “grobo, a ne brutalno”. Zdelo se jim je, da tega za jugoslovanske komuniste ne bi mogli reči.
Na sodišču v Londonu so nastopili tudi trije domobranci, ki so osebno doživeli ne samo, kako je vračanje potekalo, ampak tudi, kako se je končalo. Toda sodnik Davies jim ni dovolil, da bi svojo zgodbo povedali v celoti. Vse, kar so smeli povedati, je bilo to, da so v Jugoslaviji z njimi “slabo ravnali” in da jim je nazadnje “uspelo pobegniti”. Bili so torej zelo omejeni in zdi se, da zato tudi neučinkoviti. Kot priče so imeli pravico samo do enozložnih odgovorov “da” in “ne”. Če je katera od prič hotela kaj več, jo je sodnik takoj utišal, češ da to ni proces, ki bi bil namenjen raziskovanju zgodovine in vojaških zločinov, ampak proces, na katerem se ugotavlja zgolj neko konkretno razžaljenje časti.
stran: 080
Takoj ko je bilo izročanje opravljeno in končano, že so se začeli različni manevri, da bi se prikrilo, kaj se je zgodilo. Na intervencijo dr. Miha Kreka je Alexander sprožil široko raziskovanje vračanja pod oznako “vojni zločini”. Poveljnik 6. oklepne divizije general Murray in poveljnik 5. korpusa general Keightley sta odgovorila tako, da sta zameglila celotni položaj z uporabo nejasnih, negotovih in spornih kategorij.
Ilustrativen je Murrayev odgovor: “Noben član Slovenske narodne vojske ali jugoslovanskih sil, ki so bile sovražne Titu, ni bil izročen v roke partizanom. Številni narodi, ki so se borili proti jugoslovanskim zavezniškim silam pod poveljstvom maršala Tita, pa so bili izročeni.” Uporabljale so se besede “zavezniki”, “narodna vojska”, “različni narodi”, “razseljene osebe”, ne da bi se kdo potrudil, da bi opredelil njihov pomen. To lahko razumemo samo tako, da je bila prav ta nedoločnost potrebna za ustvarjenje nejasnega položaja, ki so ga odločujoči ljudje na Koroškem potrebovali.
Ti so se posluževali tudi pravcatih in dobesednih laži. V svojem odgovoru pravi general Keightley, da je bila do 24. maja zaključena evakuacija “vseh tistih, ki so nosili orožje proti Titu”. Znano pa je, da so 24. maja bili na Koroškem še vsi pozneje vrnjeni Srbi in Slovenci. Keightley je šel celo tako daleč, da je 30. maja člana vojaške vojne vlade v Avstriji Johna Selbyja Bigga prosil, naj mu pomaga pri igri prevare, češ da mu Jugoslovani zaupajo.
Leta 1947 je tedaj že Sir Charles Keightley, ki je medtem postal tudi pomemben uradnik v vojnem ministrstvu, na neko parlamentarno vprašanje o partizanskih vojnih zločinih odgovoril takole:
“Kategorično je mogoče trditi, da nobena jugoslovanska razseljena oseba ni bila vrnjena v Jugoslavijo proti njeni volji ali s prevaro; vrnjen ni bil tudi noben jugoslovanski vojni ujetnik, potem ko je prišel v roke Britancem. Znano pa je, da se je po končanih sovražnostih določeno število Jugoslovanov vrnilo po lastni odločitvi. Ne da se zagotovo ugotoviti, ali je kateri od teh bil tudi ubit, povsem gotovo pa je, da nikoli ni bilo nobenega množičnega ubijanja, kot se govori.”
Zanimiv komentar k povedanemu je Edenovo stališče glede prisilne repatriacije v korejski vojni leta 1952. Človek, ki je bil 1944. še vnet zagovornik vračanja – za to obstaja določen dokument – se je sedaj potegoval za rešitve, ki so bile nasprotne tistim, ki jih je sam zastopal med vojno in ki jih je zastopal 5. korpus maja 1945 na Koroškem. Sedaj je na to gledal takole: “Bilo bi gnusno, spričo vrednot svobodnega sveta, če bi na silo pošiljali te ljudi domov.”
Toby Low se je konec maja vrnil torej v Anglijo in po uspešnem volilnem nastopu postal član parlamenta. Njegova politična kariera je dosegla višek 1962. leta, ko je postal namestnik predsednika konservativne stranke. Še prej pa je dosegel vidne položaje v skupščini. Postal je predsednik finančnega odbora konservativne stranke, predsednik odbora konservativne stranke za zadeve Commonwealtha, predsednik vsestrankarskega odbora za podržavljeno industrijo.
Aprila 1947, tri mesece potem, ko so v Moskvi obesili kozaška generala Škuro in Krasnova in komandanta 15. kozaškega korpusa generala von Panwitza, se je Toby Low poročil. Velik vzpon na družbeni lestvici je dosegel leta 1962, ko mu je novi ministrski predsednik Harold Macmillan podelil dedni plemiški naslov za “politične in javne zasluge”. Postal je lord Aldington; ime si je privzel po majhni vasici v Kentu, kjer si je že v prejšnjih letih kupil farmo Knoll.
Vloga, ki jo je odigral maja 1945 na avstrijskem Koroškem, je šla v pozabo in se zaradi nje nihče ni več vznemirjal. Leta 1959 je bil sprejet Zakon o državnih arhivih, s katerimi je bilo uveljavljeno petdesetletno pravilo. Dokumenti, ki bi lahko spregovorili o njegovih dejanjih, so torej ležali nedotakljivi na policah državnega arhiva. Stvar je izgubila del varnosti leta 1967, ko je z novelo zakona petdesetletno pravilo bilo znižano za trideset let. Toda časi so bili takšni, da se ni bilo treba bati, da bi kdo stikal za nepravilnostmi v preteklosti britanske armade.
Nekakšno ironično zvezo s koroškimi dogodki je imel njegov parlamentarni nastop ob debati o mirovni pogodbi z Japonsko leta 1951. Tedaj je izjavil: “Upam, da bo vlada Njenega Veličanstva storila vse, kar je v njeni moči, da se z mirovno pogodbo pokaže japonskemu narodu v celoti, da so vsi odgovorni za slabo ravnanje njihovih vojakov in oficirjev z našimi ujetniki.” Res je srečen, je nadaljeval, da je mednarodno sodišče v Tokiu mnogo oficirjev obtožilo vojnih zločinov, toda “tudi narod nosi odgovornost”. Zakaj “mednarodno pravo se krši tako pogosto, da je treba izkoristiti vsako priliko, da se narodu predoči dejstvo, da ga ni mogoče kršiti nekaznovano”.
Tudi v gospodarskem življenju je Toby Low, sedaj lord Aldington, dosegel pomembna mesta in položaje. Ob različnih časih je imel v rokah predsedstvo petih nacionaliziranih podjetij. Zelo vplivno mesto je dosegel v letu 1957, ko so ga imenovali za direktorja odbora General Electric Company. Najvišjo točko poslovnih uspehov pa je dosegel v sedemdesetih letih, ko je bil predsednik vlade Edward Heath. Poleg raznih časti, ki so nanj kar deževale, je postal predsednik zavarovalne družbe Sun Alliance. To je bilo mogoče finančno najugodnejša služba. Ko je na letnem srečanju delničarjev te družbe 22. maja 1985 – do dneva natančno štirideset let potem, ko je 5. korpus izdal povelje, da je treba streljati na kozake, ki bi skušali pobegniti pred prisilno repatriacijo – naznanil svoj odhod, je eden od navzočih postavil neko vprašanje, ki je bilo na videz nedolžno, a je, kot se je pozneje izkazalo, bilo uvod v pomembne dogodke, ki so lordu Aldingtonu končno prinesli zmago, a ne brez grenkega priokusa. Namesto mirnega pokoja so sedaj sledila dolga leta nemirnih in negotovih bojev.
stran: 081
Ko je šel leta 1985 lord Aldington v pokoj, torej že ni več imel pravega miru. Na prizorišče je bil stopil človek, ki sicer ni bil povod za verigo dogodkov, ki so iz leta 1989 pripeljali do velike sodne predstave – to je bil nekdo drug – bil pa je njegov poglavitni nasprotnik v zadnjem in odločilnem boju. To je bil grof Nikolaj Tolstoj.
Nikolaj Tolstoj se je rodil leta 1935 kot sin ruskega emigranta Dmitrija Tolstoja. Ni bil posebno navdušen in blesteč šolar, zato je začel z razmeroma preprosto kariero osnovnošolskega učitelja. Samo bolezen, ki mu je preprečila opravljanje službe, je povzročila, da se je vpisal na Trinity College v Dublinu in tu leta 1956 diplomiral. Potem je nadaljeval z delom na osnovni šoli, kjer je srečal svojo bodočo ženo Georgino in z njo ustanovil lepo družino s štirimi otroki.
Z zgodbo vrnjenih kozakov se je Tolstoj seznanil počasi in postopno. O njej se je v ruskih emigrantskih krogih veliko govorilo, a je bilo vse zelo nedoločeno. Potem pa je naletel na knjigo pisatelja Juliusa Epsteina Zgodba o prisilnih repatriacijah od leta 1944 do danes. V njej je imel pomembno vlogo britanski politik Anthony Eden, nekdanji zunanji minister in potem predsednik vlade. S prijateljem pisateljem Robertom Templom sta zasnovala knjigo z naslovom Ta drugi Eden. Pozneje je tako naneslo, da sta se s Templom sprla, zato je Tolstoj nadaljeval knjigo sam in leta 1978 izdal zajetno delo Žrtve Jalte. Čeprav je medtem že izšla neka druga knjiga, ki je obravnavala isto temo – to je bila Zadnja skrivnost pisatelja Nicholasa Bethella, ki je izšla leta 1974 – je bila Tolstojeva knjiga velik uspeh. Znameniti sovjetolog Leonard Shapiro jo je pohvalil v New York Review of Books kot “čudovito knjigo”, ki pripoveduje “pretresljivo zgodbo, utemeljeno na dokumentarnem gradivu”. Bivši namestnik ministra za zunanje zadeve Julius Amery je zapisal, da je Tolstojeva knjiga “mogočna obtožba dveh stvari: povojne politike, ki se je sprijaznila s Stalinom, in pa zla, ki prihaja iz tega, da se koristi postavljajo nad načela”. Podobne ocene so se pojavljale v vseh medijih, zlasti v časopisih. Opogumljen je Tolstoj tri leta pozneje napisal novo knjigo z naslovom Stalinova tajna vojna, ki je obravnavala isto temo iz moskovskega kota. Sedaj se je oglasil Christoph Booker, poznejši Tolstojev nasprotnik, in v Spectatorju prvič napadel lorda Aldingtona. Zapisal je: “Človek, ki je sedaj morda najbolj poklican, da nam pove vso zgodbo, ni Macmillan, ampak politični svetovalec na kraju samem, brigadni general Toby Low, sedanji lord Aldington.”
Avtor slike: Iz knjige Minister in pokoli
Opis slike: Vetrinj, 4. julija 1945 – Drugi z leve feldmaršal Sir Harold Alexander – Na desni v zaupnem pogovoru komandant petega korpusa general Charles Keightley in komandant šeste oklopne divizije generalmajor Horatius Murray – Nobena zaupnost ni bila več potrebna, v Vetrinju je sedaj vladala tišina in delo je bilo opravljeno Iz knjige Minister in pokoli
Ta je na obtožbo reagiral tako, da se je nerodno branil in valil krivdo na druge, o sebi pa zatrjeval, da nima s celo rečjo nobenega opravka.
stran: 082
Na usodo Jugoslovanov na Koroškem je bil Tolstoj prvič opozorjen z nekim intervjujem, ki ga je novembra 1979 imel v reviji Encounter Milovan Djilas. Tedaj je angleška javnost prvič izvedela, da je hkrati z deportacijo kozakov, 5. korpus poslal v smrt tudi 25.000 Jugoslovanov, ne da bi ti imeli najmanjši pojem, kam gredo. Djilas je izrazil misel, da je dejstvo, da so poslali nazaj vse, bilo “globoko narobe”.
Tolstoj je doumel, da ponovitev istega pojava ne more biti slučajna. Pisal je Aldingtonu, da bi izvedel kaj več, a mu je ta odgovoril, da se prisilnih repatriacij ne spominja. Tolstoj je za uvod v raziskovanje jugoslovanske zgodbe leta 1983 napisal za Encounter članek Zarota v Celovcu. Tu nastopa kot poglavitni krivec Harold Macmillan, ki naj bi svetoval prisilno repatriacijo kot najboljši ukrep, potem pa tudi general Keightley, ki ga je Tolstoj njegovi vlogi primerno označil. Na to pisanje je Aldington ostro protestiral, češ da “mora nedvoumno izjaviti, da general Keightley ni vojni zločinec in lažnivec”. Tolstoj mu je odgovoril, da mu ne gre za to, da bi bili “tisti, ki so prizadeli britansko dobro ime in umazali čast britanske armade s tem, da so zagrešili sramoten zločin proti tisočem nemočnih mož, žena in otrok, bili kaznovani – za to, da je prepozno – mnogo pa mu je do tega, da se ugotovi in razve resnica o tem, kaj se je zgodilo”.
Aldington ni odgovoril na pismo, pač pa je pisal Keightleyevemu sinu generalmajorju Richardu Keightleyu:
“Vedno bolj me jezi grof Nikolaj Tolstoj in njegovo pisanje o dogodkih v Avstriji maja in junija 1945. Vedno bolj me vznemirjajo tudi žaljivi napadi na Vašega očeta in dejstvo, da nanje nihče ne odgovarja. Neznosno se mi zdi, da lahko opisuje Vašega očeta kot lažnivca in vojnega zločinca in da za to ni poklican na odgovornost.”
Januarja 1985 je bil na BBC razgovor o sporu, ki ga je sprožil članek Zarota v Celovcu. Tu je Aldington povedal več. Njegov spomin se je začel prebujati vzporedno z novimi dejstvi, ki so prihajala na dan. Sedaj se je že spomnil, da je bil cilj Povelje – Ukana, da se “zberejo Jugoslovani in pošljejo nazaj v Jugoslavijo”. Na vprašanje, kaj bi bil naredil, če bi bil vedel, da gredo v smrt, je odgovoril: “V tem primeru bi seveda poskrbel, da ne bi bili vrnjeni.”
Ko je Tolstoj še zbiral zgodovinsko gradivo za knjigo Minister in pokoli, svojo naslednjo knjigo, s katero je nameraval pojasniti vlogo Harolda Macmillana, britanskega rezidenčnega ministra za Sredozemlje in svetovalca v štabu feldmaršala Alexandra, pri odločitvi za izročitev protikomunističnih kozakov in Jugoslovanov Stalinu in Titu, je bil opozorjen na neki oglas v Timesu, ki je prosil za kakršnekoli informacije o repatriaciji nesovjetskih kozakov med 12. majem in 3. junijem 1945. V oglasu so bila omenjena tri imena: brigadni general Toby Low, 5. korpus in Celovec. To je bilo 11. aprila 1985 in 22. aprila je Tolstoj na oglas odgovoril, da je o tej temi tudi sam že napisal dve knjigi in da zdaj pripravlja tretjo in da bi tudi njega zanimale kakršnekoli informacije, s katerimi razpolaga pisec oglasa.
Tolstoj seveda ni niti malo slutil, v kaj se je s tem odgovorom vpletel. Avtor oglasa je bil amaterski slikar Nigel Watts, ki je imel neke povsem nepolitične razloge, da se je zanimal za lorda Aldingtona oziroma za nekdanjega generala Tobyja Lowa. Wattsova sestra je po smrti svojega moža Christopherja Bowdena zahtevala izplačilo moževe zavarovalne police od zavarovalne družbe Sun Alliance, katere predsednik je bil, kot vemo, lord Aldington. Ker zavarovalnica police ni hotela izplačati – razvedelo se je medtem, da je bil Bowden alkoholik, pa tudi nekatere druge stvari so stopile vmes – se je žena obrnila na lorda Aldingtona osebno, a brez uspeha. Sedaj se je vpletel Nigel Watts, ki je z njemu lastno čudaško vnemo začel boj za sestrine pravice. Začel je široko telefonsko akcijo, pisal pa je tudi razne pamflete na račun lorda Aldingtona in jih v nekaj tisoč izvodih pošiljal raznim znanim ljudem. Eden od prejemnikov je Wattsa opozoril na Aldingtonovo ranljivo točko – na njegova avstrijska oziroma koroška leta.
Iz te sugestije je nastal oglas, ki je Wattsa pripeljal do Tolstoja. V dopisovanju, ki se je tako med njima razvilo, Tolstoj ni skrival, kako določne in jasne predstave ima o moralni podobi lorda Aldingtona. V nekem pismu se je takole izrazil: “Želim Vam srečo v boju s tem hudobnim človekom. Ko bi bil Nemec, bi ga bili že zdavnaj obesili.”
Tolstoj se je dal voditi svoji naravi, ki je bila takšna, da je težko prenašala krivico in nepoštenje. Sila, ki ga je gnala, pa je bila tudi takšna, da mu ni dovoljevala izbirati besede, ampak so vrele iz njega, ne glede na to, kakšne posledice lahko imajo. Knjigo Minister in pokoli, ki je izšla leta 1986, je končal na primer tako, da je Macmillana obtožil veleizdaje. Napisal je, da ni najbolj važno to, kar je Macmillan počel maja 1945, ampak to, kar je sledilo: da je bil med službovanjem, to se pravi kot obrambni minister, kot zunanji minister, kot predsednik vlade pod vplivom tujih, sovjetskih tajnih služb.
stran: 083
Tolstoj torej ni bil dovolj previden, ali bolje, ni bil dovolj pameten za boj z ljudmi, ki so stali na nasprotni strani. To se je pokazalo tudi na nekem primeru, ki ga je nehote sprožil zgodovinar dr. Robert Knight, ki ga poznajo tudi slovenski zgodovinarji; konec leta 1985 je namreč sodeloval na okrogli mizi jugoslovanskih in britanskih zgodovinarjev z referatom Harold Macmillan in kozaki. S tem referatom je skušal zavreči in ovreči Tolstojevo oceno. To besedilo je bilo objavljeno tudi v reviji Borec /12/1986/ v času, ko se revija še ni civilizirala, ampak je bila še revija za zgodovino NOB in ohranjanje revolucionarnih pravic. Dr.Knight je svoj napad na Tolstoja prebral tudi na neki konferenci v Londonu. Tolstoj, ki ga je – razumljivo – poslušal, je takoj uvidel, da je Knight moral uporabljati neke pomembne, njemu neznane dokumente. To je bila, kot se je ugotovilo pozneje, znamenita mapa FO 1020⁄42 in je imela naslov Zavezniška komisija za Avstrijo: britanski element: jugoslovanske zadeve, podrobnosti predaje, razseljene osebe. Tolstoj je zato takoj zaprosil dr. Knighta za arhivske reference mape, a mu jih ta ni hotel dati. Ko pa je Tolstoj mapo le dobil, je iz nje preslikal samo kakih 140 dokumentov – tiste, ki jih je potreboval za dokazovanje v knjigi o Macmillanu – spustil pa je dokumente, ki so kazali na vlogo 5. korpusa in ki bi jih tako zelo potreboval na procesu štiri leta pozneje. Tedaj pa jih ni bilo več mogoče dobiti, ker so za štiri leta izginili iz velikega državnega arhiva.
Sedaj pa sta se zgodili še dve stvari. V obrisih se je namreč začela kazati komisija, napol zasebna, napol javna, ki je hotela razčistiti povojno vlogo lorda Aldingtona. Sestavljali so jo lord Brimelow, brigadni general Anthony Cowgill in publicist Christopher Booker. Organiziral in vodil je to komisijo general Anthony Cowgill. Bila je naperjena proti Tolstoju, čeprav se skraja to ni videlo. Druga stvar pa je bila Wattsova odločitev, da z novim uničevalnim pamfletom napade Aldingtona. Napisal mu ga je Nikolaj Tolstoj, ki je vedel, da Watts sam tega ne bo znal dobro napraviti. To pa je imelo za posledico, da je bil Tolstoj kot obtoženec vpleten v proces leta 1989. Pamflet, ki naj bi Aldingtona končno pripeljal pred sodišče – podpisal ga je Watts, a napisal, kot rečeno, Nikolaj Tolstoj – je izšel v začetku marca 1987. Harold Macmillan je malo pred tem umrl. Watts je naročil 10.000 izvodov in ga razposlal raznim uglednim osebam, zlasti pa vsem, ki so imeli kakršnokoli zvezo z Winchestrom. Na to je kazal tudi naslov brošure: Vojni zločini in winchestrski College. Smisel kratkega besedila je bil v vprašanju: Ali je človek, ki je obremenjen s tako preteklostjo kot lord Aldington, lahko častni patron tako pomembne in ugledne šole, kot je Winchester?
V besedilu je stala zapisana tudi trditev, “da je bil lord Aldington ponovno in ponovno obtožen, v knjigah in člankih, tisku in javnosti, da je pomemben vojni zločinec”.
Lord Aldington se je odločil, da gre na sodišče. Watts je dobil obtožnico 20. marca 1987. V njej je Aldington postavil zahteve, ki so bile v glavnem identične s tistimi, ki jih je dosegel k oktobrskem in novembrskem procesu leta 1989.
Sedaj je Tolstoj naredil grobo napako. Zahteval je od Aldingtona, da toži tudi njega kot nepodpisanega avtorja pamfleta. To je bila zelo nenavadna gesta in so mu jo vsi branili, saj so tožbe za razžaljenje časti zelo nepredvidljive, predvsem zato, ker je “breme dokazovanja na strani obtoženca”. Toda Tolstoj je čutil, da ga čast sili, da Wattsa ne zapusti. Zdelo se mu je tudi prav, da se “zgodovinska resnica in narodova čast preizkusita pred sodiščem zgodovine”.
Lord Aldington je sedaj naredil zelo daljnosežen korak. Stopil je do vojnega ministra Georga Youngerja, ki je bil njegov stari šolski prijatelj, in se nanj obrnil z dvema prošnjama. Najprej ga je prosil, da potegne iz državnega arhiva na Whitehallu vse dokumente, ki zadevajo 5. korpus, in vse tri njegove divizije, to se pravi 6., 46. in 78. divizijo, in vso 8. armado, potem pa tudi vse potrebne mape pisem in depeš, ki so jih dobivali in pošiljali komandanti teh formacij, zlasti pa generala Keightley in Mc Creery. Prosil ga je tudi, da mu preskrbi vso ekspertno arhivsko pomoč. Šlo je v glavnem za to, da so bili dokumenti, ko so bili enkrat na Whitehall, dostopni samo njemu.
Vsi ti dokumenti so torej bili na voljo Aldingtonu, ne pa seveda Tolstoju in Wattsu. Pomembna med njimi sta zlasti dva: WO 170⁄4242, ki je obsegal vojne dnevnike 5. korpusa in je bil za proces najbolj važen. Tolstoj ga je večkrat zahteval, pa ni nikoli zvedel, ne kdo ga ima in ne kdaj bo dosegljiv; drugi dokument pa je bil WO 32⁄13749, ki je dokazoval, da je bila politika britanske in ameriške vlade v vprašanju beguncev nasprotna tisti, katere se je držal 5. korpus.
Istočasno pa je general Cowgill, vodja samozvane preiskovalne skupine, dosegel, da so bili važni dokumenti preneseni iz državnega arhiva v arhivski oddelek zunanjega ministrstva.
stran: 084
Avtor slike: Iz knjige Minister in pokoli
Opis slike: Vetrinj, 4. junij 1945 – Slovenski zdravnik dr. Valentin Meršol govori s feldmaršalom Alexandrom – Šlo je za usodo 6000 slovenskih civilnih beguncev, ki bi, če bi bili izročeni komunistom, delili usodo vojakov slovenske domobranske vojske Iz knjige Minister in pokoli
Najvažnejša med temi dokumenti je bila mapa FO 1020⁄42. Na Cowgillovo zahtevo so torej ti dokumenti sedaj bili na zunanjem ministrstvu in so bili vrnjeni v državni arhiv šele novembra 1991, to se pravi dve leti po zaključku procesa. V arhivu zunanjega ministrstva so bili ti dokumenti in te mape dosegljive tudi lordu Aldingtonu, spet pa seveda ne obrambi. Tako na sodišču ni bilo mogoče dokazati, da je 5. korpus sabotiral operacijo Coldstream in da je 5. korpus sprejel depešo generala Marka Clarka, naj ne sklepa pisanih sporazumov z jugoslovanskimi komandanti – dva dni pred tem, ko je s polkovnikom Ivanoviæem podpisal natanko tak sporazum. Kako važni so bili ti dokumenti, kaže tudi to, da je končno poročilo Cowgillove komisije navajalo vojni dnevnik 5. korpusa dvajsetkrat in FO 1020⁄42 tridesetkrat. Kako bi ti dokumenti lahko šele koristili obrambi v procesu leta 1989!
Wattsova oziroma Tolstojeva brošura ni imela zaželenega učinka. Ravnatelj winchestrskega Collegea je npr. zapisal: “Nemogoče je, da bi kak general britanske vojske naredil to, česar dolžijo lorda Aldingtona.” To je bilo nekako večinsko mnenje. Toda bile so tudi izjeme. Upokojeni oficir Gordon Nimse je npr. pisal Aldingtonu:
“Če tudi Vi, kakor jaz, verjamete v neko obliko življenja po smrti, Vas mora biti groza pred tem, da boste srečali može in žene, ki ste jih izdali v letu 1945. Kar ste storili, je prineslo sramoto na Vas, na armado in na celo deželo. Vaša dejanja so sedaj na široko znana in plemiška čast, ki se zdi, da je bila Vaša nagrada, ne more nadomestiti popolnega prezira, ki je sedaj nad Vami. Z osebnim prezirom Gordon Nimse.”
Ena od važnih zadev, ki jih je moralo sodišče razčistiti, je bil tudi datum odhodaTobyja Lowa s Koroškega. Aldington je uvidel, da se mora držati pravila: čimprej tem bolje – tem manj bom odgovoren za to, kar se je zgodilo. Tako se je začelo zanimivo premikanje datumov nazaj proti sredini maja. Leta 1974 je Aldington postavljal svoj odhod še na obdobje okoli 29. maja. Potem pa je počasi šlo navzdol, dokler se ni datum odhoda ustavil na 22. maju. To se je zgodilo 25. maja 1989 in na tem je Aldington vztrajal do konca.
stran: 085
Maja 1988 je Tolstoj, ko je rutinsko pregledoval v pisarni Aldingtonovih advokatov Allen and Overy neke dokumente, opazil, da je med njimi tudi dokument, za katerega je vedel, da ga je Aldington lahko dobil samo od generala Cowgilla. Tedaj je prvič zaslutil, da je “Cowgillova neodvisna preiskovalna komisija” povezana z Aldingtonom. Poleg tega je 22. 9. Cowgillova komisija na presenečenje vseh, zlasti pa Tolstoja, objavila tako imenovano Vmesno poročilo. Argumenti, ki jih je uporabila, so bili v glavnem podobni tistim, ki jih je pozneje na procesu uporabil Aldington. Z možnostjo selektivne uporabe FO 1020⁄42 in WO 3213749 je bilo mogoče ignorirati politično vsebino operacije Coldstream. Z njo je Alexander hotel uresničiti politiko britanske in ameriške vlade, da se nesovjetski vojaki ne vračajo.
Prek zakulisne igre z dokumenti je bilo mogoče tako uničiti Tolstojevo kredibilnost kot zgodovinarja. Proti njemu se je obrnil tisk, pa tudi ljudje. Eden od njih je bil nekdanji pristaš Christopher Booker. Booker je zapisal, da je komisija izkopala dokumente, ki dokazujejo, da so ljudi vračali v skladu s sporazumom med Churchillom, Rooseveltom in Stalinom na Jalti, da se repatrirajo vsi sovjetski državljani. In takrat v zavezniški politiki ni bilo ničesar, kar bi kazalo na to, da se emigranti ne vračajo. Skratka, komisija je hotela uveljaviti naziranje, da česa takega, kot naj bi bila “celovška zarota”, sploh ni bilo.
Poleg tega pa so na Tolstoja pritisnile še druge skrbi. Najprej finančne. Njegova advokatska pisarna Rubinstein Callingham je postavke svojih stroškov neprestano višala, dokler niso dosegli vrtoglavo višino 500.000 funtov. Ko Tolstoj že ni več videl nobenega izhoda, se je pojavil ček lorda Portsmoutha s šestštevilčno vsoto. Ta injekcija je oživila že hirajoče življenje posebnega fonda za Tolstojevo obrambo, tako da se Tolstoju ni bilo treba več bati, da se bo moral proglasiti za “nesposobnega za sodišče”. Poleg denarja je Tolstoja preganjalo tudi pomanjkanje prič, zlasti izmed višjih britanskih oficirjev. Ti pa so bili, zlasti spričo sestave porote, ključnega pomena. Kljub vsem težavam pa je Tolstoj z dobrimi upi čakal na proces. Ni prav dobro vedel, kakšne sile se zbirajo za spopad z njim.
Proces Aldingtona proti Wattsu in Tolstoju zaradi razžaljenja časti se je začel 2. oktobra 1989 v stavbi Kraljevega sodišča na Strandu. Ton je temu velikemu in pomembnemu sodnemu dogajanju dal že v začetku sodnik Michael Davies. Vse, ki bodo nastopili, je opozoril – to je storil potem še večkrat – da gre v tem procesu za stvar, ki je natanko določena: to je zgolj in samo primer nekega razžaljenja časti, ne pa za zgodovino in njeno raziskovanje. Sodna obravnava, ki jo je treba izpeljati, ni posvečena raziskovanju tega, kar se je zgodilo maja 1945 z Jugoslovani in kozaki. To je bila seveda velika omejitev tudi in zlasti za priče iz vrst vrnjenih domobrancev. Po naravi stvari so vedno znova zahajali v pripovedi o tem, kaj se je po izročitvi z njimi dogajalo, in vedno znova jih je zaradi tega sodnik prekinjal in opominjal, naj se držijo odgovorov z “da” in “ne”. Zaradi tega pa se na sodišču ni govorilo, kakšne človeške posledice so imeli britanski ukrepi, zlasti ukrepi 5. korpusa s Keihgtleyem in Aldingtonom na čelu. To je zlasti veljalo za porotnike, ki jih tako ni nič sililo, da bi korigirali svoja gledanja, ki jim jih je posredovala medijska javnost po izidu knjige Minister in pokoli in Vmesno poročilo Cowgillove komisije.
Poleg tega je postajalo vedno bolj jasno, da je sodnik Davies pristranski. Kapetan Nigel Nicolson, ki je bil na Koroškem maja 1945 kot obveščevalni oficir 1. gardne brigade in je sedaj med vsem procesom sedel poleg Tolstoja, tega ni prezrl in si je to opažanje nekajkrat zapisal v svoj dnevnik.
Najprej sta nastopila lord Aldington in njegov zagovornik Charles Gray. Aldington je moral pred poroto oblikovati podobo žrtve. Govoril je o trpljenju, ki ga je doživljal, ko je bil obdolžen kot vojni zločinec in slabši od nacistov, in o tem, kako trpi tudi družina in kako je sam ob ves prosti čas, tako da se je moral odpovedati tudi golfu. Ob tem so ga krivice, ki jih je bil deležen, tako pretresle, da se je pod njihovo težo pred poroto spustil celo v jok.
Med zaslišanjem so se pojavila razna vrašanja; na primer Aldingtonov odhod s Koroškega. Kakor vemo, se je Aldington končno zagotovo spomnil, da je odšel 22. maja. To je bilo zanj zelo ugodno, kajti tega dne je bila konferenca 5. korpusa, kjer je med drugim bilo dano povelje, da bi bilo treba na kozake tudi streljati, če bi se upirali vrnitvi. Aldington, ki je prispel 24. maja v Anglijo, naj bi 25. ali 26. maja že imel prvi sestanek z Edenom. Ko so se našli Edenovi dnevniki, se je izkazalo, da Edena 25. in 26. maja sploh ni bilo v Londonu in da je bilo prvo srečanje med njim in lordom Aldingtonom šele 9. junija. Poleg tega se je pojavila še ta nedoslednost, da je Aldington trdil, da je bilo 22. maja jasno, v dnevniku celovškega letališča pa je bilo zabeleženo, da je ves dan deževalo in da je lilo tudi naslednji dan, tako da so bili poleti odpovedani.
stran: 086
Avtor slike: Iz knjige Koliko stane dobro ime
Opis slike: Sodnik Michael Davies Iz knjige Koliko stane dobro ime
Tolstoja je hudo oviralo to, da ni imel dokumentov, predvsem, kot smo že rekli, vojnega dnevnika 5. korpusa WO 32⁄13749 in FO 1020⁄42. Gray je to seveda obilno in spretno izkoriščal. Tako je citiral Alexandrovo depešo Churchillu dne 26. maja, da skuša pripraviti SHAEF /vrhovno komando zavezniških ekspedicijskih sil/, da sprejme kozaške ujetnike, a brez uspeha, in dodal, da mora pripraviti teren za boj. Ker ni bilo ključnih dokumentov, Tolstoj ni mogel dokazati, da je Alexander s “pripravo terena” mislil na premik kozakov na področje SHAEF, Jugoslovanov v Italijo. 19. maja pa je tako in tako SHAEF potrdil priprave za sprejem kozakov.
Na vrsto je prišlo tudi vprašanje Ukane, s pomočjo katere so spravili Jugoslovane v Jugoslavijo. Tu je torej šlo tudi za slovenske domobrance. Vprašanje je bilo, ali je bila prevara Aldingtonov izum. Ta je odgovoril: “Da, seveda pa po navodilih komandanta.” Potem je tožnika začel zasliševati Tolstojev zagovornik Richard Rampton. Začel je z vprašanjem, ali je Aldington vedel, kaj se bo z vrnjenimi Jugoslovani zgodilo. Ali npr. ve, zakaj so tiste ogromne množice naredile tako dolgo pot iz domovine v tujino, v Avstrijo in na Koroško? Aldington je sedaj opozoril na to, da je treba ob tem upoštevati to, kako balkanski narodi ravnajo s premaganci. Pri tem pa je bilo zgovorno dejstvo, da je namesto “balkanski svet” govoril o “baltskem svetu”. To sicer ni tako važno, kaže pa na to, kolikšnega zanimanja so se mu ti ljudje zdeli vredni.
Pogosto se je Aldington pod težo vprašanj umikal v stavke, ki niso bili nič drugega kot prikrita prošnja za razumevanje njegovega položaja. Na primer: “Jaz nisem delal drugega kot to, da sem se pet let boril.” Ali: “Nisem vedel, da bodo masakrirani.” Ali: “Če so vedeli, kaj ljudi čaka, tudi drugi oficirji, zakaj tudi oni niso obdolženi vojnega zločina?” Potem pa je opozarjal tudi na to, da se mu mora verjeti, saj vendar govori pod prisego. Kadar se je Aldington pod prisilo vprašanj znašel v kotu, je posegel vmes sodnik Davies in zahteval od Ramptona več uvidevnosti.
Vedno znova je prihajalo na površje vprašanje, ali so Britanci vedeli, kaj se bo zgodilo z vrnjenimi Jugoslovani in kozaki. Aldington se je izgovarjal, da ne, vsaj natanko ne. Vsaj nekateri pa o usodi vrnjenih protikomunistov seveda niso dvomili. To dokazuje razgovor, ki ga je Kirk imel z Robertsonom v Caserti dne 14. maja po povratku Macmillana iz Celovca in ki smo ga že omenili. Ko je omenjeni Kirk protestiral proti politiki vračanja, je Robertson odgovoril, “da se sedaj ne more ubadati z vprašanjem, koga vrniti in koga ne vrniti Rusom in partizanom, da ga tam ustrelijo”. Dne 13. oktobra se je končalo zasliševanje lorda Aldingtona.
Zatem so nastopile Aldingtonove priče. Tu se je spet pokazala sodnikova pristranost: Aldingtonovim pričam je dovoljeval obilno svobodo, Tolstojeve priče pa je kar naprej opominjal, naj se držijo predmeta. Videlo se je, da mu gredo na živce. Prvi od Aldingtonovih prič je bil Edward Tryon-Wilson. Čeprav je bil Edward Tryon-Wilson, adjutant v Keightleyevem štabu, sicer vojak z bleščečo preteklostjo, je vse navzoče malce presenetil s tem, da ni prav natanko vedel, če Soča vendarle ne teče čez Koroško. Glede Jugoslovanov je rekel, da se ne spominja, da bi se pred 24. majem govorilo, da jih izročajo “streljanju, maltretiranju ali mučenju”. Torej tako. Prej jih niso streljali, potem pa. To je zanimivo zato, ker so šele 24. maja začeli odvažati Srbe, zatem pa so jim sledili Slovenci.
Ko se je Rampton začudil, zakaj je bilo treba Jugoslovane in kozake vrniti komunistom, saj je vendar Eisenhower obljubil, da sprejme kozake v ameriško cono, Jugoslovani pa naj bi šli v Italijo, general pri najboljši volji ni mogel odgovoriti. To pa ga ni motilo, da ne bi aprila naslednjega leta /1990/ v nekem intervjuju rekel, da “se je Aldington v kritičnem trenutku odločil, da ameriške pomoči ne potrebuje”, s čimer je praktično preprečil ameriško akcijo za reševanje kozakov.
stran: 087
Dve Aldingtonovi priči sta imeli to posebnost, da sta poznali jugoslovanske komuniste še iz vojnega časa. To sta bila Charles Villiers in Finlay Lockhead. Oba sta bila člana SOE /Oddelek za posebne akcije/ in sta nekaj časa delala tudi v Jugoslaviji. Kako pokvarjena igra je to bila, kaže Villiersov odgovor na vprašanje, če pozna razliko med slovenskimi domobranci, hrvaškimi ustaši in četniki. Odgovoril je: “Po mojem so bili vsi enaki. Vsi so delali za Nemce”. Lockhead je poleg tega prisostvoval vračanju na Koroškem, pri čemer ni videl nobenega odurnega prizora, nobenih samomorov, nobenega slabega ravnanja z ujetniki, nobenega plenjenja. Pozabil je povedati, da so ujetnike pred izročanjem plenili ne samo partizani, ampak tudi Britanci. V izjavi Branka Todoroviæa, partizanskega oficirja, ki je že v začetku junija 1945 prebegnil na Zahod, je bil omenjen tudi Lockhead: da so v njegovi navzočnosti pretepali in plenili ujetnike. K tej Todoroviæevi izjavi je Gray pripomnil, da ni nič drugega kot kos ničvrednega papirja, sodnik Davies pa je še dostavil, da hoče obramba z njo zaposlovati poroto z zadevami, ki z Aldingtonom nimajo nič opraviti, in da on tega ne bo dovolil.
Še od ene priče je Aldingtonova stran mnogo pričakovala. To je bil zgodovinar dr. Robert Knight. On naj bi namreč strokovno kompetentno odgovoril, ali se Robertsonova fraza “služiti v nemških silah” utemeljeno nanaša na slovenske ujetnike na Koroškem. Na vprašanje je odgovoril pritrdilno in to utemeljil s fotografijo, na kateri Rupnik stoji poleg nemškega generala Roesenerja. Torej je Aldington ubogal Robertsona, ko je izročil Slovence Titu. Tako je neki britanski gentleman z enostavno fotografijo razložil štiri leta zgodovine nekega naroda: okupacijo, revolucijo in državljansko vojno.
Ko je minilo zasliševanje lorda Aldingtona in njegovih prič, je prišel na vrsto Nigel Watts. O tem ne bomo govorili. Naše zanimanje pa se seveda mora ustaviti ob grofu Nikolaju Tolstoju, njegovem dokazovanju in predstavitvi njegovega stališča.
Kapetan Nigel Nicolson je v svojem dnevniku opisal njegov nastop. Zdel se mu je “mlad, britanski, podoben mornariškemu oficirju pred vojnim sodiščem. Dajal je vtis mirnega, ozaveščenega človeka, nekaj zelo različnega od divjega kozaka, kakršnega je pričakovala porota”. Toda njegov nastop v celoti, čeprav bleščeč, ni upošteval potreb trenutka. Očitno je bilo, da je tudi intelektualec, ki ga žene ideja, ki se ji je zapisal, in ne prisebna taktičnost, ki je potrebna za zmago. Namesto kratkih izjav se je vdajal diferenciranju, ki bo, kakor je upal, posredovalo kompleksno podobo stvari. Kot priča bi moral skrbeti za vtis, da je pripravljen pomagati sodišču, da doseže resnico, namesto tega pa se ni mogel vzdržati, zavedajoč se svojega talenta, duhovitih odgovorov in elegantne retorike. Tako je Nicolson zapisal v dnevniku: “Na prostoru za priče se Tolstoj ni izkazal dovolj učinkovitega.”
Zasliševanje je začel Tolstojev zagovornik Rampton. Uvodoma je pokazal na bistvo. Aldington ni obtožen krvoločnosti, ampak tega, “da je poznal verjetno usodo žrtev, a je bil do njih ravnodušen. Toda njegova obveznost kot človeškega bitja, še posebej pa kot britanskega oficirja, je bila ta, da v okviru svojih ukazov prepreči, da se ta usoda uresniči, če pa to ni bilo mogoče, da protestira proti poveljem in jih poizkuša spremeniti”.
Ker ni bilo dokumenta FO 1020⁄42, ni mogel dokazati, da je nasilna repatriacija bila rezultat tega, da 5. korpus ni ubogal ukazov in da je ignoriral Alexandra, poslušal pa Tolbuhina. Ker Tolstojev zagovornik Rampton teh pismenih dokazov ni imel, se je moral omejiti na Aldingtonovo moralno odgovornost: da mora “človek moralno govorjeno, biti odgovoren za posledice svojih premišljenih dejanj”. Ta stavek pa je sodnik Davies zavrnil tako, da je moralno odgovornost označil za nekaj takega, kot je “govorjenje, da smo vsi odgovorni za stvari, ki jih počnejo mladi ljudje, ker jih prav ne vzgajamo”. Ta način je bil seveda logično nevzdržen, ker se moralnost ne izkazuje v splošnih besedah, ampak je vezana na ravnanje v konkretni situaciji, toda sodnik je na vsak način hotel preprečiti, da se proces ne prevrže v proces o vojnih zločinih. Zbal se je, da bo stopil v perspektivo Nuerenberga. Tam je namreč sprejetje moralne odgovornosti onemogočilo obrambi, da se sklicuje na višje ukaze. Sodnik Davies je vedel, da bo imel takoj na vratu proces o vojnih zločinih,brž ko bodo moralne dileme dobile vstop na proces.
V teh naporih je sodnika podpiral tudi Aldingtonov zagovornik Gray. Čudil se je, da Tolstoju ni prišlo na misel, da “vsi tisti oficirji, vštevši lorda Aldingtona, ki so bili zapleteni v to žalostno repatriacijo, sploh niso bili vojni zločinci, ampak so delali samo to, kar je spričo zahtev časa bilo treba narediti. Tolstoj mu je na to odgovoril: “So dolžnosti in dolžnosti; nekaterih človek ne sme izpolniti. Zato tega stališča ne sprejemam. Če vi pravite, da nimam pravice reči, da je general Keightley vojni zločinec, ker ima visoka odlikovanja, vam jaz pravim, da bi imeli vojne zločince z zelo visokimi odlikovanji, če bi zmagala Nemčija.” Nato je Gray vprašal, če ima tudi druge britanske udeležence na Koroškem za vojne zločince. Tolstoj je odgovoril tako, da se nam zdi, da moramo navesti celoten odgovor, ker velja, takšen, kakršen je, tudi za današnjo Slovenijo: “Mislim, da so vsi ljudje, ki so bili takrat tam /ali večina od njih/ vedeli, da se dogaja strašen vojni zločin. Ni moja stvar ali ni posebej moja stvar, da dodeljujem krivdo. To ni moja vloga, kot jo vidite. Jaz nisem sodnik in ne predlagam, da bi moral biti za to proces. Želim le, da bi se ugotovila resnica tako dolgo po vojni. Mislim, da je prepozno za procese. Kar potrebujemo, je to, da se izkaže resnica in da se ugotovi, kdo je odgovoren, z namenom, da se obvesti javnost. Po mojih mislih je javnost tista, ki bi morala odločati; in kjerkoli so bili oficirji in vojaki odkriti in odprti z menoj, nisem nikjer poskušal razdeljevati obtožb, razen tistih, o katerih javnost lahko sklepa po mojih knjigah.”
stran: 089
Avtor slike: Iz knjige Koliko stane dobro ime
Opis slike: Nikolaj Tolstoj Iz knjige Koliko stane dobro ime
Potem so pretresali tudi Robertsonovo povelje: da je treba Jugoslovane, ki so “služili v nemških silah”, razorožiti in vrniti. Za koga velja fraza: “služiti v nemških silah”? Koga bi ta fraza zadevala? Vprašanje: “Ali bi zadevala Slovence?” Tolstoj: “Ne, ti niso bili v nemških silah.” Vprašanje: “In ali ne bi zadevala domobrane?” Tolstoj: “Slovenske ali hrvaške ali oboje?” Gray: “Oboje.” Tolstoj: “Bili so zelo različni, a mislim, da ne bi zadevala nobenih.” Nato je prišlo na vrsto povelje, ki je prispelo 23. maja in je prepovedalo uporabo sile. Ali so Britanci uporabili silo? Gray je zagovarjal misel, da nasilja ni bilo, če domnevamo, da prepoved nasilja ne pomeni isto kot besede “proti njihovi volji”. Toda, ko ne bi bilo Ukane od 17. maja, ki jo je izdal Low, če bi Jugoslovani vedeli, kam gredo, bi se na vsak način pojavila potreba po nasilju. Z Ukano je bil odpor proti nasilju odstranjen. Torej je nasilje, ki ga povelje od 23. maja prepoveduje, bilo.
Gray se je dotaknil tudi dveh stvari, ki bi jih Tolstoj utegnil obžalovati. Najprej ga je spričo kritičnih pripomb na račun generala Keightleya vprašal, če jih obžaluje – zaradi njegove žene, ki vendar še živi. Menimo, da moramo posebej opozoriti na Tolstojev odgovor: “Očitno, toda še bolj kot nanjo moram misliti na žrtve.” Drugič pa je Graya zanimalo, kako se počuti ob “veliki in nepojmljivi krivici”, ki jo je naredil lordu Aldingtonu s svojo brošuro, pa tudi z žalitvami tu na sodišču. Svoje občutje je Tolstoj takole izrazil: “Če drži, da je lord Aldington poslal vse te desettisoče mož, žena, otrok v gotovo smrt in muke – da so jih poslali v kočevske jame ali da so jih masakrirali v tisočih v tankovskih jarkih v Teharjah, da so jih poslali na suženjsko delo v Sibirijo; in če je mogel živeti z vsem tem ves ta čas brez obžalovanja ali ne da bi ga grizlo: ne, mi ni žal, ne. Dejstvo, da ni mogel igrati bridža v svojem pokoju, je nekaj drugega, kot pa je usoda ljudi, o katerih usodi je odločal v letu 1945. Ne, ne čutim nobenega obžalovanja.” V končnem nagovoru na poroto je Tolstoj izrazil prepričanje, da bi 5. korpus lahko rešil kozake tako, da bi jim omogočil preselitev na sever, Jugoslovane pa tako, da bi jih poslal na jug v Italijo. To je bilo res, toda ker ni imel dokumentov FO1020/42 in WO 32⁄13749 in vojnih dnevnikov 5. korpusa, je bila to samo trditev. Dokazati tega ni mogel. Tolstoj je to čutil in kot nadomestek navedel tako imenovani moralni razmislek, ki pa ni bil tako učinkovit.
Veliko upanje je Tolstoj odslej stavil na svoje priče. Toda tudi to upanje ga je v veliki meri izdalo. Za to je bilo več razlogov. Tolstojeve priče so bile zvečine tujci – zlasti Slovani. Na poroto to ni delovalo dobro. Priča Jovo Miletiæ je to takole izrazil: “Mi smo bili golazen, tako kot črnci; tujci, odplaka, nič, drugorazredni ljudje; ljudje, ki nikoli niso imeli imperija.” Tudi sodnik ni mogel skriti, da mu gredo ti ljudje na živce. Njegove simpatije so bile razdeljene: do Slovanov je kazal nenaklonjenost, prijazen pa je bil do Angležev in Nemcev. Z dvojno mero je ravnal z obema zagovornikoma: Greyu je bilo dovoljeno, kar Ramptonu ni bilo. Prvemu je pustil, da se je razgovoril, drugega pa je stalno prekinjal. Tolstojevim pričam je tako bila vzeta možnost, da opišejo politično vlogo vojsk, ki so jim nekoč pripadali, in razmere, v katerih so te vojske nastale.
To sodnikovo vedenje nam pravzaprav nekaj razloži: razloži nam, vsaj deloma, zakaj so 50 let prej neki drugi ljudje s podobno mentaliteto brez tehtnega premisleka poslali v smrt 70.000 ljudi.
Ko je priča Vladimir Ljotiæ začel razlagati nastanek Srbskega prostovoljskega zbora – “da ga je ustanovil general Nediæ, šef srbske vlade, ki je bila oblikovana proti koncu avgusta 1941 – ker so partizani po vaseh začeli pobijati ljudi, hkrati pa izvajati akcije po mestih in so se Nemci začeli maščevati in so maščevalna dejanja postajala vedno bolj drastična” – ga je sodnik prekinil, češ da to pripovedovanje nima nobene zveze s procesom. Ko je Ljotiæ začel opisovati pot Srbskega prostovoljskega zbora prek Karavank v Avstrijo, ga je sodnik spet prekinil z vprašanjem: “Ali ste takrat že vedeli, da so partizani – kako naj se izrazim – na strani Britancev in Amerikancev in se bojujejo z Nemci?” Tu pripominja pisatelj te knjige Ian Mitchell: Saj so bili vendar Britanci tisti, ki so v jugoslovanski državljanski vojni prestopili z ene strani na drugo!
stran: 090
Sodnik je spet in spet ponavljal, da ne bo dovolil razprave o zgodovini in o vojnih zločinih. Brez te razprave pa so bile priče zvezanih rok. Nikakor niso več mogle ustrezno reagirati na Grayevo razlaganje Robertsonove oznake, da so služili “v nemških silah”. Dr. Živojin Peruloviæ je pokazal na neko drugo dvojnost: na britansko gledanje na medvojno ravnanje prebivalcev Rokavskih otokov in na ravnanje balkanskih narodov. Da bi opravičili sodelovanje prvih z nemškimi okupacijskimi silami, so iznašli posebno besedo “kooperacija”, da jim ne bi bilo treba govoriti o “kolaboraciji”. Nekatere so celo odlikovali. S tem v zvezi je Peruloviæ rekel: “Potemtakem bi general Nediæ moral dobiti dosmrtno plemiško čast za to, kar je naredil za svojo državo v razmerah, ki so bile mnogo težje, kot so bile razmere na otokih v Rokavskem prelivu. Nobenega prebivalca teh otokov niso Nemci ubili ali ustrelili – nekaj so jih poslali v koncentracijska taborišča. Na Rokavskih otokih so tudi Jude postavili na liste za preganjanje. General Nediæ pa, čeprav so ga obtožili kot kolaboranta, nikoli ni izdal ukaza proti Judom. Srbija je bila edina majhna dežela, ki tega ni nikoli naredila. Bilo je tako, da smo žrtvovali tisoče življenj zato, da bi zaščitili judovske begunce. Pogosto so ljudi, ki so jih pri tem zasačili, ustrelili.”
Med Tolstojevimi pričami so bili tudi štirje Slovenci. Najprej Dejak, Kozina in Zajec, ki se jim je uspelo rešiti iz jame. Spričo stalnih opominov je Rampton zasliševanje z njimi začel takole: “Ali vam je znano, da na tem sodišču velja za sprejeto, da so vas odpeljali v Kočevske jame, da ste potem doživeli tam grozovite reči, za katere pa ne želimo, da jih obnavljate na tem sodišču?” Ob tem vprašanju pripominja avtor te knjige: “da” je bila edina beseda, ki so jo smeli izreči o neverjetnih krutostih, ki so imeli srečo, da so jim ubežali”. Njihovo skupno pričevanje je trajalo manj kot dvajset minut.
Zanimiv je bil odgovor Milivoja Pavloviæa na sodnikovo vprašanje, če je kaj čudnega, da so ljudje mislili, da so Nemci in srbski prostovoljci na isti strani, saj so bili oboji proti partizanom: “Tako misli in takega mnenja je samo tisti, ki je tako nepoučen, da misli, da so imeli srbski prostovoljci in Nemci iste ideje in iste ideale. To pa seveda še daleč ni bilo res.
Priča Dušan Živkoviæ se je dotaknil neke druge temeljne resnice. Če si bil Srb ali Poljak ali Slovenec in bi Nemci zmagali, je bilo jasno, da bi bilo s tabo konec. Potem pa je z roko zamahnil proti kraju, kjer je sedel lord Aldington, in rekel: “Tisti tamle pa je poskrbel, da tudi tako nismo preživeli.” Med zaslišanjem Tolstojevih prič je ponovno prišla na površje depeša, ki jo je poslal glavni štab zavezniških sil – to se pravi Alexandrov štab – 8. armadi 23. maja 1945. V njej je bilo rečeno, da se glavni štab zavezniških sil strinja s tem, da 5. korpus vse jugoslovanske državljane s svojega območja pošlje v Jugoslavijo, “razen če bi to pomenilo uporabo sile”. V tem primeru, tako depeša, je treba ravnati v skladu z drugim poveljem. To “drugo povelje” pa je bilo povelje Distone, po katerem je treba Jugoslovane poslati v Italijo.
Resnična nevarnost za Aldingtonovo stvar se je pokazala, ko je na prostor za priče stopila najvažnejša Tolstojeva angleška priča kapetan Nigel Nicolson. Bil je Anglež, poznal je stvari iz osebne izkušnje in ni mu bila neznana vojaška zgodovina. Najprej je povedal, kako gleda na to, kar se je zgodilo na Koroškem maja 1945. Zgodili so se po njegovem štirje vojni zločini: proti nemškim oficirjem kozaške konjenice /ki so jih s kozaki vred poslali v Sovjetsko zvezo/; proti ženskam in otrokom kozaškega tabora v Peggetzu; proti nesovjetskim državljanom med kozaki; proti vsem Jugoslovanom. Toda takoj je dodal, da odgovoren za to ni samo brigadni general Toby Low, sedanji lord Aldington.
Nato je opisal deset milj dolgo kolono jugoslovanskih disidentov, ki so se pomikali proti Vetrinju. Očitno je Nigel Nicolson tukaj govoril o slovenskih domobrancih. Zavrnil je trditev, ki se je večkrat pojavila na sodišču, da so bili pod vodstvom nemškega oficirja. “Jasno je bilo,” je rekel Nigel Nicolson, “da slovenski domobranci ne priznavajo nobenega nemškega vodstva.” Potem pa je na kratko označil njihovo zgodovino: “Ti jugoslovanski disidenti so se v mnogih primerih borili z Nemci, nikoli pa za Nemce. Jaz to razlikujem takole: mora se vprašati, za koga, za katero stran so v 2. svetovni vojni ti jugoslovanski disidenti hoteli, da zmaga? Nobenega vprašanja ni bilo, kakšen bi bil njihov odgovor, razen morda odgovor nekaj ekstremnih fašistov. Hoteli so, da zmagajo Britanci in Amerikanci, toda državljanska vojna, ki je istočasno z mednarodno vojno divjala v Jugoslaviji, jih je silila, da so sprejeli nemško orožje in da so se borili ob njih proti istemu sovražniku: proti Titu. To jih je delalo, z drugimi besedami, včasih za sobojevnike Nemcev, toda nikoli za njihove zaveznike.”
stran: 091
Ko ga je Rampton vprašal, kako so angleški vojaki in oficirji sprejeli vest, da bodo Jugoslovani izročeni Titu, je odgovoril: “Bili smo poraženi. Mislili smo , da to ne more biti res; da se je moral kdo zmotiti.” Ko pa ga je Rampton še vprašal, koga misli, ko pravi “mi”, je povedal: “Neposredni prejemniki tega ukaza, to se pravi, oficirji brigadnih štabov; bataljoni, ko so jim ta ukaz sporočili; potem pa vse dol do navadnih stražarjev, ki so ga morali izpeljati. Moram reči, da niso bili samo oficirji s tanko vestjo, ki so čutili tako; to so bili vsi, posebno tisti, ki so morali izvršiti povelje na železniških postajah.” Potem je še dodal: “Razlog za to je bilo dejstvo, da nam je bilo ukazano izročiti v skoraj gotovo smrt na tisoče ljudi, vštevši može, žene, otroke in civiliste, ki so se nam vdali, ubožce, ki so nas prosili za zaščito, in smo jim jo dali. Može, žene in otroke, ki so prišli in nam zaupali, tiste, s katerimi smo se prek stikov, ki smo jih imeli, spoprijateljili. In sedaj smo morali izdati njihovo zaupanje in jih poslati nazaj k njihovim smrtnim sovražnikom.”
Naravno vprašanje po vsem tem je bilo, zakaj se potemtakem Nigel Nicolson ni uprl. To vprašanje mu je postavil sodnik Davies. Nicolson je odgovoril: “Gospod sodnik, od takrat sem pogosto mislil na tiste dogodke in kakor čutim sedaj, bi se bil takrat moral upreti generalu Murrayu. Verjetno bi bil prišel pred vojaško sodišče, toda, kot vi namigujete, kaj naj bi bilo pa to pomenilo? Jaz nisem bil poklicni vojak. Morda bi bil šel za kako leto v ječo. Ne bi me bili ustrelili, kot je nekoč gospod Gray tvegal misel na tem sodišču, jaz pa bi imel samospoštovanje. Toda to je pogled nazaj. Škoda, da nisem bil takrat tako naredil.”
Še večja nevarnost za Aldingtona, kot jo je predstavljal kapetan Nicolson, je pomenil prihod zadnje Tolstojeve priče. To je bil dr. Christopher Greenwood, specialist za mednarodno pravo iz Cambridgea. Obramba je namreč trdila, da je brigadni general Low kršil ženevske konvencije o vojnih ujetnikih in Greenwood je prišel, da bi obrambi pomagal utrditi to obtožbo. Toda tu sta Aldingtonov zagovornik in sodnik spet spletla neke semantične, pravnotehnične probleme, ki bi jih bilo mogoče rešiti le, če bi se proces podaljšal. Tega pa si obramba, predvsem iz finančnih razlogov, nikakor ni mogla privoščiti. Tako je bila zanjo ta, mogoče nejobetavnejša možnost izgubljena.
Ko je bilo zaslišanje prič končano, so lahko prišli na vrsto sklepni govori branilcev. Govorili so: Nigel Watts, ki je branil samega sebe, Charles Gray in Richard Rampton.
Rampton je poudaril, da si je Toby Low večerjo z Edenom 25. in 26. maja kratko in malo izmislil, da bi rešil svojo tezo o odhodu s Koroškega že 22. maja. Tako bi bila bolj trdna tudi trditev, da ni mogel biti na tako imenovani oficirski konferenci 22. maja, kjer je bil dan ukaz, da je treba na kozaški tabor v Peggetzu streljati, če bi prišlo do upiranja vračanju. Omenil je svoje dokaze, da je Toby Low moral vedeti, kaj čaka vrnjene Jugoslovane. Najbolj grozno pa se mu je zdelo to, da je dovolil, da z vojaki odidejo v Jugoslavijo tudi njihove družine in da je to koncesijo, kakor se je izrazil, motiviral s humanostjo in usmiljenjem. V resnici pa je tem ljudem to naredil zato, ker jih je politično svojevoljno označil za sovražnike Zahoda. Na kosilu v Sundhurstu je svoj odnos do teh ljudi takole izrazil: “Šest let smo se bojevali z Nemci in nam zato ni bilo tako strašno žal za ljudi, ki so se med tem borili za Nemce.”
Obramba je bila sicer v neugodnem položaju, ker ni imela dostopa do dokumentov, ki jih ni bilo v državnem arhivu, ampak so bili rezervirani v zunanjem in vojnem ministrstvu za Aldingtona. Tako ni mogla s papirji dokazati, da je 5. korpus sabotiral Alexandrov in Eisenhowerjev načrt za rešitev kozakov in Jugoslovanov. Ni mogla, obramba namreč, postreči na sodišču s prepovedjo, da 5. korpus sklepa dogovore z jugoslovanskimi oficirji. Toda, zakaj Rampton ni bolj vztrajal pri analizi Robertsonovega povelja – da je treba vračati Jugoslovane, ki so “služili v nemških silah”. Zakaj ni raziskal, kaj ta fraza pomeni in kaj označuje? Če namreč ta fraza ni veljala za slovenske domobrance v Italiji in za oddelke Srbskega prostovoljnega zbora v Italiji, zakaj je veljala za slovenske domobrance in oddelke Srbskega prostovoljskega zbora na Koroškem? Od kod ta razlika in kaj jo je motiviralo? Ali je bila odločitev britanskih protagonistov na Koroškem politično motivirana? Če je tako, potem velja razsodba, da je to “neizbrisen madež na zgodovini britanske armade”.
stran: 092
Za Ramptonom je nastopil Gray, ki se je osredotočil na nekaj točk. Najprej na tako imenovano Povelje – Ukana. Z njo naj Toby Low ne bi bil ukazal, da je treba lagati, ampak da je treba zadržati resnico. Približno enake logične in moralne vrednosti je naslednje utemeljevanje Lowove odločitve. Ko je premišljeval, kako naj izpelje Robertsonovo povelje – ki ga “sploh ni problematiziral” – se je odločil, da je pravi način za izvršitev tega povelja ta, da Jugoslovanom ne pove cilja njihove poti. Ob tem je Gray takole pozival poroto: “Člani porote, pozivam vas, da imate takšno odločitev za popolnoma primerno, pametno in častno, za rešitev, ki jo lahko uporabi vsak britanski oficir.” Dotaknil se je tudi razlaganja fraze “služiti v nemških silah”. Prav ta točka kaže, kako nezadostni so bili Grayevi argumenti v sklepnem zagovoru. S trivialnimi primeri – uniforma, orožje, hrana – je skušal pokazati, da je bilo treba Jugoslovane v Vetrinju imeti za člane nemških oboroženih sil.
Končal je s silovitim napadom na Tolstoja in s pozivom, naj porota določi visoko odškodnino za žalitve, s katerimi sta Tolstoj in Watts prizadela lorda Aldingtona.
27. in 29. novembra je sodnik Michael Davies seznanil poroto s svojim povzetkom procesa. Porotnike je še enkrat opozoril na poglavitne momente v logičnem razvoju procesa: o tem, kaj je o vsakem momentu rekla ena in kaj druga stran. Zdelo se mu je tudi potrebno, da s svojimi nedvoumnimi in objektivnimi formulacijami obrusi njihova stališča. Toda, kar se je tako ali drugače pri vsaki točki pokazalo, je bila pristranost. Nekega večera je Nigel Nicolson zapisal: “Vse je tako pristransko, da je že smešno. Mogoče se bo pa nazadnje porota le obrnila proti Tobyju in proti sodniku. Toda dvomim.”
Pristranost se je kazala tudi tako, da je sodnik prikrito insinuiral svoje mnenje. To je počel tako, da je o kaki stvari natančno razložil svoje gledanje, potem pa se je obrnil k poroti in rekel: “Well, o tem se boste torej morali odločiti.” Opazovalcem je bilo tako že naprej jasno, kako se bo porota odločila. Pristranost je sodnik pokazal tudi pri predstavljanju tega, kar so povedale priče. Slovanske, sploh pa posebej slovenske priče, je povzel zelo na kratko. Ko pa je prešel na Angleže, je čas povečal na štirikrat. Za Nicolsona, samo za Nicolsona, je porabil toliko časa kot za vseh 23 slovenskih, srbskih in kozaških prič.
V četrtek, 30. novembra ob 11. uri, se je porota umaknila. Vrnila se je ob 4.24 uri. V dvorani so na njen prihod napeto čakali trije Tolstojevi: Nikolaj, Georgina in hčerka Anastazija. Sodiščni uradnik je začel postavljati rutinska vprašanja:
“Ali sta gospod Tolstoj in gospod Watts dokazala, da so trditve v brošuri v bistvu resnične?”
“Ne.”
“Ali ste ugotovili, da ima prav lord Aldington ali gospod Watts?” “Lord Aldington.”
“Ali ste ugotovili, da ima prav lord Aldington ali grof Tolstoj?”
“Lord Aldington.”
“Kako visoko odškodnino ste dodelili lordu Aldingtonu?”
“Milijon petsto tisoč funtov.”
Vse je onemelo. Sodnik se je nasmehnil poroti. Anastazija je bruhnila v jok. Georgini so se ovlažile oči, Tolstoj je prebledel in dal roko hčerki na ramena. Sodišče se je dvignilo za odhod. Zvečer je Nicolson zapisal v dnevnik: “Gledal sem v njegov pristranski hrbet.”
Reakcije tiska na sodbo so bile domala enotne: nikjer sledu o žrtvah, ki so jih povzročili Angleži; povsod sočutje za Aldingtona, nobenega razumevanja pa za ljudi, ki so bili poslani v smrt. Tolstoj sam pa je prejel vrečo pošte. Mnogi so izražali začudenje, da Aldington ni pokazal nobenega obžalovanja.
Sodišče je izdalo še tri dodatne sodne odločbe. Druga je vsebovala prepoved objavljanja česarkoli, kar bi kakorkoli nakazovalo, da je tožnik /lord Aldington/ kriv “nepokorščine, prevare, nečastnega, nečloveškega ali kakega drugega neprimernega ali nepooblaščenega ravnanja” v zvezi s prisilnimi repatriacijami. Tretja posebna odločitev pa je ukazovala zamrznitev Fonda za obrambo. Tolstoj je bil sedaj brez moči. Takoj so ustanovili sicer nov fond: Družinski fond Georgine Tolstoj. Med drugimi ga je podprl tudi Solženicin. V tisku se je pojavil en sam glas za Tolstoja – Nicolson. Lord Aldington je zmagal na celi črti.
Sledila je seveda še prepoved knjige Minister in pokoli. Ukazano je bilo, da naj se knjige odstranijo iz vseh trgovin in zmeljejo. Potem je prišla še odredba, da se knjige odstranijo iz vseh javnih knjižnic. Ubogale so vse britanske knjižnice, razen ene.
Jeseni 1990 je Cowgillova komisija izdala Sklepno poročilo. Edina pozitivna reč v njem je bila ugotovitev, da je bilo povelje Distone – premik Jugoslovanov v Italijo – namenjeno 5. korpusu. Vračanje Jugoslovanov v Jugoslavijo je bilo torej proti želji vrhovnega komandanta.
stran: 093
Proti koncu leta 1990 je eden Tolstojevih prijateljev prišel do pomembnega odkritja. Pregledal je 300 map, približno sto tisoč dokumentov, ki so bili navedeni v dodatku Cowgillovemu Sklepnemu poročilu. To je bilo velikansko delo, a uspešno. Našel je namreč pomemben dokument – WO 218⁄248 ali dokument Fantom, imenovan po britanskem regimentu Fantomu, ki je skrbel za obveščevalno delo za celo 15. armadno skupino generala Marka Clarka. Eden od vpisov v tem dokumentu se je glasil: “Šef štaba, brigadni general, odšel iz 5. korpusa z letalom 23. maja”. To je bil pomemben in važen dokument, a neuporaben, ker je Tolstoja obvezovala k molku druga posebna odločitev sodnika Daviesa.
Druga važna stvar, čeprav tudi zavezana molku, pa je bila najdba znamenite mape dokumentov FO 1020⁄42. Sedaj se je Tolstoj odločil za obnovo procesa, ki bi mu edina spet omogočila javno besedo o zadevi nasilne repatriacije. Nekateri prijatelji so ga, iz hude slutnje, skušali pregovoriti in prepričati, naj se vda in sklene premirje. Eden od njih je bil tudi lord Portsmouth. Toda Tolstoj se ni dal pregovoriti. Menil je, da ima v rokah važne papirje: FO 1020⁄42, depešo Fantom, izjavo Tryona – Wilsona vojnemu muzeju, ki je bila drugačne od tiste, ki jo je bil dal na sodišču 1989. leta.
Do ponovne sodbe je prišlo 21. aprila 1994. Slutnje Tolstojevih prijateljev so se uresničile. Najprej je bila obtožnica slabo sestavljena. Namesto da bi bila kratka in osredotočena na bistveno, je navajala vse mogoče. Lord Aldington je bil obtožen krivega pričevanja. Branil se je tako, da mora biti depeša Fantom lažna in neveljavna. Zanimivo je to, kakšno argumentacijo je bilo sodišče pripravljeno sprejeti: depeša ne more biti veljavna, ker bi sicer lord Aldington krivo pričeval. Lep primer zmotnega kolobarja. Vse je šlo narobe: Tryon-Wilson je spremenil izjavo, ki jo je bil dal 1991 vojnemu muzeju, in sodniki so spet bili pristranski, mogoče še bolj kot pri prvem procesu. Najhujši pa je bil sklep sodišča, ki ga je dosegel Gray, ponovni Aldingtonov advokat: Ker je znano, da je Tolstoj neplačilen in ne bo mogel poravnati stroškov sojenja, če pravdo izgubi, je treba naložiti Tolstojevim zagovornikom, da že naprej položijo kavcijo za eventualne stroške. Pod takimi pogoji ni bila nobena pisarna pripravljena prevzeti Tolstojevo zastopstvo. Tako je bil Tolstoj utišan, ni imel več dostopa do sodišča.
V Epilogu pokaže avtor knjige Koliko stane dobro ime Ian Mitchell še enkrat na to, kako usodno važno je bilo za proces leta 1989 dejstvo, da so manjkali bistveni dokazni dokumenti. Ko bi bila mapa FO 1020⁄42 in druge zasežene mape na razpolago sodišču, ni nobenega dvoma, da bi bila obramba lahko predložila drugačne in popolnoma neovrgljive argumente. Kdo lahko reče, da bi bila porota nujno videla dejstva v isti luči, če bi bila imela na vpogled dokaze, ki so govorili, da je 5. korpus bil daleč od tega, da bi ubogal ukaze, ampak jih je nasprotno ignoriral? V tej luči pa razsodbe sodišča ne moremo več imeti ne za pravno varno ne za zgodovinsko zadovoljivo.
NUJNO SE TOREJ TERJA OBNOVA PROCESA!
Pred obnovo procesa pa avtor predlaga, da se opravijo neka važna dela arhivskega in stvarnega značaja. O njih tu ne bomo govorili, pač pa se nam zdi potrebno, da ponovimo avtorjeve zaključne stavke. Ti se glasijo: “Za temi konkretnimi vprašanji pa stoji večje in bolj splošno: Ali se uradna Britanija v politično občutljivih procesih vmešava v delo sodišč? Če se, potem je ‘britanska pravica’, pod katere zaščito so prišli maja 1945 kozaki in Jugoslovani, danes prav tako slepilo, kakor je bilo slepilo pred 50 leti komunistična naklonjenost, ki jo je 5. korpus skušal kupiti z življenjem in svobodo 70.000 tragično zaupajočih ljudi.”