Avtor: Tine Velikonja

stran: 023

stran: 024

Kot

Breginjski kot, ki mu nekateri rečejo kar Kot, je najbolj zahodni del naše države. Na zemljevidu ga vidimo kot žep, ki se mimo Kanina na severu in Matajurja na jugu steguje še dvajset kilometrov proti Evropi. Tudi za časa stare Avstrije je bila tu meja. Če se napotimo sem kot turisti, bomo občudovali do vrha Stola segajoča travnata pobočja, gozd v podnožju in Nadižo v dolini, cesto, ki se zvija in vzpenja po pobočju, in ob njej razvrščene vasi. Od daleč lepo, če pa bomo preveč šarili po njih, bomo razočarani. Celo največje naselje, Breginj, je videti zaspano, njive so slabo obdelane, travniki nepokošeni, nobene živine, nekaj ljudi po vrtovih, za primorsko vas preveč prostora. Kot turisti bi imeli dovolj. Vrnili bi se v Kobarid in navzgor h kostnici ali v muzej, pa na obisk k Sv. Lovrencu in na Vrsno h Gregorčiču. Morda pa bomo imeli drugačno srečo, da nas bodo domačini sprejeli kot popotnike in spustili čez pregrado.
Še lani je bilo veliko pisanja o Porčinju (Porzus), hribovju na robu Furlanske nižine deset kilometrov zahodno na etnični meji med Slovenci in Italijani oziroma Furlani. Tam so proti koncu vojne rdeči pobili bele partizane. Film, ki je razpravo sprožil, je spomnil na dejstvo, da zgodovina ni črno-bela in da je napočil čas za resnico.
Kot popotnik sem bil izbran, da kaj zapišem o nekem drugem dogodku. V Kotu v vasi Logje, nekaj kilometrov južno od Breginja, prav na državni meji z Italijo, blizu kraja, kjer se v komaj rojeno Nadižo izliva potok Legrada, se je približno v istem času dogodil zločin. Partizani so umorili tri ljudi, člane ene družine.
Iz kronike Kobarid, ki jo je lani izdal Kobariški muzej, izvemo, da prebivalstvo Breginjskega kota proti koncu vojne in po njej partizanstvu ni bilo več tako naklonjeno kot prej, vendar ni razloženo, zakaj. Z nekaj stavki je tudi omenjeno, da so ljudje s tega področja pred priključkom k Jugoslaviji septembra 1947 bežali v Italijo, ne pa, da je bil beg tako množičen. Sploh za sicer lično knjigo komaj verjameš, da je izšla sedem let po uvedbi parlamentarne demokracije. Zlasti pri obravnavi novejše zgodovine je polna starega duha, toga in pusta, bolj naštevanje kot pripovedovanje in analiza. Nekaj izvemo iz Enciklopedije Slovenije, v kateri avtor prispevka Boris Mlakar domneva, da so bile vzrok prisilne mobilizacije in rekvizicije. Pa tudi to ni vsa resnica.
O bombardiranju, o katerem bo govora kasneje in ki naj bi bilo izgovor za zločin, izvemo nekaj iz knjige Borivoja Laha Od Kobarida do Trsta (str. 65): V noči na 9. februar leta 1944 sta 17. in 18. brigada prekoračili reko Nadižo. Sedemnajsta je zasedla vasi Mažerole in Zapotok, osemnajsta pa se je povzpela v Platiše in Logje. Tam se je nastanil tudi štab 30. divizije. Po prihodu v zahodni del Beneške Slovenije je sovražnikovo letalstvo okrepilo izvidništvo in iskanje divizijskih enot. Prileteli so tudi bombniki in bombardirali vasi, v katerih so bili partizani, škodo pa so povzročili samo prebivalcem in porušili nekaj hiš.
Ob tem zapisu bi dodali, da ni šlo za bombnike, ampak za lahka letala, da pa je pisec kar zadovoljen, da so trpeli samo domačini.
Breginjski kot nima sreče. Čezenj je drvela soška fronta, tudi “čudež pri Kobaridu” jeseni leta 1917 se je dogajal ravno tukaj. Pogosto se prožijo s pobočja Stola snežni plazovi, zlasti so se znesli nad vasmi v podnožju leta 1952. Znatno hujše je bilo leta 1976, ko sta kraje pretresla znana potresa, prvi maja, drugi septembra. Škodo je zapečatila jugoslovanska armada, ki je na zahtevo domačih oblastnikov s stroji razrila in podrla zidove delno porušenih hiš in vse skupaj zravnala. Postavili so naselja montažnih hiš s skupnimi hlevi. V Breginju so zasedli najlepše njive na terasah, ki se dvigajo nad naseljem, zemljo pa zvozili v Novo Gorico na vrtove veljakov in v mestne parke. Hvalili so se, kako hitro in učinkovito so poskrbeli za streho brezdomcev, in s prstom kazali na počasne Italijane na drugi strani meje, potem pa je bila zadrega vedno hujša. A vse naštete ujme niso bile tako hude, kot je bila priključitev k Jugoslaviji leta 1947. Zbežala je četrtina prebivalstva, sami Slovenci. Tisti, ki so ostali, so se znašli za železno zaveso, in to tik ob njej. Jugoslovanska vojaščina se je takrat pojavila v takem številu, kot bi šlo za okupacijo, in neprodušno zaprla mejo, tudi prehode na najboljše senožeti, ki so ostale pod Italijo. Dobili smo Primorsko, njeni prebivalci so začeli polniti mesta, izpraznili pa hribovito podeželje. Že od vsega začetka je bilo to najbolj boleče tam, kjer bi moralo biti drugače, ob sami meji. Zavrli smo italijanski vpliv, ki pa je bil v teh krajih tudi med fašizmom šibek, zraven pa nismo znali ohraniti življenja. V Kotu živi danes dobrih tisoč ljudi, in še to prevladujejo starejši, prej pa jih je bilo trikrat toliko. Ker se podobno dogaja tudi drugod ob meji, se je Slovenija povečala samo na zemljevidu, njeno prebivalstvo pa se nevarno manjša in krči ravno tam, kjer smo najbolj ogroženi.

stran: 025

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nekdanji Breginj

Na narodni straži

Ko se pri Kobaridu napotimo po cesti proti Čedadu in zagledamo sotesko, skozi katero se med Mijo in Matajurjem prebija v Furlansko nižino Nadiža, nas cesta, ki se cepi na desno, pripelje po pobočju Kobariškega Stola do Breginja. Naselje ni ne tič ne miš. Kar spada v tisti prostor, je cerkev z župniščem in nekaj starih hiš, ki stojijo zase kot nekakšne kulise, vse drugo pa je bolj podobno po vojni zraslemu predmestju, ki pa mu manjka mestno jedro. Čudiš se, kaj tako naselje išče na koncu sveta, sredi gora in hribov, vklenjeno med globoke hudournike in mejo. S civilizacijo ga veže samo cesta proti Kobaridu.
Breginjski župnik Alfonz Močnik je bil pripravljen pomagati in si vzeti čas, čeprav smo prišli nenapovedani. Razkazal je župnijsko cerkev, tudi nekaj neozdravljivih posledic potresov leta 1976, pa obenem pohvalil kulturnega ministra in spomeniško službo. Da imajo posluh zanje in izdatno pomagajo. Plačali so jim obnovo stropa, dali v trajni najem restavrirana častitljiva platna, sicer last Akademije za likovno umetnost, država je tudi izdatno pomagala, da so lahko na novo pozidali cerkvico sv. Helene pri Podbeli.
Poslušajmo župnikovo pripoved:
Da je vsaj nekaj ostalo od stare vasi, se moram zahvaliti nekdanjemu župniku, ki se je postavil pred delovni stroj in zapretil: “Vse skupaj rušite, mene in župnišče!” Oficir, ki je vodil podiranje, je samo debelo gledal, potem pa ukazal vozniku: “Ajd, kreni dalje!”
Ljudje v Kotu živijo precej zase. Dvainvajset let sem župnikoval v Slovenski Istri. V cerkev so slabo hodili, komaj vsak deseti, vendar sem imel z vsemi dobre stike. Kilometer daleč smo kričali eden na drugega, ko smo se pogovarjali, in vedno smo si imeli kaj reči. Tu je cerkev kar polna, kljub temu pa smo še vedno tujci. Precej časa potrebujejo, preden se privadijo na nekoga, ki pride od drugje. Njihova zaprtost se le počasi topi. Duhovnik ima prednost, ker ga potrebujejo, vendar ne tako, da bi šlo samo od sebe. Obenem pa spremljajo vsak tvoj korak.
Nedavno sem šel k obrtniku na zgornji konec vasi, ker sem potreboval neko orodje. Ni minilo pet minut, ko se že oglasi vaščan: “Kdo umira?”

stran: 026

“Nihče.” “Kaj pa ste šel po vasi? Samo, če imate koga prevideti, smete po vasi, drugače pa ne!” Pa ni slab človek. Župnik se ne sme sprehajati kar tako, ker ima vsaka njegova pot globlji pomen. Včasih so tu živeli od zemlje, danes pa je kmetov komaj odstotek. Vsega skupaj je v vasi deset krav. Samo penzije, naše in italijanske. Mladih ni veliko, se pa znajdejo. Hodijo delat v Kobarid ali Tolmin. Nekaj je zaposlenih na italijanski strani.
Logje so nekaj posebnega. Prebiram kroniko, ki jo je pred sto leti pisal moj predhodnik vikar Janez Vidmar, doma z Otlice, ko je zidal novo cerkev v Logeh. Stara je bila lesena in se je sesuvala. Nekaj rodovin je bilo v vasi, ki so mu nasprotovale za vsako stvar. V krvi jim je, da so proti. Ko smo letos cerkev obnovili, se je pokazalo, da so spet proti ravno potomci tistih družin. Obnova še ni dokončana, zmenili pa smo se, da bi prebelili vsaj nišo s kipom Srca Jezusovega. Domačin iz Logij je prišel k meni po kovinsko ogrodje za oder in ga odpeljal. Zvečer so ogrodje drugi pripeljali nazaj. “To ste bili pa hitri!” Povedali so, da ga vračajo, ker je prišel ponj napačen človek in da niso naredili nič. In tako je zaenkrat ostalo.
Z ljudmi na drugi strani meje imamo dobre stike. Ob večjih svečanostih me povabijo. Tako imam v Prosnidu nagovor v slovenščini, pa tudi eno od beril. Za dogodke med vojno nisem vedel, čeprav sem tukaj župnik že sedem let. Prvič sem o tem slišal g. Rupnika. Nekaj me je vpraševal, pa sem šel gledat v status, za koga gre. Povpraševal sem tudi Ložane, pa nisem prišel daleč.

Julkini spomini

Imeli smo dvojno srečo. Ko smo obiskali breginjskega župnika, smo že imeli v roki pričevanje družinske prijateljice in vaščanke iz Logij, Julke Lavrenčič. Umrla je leta 1991, še prej pa narekovala zgodbo kobariškemu dekanu Ivanu Rupniku. Ko smo župniku razlagali, kako težko je priti do ljudi, ki bi kaj povedali, smo izvedeli, da je zdaj v Logeh na dopustu redovnica sestra Cecilija, domačinka, ki je bila takrat stara petnajst let in bo po njegovi oceni pripravljena govoriti. Tako smo dobili dve pripovedi, ki se le delno ujemata. Sami se moramo odločiti za eno ali drugo. Sestro Cecilijo smo lahko vprašali, če česa nismo razumeli in je videti njena pripoved bolj verodostojna.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gizela Lavrenčič

Julkino izpoved oziroma izjavo bomo objavili skoraj v celoti:
V Logeh je pred drugo vojno živela dobra družina. Pisali so se Lavrenčič, po domače Lecjotovi. Oče Jože in mati Gizela sta bila globoko verna in sta lepo vzgajala sinova Francija in Albina. Posebno je bila pobožna mati Gizela. Bila je skrbna in iznajdljiva. Da bi preživela svojo družino, je po vasi kupovala jajca in jih nosila prodajat v Čedad. Zato so ji ljudje rekli kar jajčarica.
Med vojno, ko se se v vasi pojavili partizani, je tudi njim večkrat prinesla in darovala usnje za čevlje, zdravila, obleke, obutev. Ko so prihajali večkrat lačni v vas, jim je dajala hrane in pijače. Prenočevali so v njeni hiši, se posušili, naspali, z eno besedo - pomagala jim je v vseh mogočih potrebah.
Ko je starejši sin Franci končal v domači vasi osnovno šolo, se je vpisal na gimnazijo v Čedadu s skrito željo, da bi postal duhovnik. Gizela mi je večkrat zaupala: “Moja najljubša pot je za Mijo v Čedad.” Tam je fant študiral, vanj je polagala vse upanje.
Zaradi pogostih poti in prekupčevanja v Čedadu se je razbohotila vaška nevoščljivost in sovraštvo do nje, čeprav je bila do vseh ljudi dobra. Začeli so govoriti, da hodi poročat o partizanih, ki so bili v vasi in okolici. Dobivala je grozilna pisma. Ko je prejela tretje, je zadevo zaupala znancem. Niso ji vedeli svetovati nič boljšega, kakor da bi se skupaj z družino umaknila kam drugam. A Gizela je vedno odgovarjala: “Zakaj neki bi se umikali, saj nismo nobenemu storili nič slabega. Moja vest je mirna, ničesar se nimamo bati.”

stran: 027

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Logje

Februarja leta 1944 so nemški avioni preletavali dolino in verjetno vse natančno poslikali, tudi partizanske postojanke. Bila je še zima in ni bilo zelenja. Prav takrat je prišel domov iz Čedada sin Franci, star sedemnajst let. Nekega dne so spet prihrumeli in začeli bombardirati vas. Bombe so padle vsevprek. Ljudje so bežali iz hiš. Franci je v naglici pograbil nekaj svojih reči in bežal. Toda bomba je padla blizu hiše in ga zadela. Gizela je skočila k njemu, ga vzela v naročje, izgovorila molitev: “Jezus, Marija, Jožef … ” in že je bil mrtev. Druga bomba je padla na hišo. Streha se je sesula, ranilo je tudi očeta.
Vaška zavist se ob tej nesreči ni umirila. Vtepli so si v glavo celo, da je prav Gizela kriva za letalski napad. Na kvatrno nedeljo 24. 9. 1944 je vsa družina kot ponavadi odšla k deseti maši. Ko so se vrnili domov, so jih pred napol podrto hišo čakali partizani. Povedali so jim, da morajo z njimi. Komisar Lampe je ukazal: “Gremo!” Gizela je zaklicala: “Zbogom, Ložani!” in že so krenili po poti pod vrtovi v vasi. Vaščani so hiteli za njimi, da bi jih še enkrat videli in da bi izprosili usmiljenje. Toda kmalu so zaslišali ukaz poveljnika: “Izginite, drugače bom pucal!” Pri tem je ustrelil s pištolo v zrak in vsi so se v strahu polegli po tleh. Hitro so se pobrali, se poskrili v koruzi ter opazovali, kam jih bodo odpeljali. Ugibali so: morda na Robidišče, morda v Prosnid, bližnjo vas onstran Nadiže, ki se iz Logov lepo vidi. In res, opazili so, da so prišli do Prosnida in jih tam zaprli v nek senik. Okoli in okoli so postavili stražo.
Kasneje se je izvedelo, da je to opazil tudi lastnik tistega senika. Pisal se je Finež in je bil trgovec v Prosnidu. Te ljudi je poznal in je zasumil, da partizani z njimi ne nameravajo nič dobrega. Preprosil je enega od stražarjev, naj mu dovoli v senik, da bi nakrmil živino. Ta mu je strogo zabičal, da z ujetimi ne sme govoriti. Ko je gospodar prišel v senik, jih je našel klečeče. Molili so rožni venec. Tiho jim je pomignil, naj zbežijo v nezastraženo smer. Tiho so mu odgovorili: “Mi nismo nič žalega storili in zato ne bomo bežali nikamor!”
Čez nekaj ur je prišla ponje straža. Prizor so opazovali z daljnogledom trije mladi fantje iz Prosnida, ki jih je vodil Tinče. Videli so, kako jih peljejo iz vasi na Za Legrado, to je do sotočja tega potoka z Nadižo. Videli so, kako se je oddelek partizanov pripravljal na streljanje in kako je takrat sin Albin skočil v grmovje, da bi se rešil. Toda dohiteli so ga in eden od partizanov ga je s puškinim kopitom udaril po glavi, da je obležal na tleh. Potem so ga povlekli za noge in ga še živega vrgli v prepad, saj so slišali obupni krik in jok. Potem so ustrelili moža Jožeta in ga potisnili čez rob. Medtem je Gizela utegnila skrivaj odvreči v bližnji grm škapulir, ki ga je imela pri sebi, da bi pustila znamenje, kje naj jo Ložani iščejo. Na koncu so ustrelili še njo in jo vrgli za možem in sinom.

stran: 028

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Franci Lavrenčič 1927-1944

Tam so dočakali konec vojne trije loški mučenci in vsi Ložani so vedeli za njihov nečastni grob. Ko pa so naše kraje dobili začasno v oskrbo zavezniki Američani, so se domačini takoj zganili. Šli so na Za Legrado, pobrali telesne ostanke nedolžnih ljudi in jim priredili dostojen pogreb v domači vasi. Pogreb je vodil takratni župnijski upravitelj Lojze Ličen. Bilo je pretresljivo, da kaj takega Ložani ne pomnijo. Tri krste ena za drugo v sprevodu in v cerkvi. Na čelu sprevoda venec Marijine družbe, cerkev nabito polna ljudi od vsepovsod. Nobeno oko ni ostalo suho.

Spomini sestre Cecilije

Julijina zgodba je pretresljiva, kar nekaj reči pa je ostalo nepojasnjenih. Predvsem vzrok za poboj, kdo je to storil, zakaj vsa družina in ne samo gospodinja, ravnanje sovaščanov, zakaj molk? Že desetletja nam dopovedujejo, da je bilo na Primorskem drugače kot na Notranjskem ali Dolenjskem, zdaj pa tole! Res je, ni bilo tako množičnega protikomunističnega upora, bila pa je revolucija.
Odpravili smo se prav v Logje, čeprav so nam v Kobaridu napovedovali, da ne bomo nič izvedeli. Pomagal nam je župnik Močnik. Logje je naselje, ki je med breginjskimi vasmi še najbolj ohranilo prvotno obliko. Kakih sto hiš je postavljenih na ježi nad teraso s polji. Cerkev je zgoraj, skozi vas pa se strmo vije asfaltirana cesta. Potem je asfalta konec in makadamska cesta ob terasi se hitro spušča v sotesko Nadiže. Vas ni veliko drugačna, kot je bila nekoč in kot jo kaže fotografija. Lecjotova domačija je prva hiša z balkonom v sredini spodaj in spredaj. Kar ni opravila bomba iz nemškega letala, sta dopolnila potres in čas. Nekoč je v vasi živelo štiristo ljudi, zdaj pa jih samo še sedemdeset. Otrok skoraj ni, takrat pa jih je bilo samo v šoli štirideset.
Anica Rosič, suor Cecilija, je prišla na dopust in okrevanje. Živi v samostanju v Mantovi. Štirideset let je delala v bolnišnici kot usmiljenka. Čilega duha je, mladostnega obraza, zaradi multiple skleroze pa si mora pomagati s palicami. Vsako leto slabše je in ne ve, če bo drugo leto še lahko prišla. V času poboja je bila stara petnajst let. Pridružila se ji je tudi njena sestra Marija, ki sicer živi v Trstu, vendar skrbi za domačo hišo. Že prej smo izvedeli tole:
Gizela je bila doma z Robidišča, najbolj zahodno ležeče slovenske vasi, ki leži znotraj naših meja. Njene sanje so bile kmetija nekje v ravnini. Na vse načine je skušala priti do toliko denarja, da bi si jo kupila in živela bolj človeško. Postala je potovka oziroma, kot so jo imenovali, jajčarica. V besedi ni nič žaljivega, le to, da je zbirala in odkupovala jajca, pa tudi maslo in sir in še kar se je dalo dobiti in so čedaški meščani kupovali. Enkrat na teden si je pripravila poln koš, ki je bil tako težak, da ga je moški komaj dvignil. Bila je močna in zdržljiva. Nadela si je breme na rame in šla na triurno pot naravnost navzdol ob potoku, preko Napoleonovega mostu čez Nadižo, pa spet ravno toliko v breg in skozi Pradol, grapo med Mijo in Ljubijo, do Štupice v Nadiški dolini. S to bližnjico je presekala ovinek, ki ga dela Nadiža okrog gorovja Mije. Grapa je nenavadna, kot da se je razklala gora. V ledeni dobi se je s Stola spuščal ledenik skozi Kot in po dolini Soče prav do Doblarja. Ko se je tajal, je odtekala voda tod skozi v Furlanijo in izdolbla nenavadno sotesko. Ko se je ledenik raztopil, si je voda poiskala sedanji izhod in grapa se je znašla na suhem dvesto metrov nad dolino. Gizela je na drugi strani pričakala avtobus, corriero, in se odpeljala v Čedad. Bila je zanesljiva in poštena in pridobila si je stalne odjemalce. Potem je nakupila, kar ji je bilo naročeno, pa še ujela avtobus za nazaj. Pogosto jo je lovila noč, ko se je vračala skozi Pradol v domačo vas. V Kotu ni bilo avtobusa in pošta je slabo delovala. Tako je postala živa vez vaškega okolja z mestom. Zlasti se je to pokazalo med vojno. Videti je, da je posojala denar. Marsikdo ji je bil dolžan. Govorilo se je celo o zakladu. Po Francijevi smrti se je še vedno zatekala v Čedad po duhovno tolažbo. Potrebovala jo je, kajti njen svet se je s sinovo smrtjo podrl. Njene poti so postale zanjo usodne, saj drugega ji niso mogli očitati.

stran: 029

Cecilija in Marija sta vedeli skoraj vse, kar nam je manjkalo za popolno sliko:
Družina je bila izrazito verna. Mama Gizela, ki smo jo klicali tudi Zela, mož Jože - Pepi, sedemnajstletni Franci in trinajstletni Albin. Ko so februarja 1944 priletela nemška lahka letala, so odvrgla po nekaj bomb. Zela in Albin sta počakala pod velbom v hlevu, Franci pa je tekel ven in jima klical, naj bežita za njim. Takrat je počilo. Šrapnel ga je kar presekal. Umrl je tudi osemdesetletni mežnar Matija, ki je tako lepo skrbel za našo cerkev.
Govori se, da so partizani že prej vrgli bombo pred hišo. Bilo je drugače. Ko je bil Franci star deset let, je vtaknil v peč patrono. Ko je eksplodirala, mu je razneslo tri prste. Zela je bila takrat v Čedadu. Naložili so ga v koš in nesli po isti poti skozi Pradol. Na Štupci so naleteli na mater. “Kam pa vi?”, jih je vprašala. “Boš videla, kaj imamo.” V košu je zagledala bledega Francija z ovito in okrvavljeno roko. Pa so šli vsi skupaj naprej v Čedad. Ker se je dobro izteklo, je Zela podarila cerkvi tisto vazo, narejeno iz topovske patrone.
V začetku septembra 1944 je razlagala naši mami, kaj se ji je sanjalo: “Videla sem Franca, ki mi je rekel, da se bomo 24. septembra spet videli. Takrat pridem.” Partizani so prišli verjetno iz Prosnida. Na videz smo jih poznali, saj so večkrat hodili okoli. Poveljnik Lampe je bil doma z bližnjega Črnega Vrha. Sicer je bila takrat prava zmešnjava, vsi so hodili mimo, partizani, garibaldini, ozopovci, Nemci, Mongoli. A za poboj družine so se dobro pripravili. Nedelje niso izbrali slučajno. Računali so namreč, da jih bodo odpeljali med mašo, ko so vsi ljudje v cerkvi in nikogar na polju ali v gozdu. Grob za Legrado so imeli že izkopan, na cesto in k jami pa so postavili stražo. Ustrelili bi jih in zagrebli in nihče ne bi natančno vedel, kaj se je zgodilo. Pa so zamudili. Ko je zvonilo, so bili Lecjotovi že v cerkvi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pogrebni sprevod po cesti iz soteske Nadiže proti vasi – Zadaj zahodno pobočje Ljubije – Naselje, ki ga vidimo na desni strani na pobočju, je Prosnid, zdaj na italijanski strani – Pod njim soteska Legrade

Marija se spominja: Dva partizana sta prišla po cesti iz doline. Stala sem pred hišo in ju gledala. Vprašala sta me, kje je številka ta in ta. Vedela sem, katera hiša je to, pa jima nisem odgovorila. Stara sem bila sedem let in sem se ju bala. Nosila sta puški. Tedaj je prišla iz sosednje hiše majhna žena in rekla: “Tovariš. Pojdite z menoj, vas bom jaz peljala.” Prikazali so se še drugi partizani. Ko smo bili begunci v Plestiščah, sem mnogokrat sanjala, da sem šla skrivši v Logje in da me preganjajo.

stran: 030

Bilo jih je dvanajst ali trinajst, med njimi tudi partizanka. Počakali so jih po koncu maše in pobrali. Kar take, kot so bili. Ničesar niso smeli vzeti s seboj. A zbralo se je pol vasi, zlasti otrok. Vsi Ložani smo vedeli, kaj se dogaja. Leteli smo naprej, da bi videli, kam jih bodo peljali. Niso jih zvezali. Mož in žena sta se držala pod pazduho, zraven pa Albin. Komisar nas je odganjal: “Bejšte nazaj!” Ker ni pomagalo, je ustrelil v zrak. To je zaleglo. Pepijeva sestra Lojza se je skrila v osirk (koruzo) in opazovala, kam jih peljejo, ali na Robidišče ali proti Plestiščem. Takrat se je tja lepo videlo. Šli so v dolino v sotesko in se izgubili izpred oči. Končno jih je zagledala spodaj, kako gredo čez Legrado, pa navzgor v Prosnid. Tam je bil že konec njihovega področja in smo upali, da ne bo tako hudo.
Filež je bil njihov daljni sorodnik in ravno v njegov senik so jih zaprli. Pripravljal jim je beg: “Ko bom dal znak, stecite tja in tja!” Takrat je bil v tej vasi duhovnik Eugenio Dorbolo, doma iz Špetra v Nadiški dolini. Spovedal jih je in verjetno tudi obhajal. Tudi v Logeh je že bil in je lepo govoril slovensko. Še pred polnočjo so jih peljali nazaj, češ da se vračajo domov v Logje. Hudo je deževalo, kljub temu pa je šla za njimi prosniška žena. Hotela je videti, kaj bodo naredili. Kljub dežju in temi se je videlo, kam gredo, ker so si svetili. Šli so navzdol proti Legradi. Žena je čakala in čez čas zaslišala streljanje in vekanje. Vrnila se je v vas in povedala: “Brez druzga so jih ubili. Nekši partizani so prišli nazaj, nekši pa naprej v Logje, kjer so začeli ropati po hiši. Lenko Dankič, ki je stanoval zraven, je videl, kako svetijo po hiši.”

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ovinek pri prvih hišah v spodnjem delu vasi

Tri dni se ni vedelo nič. Tata od Marije Štalonove, Pepijev brat, je hodil okrog in govoril: “Ježeš, jaz nič ne vem! Nič nam niso povedali, tri dni že manjkajo.” A takrat se nekateri že vedeli, kje so. Marinčev Tone je že drugi dan pasel krave ob Legradi. Imeli smo skupinsko pašo in tega dne je bila za raboto z njim domačinka iz vasi. Ko sta tako odganjala in zavračala krave, se je spomnila: “Pojdiva pogledat, če niso tukaj!” Najprej sta našla križec, nato pa razkopano zemljo na desni strani potoka. Pomeni, da so se s Prosnida spustili v sotesko in šli po kamnih čez vodo. Na loškem svetu so jih pobili, ne na prosniškem. O svojem odkritju nista nič povedala. Potem se je Gizelini sestri v sanjah prikazala mrtva sestra: “Pojdi dol za Legrado in nas poišči!” In res je našla grob nekaj deset metrov od potoka. Povedala je bratu: “Tam so.” Prosili so za prekop, pa niso dovolili. Ravno Rafael Lampe je bil, ki je prepovedal karkoli. Pa so vseeno postavili križ.

stran: 031

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pri cerkvi – Cesta se je razširila – zadaj Sleme

Partizani so prihajali v hišo in odnašali kar nekaj dni. Ko so si nabrali dovolj zase, so prodajali, kar je še ostalo: posteljnino, posodo, pohištvo. Pobrali so prav vse, kar se je dalo odnesti. Ni ostalo drugega kot vrata in okna.
Zgodilo se je, da je šla k zdravniku v Gorico mama od Mirke, tiste, ki ima zadrugo. V čakalnico je prišel neki mož in hotel naprej. Zaustavila ga je in mu rekla:
“Ne zamerite, a jaz ne morem več čakati, sem daleč. Če avtobus izgubim ob tretji uri, bom morala tukaj ostati, sem iz Breginja.”
Mož se je pozanimal, če prav iz Breginja. “Ne, iz Logov!”
Nadaljeval je: “Alora, ste poznala tisto družino, ki so jo pobili med vojno? Bil sem med njimi, ki so jih čuvali tisto noč. Ali veste, da smo iskali tisto zlato. Vse smo pretaknili, posebej tam, kjer so imeli prašiča. Tri dni centimeter za centimeter, pa nismo nič našli.”
Odgovorila mu je: “O teh stvareh ne vem nič.”
“Nismo mi krivi, da se je to zgodilo, ampak domačini. Ti so zahtevali njihovo smrt.”
Odvrnila mu je: “Ne zamerite, a domačini niso sodniki. Ni tat samo tisti, ki krade, ampak tudi tisti, ki drži žakelj.”
Naša mama in tata sta vedela za list, na katerem je bila napisana zahteva, naj Lavrenčičevo odstranijo. Sledili so podpisi petih vaščanov in sta tudi vedela povedati, čigavi. Zakaj so jih pobili? Pričakovali so, da bodo prišli do kakšnega solda. Notri smo bili napisani tudi mi, Žvonglini in Vodanci, tudi z nami naj bi obračunali.
Take reči smo doživeli takrat. Pa tisto, ko so februarja 1945 zažgali Stanovišče in ubili toliko ljudi. Nemški zakon je bil nečloveški. Vedelo se je, kaj se bo zgodilo, če bodo napadeni iz zasede. Na kamionetu so bili trije njihovi policaji, ki so se peljali gor v Breginj. Ni bila večja enota v akciji, kot trdijo sedaj. Ko so se vračali, jih je pričakal partizan in podstavil bombo na pot ali mino, kakor se že reče. Ob eksploziji je eden od Nemcev umrl. Tisti partizan si še danes ne upa domov. Govorijo, da živi v Holandiji. Pobrali so dvanajst mož. Drugim so ukazali: “Rešite se, kdor se more!” in požgali vas. Reveže so gnali dol po Borjani. Na poti so srečali borjanskega župnika. Dovolili so, da je šel z njimi in je vse spovedal. Ko so prišli k ostankom porušenega mostu na drugi strani Borjane proti Kobaridu, so župnika poslali nazaj, potem pa streljali. Le enega so spustili. Najstarejši, oče Marijine tašče, jih je moral pometati pod most. Nazadnje so ustrelili še njega. Tam boste na levi strani ceste videli eno lapido, kjer so napisani. Stanoviščani tega dne ne bodo pozabili. Vsako leto zberejo denar za mašo, ki jo imajo za obletnico.
Zela ni izdala nikogar! Partizani se niso skrivali. Nemci so jih iz svojih letal videli, kako se sprehajajo med vasmi. Bila sem na pogrebu, ki je bil 1. septembra leta 1945. Hitro so to storili, čim so dobili dovoljenje za prekop. Drugi sicer trdijo, da kasneje, a mene naslednje leto ni bilo več doma. Navsezgodaj so šli s krstami ponje. Nekaj mož, med njimi tudi Zelin nečak. Ni bilo treba globoko kopati. Na vrhu je ležal Pepi, nato Albin, najbolj spodaj pa Zela. Pričakovali so, da bo hudo, in so pogrebcem dali pijače. Pa mrtvi sploh niso imeli duha. Bili so kot posušeni. Ilovica in pesek. Krste so privezali na kol, kot je to navada, da so jih zibali. Vidi se na fotografiji, pa tudi ženske v breginjskih nošah s črnimi rutami in oblekami do tal. Ljudi je res veliko, saj so jo kot jajčarico poznali vsi v našem Kotu. Tudi duhovnik Ličen, ki jih je pokopal, ni pričakal osvoboditeljev, podobno kot ne kobariški dekan Alojzij Pavlin, sicer zaveden Slovenec in poštenjak. Kot še nekaj primorskih duhovnikov sta se raje umaknila na zahod.

stran: 032

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Napoleonov most čez Nadižo

Naša družina je tudi bežala, oče, mama in vsi otroci. Samo deset dni prej so povedali in prevoza ni bilo. Oče je rekel, da komunistov ne mara in noče živeti pod njimi. Pa smo šli. Vse smo morali nesti. Takrat jih je šlo veliko čez. V teh krajih je potem zavladala še hujša revščina in celo lakota. Naša soseda, ki je bila prej rdeča do kosti, je govorila: “Nam niso tako obečevali.” Dokler leta 1954 niso malo odprli meje, se ni dalo nič prodati in nič kupiti. Ljudje so trpeli. Zaslužka ni bilo. Celo črne borze ni bilo. Krave smo imeli, mleka tudi, a ni bilo pašte in ne kruha. Maslo smo prej v Čedadu lepo zamenjali za drugo hrano.
Na grobu je bila lapida, na kateri je bil napisan Franc Lavrenčič, dijak. Zraven pa je bil grob njegovih staršev in brata. Samo križ. Čez nekaj let je plošča izginila. Na križu so bila napisana imena in datum, z leti pa je to obledelo in izginilo. Les pa dolgo zdrži.
Pa še to: Napoleonov most je v resnici Rimski most in tudi ni res, da stoji na Podbeli, saj stoji na loškem svetu in tako ga je treba imenovati. O bella Venezia, vedno sem huda, kadar berem, da piše drugače!

Zaključek

Če boste skušali najti stezo, po kateri so hodili Zela in drugi domačini po bližnjici v Čedad, se vam ne bo posrečilo. Na planinski karti Zahodnih Julijcev je sicer še označena s pikicami, v resnici pa je ni več. Pobočja prerašča gosto grmičevje in drevje. Z vasi Logje greš po terasi, kjer so bile nekoč skrbno obdelane njive, danes pa nepokošena trava. Le nekaj njiv je videti z lepo koruzo, kar pomeni, da je zemlja plodna, saj je nekoč hranila štiristo ljudi. Če ne greš po cesti, se lahko prebiješ navzdol samo ob hudournem potoku in prideš naravnost na Napoleonov oziroma Rimski most. Skrit je med divjo in živo vegetacijo, kot bi bil na tihomorskem otoku. Nad njim na drugi strani je nova cesta, ki pelje v Robidišče. Na Pradol ne prideš več, saj je že na začetku grape državna meja. Pričakoval bi, da bo šla po grebenih kot drugod, tu pa nenaravno in ostro sili proti nam in še bolj oži področje Robidišča, najbolj zahodne vasi v naši državi.
Ni več senožeti, kjer naj bi se pasle krave, do potoka Legrade se ne da priti, ker je breg tako gosto zaraščen, da se ne pride skozi. Samo stara cesta, ki se spušča z vasi, pa čez Nadižo in navzgor do nove ceste proti Robidišču. Rast ob njej je tako bujna, da ni nobenega razgleda, kot bi bila speljana skozi pragozd. Tudi pot proti Prosnidu, po kateri je pred smrtjo šla družina, se je zarasla.
Šlo je za pravo razbojništvo po ustaljenem receptu. Pomoriti lastnike in se polastiti njihovega imetja. Potem pa žrtvam, ki se ne morejo braniti, naprtiti krivdo. Zdaj pa zahtevajo, naj pustimo mrtve, da počivajo v miru, kot da sprava pomeni pozabljenje. To spoznamo že na vaškem pokopališču, kjer so jih bili pokopali. Grobove prerašča visoka trava, le nekaj je urejenih, pa še to ponesrečeno. Lepše je videti lesene križe, ki prevladujejo. Napisi na njih so obledeli. Kateri od njih stoji na grobu nesrečne družine, ni videti in tudi nismo izvedeli.
Kajti Ložani so molčeči. Le malo se družijo med seboj, še celo nočejo ničesar slišati o poboju družine. Saj so jih krščansko pokopali in zbrala se ni samo vsa vas, ampak so prihiteli ljudje iz bližnje in daljnje okolice. A čutijo, da sramota ni izbrisana. Kajti med njimi so bili tisti, ki so zahtevali smrt. Še več. Potem, ko so žrtve zmetali v jamo ob potoku Legrada in jih plitvo zagrebli, jih niso objokovali kot v grški tragediji, ampak so se zgrnili v njihovo hišo in od partizanov poceni kupovali naropano blago.

stran: 033

Molk je škodljiv. Razjeda od znotraj. Vendar ni prave volje, da bi prišla resnica na dan. Pred leti, torej že v času parlamentarne demokracije in po razglasitvi slovenske države, je delala na Robidišču mlada zgodovinarka. Raziskovala je, zakaj pred priključitvijo k Jugoslaviji pa tudi kasneje množični beg čez mejo, ko so cele družine bežale na zahod. Na Robidišču, kjer je nekoč živelo preko sto ljudi, jih je samo še devet, med njimi nobenega otroka. Obračala se je na ljudi v Breginju in Kobaridu, da bi izvedela kaj več.
Nekje so ji namignili: “Kaj pa, ali vam kaj povedo, kako je bilo kaj med vojno tam gori? Ali je to posledica kakšnega strahu?”
“Ne, zanimivo, nič mi ne povedo. Slutim pa, da je nekaj bilo.”
Ko je izvedela za zgodbo o poboju, je bila sprva voljna, da jo vplete v svoje delo, potem jo je na lepem zapustila raziskovalna radovednost. Da se ne tiče njene teme. K tistim ljudem je ni bilo več blizu.
Pa nam dopovedujejo, naj prepustimo zgodovino zgodovinarjem!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Spomenik talcem v Borjani