Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 009

stran: 010

Idilična dolina na zahodnem robu mirnopeške fare

Današnja mirnopeška fara spada v dekanijo Novo mesto. Njene sosede so Prečna, Trebelno, Trebnje, Dobrnič in Ajdovec. Nekatere od njih so nastale z odcepitvijo od prafare Mirna Peč, ki je na jugu segala do reke Krke in vključevala tudi Novo mesto. Sedaj obsega le tri vzporedne doline in gričevje ob njih, tako značilno za dolenjsko pokrajino. Najnižja od treh dolin je globodolska na zahodni strani ob robu Suhe krajine. Srednjo, mirnopeško dolino napaja reka Temenica. Tu leži Mirna Peč, ki je že pred 150 leti postala tudi sedež občine in se ji ta središčna vloga v letošnjem letu po daljšem presledku zopet vrača. Na vzhodni strani fare je dolina potoka Igmance, ki se odpira proti jugu in po kateri vodi novejša cesta proti Novemu mestu in Zagrebu.
Globodolska dolina ima komaj 200 metrov nadmorske višine in je poseben primer kraškega polja. Dolga je 5 km, široka pa približno 1 km. Od vseh strani jo obdajajo hribi, ki se ponašajo z okrog 500 metri nadmorske višine in so večinoma poraščeni z gozdovi: Golobinjek na vzhodu ločuje globodolsko dolino od mirnopeške, na severu se dviga precej položno pobočje proti Jordankalu, na zahodu je strmi Ostri vrh, na jugu pa gozdnati bregovi, po katerih je speljana cesta proti Brezovi Rebri in Ajdovcu. Sredi teh gozdov je tudi Frata, nekdanja gozdarska postojanka, s katero se bomo v naši zgodbi še srečevali, saj je bilo tu eno prvih središč revolucijskega terorja na Dolenjskem.
V knjigi Hodil po zemlji sem naši je Matjaž Puc zapisal tole: “Globodol prištevajo nekateri med največje naravne kraške znamenitosti na Dolenjskem, vendar ga še malokdo pozna, kaj pa šele, da bi postal izletniška točka. Škoda!” Ko se po dobri asfaltirani cesti iz Mirne Peči pripeljemo v Globodol, se nam zazdi, da smo prišli v nekakšno oazo, do katere hrup modernega življenja še ni segel. V prelepi dolini so med travnike in njive posajene tri vasi: Gorenji Globodol, Srednji Globodol in Dolenji Globodol, h kateremu spada tudi mali zaselek Celevec na južnem koncu doline pri cerkvi. Ob začetku druge svetovne vojne je bilo v dolini 330 prebivalcev, danes pa je njihovo število za polovico manjše.
Na skrajnem južnem koncu globodolske doline stoji podružna cerkev sv. Marije Magdalene. Nehote se vprašamo, zakaj predniki pred več stoletji niso izbrali lokacije za cerkev kje sredi doline. Morda so želeli imeti cerkev v sredini soseske, saj sta tedaj pod Magdalenin zvon spadali tudi vasi Brezova Reber in Plano, ki sta se pa pred dobrimi sto leti prefarali v Ajdovec. Med osmimi mirnopeškimi podružnicami imata samo Globodol in Karteljevo svoje pokopališče. Pred drugo svetovno vojno so imeli vsako drugo nedeljo mašo v Globodolu, sicer so pa hodili k fari v Mirno Peč, večinoma peš preko Golobinjeka, za kar so iz Dolenjega Globodola potrebovali približno poldrugo uro, iz Gorenjega Globodola pa pol ure manj.
Po istih poteh so globodolski otroci do leta 1928 trikrat na teden pešačili v šolo v Mirno Peč. Prvi globodolski učitelj je stanoval v Mirni Peči in vsak dan čez Golobinjek prihajal v Globodol, kaplani so pa prihajali učit verouk. V začetku je bil pouk v kmečki hiši, ko je bil pa leta 1929 zgrajen gasilski dom, se je šola preselila vanj. Šolsko poslopje so začeli graditi šele pred drugo svetovno vojno. (A. Pust, Mirna Peč z okolico nekoč in danes)
Cesta iz Mirne Peči je prišla do Gorenjega Globodola v letu 1937. Kljub temu se pa življenje v dolini ni bistveno spremenilo. Če je bilo treba iti na občino ali k fari, so še vedno pešačili čez Golobinjek. Skrbno so obdelovali polja in vinograde in si pri vseh večjih delih med seboj pomagali; posebno mlajši so radi poprijeli za delo v grofovskih, “firštovih” gozdovih, da so zaslužili kak dinar. Slovesno so praznovali cerkvene praznike. Na dan sv. Marka, 25. aprila, so vsako leto imeli procesijo od kapelice v Gorenjem Globodolu skozi vse tri vasi v cerkev, da so prosili za blagoslov na poljih in v vinogradih. Novembra, na Martinovo nedeljo, so se pa odpravili v “goro” v zidanice in hrame, ki so bili raztreseni med njihovimi vinogradi na Golobinjeku in na Grč vrhu. Ob pokušanju novega vina so se veselili sadov celoletnega trdega dela. Kadar je pri cerkvi sv. Magdalene zazvonilo mrliču, je prisluhnila cela dolina in se potem od pokojnika dostojno poslovila.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mirna Peč s farno cerkvijo Sv. Kancijana

Marsikatero navado, ki je bila v tistem času v Globodolu in drugod po Dolenjskem v veljavi, bi še lahko opisali. Zamislimo se v daljno leto 1940 in se v poznem jesenskem večeru sprehodimo skozi globodolske vasi. Skoraj pri vsaki hiši vidimo, kako je družina zbrana ob medli svetlobi petrolejke in z molitvijo zaključuje delovni dan. Za ilustracijo te predstave vzemimo odlomek iz knjige Lada Ambrožiča-Novljana Pol stoletja kasneje, ki je izšla leta 1992. Pisatelj pove, kako je kot dijak rad obiskoval sorodnike na Dolenjskem. Na kmetiji mu je bilo posebno všeč ob nedeljah ali ko je deževalo ali pa pozimi. “Najbolj primeren čas je bil seveda večer, vendar le, če me teta Marjeta ni ujela v zanko svojega strašno dolgega molka – rožnega venca. Nanj je bilo nanizanih, kot se mi je zdelo, na tisoče jagod in vsaka jagoda je pomenila očenaš ali češčenomarijo, molitvici, ki sta se mi upirali. Vsak večer je tetka snela z vratnih podbojev rožni venec in če si bil tedaj v hiši, si bil izgubljen. Poklekniti je bilo treba ob mizi ali ob peči in se prepustiti dolgočasnemu žebranju velike vsakodnevne molitve. Gorje, če bi se tedaj hotel izmuzniti iz hiše. To ni bilo niti primerno niti vljudno niti pošteno.”

stran: 011

Dodati je treba, da življenje le ni bilo tako enolično, kot bi iz te zadnje slike lahko zaključili. V letih med obema vojnama in še posebno pred drugo vojno so po vaseh zaživela razna društva. V Mirni Peči so že leta 1924 ustanovili orlovsko telovadno društvo, ki pa je bilo potem v času diktature razpuščeno. Fantovski odsek in Dekliški krožek sta bila kasneje nadaljevanje Orla. Leta 1938 je bil v Mirni Peči velik prosvetni tabor, ki je pritegnil celo okolico. Evharističnega kongresa v Ljubljani se je iz Mirne Peči udeležilo okrog 250 faranov. V Globodolu so imeli svoj cerkveni pevski zbor. Kar pod kozolci in na skednjih so igrali ljudske igre, ki so bile dobro obiskane. Društveno življenje je dolino razgibalo in poleg ceste vplivalo, da se je začela odpirati in povezovati z zunanjim svetom.
V Mirni Peči je med obema vojnama delovalo tudi sokolsko društvo. Leta 1934 so ustanovili Društvo kmečkih fantov in deklet. Med vidnimi pobudniki in člani teh dveh društev so bili: Anton Rupena, posestnik in lesni trgovec, Jože Šali, krojač iz Orkljevca, Jože Udovč iz Vrhovega, Alojz Povše s Podboršta in drugi. Zanimivo je, da so se tako Sokolu kot Društvu kmečkih fantov in deklet pridružili premožni mirnopeški trgovci, obrtniki in nekateri učitelji, ki so se že zaradi svojega protiklerikalnega razpoloženja imeli za napredne. Iz vrst teh “protiklerikalcev,” ki bi jih glede na njihov premoženjski status in na odnos do malih kmetov in dninarjev ne mogli šteti k delavskemu razredu, so izšli prvi komunisti teh krajev. Organizacija komunistične partije je bila tedaj uradno prepovedana, zato so se njeni somišljeniki posluževali za svoje delo drugih organizacij in društev. Vendar pa Mirna Peč v tem pogledu ni bila nobena izjema. Tudi v drugih krajih je prihajalo do podobnih opredelitev in njihove posledice so se pokazale, ko je deželo stisnil jarem okupacije.

stran: 012

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mirnopeški Orli so leta 1927 igrali Desetega brata

Okupacija in začetek komunistične revolucije

Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, so Nemci bombardirali Beograd. Začel se je napad na Jugoslavijo. Na veliki četrtek je skozi Mirno Peč proti Novemu mestu šlo veliko vojaštva s konjskimi in volovskimi vpregami. Nekateri so vedeli povedati, da bo fronta na Gorjancih. Na veliki petek so nemška letala odvrgla nekaj bomb tudi na Novo mesto in Trebnje. Ljudi je vznemirila vest, da so Hrvati ustanovili svojo državo in da je jugoslovanska vojska razpadla.
Na veliko soboto, še bolj pa na veliko nedeljo, so se od Trebnjega pojavile motorizirane enote nemške vojske in skozi Mirno Peč hitele proti Novemu mestu. Italijani so prišli šele v petek po veliki noči; najprej so se ustavili na železniški postaji, nato pa zasedli tudi farno in občinsko središče.
V več vaseh so tiste dni visele po hišah rdeče zastave s kljukastim križem. Zastopniki nekaterih vasi so šli Nemcem naproti in jih vabili v svoj kraj. Ko so kljub temu prišli Italijani, so bili ljudje razočarani, ker so verjeli, da bi pod nemško zasedbo bolje živeli. Kako veliko vlogo je pri tej nenavadni evforiji imelo dejstvo, da je Nemčija tedaj še bila zaveznica Sovjetske zveze? Prijatelji Sovjetske zveze naj bi torej bili obenem prijatelji Hitlerjeve Nemčije! V spominu ljudi so se ohranili prizori, kako so nekateri od tistih, ki so ob prihodu Nemcev najbolj vihteli rdečo zastavo s kljukastim križem, nekaj mesecev kasneje spet nosili rdečo zastavo, na kateri je pa seveda bilo drugo znamenje.
Predvojni mirnopeški župan Janez Opara je kmalu po začetku okupacije odstopil. Vodstvo občine je za njim prevzel Alojz Povše s Podboršta, ki smo ga že omenili v zvezi z Društvom kmečkih fantov in deklet.
V knjigi Zvestoba, ki je izšla leta 1994, Mirnopečan general Potočar takole govori o Italijanih: “Pošteno moram povedati, da so bili v italijanski četi, ki je prva prišla v Mirno Peč, številni zelo dobri fantje. Pa so bili med njimi tudi pripadniki fašistične stranke. Bili so v glavnem mobiliziranci. Oficirji in podoficirji so si pri nas kuhali in se veliko zadrževali, zato sem nekatere osebno poznal. Posebno simpatičen je bil komandir karabinjerjev. Ko sem že bil v partizanih in se je pripravljala roška ofenziva, je poslal mojo sestro k meni v gozd, da naj mi pove, da prihajajo težki dnevi. Predlagal je, naj bi šel z njim v Italijo, kamor se je odpravljal na dopust. Seveda česa takega nisem mogel sprejeti, a pozneje sem velikokrat razmišljal, kako bi mu pomagal. Ko je Italija kapitulirala, je bil k sreči spet na dopustu.”

stran: 013

Ob letošnjem 27. aprilu se je dvignilo silno veliko prahu ob vprašanju, kaj naj bi pravzaprav ta dan praznovali. Nobena skrivnost ni več, da je bila leta 1941 najprej ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki so jo šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovali v Osvobodilno fronto. Kar nekaj piscev zgodovine enobe bi lahko navedli, ki so v svojih knjigah zapisali podobne stavke, kot je tale: “Z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941, so se na Slovenskem prižgale vse zelene luči za začetek politične in vojaške akcije.” V Novem mestu se je menda že 22. junija v neki gostilni sestal okrožni partijski komite. Nekaj dni kasneje je Slovenski poročevalec prinesel proglas Osvobodilne fronte, ki se je začel z besedami: “Bije se najhujša in najbolj usode polna vojna vseh časov.” Na povratku iz Španije sta se v Novem mestu ustavila komunista Dušan Kveder in Stane Rozman, ki sta v neki vasi onkraj nemške zasedbene črte komaj ušla Nemcem. Novomeški skojevci so na svojih sestankih študirali Zgodovino Vsezvezne komunistične partije boljševikov in se zadebatirali ob vprašanju, kdo je v Sloveniji srednji kmet in kdo kulak. (B. Osolnik, Z ljubeznijo skozi surovi čas, str. 68)
V Mirni Peči je leto 1941 vsaj na videz bilo še mirno. Iz knjige Zvestoba zvemo, kako se je kljub prisotnosti Italijanov zbirala stara predvojna druščina iz nekdanjega Društva kmečkih fantov in deklet ter Sokola. Od časa do časa je prišel k njim Viktor Avbelj, ki je vodil okrožni komite KPS in imel vodilno vlogo tudi v okrožnem odboru OF. Že od novega leta 1942 so se nekateri pripravljali za odhod v partizane. 17. marca je šestnajst fantov iz Mirne Peči in okolice odšlo v taborišče 3. čete Dolenjskega bataljona. Politični komisar te čete je bil predvojni komunist in član CK KPS Jože Slak iz Dobrniča, ki se je že od junija 1941 skrival v gozdarski koči na Frati nad Globodolom. S pomočjo somišljenikov OF na gozdni upravi in mirnopeških trgovcev so na Frato prihajale znatne količine hrane in drugega materiala za oskrbo nastajajoče partizanske enote. Prevoz so opravili globodolski kmetje, ki so vozili les iz grofovskih gozdov. Druga taka točka, kjer so se že pozimi in zgodaj spomladi 1942 zbirali partizani, je bila v gozdu za Hmeljnikom. Ljudje v začetku o partizanih niso vedeli kaj več, kot da so proti Italijanom. Nekateri so kar radi prisluhnili vestem o delitvi grofovske zemlje. Ta in oni je pomislil, kako bi si s krpo zemlje pomagal pri preživljanju kopice otrok ali kako bi z lesom iz grajskega gozda popravil skromni domek.
Ali so v Mirni Peči spomladi 1942 vedeli za Slovensko legijo, ilegalno organizacijo predvojne Slovenske ljudske stranke in za Slovensko zavezo, ki je tudi mislila na oborožen odpor proti okupatorju? Treba je vedeti, da je bila Slovenska legija ustanovljena v Ljubljani že maja 1941, ko OF še nikjer ni bilo. Med nekdanjimi člani Slovenske ljudske stranke, Kmečke zveze in Fantovskih odsekov, ki so bili narodno dovolj prebujeni, je legija dobila podporo in število njenih članov je leta 1942 gotovo bilo precej večje kot pa takratno število članov partije. Njen namen je bil pripraviti vse potrebno za upor proti okupatorju v povezavi z begunsko vlado in zahodnimi zavezniki. Vse delo je bilo tajno, da ne bi izzivali okupatorja in povzročali nepotrebnih žrtev. Po Belogardizmu so dolenjski zastopniki Slovenske legije konec leta 1941 imeli posvet pri Sv. Ani nad Mirno Pečjo. Lahko sodimo, da takratno občinsko vodstvo v Mirni Peči taki organizaciji ni bilo naklonjeno. Kaplan Šinkar, ki je bil velik rodoljub in zelo temperamenten, je bil odločen nasprotnik okupatorjev, ki so njegovim gorenjskim rojakom takoj ob nastopu povzročili veliko trpljenja. Pravijo, da se je v začetku ogrel za OF. Morda ga je pritegnilo njeno glasno nasprotovanje okupatorju. Toda, kako je sprejel proglas, ki ga je objavil Slovenski poročevalec, da je vsak organiziran odpor proti Italijanom izven OF izdajstvo lastnega naroda? Medtem, ko je bila ena stran prepričana, da še ni čas za akcijo proti okupatorju, ko se tudi še ni dobro zavedela nevarnosti revolucije, jo je druga stran že proglasila za “izdajalsko belo gardo” in s tem začela revolucijo, ki jo je pa skušala zakriti s plaščem osvobodilnega boja.

Italijanske represalije

Odhod nekaterih mladih fantov v gozdove in vse pogostejše pojavljanje partizanov sta Italijane vznemirila. Manjše posadke so odpoklicali v večje centre, ki so jih utrdili z bunkerji in z bodečo žico. Ob železniški progi in ob važnejših cestah so ukazali posekati gozd v širini 150 metrov. Ljudem so prepovedali hoditi iz kraja v kraj, razen s posebnimi dovolilnicami. Poveljniki posameznih enot so dobili velika pooblastila, da so lahko po lastni presoji izrekali in izvrševali smrtne obsodbe.

stran: 014

1. marca 1942, le deset dni po odhodu mirnopeških fantov, so Italijani naredili prvi večji pohod v okolico Mirne Peči. Do taborišča na Frati niso prišli, so pa ujeli pri Globodolu tri mlade, neizkušene partizane in jih takoj ustrelili. Ena teh žrtev je bil Lojze Potočar iz Mirne Peči.
   
2. junija 1942 zgodaj zjutraj so italijanska letala bombardirala Globodol. Okoliščine tega okupatorskega napada na lepo dolino in njene mirne prebivalce so zelo čudne, zato jim bomo posvetili nekaj več pozornosti.
   Na Frati so se partizani zadrževali že celo leto in globodolski kmetje so jim dovažali hrano in druge potrebščine. Včasih so se novi sosedje oglasili v dolini, bolj pogosto so pa zahajali na Brezovo Reber. 10. junija je po hišah Gorenjega Globodola hodil mlad domačin in vabil može in fante, naj se zvečer zberejo pri nedokončani šoli. Ko so ob določeni uri skoraj vsi prišli na zborno mesto, so jih tam že čakali trije ”znanci” s Frate, dva moška in ena ženska. Razlagali so zbranim o nesreči okupacije in o OF, jim poočitali, da dolina še nima nobenega partizana in predlagali ustanovitev globodolske čete. Domačini, ki so v zadnjih tednih marsikaj zvedeli o “likvidacijah” na Dolenjskem in drugod po Sloveniji, se za ustanovitev čete niso ogreli in trije organizatorji so se morali brez uspeha vrniti v svojo bazo. Globodolčani so se zaskrbljeni razšli na svoje domove in grožnja “znancev” s Frate je tisto noč motila njihov sen.
   Naslednje jutro je dolino že zgodaj zajel vsakodnevni delovni utrip; eni so še pred zajtrkom odšli na bližnje njive osipavat krompir in kosit, drugi so vardevali živino, bosonogi otroci so se pa potikali po dvoriščih in nestrpno čakali zajtrka. Nenadoma je v zraku zahrumelo in nad dolino so se v nizkem letu pojavila letala. Še preden so se ljudje zavedeli nevarnosti, so že drdrali mitraljezi in padale bombe. Cilj napada je očitno bil Gorenji Globodol, saj je na vas in na polje okoli vasi padlo 32 večjih in manjših letalskih bomb. Več ljudi je bilo lažje ranjenih na polju, 33 letna zakonca Anton in Marjeta Pust sta mrtva obležala na domačem dvorišču, njuna nastarejša, enajstletna hčerka je pa bila težko ranjena. Ob prihodu letal sta se Pustova ravno vrnila s polja. Ko je začelo pokati, je mati z najmlajšim od šestih otrok prihitela iz hiše. Ob eksploziji je bila takoj mrtva, šest tednov stari dojenček je pa ostal nepoškodovan.
   Zakaj so Italijani bombardirali ravno Gorenji Globodol in ravno tisto jutro po neuspelem sestanku za ustanovitev partizanske čete? Težko je verjeti, da so letalci zamenjali 5 km dolgo dolino, kjer so tri vasi in cerkev, s kakim drugim naseljem v okolici ali s Frato. Težko je verjeti, da so letalci mislili, da na polju okrog vasi vidijo partizane. Zanimivo je, da po letalskem napadu niso prišli na spregled niti partizani niti Italijani. Je pa še isto dopoldne prišel v Globodol župnik Anton Petrič z dvema spremljevalcema, da bi nudil duhovno pomoč in pomagal pri oskrbi ranjencev. Ko so se reševalci potem vrnili v Mirno Peč, so jih menda karabinjerji spraševali, če so v Globodolu partizani.
   Vriva se nam vprašanje, zakaj bombardiranje Globodola ni ovekovečeno v kakem uradnem zapisu ali vsaj v spominih kakega preživelega, ki je tedaj s Frate opazoval kroženje letal nad dolino in si zatiskal ušesa ob detonacijah bomb. Le en dan kasneje so letala reševala italijansko posadko v Mokronogu in to je opisal dr. Mikuž v Pregledu zgodovine NOB. O Globodolu pa nič.
   Res je, da je bilo še več takih slučajev, ko so Italijani s težkim orožjem od daleč bombardirali vas in njene prebivalce, čeprav so se partizani že zdavnaj umaknili, ali pa jih sploh ni bilo. Tako so nekega dne v juniju 1942 iz Trebnjega s topovi obstreljevali Poljane. 14. julija so s tremi letali napadli vas Šentjurij. Ker so metali zažigalne bombe, se je vnelo več poslopiji in bilo je uničene precej živine. V noči na 14. marec 1943 so Italijani iz Novega mesta, Trebnjega in Mirne Peči s topovi obstreljevali Podboršt in okolico. Granata je zadela Slapničarjevo hišo na Podborštu in v postelji ubila desetletno Terezijo in njeno dve leti mlajšo sestro Alojzijo. V knjigi Gubčeva brigada najdemo podatek, da so tisto noč Gubčeva, Šercerejeva in Tomšičeva brigada prekoračile zavarovano železniško progo in potem dva dni počivale v Dobrniču in okolici.
   
3. avgusta 1942 je bila nedelja. Med prvo mašo so Italijani obkolili farno cerkev v Mirni Peči. Po maši so prijeli več mož in fantov in jih odpeljali v internacijo. Povod za to racijo naj bi bilo partizansko miniranje železniške proge blizu Mirne Peči.
   

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dolenji Globodol 1942 – Velikonočni žegen – V sredini kaplan Šinkar

23. avgusta 1942 je v Globodol prišlo sporočilo iz Mirne Peči, naj naslednji dan pričakujejo italijansko hajko. Tudi možje in fantje naj mirno ostanejo doma in se jim ne bo nič zgodilo. Ljudje so sporočilu verjeli, saj ga je po hišah posredoval vaški zaščitnik, ki so ga poznali in mu zaupali. Drugi dan so res prišli Italijani in pobrali vse moške od 18. do 50. leta starosti. Odpeljali so jih čez Ostri vrh na Dobravo pri Dobrniču, od tam pa s kamioni v Novo mesto. Nato so jih nekaj izpustili, nekaj odpeljali na Rab, mlajšim fantom pa dali možnost za vstop v vaške straže. Večina interniranih je v internaciji ostala do kapitulacije Italije. Po nekem podatku je leta 1942 iz Mirne Peči bilo interniranih 115 faranov, od katerih jih je devet umrlo.

stran: 015

“Vesti” so 29. aprila 1943 namenile precej prostora Mirni Peči. Našo pozornost v tem poročilu pritegne suhoparen stavek, da sta krajevni marešalo – poveljnik karabinjerjev – in občinski komisar – medvojni župan – na strani partizanov. Kot dokaz za to trditev sledi opis izdajanja potnih dovoljenj. Medtem ko so domačini pri dovoljenjih stalno imeli težave, pa dekleta, ki so iz Ljubljane prihajala kratkočasit Italijane, niso imela nobenih problemov, saj so zanje že vnaprej bili pripravljeni potrjeni obrazci. Ljudem je padlo v oči, da se te prijateljice Italijanov večkrat srečajo tudi s krajevnimi sodelavci OF.
Ne le mirnopeški marešalo, ki naj bi bil iskal zvezo z gozdom samo zato, da bi pomagal prijateljem v stiski, tudi general Guido Cerutti in marešalo Sinisi v Novem mestu ter nekateri italijanski funkcionarji v drugih krajih so ali sami poiskali povezavo s partizani ali na prigovarjanje v njo privolili. Nekaj o tem je bilo znanega že med vojno, opise teh povezav in njihovih rezultatov pa najdemo tudi v povojnih monografijah in spominih, ki so jih pisali zmagovalci. Seveda težko verjamemo, da je v teh opisih povedano vse. Ali je Italijane k temu dogovarjanju res nagibal antifašizem ali pa jih je obvezovala pripadnost internacionalni komunistični organizaciji? Italijanski civilni komisar v Beli krajini Emilio Cassanego je že zgodaj spomladi 1942 omenjal “belo gardo”. Od kje mu to ime? Vemo, da se pri nas nasprotniki komunizma sami nikoli niso tako imenovali. Profesor Oven, ki so ga “likvidirali” že maja 1942, se gotovo ni družil z italijanskim komisarjem in sebe nikoli ni imel za belogardista. Torej so belokranjski komunisti komisarju “belo gardo” podtaknili ali pa je bil z njimi v zvezi.
Globodolčanom je bila zagrožena kazen, ker se 10. junija niso odločili za sodelovanje s komunisti. In kdo jih je kaznoval? Oni s Frate so samo gledali, kako so padale na Globodol fašistične bombe in kako so fašisti globodolske može in fante vodili v internacijo. Pogajanja z generalom Ceruttijem niso bila toliko potrebna zaradi boja proti fašistom, ki bi itak odšli, ampak predvsem zaradi boja proti domačim, slovenskim nasprotnikom. Z italijansko pomočjo so bile potem uničene Grčarice, Turjak in druge protikomunistične postojanke. V Grčaricah je z drugimi slovenskimi četniki bil zajet tudi kaplan Šinkar in na kočevskem procesu obsojen na smrt. Niti enega okupatorskega nasprotnika Slovencev niso tedaj zadržali, toda v Mozlju, Jelendolu, na Mačkovcu in po drugih množičnih moriščih so pobili več sto Slovencev. Kako naj torej razumemo povezovanje partizanov z Italijani? Ali je bila to taktika antifašističnega odpora ali kolaboracija, pa ne kolaboracija zaradi zaščite življenj in premoženja ampak zaradi uveljavitve totalitarne komunistične oblasti nad lastnim narodom!

stran: 016

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kolenčeva družina iz Dolenjega Globodola 1940 – Stojijo z leve Lojze, Franc, Jože in Anton – Vsi štirje so bili domobranci, Jože in Anton sta padla 1944, Lojze in Franc pa sta bila umorjena 1945

Prve žrtve komunistične revolucije

Omenili smo že, da je podobno taborišče kot na Frati bilo od začetka leta 1942 tudi v gozdu za Hmeljnikom. Lastnici gradu so nekajkrat grozili, zato se je v zgodnji pomladi umaknila v Novo mesto. V začetku maja so partizani vdrli na grad, pobrali vso hrano in živino in dovolili pobiranje tudi okoliškim prebivalcem. Kar niso mogli odnesti, so razbili. Med drugim je bila tedaj uničena bogata knjižnica. Grajske njive in travnike so razdelili v obdelovanje domačim interesentom, za gospodarskega komisarja hmeljniškega posestva pa imenovali krojača Jožeta Šalija.
Ko so v Mirni Peči zvedeli za dogodke na Hmeljniku, je kaplan Anton Šinkar odšel na grad, da bi iz kapele rešil liturgične predmete in drugo opremo in jih spravil v podružno cerkev v Karteljevem. Preden je opravil svoje poslanstvo, so ga prestregli partizani in ga odpeljali v svoj štab pri Trebelnem. Verjetno bi ga ubili, če se zanj ne bi zavzel trebelnski kaplan Klančar. Po nekaj dneh zasliševanj so ga vendarle izpustili in ves spremenjen se je vrnil v Mirno Peč. Na vprašanje, kaj je doživel v gozdu, je odgovarjal zelo redkobesedno in skoraj se ni ganil iz župnišča. Baje se je pa moral vsak dan javiti na karabinjerski postaji, ker so ga “sumili,” da je povezan s partizani. Čez nekaj časa se je pridružil skupini domačih fantov, ki so odšli v Škrjanče pri Novem mestu, kjer se je pod vodstvom kapetana Stamenkoviča zbirala nacionalna ilegala in čakala na skupino, ki je 17. maja odšla iz Ljubljane.
Ivan Korošec pripoveduje v knjigi Prva nacionalna ilegala, da je za binkošti (leta 1942 so bile binkošti 24. maja) iz Mirne Peči na zborno mesto odšlo 12 fantov in kaplan Šinkar. Vseh 12 našteje po imenih in nadaljuje: “Do 28. maja se je zbralo 30 mož in tabor se je premaknil med Smolenjo vas in Brusnice. Ta dan se jim je približala italijanska patrulja in nanje odprla hud ogenj. Da je zmeda bila še večja, so skupino z druge strani napadli še partizani. Po tem boju, v katerem je bil eden od fantov ubit, dva pa ranjena, se je skupina razšla. Večina se je potem skrivala v Šmihelu in v Novem mestu. Tam je bilo nekaj fantov aretiranih v italijanski raciji, med njimi organizator Franc Jarc. Drugi skrivači so se sredi junija znova odločili za ilegalo in so odšli v glavni odred.” (I. Korošec, Prva nacionalna ilegala, str. 53)

stran: 017

Ljudje se še spominjajo, da se je tedaj govorilo o spopadu med Stamenkovičevo skupino in partizani. Baje se je po spopadu nekaj fantov celo vrnilo domov.
Konec maja 1942 je štab Dolenjskega odreda (partizanskega) izdal razglas o smrtni obsodbi in ustrelitvi devetih mož in fantov iz okolice Novega mesta. Navajamo:
“V smislu naredbe štaba Dolenjskega odreda z dne 28. maja 1942 o pobijanju belogardističnega, narodno osvobodilni borbi škodljivega delovanja so bili obsojeni na smrt in ustreljeni:
Škedel Anton, posestnik iz Vrha pri Ljubnem
Jakše Franc, posestnik iz Vrha pri Ljubnem
Žvan Ivan, orožnik v pokoju iz Toplic
Turk Jožef, delavec iz Gornjih Sušic
Mišjak Anton, posestnik v Boričevem
Mišjak Alojz, krojač v Boričevem
Kristan Alojz, hlapec iz Češče vasi
Mavec Alojzij, kmetski delavec iz Mirne Peči
Turk Miha, študent iz Škrjanč pri Šmihelu
Vsi navedeni so bili člani slovenskemu narodu sovražne in z okupatorji in zatiralci slovenskega delovnega ljudstva povezane belogardistične organizacije.”
Nato je v razglasu opisana “krivda” vsakega posameznega obsojenca. Navedli bomo le nekatere, ki se nam zdijo posebno značilni. “Turk Jožef, ker je raznašal belogardistične mobilizacijske pozive in je mobilizirancem, ki se niso hoteli odzvati, grozil s silo, kakor je naročil topliški kaplan Mavec.
Mišjak Anton, ker je belogardistično tolpo podpiral z živili in drugimi sredstvi ter trpel, da so se v njegovi hiši vršili sestanki bele garde.
Mišjak Alojz, ker je kot krojač izdeloval za belogardistično tolpo uniforme in nahrbtnike.
Mavec Alojzij, ker je oborožen s pištolo in bodalom vršil za belogardistično tolpo kurirske posle.
Turk Miha, ker je belogardistično tolpo poleg kaplana iz Šmihela podpiral ter se radi dobrih odnosov z okupatorji zatekel v njihov varnostni zapor.
Vsi navedeni so na temelju teh dokazov izvršili kaznivo dejanje iz točke 1, 2 in 3 Naredbe štaba Dolenjskega odreda z dne 28. maja 1942, za katere predvideva ta naredba smrtno kazen, in bili radi tega obsojeni na smrt.
Smrt fašizmu – svobodo narodu. Komandant Urban Velikonja, politkomisar Tone Špan.” (Arhiv INZ, fasc. 110B)

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Predvojna fantovska družba iz Goriške vasi

Ko so komunisti v začetku julija 1942 zborovali na Cinku v Kočevskem Rogu, je bil med govorniki tudi dr. Dermastja, komandant Urban Velikonja, ki je podpisal ta razglas in poskrbel za njegovo izvršitev. Pričakovali bi, da bo morda skušal pojasniti razne okoliščine in pred zborom utemeljiti potrebo smrtnih obsodb, toda namesto tega je le zagrmel proti beli gardi in doživel velik aplavz. Takole je govoril: “Mislim, da je bilo debatiranja o beli gardi povsod dosti. Najbolj pametno je, da ne debatiramo. To je naš politični nasprotnik. Uničiti jo moramo. Ni potrebno govoriti, ali smo krivi ali ne, da obstaja bela garda. Ne bomo spraševali, kako je kdo prišel v belo gardo. Čim koga dobimo pri delu za belo gardo v kakršnem koli oziru, ga je treba streti. Da smo ravno na Dolenjskem to pravilno zagrabili, je najbolje dokumentirano s tem, da fašistični časopisi pišejo dolge članke in nas imenujejo krvnike. Tu je vidno in je popolnoma jasno, da je to pravilno. (Dokumenti socialistične revolucije II., str. 240)
Razglas o smrtni obsodbi devetih mož in fantov konec maja 1942 je bil dovolj jasno opozorilo, kaj čaka vsakogar, ki bi si drznil delati in misliti drugače, kot je predpisala Partija. Podobne razglase so po Gorenjskem in Štajerskem nabijali Nemci, ko so že leta 1941 začeli streljati talce.
Večina žrtev na tem razglasu je bila iz šmihelske in topliške župnije, le Alojz Mavec je spadal pod mirnopeški zvon. Alojz Mavec iz Čemš je bil star komaj osemnajst let, bil je najmlajši od štirih bratov, ki so z mirnopeško skupino odšli na zborno mesto pri Škrjančah; najstarejši France je bil pred vojno predsednik Fantovskega odseka v Mirni Peči, drugi je bil Jože, tretji pa Anton, ki je bil pri obstreljevanju med skupino nacionalne ilegale na eni in partizani ter Italijani na drugi strani, ranjen in je potem zaradi neprimernega zdravljenja rano zastrupil in 12. julija umrl. Alojza so prijeli na poti domov. Ni se niti posebno skrival, saj je verjetno mislil, da mu partizani ne bodo zamerili, če se je udeležil spopada z Italijani. Izgleda, da se niti Miha Turk, ki je bil študent in član Katoliške akcije, ni preveč bal partizanov, saj so ga v nedeljo, 31. maja, našli na njegovem domu v Škrjančah. Če bi bil kakorkoli povezan z Italijani, bi gotovo ostal pod njihovo zaščito. V resnici se jih je bal, saj so ga že prijemali zaradi sodelovanja z ilegalo. Če odpremo Sajetov Belogardizem na strani 280, nam pade v oči poročilo visokega italijanskega oficirja iz Novega mesta o Turkovi smrti, češ da je “bil pripadnik bele garde, ki jo v Šmihelu organizirata župnik in kaplan in da pri tej organizaciji verjetno sodeluje tudi šmihelski župan. Spet se pojavlja vprašanje, od kod in od koga Italijanom ime bela garda in podatki o njenih organizatorjih.

stran: 018

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Leto 1942 – Legist Jože Kolenc iz Dolenjega Globodola

Kot marsikje v Sloveniji je bila tudi v mirnopeški župniji prva žrtev komunističnega terorja žena Frančiška Drmelj; 8. maja 1942 so jo odpeljali z njenega doma na Velikem Kalu in se ni vrnila. 10. junija so v Srednjem Globodolu vzeli Jožefo Primc, rojeno Kolenc, jo obtožili shajanja z Italijani in umorili. 30. junija so v Biški vasi vzeli na pol hromega Jožefa Kavarja in ga mimo Globodola gnali proti Frati in Brezovi Rebri, kjer so mu vzeli že itak borno življenje. Le kakšen motiv so imeli za uboj ubogega pohabljenca? 19. julija so v golobinjskem gozdu ustrelili uglednega kmeta in očeta treh otrok Antona Makšeta iz Ivanje vasi. 28. julija so od doma na Vrhpeči odpeljali 39-letno Marijo Makše in jo umorili v gozdu nad Globodolom. Zakaj? Bila je mati petih otrok in ni mogla biti “organizator ali član slovenskemu narodu sovražne in z zatiralci slovenskega naroda povezane belogardistične organizacije”, je pa bila sestra bratov Franca, Jožeta, Antona in Alojza Mavec iz Čemš, ki so bili navdušeni Slovenci, toda nasprotniki komunizma. Družina Mavec je tako v slabih dveh mesecih izgubila že tretjega člana.
Mozaik razmer leta dvainštiridesetega v Mirni Peči in okolici bi bil zelo nepopoln, če ne bi vsaj omenili umorov duhovnikov. Začelo se je s hinjskim kaplanom Henrikom Novakom. V zgodnjem jutru 29. maja so ga odpeljali iz župnišča in ga nekaj dni zatem mučili in ubili hkrati z učiteljico Darinko Čebuljevo. – 15 junija zvečer so obkolili župnišče v Prečni in odpeljali župnika Janka Komljanca ter tri njegove farane. V gozdu za Hmeljnikom so jih pobili. – 17. junija so iz Šentruperta odgnali župnika Franca Nahtigala, kaplana Franca Cvara, kmeta Alojza Jakoša in Antona Jamnika, ki je menda v Šentrupert pribežal pred Nemci. Nekaj dni kasneje so nabili po Šentrupertu razglas o njihovi obsodbi in usmrtitvi. – Konec junija so v Šentjerneju odpeljali kaplana Vinka Kastelica in tri člane fantovske Katoliške akcije. O tem smo obširneje pisali v 29. številki Zaveze pod naslovom Dvojna vloga začetnih komunističnih zločinov. – Tudi onkraj Gorjancev, v Beli krajini, so med umorjenimi v juniju in juliju 1942 bili duhovniki: Jože Kofalt, begunec pred Nemci, 15. junija, Jakob Omahen, župnik v Dragatušu, 7. julija in suhorski župnik Janez Raztresen, 22. julija.
Kot smo že omenili, je štab Dolenjskega odreda z “naredbo za 28. maj 1942” obvestil, da se je na njegovem področju “pojavila majhna oborožena tolpa belogardističnih banditov, ki sodelujejo in vohunijo za italijansko vojsko ter širijo med prebivalstvom strah, vršijo nasilna dejanja proti civilnemu prebivalstvu pod krinko partizanov in silijo ljudi k mobilizaciji.” Štab je zato ukazal, da je treba “tolpo” takoj uničiti, in zagrozil, da “bo po kratkem postopku ustreljen vsakdo, ki bi
1. bil član te oborožene tolpe,
2. vršil za to tolpo kakršne koli usluge, zbiral in predajal hrano, bil kurir, jo prikrival in zamolčal nje pojavo partizanskim edinicam ali komandirjem varnostne straže,

stran: 019

1. bil dokazano član belogardistične organizacije.”
   (F. Saje, Belogardizem, druga dopolnjena izdaja, str. 290)
   Ta naredba na pogled izgleda nekaj posebnega, toda dejansko je vse to bilo “uzakonjeno” že tedaj, ko se je OF, ki je bila popolnoma podrejena komunistični partiji, oklicala za edino oblast v okupirani domovini in proglasila za izdajalce vse, ki bi kakorkoli hoteli delovati mimo nje. V oktobrski revoluciji je ime bela garda pomenilo nasprotnike rdečih boljševikov, ki so s silo uveljavljali nov družbeni red, pri nas je pa to ime, ki so ga komunisti sami dali svojim nasprotnikom, postalo pojem narodnega izdajstva. Na isti način je revolucija, v katero so komunisti pahnili narod v najtežjem času njegove zgodovine, dobila ime osvobodilni boj, njeni netilci pa so postali borci za osvoboditev izpod okupatorja.
   

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Alojz Drenik iz Malenske vasi – Domobranec Meničaninovega bataljona – Padel in pokopan na Orlovem Vrhu v Ljubljani

Kaj je bilo narobe, ko so se maloštevilni možje in fantje maja 1942 odločili za nacionalno ilegalo? Samo to, da niso bili somišljeniki komunizma, da niso bili pripravljeni z njim sodelovati. Zato jih “je bilo treba streti”. In duhovniki? Ali so morda res sodelovali v pripravah za nacionalno ilegalo, ki je kasneje dobila poudarek na protikomunističnemu odporu? Gotovo je nekaj tega bilo, toda precej drugače kot je, na primer, prikazano v Belogardizmu. Mar ni bila dolžnost vseh pošteno mislečih po svojih močeh pomagati narodu v stiski? Kdo je partiji dal pravico določati, kaj je osvobodilni boj? Kakšno zvezo z antifašizmom in osvobodilnim bojem je imelo pobijanje žena, mater, invalidov, poštenih mož in ne nazadnje duhovnikov? In toliko očitana kolaboracija? Kdo ima največ zaslug, da je do nacionalne ilegale leta 1942 sploh prišlo in da se je kmalu preoblikovala v od okupatorja tolerirane vaške straže?

Razvoj dogodkov po večernem sestanku v Globodolu

Če bi kdo pričakoval, da bodo Globodolčani po letalskem napadu na dolino spremenili svoje mišljenje in se odločili za odhod v partizane, bi se zmotil. Zgodilo se je nasprotno, saj so okoliščine italijanskega napada bile tako zagonetne, da so jih še utrdile v prepričanju, da je bila njihova odločitev na sestanku 10. junija pravilna. Tudi italijanski pohod na Globodol, 24. avgusta, so spremljale okoliščine, ki si jih niso znali pojasniti in iz katerih so sklepali na povezavo med okupatorji in OF. Italijanom, ki so jih smatrali za nujno, toda začasno zlo, niso zaupali, prav tako pa niso zaupali partizanom. Precej mož in fantov so Italijani konec avgusta odpeljali v internacijo. Le redki so se vrnili pred kapitulacijo Italije, pet pa jih je v internaciji zaradi bolezni in podhranjenosti umrlo. Nekateri fantje so se tedaj vključili v protikomunistično legijo, ki je nastala iz nacionalne ilegale.
V Mirni Peči do aprila 1943 ni bilo postojanke vaške straže. Italijani so le redko prišli do Globodola. Na Frati in Brezovi Rebri so se skoraj stalno zadrževali partizani in se občasno pojavljali tudi v Globodolu. Samo nekaj sličic iz tistih dni. Na marsikatera vrata v Globodolu so partizani trkali ponoči in odpirale so jim žene in otroci. Pri neki hiši v Dolenjem Globodolu, je vedno šla odpirat mati. Velikokrat je z dobro voljo postregla nočnim gostom, sa je razumela, da je težko biti lačen. Ko so pa prišli, da bi vzeli s silo, se je upala rahlo pogodrnjati, čeprav ni nič pomagalo. Oče se ob taki priliki najraje ni niti pokazal. Med prvo svetovno vojno je bil ujet v Rusiji, zato je poznal komunizem in vedel, da se ni dobro zameriti revolucionarjem. – Pri drugi hiši blizu cerkve je oče bil krojač. Večkrat so se oglasili pri njem, da jim je kaj pokrpal ali sešil. Ko so ga neko jutro odpeljali v taborišče, je bila družina v velikih skrbeh. Vendar se je vse dobro izteklo. Nekega večera je potrkal na njihova vrata dokaj lepo oblečen partizan. Ko mu je mati odprla, je vprašal za ključ od cerkve. Hotela je vedeti, kaj ga vleče v cerkev. Povedal je, da je dobil nov čin, nima pa ustreznih našitkov, zato bi jih dal narediti iz mašnega plašča. Mati je tedaj pozabila, s kom govori, in vzkipela: “Le kako si upaš! Mar ne veš, da je ta obleka blagoslovljena in namenjena samo za svete obrede? In ti bi to uporabil za svoje znake? Ali te ni sram?” Družina je spet napeto čakala, kaj se bo zgodilo, toda fant je razumel ženino sveto jezo in mirno odšel po svoji poti. Ne vemo, kako se je potem znašel za svoje našitke.

stran: 020

Ko so Italijani 8. oktobra 1942 bombardirali Frato, so bili Globodolčani prestrašeni in čakali, kdaj bo začelo padati na njihove vasi. Pa je ostalo samo pri strahu. V noči med 11. in 12. decembrom 1942 so jih prebudile detonacije bomb in streljanje, ki se je včasih bolj, včasih manj razločno slišalo iz smeri Ajdovca. Razumeli so, da brigade napadajo vaško stražo v Ajdovcu. Zle slutnje so se še povečale, ko so na obzorju hladnega nočnega neba zagledali sij velikega požara. V monografiji Gubčeva brigada – neposreden napad na postojanko je vodila ravno ona – beremo, kako je kmalu po začetku boja v Ajdovcu zagorela šola in so plameni požara razsvetlili vas in okolico. Malo kasneje so ognjeni zublji zajeli tudi cerkev, proti jutru pa še Gnidovčev prosvetni dom in župnišče. Slabo oboroženi in neorganizirani branilci niso vzdržali velike premoči; le nekateri so se uspeli prebiti iz obroča, šestnajst jih je padlo v boju in okrog trideset se jih je vdalo napadalcem. Takoj so jih zvezali in odgnali na Brezovo Reber, kjer so jih enaindvajset obsodili na smrt. Poleg domačinov so bili med obsojenci tudi fantje iz Žužemberka, saj je od tam prišla ustanovitev ajdovske vaške straže. Poglejmo izjave treh obsojencev po zapisniku, ki ga je sestavilo “brigadno sodišče” 12. decembra 1942:

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Cesar Anton iz Goriške vasi – Umorjen leta 1945

“Cikanek Franc, rojen 25. 11. 1921, občinski tajnik v Ajdovcu. Pri beli gardi sem 14 dni. Bil sem član Fantovskega odseka v Ajdovcu. OF mi je znana. Na vprašanje: “Kaj je tisti, ki vzame od Italijanov puško in strelja z njo Slovence”, odgovori: “Po vašem mnenju je menda narodni izdajalec.”
Pri naknadnem zaslišanju prizna, da je tudi katerega člana Fantovskega odseka nagovarjal, naj gre v belo gardo.
Legan Feliks, rojen 16. 1. 1924 v Ajdovcu, kmečki sin. Šel je k beli gardi na poziv pred 5 tedni. Pri legiji sem hodil na stražo in sem tedaj dobil tudi puško, sicer je pa nisem imel. Zmeraj je stražil še en tovariš. Cilje OF poznam. Za primer podaritve svobode grem domov ali pa bi vstopil v partizane.
Mirtič Alojzij, rojen 19. 2. l920 v Brezovi Rebri, kmečki sin. V belo gardo sem vstopil pred sedmimi tedni s tem, da sem se šel javit v Žužemberk. Z drugimi sem se udeleževal pohodov med Globodolom in domačimi vasmi. Cilje OF poznam in vem, kaj je bela garda. Pripravljen sem iti v partizane.” (Arhiv INZ, fasc. 161/I,5)
Še isti dan so nad obsojenimi izvršili smrtno obsodbo in 12. december 1942 vpisali v knjigo zgodovine kot dan osvoboditve Ajdovca. Pomislimo, da 11. decembra zvečer v Ajdovcu ni bilo niti enega Italijana. Kakšna osvoboditev je to, če pobiješ štirideset vaščanov in požgeš njihovo vas? Ali je to prizadelo Italijane v Žužemberku in v Mirni Peči? Gotovo ne, saj so bila strta samo slovenska življenja in uničeno slovensko premoženje.
Novica o noči groze v Ajdovcu, ki ji je sledil nič manj grozen dan na Brezovi Rebri, je pretresla celo okolico in za nekaj časa porinila v ozadje razmišljanje o drugih težkih dogodkih iztekajočega se leta. Ko je septembra v Globodolu umrl osem mesecev star otrok in se župnik Petrič ni upal priti na pogreb, ker je malo prej zvedel, da je s štirimi drugimi Mirnopečani na “spisku za likvidacijo”, ljudem kar ni šlo iz glave, da so otroka pokopali brez duhovnika. V začetku septembra so partizani na nenavaden način dobili v roke Franca Zupančiča iz Biške vasi, najstarejšega od treh bratov, ki so se v maju pridružili mirnopeški skupini nacionalne ilegale. Po hudem mučenju so ga ubili. Baje je pri tem največ zaslug imel njegov nekdanji prijatelj, ki je tedaj tudi bil v skupini, ker je moral dokazati, da je dokončno pretrgal stike z “belo gardo”. Francetov grob so odkopali julija 1943 in posmrtne ostanke prepeljali na mirnopeško pokopališče.

stran: 021

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Hude Franc – Domobranec, umorjen 1945

V Mirno Peč je prišla posadka vaške straže aprila 1943. V Vesteh beremo, da so se nastanili v Novljanovi hiši v z žico obdanem delu vasi. Radi bi ostali zunaj bloka, toda Italijani jih niso hoteli izpustiti iz svoje kontrole. Stražarji so bili prepričani, da so bili partizani in mirnopeški Italijani dogovorjeni glede prehodov čez železniško progo v bližini Mirne Peči. V noči od velike sobote na veliko nedeljo je tako šlo med Velikim Kalom in Malensko vasjo preko proge 300-400 partizanov in več težko naloženih voz. Nemoteno so šli mimo Goriške vasi proti Brezovi Rebri.
Zelo hitro po prihodu v Mirno Peč so stražarji začutili povezanost med karabinjerskim marešalom in OF, saj so Vesti, ki so izhajale v Ljubljani, o tem poročale že 29. aprila 1943. Opazovali so, kako so iz Ljubljane prihajale “prijateljice” Italijanov in s kom so se sestajale, kritizirali so celo župnika Petriča, češ da je večkrat preveč popustljiv do somišljenikov OF v fari.
5. maja 1943 so Vesti poročale o pohodu mirnopeške vaške straže na Podboršt – Grč vrh – Brezovo Reber – Globodol – Ivanjo vas. Pohod je bil 21. aprila. Na povratku so v gozdu nad Globodolom izkopali posmrtne ostanke Marije Makše z Vrhpeči in jih prepeljali v Mirno Peč. (Arhiv INZ, fasc. 110B/III).
Ob kapitulaciji Italije je mirnopeška vaška straža odšla v Novo mesto in se potem z drugimi dolenjskimi vaškimi stražami umaknila proti Gorjancem. O tem smo pisali v Dnevniku preprostega domobranca, saj je bil Nace Kastelic, katerega dnevnik smo v tem sestavku obravnavali, doma na Poljanah pri Mirni Peči. V tem Dnevniku je nekaj povedano tudi o 32. četi Slovenskega domobranstva, ki so jo nekateri imenovali kar mirnopeška četa, saj so njeno jedro tvorili nekdanji člani posadke vaške straže v Mirni Peči. V Slovensko domobranstvo so se vključili tudi mnogi fantje, ki so se po kapitualciji Italije vrnili iz internacije, in mobiliziranci, ki so prebegnili od partizanov.
V Mirni Peči niso imeli domobranske posadke. Le kadar so bili v večji ali manjši enoti, ki je šla skozi domače kraje, so fantje – domobranci lahko na kratko obiskali svoje domače. Tu in tam so domači šli na obisk k njim, toda večkrat je bilo to nemogoče ali pa vsaj nevarno. Zgodilo se je, da je kdo od teh fantov padel v boju in tedaj so domači skušali iti na pogreb. Jožkovi iz Dolenjega Globodola so leta 1944 dvakrat bili na takem pogrebu v Ločni pri Novem mestu, najprej zgodaj spomladi, ko je v boju pri Kamencah padel njihov Tone, drugič pa konec junija na Jožetovem pogrebu. 28. junija 1944 so oče, mati in nekaj hčera delali v vinogradu blizu cerkve na Golobinjeku. Niso vedeli, da je tisto jutro prišla domobranska patrola od Trebnjega preko Jordankala in da je z njo tudi njihov sin in brat Jože. Nenadoma se je v gozdu pod njimi začelo streljanje in kmalu potem je mimo njihove zidanice prihitela skupina partizanov. Komaj so Jožkovi prišli domov, je prišel nekdo povedat, da je Jožeta zadelo v Kostanjevju in da so ga že odpeljali v Novo mesto. Domači in nekaj sosedov so potem šli na pogreb. Pot jih je vodila čez Grč vrh in proti Prečni in naprej v Ločno, več kot dve uri hoda na eno stran. Partizani so jih enkrat ustavili, toda ko so videli njihovo črnino, so jih pustili naprej.

stran: 022

V tistem času se je tudi primerilo, da je prišla domobranska patrola s posebnimi nameni, ki jih normalni ljudje niso mogli odobravati. Bile so to pač izjeme, ko so posamezniki, ki so sami veliko pretrpeli, vzeli pravico v svoje roke in hoteli z maščevanjem olajšati svoje bolečine in svoj gnev. Pri tem pa niso pomislili, da se s povečevanjem zla oddaljujejo od rešitve. Tudi to poglavje zgodovine bi bilo treba osvetliti, saj bi se jasno pokazalo, kaj so bile izjeme in kaj je bilo širše gibanje. Seveda pa ima tako osvetljevanje pravi smisel le, če se ga pošteno lotita obe sprti strani.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Golob Franc iz Malenske vasi – Domobranec, padel med vojno

Zaključek

Našo zgodbo smo začeli z opisom prelepe globodolske doline in skromnega, vendar skoraj idiličnega življenja njenih predvojnih prebivalcev. Živeli so preprosto, toda zaradi tega niso bili nesrečni. Morda prav nasprotno! Njihova vernost jih ni omejevala, ampak je dajala oporo njihovemu življenju.
Prišel je surovi čas vojne, ki se ji je pridružila še bolj surova revolucija. Prav tu pa se odpirajo vprašanja naše teme: Kako se je začelo. Nekatera od teh vprašanj so tako zahtevna, da bi bilo treba za temeljit odgovor napisati celo knjigo. Kaj pomeni izkoristiti usodni čas okupacije za revolucijo, za vzpon na oblast? Ali je res tako častno biti antifašist, torej borec proti fašističnemu totalitarizmu, obenem pa že od začetka uveljavljati komunistični totalitarizem? Kaj je kolaboracija in kakšna kolaboracija je dopustna?
Mnogih ljudi in dogodkov v tem sestavku nismo omenili, čeprav bi to gotovo zaslužili. Glavni namen tega sestavka namreč ni opisati natančno zgodovino časa in krajev, ampak povedati nekaj o vzrokih in poteku komunistične revolucije in protikomunističnega odpora v teh krajih.
Globodolčani so do konca ostali zvesti svoji odločitvi, ki so jo sprejeli 10. junija 1942, na predvečer italijanskega letalskega napada na njihovo lepo dolino. Ob tej ugotovitvi nam stopijo pred oči zapiski Jožeta Udovča, enega prvih sodelavcev OF v Mirni Peči. Pred vojno je nekaj časa preživel v Pragi. Kot partizan je padel konec julija 1944. Tedaj so našli njegovo beležko, kamor je občasno zapisoval svoja razmišljanja. 16. februarja 1944 je med drugim zabeležil tudi tele misli: “V komunizmu vidi kmet nasprotnika, ki mu ne bo odvzel samo svobodo gospodarjenja, ki mu je tako draga, temveč bo tudi v jedru izpremenil njegovo dosedanje življenje, poteptal njegove šege in navade, dragoceni zakladnici ljudske kulture. – Kadar kmetje govorijo o nosilcih oblasti OF in njenih propagatorjih, govorijo o postopačih in prihajačih, ki hočejo vladati ljudstvu. Ti ljudem ne zaupajo in tudi ljudje njim ne. – Kadar razmišljam o odločitvi slovenskega kristjana v sedanjem boju, me večkrat vznemiri misel, ali se morda kristjani, ki sodelujemo s komunisti, nismo pregrešili proti Bogu.” (Slovenski dom, 19. avgusta 1944, str. 5)

stran: 023

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Rozman Franc iz Malenske vasi – Domobranec, umorjen 1945

Lahko sklepamo, da je Udovč do teh zaključkov prišel ob dveletnem opazovanju komunistov, s katerimi je sodeloval, in mirnopeških ter drugih kmetov, ki jih je že od prej poznal.
Kar 157 Mirnopečanov je bilo pobitih, ko je bila vojna že končana. O njihovi obtožbi in sodbi nimamo niti takega zapisnika, kot so ga 12. decembra 1942 napisali o obsojencih na Brezovi Rebri. Zato ni čudno, da se spet in spet sprašujemo, kako se je začelo in kaj vse se je dogodilo, da niti konec vojne mnogim ni prinesel svobode, ampak jih je zavil v žalost in črnino. Dokler ne bo znana in zapisana resnica o vsem tem, se bomo morali ukvarjati s preteklostjo, saj vemo, da drevo raste iz korenin.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Cerkev Sv. Marije Magdalene v Globodolu