Avtor: Justin Stanovnik

stran: 001

Čas teče neprestano in neustavljivo. V enajsti odi prve knjige pravi Horac svoji prijateljici Leukonoi: Glej, ko tako govoriva, že nama je ušel delček zavistnega časa. Da bi trenutek obstal, tega ni mogoče ne izsiliti ne izprositi. To spoznanje je nagnilo mračnega filozofa iz Efeza Heraklita, da je izrekel znani stavek, da ni mogoče stopiti dvakrat v isto reko. To je torej ena zgodba o času: trenutek, ki je sedaj in tu – toda, kaj pomeni sedaj in tu – že naslednji hip, če ne že prej in vmes, izgine človeku izpred oči in postane delček tega, čemur potem pravimo preteklost. Ko pravimo o trenutku, da zbeži ali izgine, dajemo vtis, kakor da mislimo na gibanje ali premikanje. A je to le vtis, ki se mu zaradi našega obstajanja v prostoru ne moremo izogniti. Bolj primerno bi bilo reči, da se je zgodilo nekaj drugega: to, kar je še pravkar imelo možnost, da s sabo nekaj naredi, in to, s čimer smo pravkar še mi imeli možnost, da z njim nekaj naredimo – ta možnost je prenehala obstajati. Ko pravimo, da je trenutek postal del preteklosti, povemo pravzaprav to, da je postal del brezkrajnega steklenega gozda, nepremičnega, v večni čas nespremenljivo obstajajočega. Samo Bog, ki dela vse novo, se lahko nanj vsak čas ozre. Nekoč ga bo odrešil v celoti.
To je torej ena zgodba o času. Obstaja pa še druga, ki je od prve drugačna, čeprav ji ne jemlje nič od njene resničnosti. Možno jo je ugledati, sestaviti in pripovedovati, če do časa vzamemo večjo razdaljo in spremenimo predmet zanimanja: če nas ne zaposluje več radikalna minljivost konkretnega, ampak želimo na večjem loku tega, kar je minilo, in tega, kar se pričakuje, odkriti stvari, ki nas z vztrajnim in ponavljajočim se izkazovanjem svoje sličnosti prepričujejo o tem, da obstajajo večji in enotni časovni sklopi. Takoj nam ob tem tudi postane jasno, da stavek, ki pravi, da ni mogoče stopiti dvakrat v isto reko, hkrati drži in ne drži. V nekem realnem in ne izmišljenem smislu lahko stopimo v isto reko večkrat.
Spričo povedanega bi lahko povzeli, da čas pulzira v dveh ritmih ali da imamo pravico govoriti o dvojnem času. Če bi kdo predlagal, da bi enemu času rekli človekov osebni čas, drugemu pa človekov zgodovinski čas, bi se nam zdelo, da bi s tem poimenovanjem za začetek lahko shajali.
To, kar se človeku kot enkratnemu bitju, ki čuti in misli, najtanjšega in najfinejšega zgodi, je vse vezano na trenutek in na minljivost. Dragocenost dajeta stvarem redkost in, začuda, tudi kratkotrajnost. Če na hribovskem travniku sredi zelene trave zagledate nežen rumen cvet: ali ne bo njegove lepote, bolj kot vse drugo, povečalo usmiljenje, ki se bo v vas zbudilo, ko ga boste nekaj časa gledali? Sedaj je še tu, a ko bo sonce, ki ga je pravkar obsijalo, na najvišjem nebu, ga mogoče že ne bo več. Nekako veste: njegova lepota žari od poljuba, ki mu ga je dala smrt. Življenje slehernika – to, kar je ali kar je bilo življenje njegovega življenja – sestoji iz redkih smrti zapisanih trenutkov, ki živijo potem samo še v oslabeli moči spomina, dokler nazadnje ne dogorijo in njihovega pepela ne raznese veter.
Enota zgodovinskega časa je doba. Ko so se ljudje ozirali v preteklost – iz čistega veselja do védenja ali pa zato, da bi sebe bolje razumeli – so opazili, da so njeni prebivalci daljši ali krajši čas mislili, govorili in delali tako, da je v tem mogoče videti en način. Opazili so, da obstajajo dobe. Imena, ki so jih posamezne dobe dobile, so zgoščen opis tega načina. Včasih so ta imena postavljali posamezniki, ki so določenemu času posvetili toliko pozornosti, da so ga nazadnje zagledali v njegovi izstopajoči posebnosti in mu v skladu s to posebnostjo dali ime. Tako je sredi preteklega stoletja nemški zgodovinar Johann Gustav Droysen videl čas med Aleksandrom Velikim in Avgustom kot nekaj posebnega in tistim trem stoletjem dal ime helenizem – ime, ki se je uveljavilo in ostalo. Večidel pa so imena dob izid dolgega zgodovinskega procesa, v katerega so posegla prizadevanja mnogih ljudi. Ko so duhovni nasledniki angleškega zgodovinarja lorda Actona, ki je konec prejšnjega stoletja postavil temelje za Cambridge Modern History, premišljevali, katero ime naj bi v tem impozantnem zgodovinarskem podjetju nosil naš sedanji čas, so se odločili, da mu dajo ime doba nasilja. Da ima pri označevanju dobe veliko vlogo tudi samorazumevanje ljudi našega časa, vidimo, če pomislimo na literarni načrt, ki ga je v prvih letih po drugi svetovni vojni naredil francoski mislec in pisatelj Jean-Paul Sartre. Svojemu načrtu, sklopu štirih romanov, je dal značilen naslov Pota svobode; nič manj značilen ni prvi roman v tem sklopu z naslovom Doba razuma. Oba pojma, Svoboda in Razum, sta se Sartru zdela primerna, da ju izpiše nad svojim časom. Morda je pri tem odveč dostavljati, da je kot umetnik oba pojma koncipiral v njuni filozofski in pragmatični vprašljivosti.

stran: 002

Nekaj važnega bi o pojmu dobe ali zgodovinskega časa povedali, če bi pokazali na njegovo bistveno političnost. Zgodovinski čas je politični čas, če razumemo besedo politika v njenem najširšem pomenu, se pravi, če sledimo Aristotelovi misli, da je polis edini kraj, kjer se človekove specifične možnosti razvijejo v polnost. Zgodovinski ali politični čas ne zajame človeka zgolj v njegovi skupinskosti ali družbenosti, ampak tudi v njegovih ekonomskih aspiracijah in v njegovi duhovni in kulturni ustvarjalnosti. Zgodovinski ali politični čas je prostor, katerega oblikuje in v katerem se oblikuje integralni človek.
Ker zgodovinski čas ni delo posameznika – s čimer seveda ne zanikamo dejstva, da imajo nekateri pri njegovem oblikovanju neprimerno večji delež kot drugi – ampak nastaja iz mnogih gledanj, teženj in želja, je večplasten in sestavljen, kar mu jemlje enostavnost in preglednost. Čeprav je delo človeka, se pred človeka postavlja kot vprašanje. To vprašanje je toliko težavnejše zato, ker tako nastali čas ni zgolj seštevek mnogih gledanj, teženj in želja, ampak je nekaj organsko novega in presežnega. Njegova novost – njegova neznanost – izhaja iz sotvorjenosti, v kateri se je znašlo mnogo misli in volj.
Zgodovinski čas – pri tem mislimo na njegovo notranjost – je nekaj, kar je treba odkriti. Če kdo začuti, da bi kot človek moral razumno in odgovorno živeti, se nujno tudi zave, da se temu opravilu ne bo mogel izogniti. Če se človek prepusti času, ne da bi se prej prepričal, iz katere snovi je, kaj ga v notranjosti žene, v katero smer gre, obstaja možnost, da ga čas zgrabi in odnese in odloži na kraju, na katerem se sam ne bi nikoli hotel naseliti. Vsa zgodovina je polna takšnih primerov, za stoletje, ki se izteka, pa lahko rečemo, da vemo dvoje: da se še nikoli prej ni čas z ljudmi tako kruto poigral in da mu ljudje tega še nikoli prej niso tako brez vsakega pridržka in brez vsakih vprašanj dovoljevali. Če bi vse to malo bolje razumeli, potem stoletju, ki se poslavlja, ne bi dovolili, da odide od nas, preden ne bi izrabili edinstvene priložnosti in se dali od njega poučiti, kaj se pravi biti v zgodovini.
Kaj nam torej to stoletje lahko pove o tem, kakšna vprašanja si moramo postaviti, da bomo nekoliko bolje razumeli svoj sedanji čas? Na zunaj ga seveda poznamo, saj nas mediji obveščajo o vsem, kar se zgodi. Toda ali zato tudi že vemo, zakaj se dogajajo prav te in te stvari in ne druge in zakaj se dogajajo prav tako in tako in ne drugače? Ali poznamo notranjo sestavljenost svoje sedanjosti in njeno logiko? Ali smo se potrudili in identificirali sile, ki v njej delujejo: kaj jih nosi, katere papirje lahko pokažejo. Te stvari moramo dognati, če si hočemo pridobiti osnovno kompetentnost za obstajanje v svojem času. Predvsem pa bi se morali potruditi in se dotipati do središča, tako da bi si lahko rekli: v to konvergentno točko merijo vse, sicer tako različne in raznotere sile s površja. V tej točki je izpisana faktura dobe, tu bo treba iskati informacije za njeno ime. Samo z razumevanjem tega središča, samo z osvojitvijo tega imena bomo mogli razumeti ves čas hkrati, sicer bomo obsojeni na večno tekanje od pojava do pojava – na zasilnost, delnost, začasnost.
Vprašajmo se sedaj, kaj bi utegnilo biti v središču našega časa. Odločimo se in recimo: nova politika. Lahko bi poiskali kako bolj učinkovito sintagmo, a ostanimo pri tej, ki smo jo ponudili: nova politika. Toda, katera politika je tu mišljena in v čem naj bi bila njena novost? Poizkusimo!
Če bi hoteli razumeti moderno Evropo od renesanse dalje, bi morali v resnici poznati eno samo zgodbo: zgodbo, ki bi pripovedovala o razvoju novoveškega razuma. Za začetek povzemimo v skopih črtah to zgodbo, kakor nam jo pripoveduje Charles Taylor v eseju Humanizem in moderna identiteta.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mostovi in ljudje Mirko Kambič

Odkritja – v resnici to niso bila samo odkritja, bile so tudi odločitve – ki jih je razum dosegel o sebi, so modernemu človeku omogočile, da je vzpostavil nov odnos do sebe in do sveta. Človek je postal subjekt, v novem in poudarjenem pomenu te besede. To pomeni, da se ni več utemeljeval v biti zunaj sebe, ampak v tem, kar je našel v sebi. V sebi, v svoji notranjosti pa je našel izvore popolne negotovosti. Te je fiksiral v matematične teoreme in z njimi odločal o tem, kako stvari so. Stvari so takšne, kakor jih more videti, oziroma, kakor jih postavlja matematika, ki je sedaj postala temeljno in univerzalno védenje. Temu človeku pravi Taylor “distancirani subjekt” – subjekt v razdalji do sveta.

stran: 004

Ob takih izhodiščih je razvoj, razumljivo, šel v smeri vedno večje avtonomnosti človeka. Človek je postal zadnji razlagalec sebe in sveta – ne samo razlagalec, ampak tudi razpolagalec. Ko je potem Francis Bacon naredil še korak dlje in naredil tehnični dobiček za edini kriterij pravilnega spoznanja, so se na široko odprla vrata instrumentalnemu umu. Sprožil se je celotni “prosvetljenski mehanizem” in človek je dosegel stopnjo, ki jo Taylor označuje za “hybris totalnega razpolaganja z življenjem”.
Da so se ustvarile take razmere, je Evropa potrebovala dvesto ali tristo let – odvisno od tega, kam postavimo začetek zgodbe. Potem pa je prišla Katastrofa. Ta se je mogla zgoditi v zgodovinskem miljeju splošnega evropskega razvoja, kakor smo ga nakazali. Imela pa je tudi svoja izhodišča in svoje vzgone. Zato moramo o Katastrofi, še preden jo identificiramo, povedati dvoje bistvenih reči: Prvič, bila je posledica evropskega razvoja in ne bi bila možna brez tega razvoja – ko pravimo razvoj, mislimo predvsem na razvoj uma, oziroma njegovega samoumevanja – ali drugače povedano, Katastrofa je bila sad moderne. Druga bistvena stvar pa je ta, da so za Katastrofo bili potrebni posebni ljudje, ki so nastajali, se razvijali, se ozaveščali, se organizirali na črti, ki pelje od francoskih jakobincev do ruskih leninskih boljševikov. Katastrofa je bila hkrati moderna, ker je rastla iz duha moderne, obenem pa je bila udar na moderno, izveden s sredstvi, ki so bili zunaj moderne. Bila je izstop iz moderne.
Kaj pa se je pravzaprav zgodilo? Distancirani subjekt je v konvergentni točki svoje ekstrapoliranosti zagledal možnost povsem novega obstajanja: popolne samozadostnosti in absolutne nevezanosti. To je bil čisti upor, ker je bil upor duha. Empirične kategorije – partija, proletariat, revolucionarna teorija – so bile samo ohišje za najradikalnejši non serviam – ne bom služil – kar jih je bilo spočetih in izrečenih v tej civilizaciji.
Ko je nekdanji distancirani subjekt izničil še zadnje referenčne točke, ki bi ga lahko obvezovale ali k čemu opominjale, ko se je znašel v svetu popolne samosti in neodvisnosti, se je lahko posvetil realizaciji ideje, ki ga je nosila. Ta ideja je bila volja do moči.
Tako so v začetku stoletja začeli rasli totalitarizmi, najprej v Rusiji, potem v Italiji in Nemčiji: komunizem, fašizem, nacizem. Politološka veda je izdelala dokaj zanesljive kriterije za odločanje o tem, kdaj moremo kak režim označiti za totalitarnega. Mi se z njimi tu ne bomo ukvarjali. Naše razmišljanje nas pošilja v drugo smer, če hočemo priti slednjič do tega, da izvemo, kaj je to nova politika in zakaj naj bi bila v središču naše sedanjosti.
Komaj je treba razlagati, zakaj smo od treh totalitarizmov za temo svojega razmišljanja postavili komunizem. Prvič je to edina totalitarna varianta, ki se je uveljavila v našem prostoru in v nekem smislu – ironičnem – postala slovenska. Drugič pa geneza boljševiškega komunizma najbolj ustreza našemu opisu, saj je od vseh treh ta najbolj vezan na moderno. Fašizem in nacizem poleg najprimitivnejše mitologije nista iskala miselne utemeljitve in predstavljata pozicijo čiste brutalne sile, komunizem pa je iskal utemeljitve za svoj projekt v politični, ekonomski in sovialni teoriji, ki je nastala v globokih nedrjih moderne. To pa je za naše umevanje partije in njene politike bistvenega pomena.
Seveda je bila komunistična politika tudi takšna, kot je bila politika vseh totalitarizmov. Brez tajne policije, brez kontrole nad mediji, brez kontrole nad vojsko, brez kontrole nad gospodarstvom ne bi mogel obstajati nobeden. Komunisti pa so poleg tega imeli še ideologijo, ki se ni morda omejevala na revolucionarni program in njegovo pragmatiko, ampak je odgovarjala tudi na vprašanja, kaj je človek, kaj je družba, kaj je svoboda, kaj je jezik, kaj je zgodovina, kaj je država – celo, kaj je narava. Morda se še kdo spomni, kako smo se sredi sedemdesetih let čudili, ko je Kardelj nekoč mimogrede oznanil, da je sreča stvar vsakega posameznika. A tako, smo si rekli, ali ni tudi za to že preskrbljeno? (Oziroma, bo, zakaj v ideologiji sta besedici “je” in “bo” zamenljivi.) Ali bo sedaj celo za srečo moral skrbeti vsak sam? Nismo mogli verjeti, da je Mojster za trenutek tako zelo izgubil živce. Ideologija je imela prostor za vse tiste kategorije, za katere ga je imela nekoč metafizika. A s to razliko: nekdanja metafizika se je za odgovore na vprašanja, ki se zastavljajo človekovemu umu, bojevala “v poslušnosti biti”, kot bi rekel Ajshil, ideologija pa je te odgovore postavljala. Zato ravno je bila ideologija. Postavljal jih je emancipirani, od vsega odvezani, podivjani subjekt. Komunistična ideologija je čutila, da mora še biti opica metafizike.
Zakaj je bila za komunistično partijo tako važna ideologija? Iz dveh razlogov. Prvič je sama, kot rečeno, izhajala iz moderne, tam pa je vse, kar je duhovno legitimno obstajalo, hotelo predvsem vedeti. Védenje je bila norma, ki je delovala takorekoč samodejno. Ideologijo so komunisti podedovali po moderni, z njo so se izkazali, da so dediči moderne. Drugič pa so komunisti uvideli, da ideologija daje edini prostor, s katerim more partija legitimirati sebe in svoj zgodovinski nastop. Ideologija je bila izvrstno sredstvo za obvladovanje ljudi. Kot spremljevalno okoliščino je tu treba navesti naslednje. Ko so v moderni – zlasti proti njenemu koncu – nekateri zapuščali pozicije zadnje temeljenosti v Bogu in metafiziki, se jim je zdelo, da morajo to zaradi osnovne racionalnosti nujno narediti, a so to počeli z obžalovanjem – vsaj notranjim. Zapuščali so vero, a jim je bilo zanjo žal. To pa pomeni, da je, čeprav vere več ni bilo, potreba po veri še bila. Na nekakšni veri – in to je ideologija bila – je bilo mogoče graditi oblast.

stran: 006

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Vzporedna rast Simon Dan

Tudi slovenski komunisti so pol stoletja vladali na nečem, kar je bila nekakšna vera. Če hočemo torej označiti tisto zgodovinsko dobo, ki ji je vladala komunistična politika, potem bomo rekli, da je nad njenim nebom bila izpisana komunistična vera ali ideologija. Partija je imela moč, da je to ideološko vero sankcionirala. To je, poleg dejstva, da je še ni zajela korozija, znatno prispevalo k njeni veljavi. A važno je to, da je komunistična vera šla v znamenju trditev in ne vprašanj, v znamenju pritrjevanja in ne skepse. V panteonu ideoloških božanstev je bilo tudi mesto za svete knjige. Te so bile sedaj središče. Kdorkoli je govoril v javnosti, se je moral sklicevati nanje, kdorkoli je hotel postati uslužbenec imperija, je moral na te knjige položiti roke. Kdor tega ni mogel ali hotel, ni mogel govoriti v javnosti in ni mogel postati uslužbenec imperija. Moral je molčati. To, kar je bilo javno – to, kar je v pravem pomenu besede sploh bilo – je bilo homogeno, enoumno, enotno. Eno je bila prvina, ki je uravnavala osnovni metabolizem komunistične politike.
Bankrot komunizma ob koncu osemdesetih let nas je vse presenetil, ne samo s tem, da je prišel, ko ga še ni nihče pričakoval, ampak tudi s tem, da je šel tako rekoč mimo. Da se je tako velika stavba podrla s tako malo hrupa, tega ne samo da ne moremo razumeti, ampak se te nenavadnosti čisto še zavedeli nismo. Ko govorimo o velikosti stavbe, mislimo na izrojene in nenormalne rituale, ki so se opravljali še takrat, ko se je postavljala, pa tudi potem, ko je že stala, zlasti pa mislimo na velikansko količino življenja – človeškega življenja – ki se je investirala v njeno izgradnjo. V temelje te neznanske in odurne piramide je bilo vzidanih dvanajst tisoč mladih slovenskih fantov, sto tisoč ljudem je bilo vzeto imetje, ki so ga z delom in varčnostjo zbrali mnogi rodovi, nekaj stotisoč ljudi na enkrat ni smelo več živeti tistih oblik osebne in politične svobode, ki smo jo Slovenci v zgodovini kot narod dosegli, brez števila ljudem je bila vzeta čast, pol stoletja so se z vseh razglasnih postaj imperija sramotili tisti, ki so največ storili za to, da je slovenski narod ohranil jezik in osnovno svobodo, da je ostal v civilizaciji, da je sploh obstal. In ko se je ta stavba, tako zgrajena in tako vzdrževana, podrla, se ni zgodilo nič. Vedelo se je, kdo so bili inženirji, upravljalci in stražarji, kdo so bili vohuni in služabniki, a se ni zgodilo nič. Zakaj se ni zgodilo nič, bomo nekaj povedali v nadaljevanju, sedaj pa premislimo nekaj drugega.
Rekli smo, da so komunisti vladali z ideologijo, dokler je čas tako vladanje dopustil, podpiral in morda celo zahteval. Ko pa se je na ideologiji zgrajeni in vzdrževani tempelj sesedel, je bilo jasno, da, če mislijo komunisti vladati še naprej, na podlagi ideologije tega ne bodo mogli več početi. Čas ideologije je minil, ideologija se je diskreditirala. In tedaj se je zgodilo nekaj, kar nam je vzelo sapo.
Da bomo to, kar se je zgodilo, mogli vsaj malo razumeti, moramo napraviti kratko digresijo o kulturi. Irski pesnik W. B. Yeats je v pesmi Drug prihod povedal nekaj bistvenega o krizi, v kateri se je znašla evropska civilizacija. Bistvo krize, pravi Yeats, je v tem, da “središče več ne drži”. Bistvo kulture ali civilizacije je namreč v tem, da obstaja neko središče, ki s svojo duhovno močjo veže stvari nase in jih tako vzdržuje v redu. Pomembno pri tem je to, da središče deluje z drugo močjo in ne z močjo sile in nasilja. Če na osamljeni cerkvici na robu hribovske vasi opazite gotske stilne elemente, takoj pomislite, da so posnetek, pogosto neroden in malo vešč – nekih elementov v nekem središču, nekaj tisoč kilometrov oddaljenem, kjer se je ta slog nekoč začel in bil pozneje prignan do perfekcije.
Kultura, ki je tako avtentična, da posluša vrednostno superiorne vzore središča, ustvarja nekaj zelo dragocenega: enotnost, ki je nujna prvina prostora, da se v njem lahko razvije človekova normalnost. Brez te enosti začne človek bežati od sebe, dokler se nazadnje ne znajde v neznosni odtujenosti od sebe, potem od ljudi, nazadnje tudi od sveta. Človek pride do tega, da se ne razume več.
Ko je ideologija propadla in so na njenih ruševinah začele rasti ali nove ali nekdaj zatrte oblike avtentične kulture, je komunistom postalo na mah jasno, da se politika, katere edini vzgon je volja do moči, z rastjo avtentične politike in kulture ne bo mogla meriti. In tedaj so naredili to, kar nas je tako zelo osupnilo. Ljudje, ki so še ravnokar forsirali veljavo centra – ideološkega, postavljenega, imanentnega – so sedaj postali strastni in nestrpni zanikovalci vsakega središča in celo ideje središčnosti. Uvideli so namreč, z lucidnostjo zgodovinskega pomena so uvideli, da je sedaj njihova politična prihodnost samo v brezsrediščni in fragmentarizirani družbi. To pa sta dve zelo različni drži. Intuicija sveta kot enost in intuicija sveta kot mnoštvo in razpršenost se iztečeta v dve nesoobstojno različni drži. V naravnem, recimo temu, normalnem človeku istočasno ne bi mogli obstajati. Ko so komunisti izvedli prehod iz ene drže v drugo – to vrhunsko akrobatsko vajo – so dokazali, da je to možno. S tem so o sebi spet nekaj povedali. Pokazali so na osnovno značilnost svojega zgodovinskega angažmaja: na svojo poljubnost, na svojo nevezanost na naravo in življenje, na svojo artificialnost. To so samo druge besede za odlepljenost, distanciranost, emancipiranost, o čemer smo govorili prej.

stran: 007

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Pozna jesen Simon Dan

Nova politika, nova strategija. V uvodu smo se prepričali, da je za zgodovinski čas nadvse pomembno, da pridemo do njegovega središča – do ugotovitve, za kaj v njem v bistvu gre. Če je naša analiza pravilna, če se v tem, kar smo našli in povezali, nismo preveč motili, potem smo sedaj pri tem središču. Na kratko bi ga bilo mogoče takole opisati. Zgrmetje komunističnega projekta nosilcev volje do moči ni pretreslo, da bi začeli misliti na odhod s foruma. Odločili so se za novo strategijo, ki je sad spoznanja, da bo, kakor je bilo nekoč mogoče na ideologiji, sedaj mogoče postaviti oblast na razsrediščeni in fragmentarizirani družbi. Tej bistveni lastnosti smo dali ime nova politika.
Vrednost neke podmene je odvisna od tega, koliko je v stanju razložiti svet, o katerem govori. Če se ozremo okoli sebe, bomo kmalu videli, da nam cela vrsta nenavadnih in presenetljivih reči postane razumljiva, če jih pogledamo v luči podmene o novi politiki.
Zakaj so na primer komunisti – beseda komunisti je še vedno najkrajša, najnatančnejša in najbolj vsebinska oznaka za sedanji novolevičarski duhovni in politični agregat, zlasti še, če nismo pripravljeni pozabiti, da ga energetsko napaja volja do moči – zakaj so komunisti preprečili v novi šolski zakonodaji osemletno gimnazijo? Preprosto zato, ker so se zavedali nevarnosti, ki bi jo pomenila zanje edina ustanova, ki je v stanju proizvajati kompetentne intelektualce. Samo tedaj, če je mlademu človeku dana možnost, da prebere tistih pet, šest knjig, ki predstavljajo kanon evropskega duhovnega, kulturnega in političnega samozavedanja, samo tedaj se bo v njem mogla oblikovati misel, ki bo spoznanja, ki jih bo dobil pri študiju svojega predmeta na univerzi, postavila v kontekst celotnega življenja naroda in države. Tiste knjige je možno prebrati in razumeti samo v osmih letih, in sicer ne kadarkoli, ampak od enajstega do devetnajstega leta. Če boste mladega človeka prisilili, da to naredi v štirih letih, se bo od tega zadušil. To je tisti razlog, da po ribnikih akademosa plava toliko mrtvih rib. Zadušile so se, ker jih nihče ni naučil misliti celote.

stran: 008

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Prvi sneg Mirko Kambič

Zakonodajo, ki je koničasto naperjena proti interesom naroda in držav, je mogoče razumeti samo iz duha nove politike. Ko bi v družbi obstajal moralno in intelektualno kompetenten intelektualni razred, bi jo bilo zelo težko uresničiti.
Z udarcem po intelektualcih je bil pohabljen eden tistih prostorov avtonomnega narodovega obstajanja, ki naravno – po tem, kar je – teži k središčnim rešitvam. To je zato, ker misel kot misel teži k zajetju celote.
Drugi pol narodovega duhovnega in družbenega življenja, ki po svojem osnovnem vzgonu – po tem, kar je – predstavlja oviro za novo politiko, pa je Cerkev. Tudi zanjo velja dvoje: da je samostojna in da teži k središču – nazadnje k središču vseh reči. Razred intelektualcev obstaja v misli, Cerkev, kot ustanova in kot občestvo, pa obstaja v duhu in milosti. Zato ni vezana na izbrance, ampak je splošna in za vse ljudi. Kakor se nekdanja komunistična država ni mogla polastiti naroda, ker je v njem obstajala Cerkev, ki je enostavno ni bilo mogoče ukiniti, tako tudi nova politika vidi v Cerkvi temeljno nasprotnico. Kdor kdaj odpre radio ali televizijo, kdor je naročen na katerega od slovenskih dnevnikov, temu je gotovo že postalo jasno, da je od nekod prišel ukaz, da je treba Cerkev tepsti. To se dela na zelo različne načine. Tu je dobila delo vesoljna slovenska “ježevščina”. Na hipodrom prihajajo vozniki z vpregami, v katerih prhajo še mladi, neizrabljeni in neučakani konji – kako bi se jih veselil nekdanji Kocbek. Včasih pa je podoba tudi manj bleščeča: na štartni črti nenadoma zagledamo “že zdavnaj poginule konje”, ki so jih privedli sem, da odkrevsajo še zadnji tek. Kar pa je za naše razmišljanje važno, je to, da reči ne bi mogli tako dobro razumeti, če ne bi upoštevali teze o novi kostumografiji subjekta volje do moči.

stran: 009

Zakaj ne bi mogli razumeti? Zato, ker smo v tako zelo globoki krizi: duhovni, človeški, morda celo narodni. Kako to, da v času, ko je govorica krize tako jasna in urgentna, kako to, da v času, v katerem bi pričakovali zadnjo zresnjenost, veseli ne pozdravimo vsakogar, ki prinaša neko rešitev – za katerega lahko utemeljeno upamo, da prinaša neko rešitev. Posebej bi človek pričakoval, da se bodo vsi razveselili, če bi se pokazal kdo, ki bi imel zdravilo za bolezen, ki se je naselila na koreninah – če bi kdo obetal, da nas uči jezika smisla. Kako to, da tega ni? Ali si je mogoče nekaj tako nenaravnega razložiti drugače, kot s tezo o novem velikem načrtu – o novi politiki.
Ali komuniste prehudo sodimo? Preden boste odgovorili, pomislite, da so nekoč v neki še hujši krizi ravnali natanko tako, kakor jim očitamo, da ravnajo danes. Pomislite tudi na odgovor, ki ga leta 1918 dá dr. Anton Korošec cesarju Karlu: “Veličanstvo, po vsem, kar se je zgodilo, vam ne moremo zaupati.“
Eden od načinov, kako je mogoče preprečevati naravno smer kulturnih gibanj v smeri središča, je tudi odrekanje legitimnosti tistih dosežkov človeškega duha, ki jim običajno pravimo vrednote. Vrednote, ko so enkrat ali iz biti v misli izbojevane ali v samouvidu duha uzrte, imajo to na sebi, da postanejo duhovna središča celotne kulture. Po vrednotah se med seboj prepoznavajo pripadniki kulture, z njimi se narod rešuje iz slučajnosti in začasnosti v trdno zgodovinsko skupnost z lastno identiteto. Vrednote dokazujejo, da so vrednote ravno s tem, da so sprejete – da so spoznane in priznane za nekaj vrednega.
Obstoj vrednot že po sebi, s tem da so se v narodovi zavesti naselile kot nekaj nevprašljivega, govori o tem, kaj si ljudje mislijo o življenju – da ga imajo za nekaj vrednega.
Vrednote mora kultura braniti. Najbolje jih brani tako, da jih vedno znova misli. Boj proti vrednotam je nekaj najbolj nenaravnega, ker je koničasto usmerjen proti življenju. Pri nas obstaja tak boj – nočni boj, bi rekli po načinu, s katerim se bije. A o njegovem obstoju in obsegu nas vsak dan prepričujejo agenti nove politike.
Pravzaprav se čudimo, da je agentov toliko in da se je toliko ljudi pripravljenih videti na plačilnem seznamu nove politike. Mogoče pa nas besede agent in plačilni seznam vodijo v napačno smer? Kaj pa če se jih je večina odločila za tako službo tako rekoč svobodno. Kaj pa, če so vlakna snovi, iz katere so ti ljudje narejeni, ravno tako napeta, da se sama zganejo ob določenem klicanju? Samo pomislimo, koliko nekateri tvegajo! V resnici na to pomislimo vedno takrat, ko vidimo, kako se ljudje, ki so v svojih strokah dosegli nesporen ugled – pravniki, zgodovinarji, pisatelji in drugi – izpostavljajo za interese nove politike z besedili, ki so – ki ne morejo biti drugačna kot primitivna. Saj je nemogoče, da tega tudi sami ne bi videli, mar ne? Ali pa so od dolge in težke službe že malce otopeli in mislijo, da je nova politika dosegla že takšno moč in osvojila tolikšen prostor, da jim ni treba biti več nerodno – da ni treba nikogar več respektirati. Da je torej tako, da s padanjem kulture padajo tudi merila, s katerimi bi to padanje beležili. Provincializem je povsem možna podoba naše prihodnosti.
Pričujoči komentar se je spremenil v razmišljanje, ki naj bi raziskalo, kaj je temeljna resničnost našega časa. S tistimi bralci, ki so mogli s pritrjevanjem spremljati našo analizo – malce dolgo in naporno, se bojimo – smo dosegli naslednje: Sedanjo dobo še držijo nosilci volje do moči. Volja sama je ostala arogantna, kakršna je vedno bila, spremenil pa se je način njenega nastopa. Nekoč je šla v imenu ideologije – v imenu postavljene vere; sedaj pa gre v imenu levičarskega nihilizma – v imenu postavljene nevere. To je novo.
Toda s to rečjo je tako: nekoč so komunisti že morali objaviti bankrot, morali ga bodo tudi sedaj. Nazadnje bo kot vedno zmagalo življenje. Vmes in med tem pa bo potrebno delo. Sedaj ko smo glede politike izgubili že skoraj vsako upanje, se lahko zanašamo samo na kulturo. Sadovi, ki jih ta prinaša, dozorevajo počasneje, a trajajo dlje in več zaležejo. Predvsem pa je važno nekaj drugega: za kulturo lahko prav vsak človek kaj naredi in tudi prav vsak človek ve, kaj lahko naredi.
Vsak človek lahko s svojim obnašanjem prispeva k temu, da postanemo zrel narod. Morda tako, kakor je priporočil pesnik Kavafis: da ima visoke misli o sebi, o svetu in življenju.
V vzpodbudo bi radi to razmišljanje končali z besedami, ki jih je izrekel leta 1980 na sedežu UNESCO v Parizu sedanji papež Janez Pavel II.:
“Jaz sem sin naroda, ki je prestal strašne zgodovinske preizkušnje. Od svojih sosedov je bil nekajkrat obsojen na smrt, a je ostal živ in sebi zvest. Ohranil je svojo identiteto. Med delitvami in zasedbami je kot narod ohranil svojo suverenost. Pri tem se ni opiral na nobeno fizično silo, ampak samo na lastno kulturo. Ta se je izkazala za močnejšo kot vse druge sile.”