Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 052

Nekoč so živeli v enem mestu štirje slepci. Bili so slepi od rojstva. Kadar so šli skozi mesto, so se prepirali med seboj, zdaj zaradi tega, zdaj zaradi onega. Najlepše je pa bilo, ker je vsak izmed njih trdil, da ima on prav, drugi pa da napačno mislijo. Meščanom so večni prepiri presedali, a nihče si ni znal pomagati.
Nekega dne zbere nek veseljak veliko množico ljudi okoli sebe in pravi slepcem: “Slišal sem mnogo o vaši modrosti. Povejte mi, kdo izmed vas je najmodrejši?” Tedaj pa začno vpiti drug čez drugega: “Jaz sem najmodrejši!” Drugi: “Ne ti, ampak jaz!” Skoraj bi se stepli, če jih ne bi ločili. Ko se je njihovo prepiranje malo poleglo, je nadaljeval veseljak: “Rekel sem, da ste vsi modri. Mi pa želimo vedeti, kdo izmed vas bo najpametneje odgovoril na moje vprašanje. Glejte, približuje se čudna stvar: imenujemo jo slon. Vsak izmed vas bo zdaj odgovoril, čemu je slon najpodobnejši.”
Ko se je slon prbližal, so vsi dvignili roko, da bi slona otipali. Prvi ga prime za rilec in zakliče: “Slon je najbolj podoben velikanski kači.”
Drugi je medtem objel slonovo nogo in vpil: “Ni res, slon je najbolj podoben velikanskemu deblu.”
Tretji ga je otipal po trebuhu in zaklical: “Ne, ne, slon je najbolj podoben velikanski kašči.”
Četrti zgrabi slona za rep in kriči: “Ne, ne, ne! Nobeden izmed vas nima prav! Slon je najbolj podoben velikanskemu biču, kakršnega le redko vidiš pri kočijažu!”
Zbrana množica se je smejala od srca. A nek starec, ki so ga vsi imeli za zelo bistrega in pametnega, je rekel: “Tako je z vsakim človekom, ki gleda resnico samo z ene strani!.”



stran: 053

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Natančni prsti – lepo delo Mirko Kambič

Knjižici, iz katere sem prepisala to zgodbo, se vidi, da smo jo brali ven in ven in eden za drugim, saj nekateri listi izpadajo, drugi pa so natrgani. Vsem so nam bile všeč prikupne, kratke, duhovite in nevsiljivo poučne zgodbice, ki so izostrile opazovanje, poslušanje in razmišljanje. Takale prispodoba pove v nekaj besedah bistveno več, kot dolge “pridige” učiteljev in staršev. Žal se današnji učitelji premalo poslužujejo takih zgodbic, pesmic, pregovorov, basni, anekdot in dovtipov in kar je še takih reči, ki pomagajo otroku, da se spopada z izzivi okoli sebe z najmočnejšim orožjem, ki ga premore človek: z zdravo pametjo. Ampak to je neka druga zgodba, dolga zgodba, ki jo bom mogoče nekoč napisala. Zdaj pa želim povedati nekaj o resnici, ki je, kot sem že napisala, ena in ena sama, ki pa je dostikrat nedostopna in nevidna naenkrat in v celoti. Mi vsi pa se obnašamo kot slepci iz navedene zgodbe in jo gledamo vsak s svoje strani in zato jo vidimo vsak drugače, vsak drugačno, včasih diametralno nasprotno.
Na to zgodbico sem se spomnila, ko sem brala in poslušala reakcije na izjavo generalnega tožilca gospoda Drobniča v zvezi s 27.aprilom, državnim praznikom upora proti okupatorju (fašizmu). Pa ne toliko v zvezi s samim praznikom, ki je sporen sam po sebi za vsakogar, ki premore le ščepec znanja in trohico zdrave pameti, ampak bolj v zvezi z njegovo izjavo o tem, kako so v njegovem kraju gledali na partizane, namreč imeli so jih za “navadne kriminalce.”
Seveda so vsi navajali samo ta delček enega stavka, pravzaprav niti tega ne v celoti. Oklestili so ga, da se je glasil: “Partizani so bili navadni kriminalci.” Že ta majhna preobrazba je pravzaprav velika laž, ki pa so jo vsi mediji in naročeni in nenaročeni pisci pisem bralcev v vseh mogočih odvisnih in neodvisnih časnikih ponavljali toliko časa, da je postala občeveljavna resnica. Prav vsi so celotno njegovo izjavo zreducirali na dve besedi partizani-kriminalci. Vsi so se obnašali tako, kakor da ni rekel ničesar drugega. Kakor da ni razložil, zakaj se mu ta praznik zdi neustrezen oziroma sporen. Kakor da ni razložil, zakaj so v njegovem kraju imeli partizane za navadne kriminalce. Kakor da ni razložil, da to ni vsa resnica o partizanih, da je to pač njegovo videnje resnice o partizanih. Čeprav ni tega povedal na tak način, je iz njegove razprave razbrati, da se zaveda, da je slepec, ki je otipal samo slonov rilec in zato ve, da to ni celotna podoba slona. Vendar so se vsi, ali vsaj tako velika večina, da se ostalih skoraj ni opazilo, zares obnašali kot tisti slepci iz začetne zgodbe. Vpili so, da pravi Drobnič, da so bili vsi partizani kriminalci, da pa oni dobro vedo, da so bili vsi partizani pošteni, dobri ljudje, ki so se borili izključno proti okupatorju (in njegovim pomagačem), brez katerih bi Slovenci kot narod izginili z obličja zemlje, itd itd. In ven in ven ponavljali zgodbice in pravljice, s katerimi so nas pitali in šopali “teh naših petdeset let”, v katerih nastopajo partizani kot neizmerno dobra pravljična bitja, ki se borijo proti zlu. Naglavni, smrtni greh je že sama misel, kaj šele beseda ali celo dejanje proti njim. Med vojno je bila taka misel, beseda ali dejanje kaznovana s smrtjo, danes pa z besednim linčem.

stran: 054

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: V očetovi šoli Mirko Kambič

Ampak resnica je, kot vedno, ena in ena sama, in kadar se je ne da videti celotne naenkrat, jo je treba pogledati z vseh strani, kadar gleda slepec neko stvar, jo mora otipati celo, ne samo enega njenega delca. In ker so nas teh “naših petdeset let” ves čas bombardirali z “resnico” enega slepca o partizanih, o partizanih kot izključno dobrih bitjih, naj mi bo dovoljeno, da na tem mestu teh zgodb ne ponavljam. Knjiga, ki je prva razgaljala tudi drugo plat medalje, namreč Mladena Oljače Molitev za moje brate, je sicer marsikoga šokirala, vendar ni doživela take pozornosti, kot bi si jo zaslužila. Resnica bode v oči, so včasih rekli. Ampak, kot sem že rekla, so take zgodbe in taki dogodki (tudi povojni poboji - grozota vseh grozot) zreducirani na napako, na izjemo, ki potrjuje pravilo, da so bili vsi partizani dobri. Zato naj povem na tem mestu tako imenovano fantovo zgodbo, ki sem jo slišala od njegove tete in ki se mi je zarezala v spomin, kot se zarežejo lastna doživetja pa tudi pripovedi, ob katerih čutiš, da imajo posebno težo.
Fant, bolje rečeno njegova družina, je živel na kmetih. Njihova hiša je stala na sončnem bregu, na bregovih so bile tudi njive in travniki in gmajna in treba je bilo pošteno garati, da so imeli dovolj kruha za vsa lačna usta, zase in za male otroke, ki še niso mogli pomagati pri kmečkih opravilih. Seveda so morali otroci že zelo zgodaj prijeti za delo, za takšno, ki so ga bili pač sposobni. V tej borbi za preživetje se za politiko niso brigali, oblast, kakršnakoli je že bila, jim je samo jemala. Kljub borbi za preživetje so prenašali vrednote dedov in očetov na svoje otroke, to so bile družinske svetinje: jezik, pesem, vera in običaji. Sosedje so bili oddaljeni drug od drugega, vendar so si v stiskah pomagali. Med vojno se je pri hiši ustavil marsikateri begunec in vedno se je našel zanj kos kruha ali žlica močnika. Niti Nemcev niti partizanov v te bregove ni bilo. Čeprav so potujoči trgovci in klateži prinesli vesti o njih tudi v njihove bregove.

stran: 055

Nekega dne je fant odšel k sosedu naposod po neko orodje. Sosedova hiša je bila na drugi strani hriba, na katerega pobočju je stala njihova hiša. Ko je nazaj grede prisopihal na vrh hriba, se je naslonil na drevo in obstal kot vkopan. Iz domače hiše se je valil dim. Okamenel je opazoval neznane moške z rdečimi zvezdami na kapah, kako so krohotaje se suvali sem in tja njegovo jokajočo mater, ki je skušala objeti in zaščititi svoje otroke, njegove bratce in sestrice, očeta, ki je vpil in spraševal, kaj so vendar storili, bratce in sestrice, ki so jokajoč, da se je trgalo srce, silili k materi in očetu, da bi našli varnost. Gledal je, ne da bi se lahko premaknil, ne da bi lahko spravil iz sebe krik, ki je polnil njegove prsi, gledal je, kako so pobili njegovo družino s puškinimi kopiti, kako so jih, nekatere še žive, zmetali v ogenj in se zraven glasno krohotali. Samo stal je in gledal. Stal je in gledal še dolgo potem, ko je bilo že vse končano, ko je slednji krik zamrl, ko so se možje z rdečimi zvezdami prepričali, da so vsi pobiti in pogoreli, in so že zdavnaj odšli, ko se je dan prevešal v noč, ko se je iz pogorišča sukljal samo še droben pramen dima. Takrat se je ovedel, planil in tekel, tekel, kolikor so ga nesle noge. Niti sam ni vedel, kam pravzaprav teče. Bila je že skoraj trda tema, ko se je znašel pred hišo svoje tete, ki se ga je na smrt prestrašila. Iz njegovega obraza je razbrala, da se mu je nekaj neizmerno hudega zgodilo, vendar ni mogla iz njega spraviti niti besedice. Ponujala mu je hrano in pijačo, pa mu ni bilo do ničesar. Peljala ga je do ležišča, kjer je v krčevitem joku zaspal. Potreboval je več dni, da si je toliko opomogel, da ji je povedal, kaj se je zgodilo. In rekel je še, da se bo maščeval, maščeval za očeta in mater, maščeval za vse bratce in sestrice. Pobijal jih bom, je rekel, pobijal bom može z rdečimi zvezdami na kapah. Teta ga je svarila, rekla mu je, naj se raje skrije, sicer bodo še njega ubili. Pa se mu ni dalo nič dopovedati. In tako je podnevi spal, ponoči pa se je potikal okrog. Nekega dne je prišel domov s pištolo. Rekel je, da jo je našel. Povedal je še, da je videl pobitega moža z rdečo zvezdo na kapi in na njem odtis črne roke. Sklenil je, da bo tudi on tako počel. Da jih bo pobijal in zaznamoval z odtisi roke. In tako je začel. Ta je bil za očeta, je povedal nekega jutra, ko se je spet vrnil z nočnega pohoda. In tako je šlo naprej. Maščevanje je gorelo v njem in on je izgoreval v maščevanju, dokler ga niso ubili.
Zdaj pa me zanima, kam bi vtaknili tega fanta. Ali je bil “belogardist”? Ali je bil “organizacija Črna roka”? Ali je bil kolaboracionist, se pravi okupatorjev pomagač oziroma sodelavec? In še to me zanima, kaj so bili partizani v njegovih očeh? Prav gotovo ne topli ljudje, kot je v svojem govoru ob nekem topoglednem prazniku izjavil igralec Polde Bibič. Prav gotovo njegovo mnenje o partizanih, njegova zgodba ne spada v nobeno od zgodb, s katerimi so nas pumpali vseh teh “naših petdeset let”. Tudi ne v noben film, v nobeno čitanko oziroma berilo, prav nikamor. Njegove zgodbe preprosto ni bilo, ni je moglo biti. On, njegova družina, vsi so bili “neosebe”.
Druga zgodba, ki sem jo hotela na tem mestu povedati, je moja zgodba, moje prvo in edino srečanje s partizani, srečanje s partizani, ki se je še držalo druge svetovne vojne. Moje prvo in edino tipanje slona.
Moralo je biti kmalu po koncu vojne. V stanovanju smo imeli zapečateno in zaplombirano omaro, v kateri so bile očetove obleke, po katere naj bi prišli in jih zasegli oziroma odnesli, kdorkoli že (takoj po vojni so omaro z očetovimi stvarmi zapečatili in zasegli in deklarilali kot ljudsko premoženje, ker je bil oče domobranec). In nekega dne je pobutalo po vratih. To ni bilo glasno trkanje nekoga, ki se mu mudi ali ki se boji, da ženica in mala otroka znotraj ne bi slišala običajnega trkanja. To je bilo razkazovanje moči in oblasti, to je bila grožnja. Stara mama, nona, je to začutila in si nadela nenavaden izraz na obraz, izraz, ki me je po eni strani presenetil, saj takega izraza na njenem obrazu do takrat še nisem videla, po drugi strani pa je bil tako odbijajoč, da me je kar zmrazilo. Mene, majhnega otroka, ker nisem ničesar razumela. (Pozneje sem večkrat videla ta izraz na njenem obrazu, ponavadi kadar je prišel v stanovanje kdo od “terenk” ali “terencev”. In sčasoma sem razvozljala ta izraz: to je bil izraz ponižne lojalnosti in strahospoštovanja, s katerim je skušala odvrniti od sebe in svojih vnukov njihovo jezo in posledično maščevanje.) Potem je odprla vrata. Na vratih so se pojavili trije, danes bi rekla mulci, partizani v uniformah, s puškami z nasajenimi bajoneti na ramah. Gledali so vzvišeno in prezirljivo. Nona jih je z opisanim izrazom na obrazu, ki pa se je nekako razširil po celem njenem telesu, povabila noter. Oni so pa vstopili kot tanki. Nono so odrinili, da je omahnila in skoraj padla. Sama se nisem uspela dovolj hitro umakniti, zato sem se skotalila stran. Potem so s puškinimi kopiti premetavali posteljico, v kateri je spal dojenček, moja sestrica. Iskali so orožje!? Potem so kot tanki prekopali celo stanovanje in si nabrali, kar jim je bilo všeč. Nona jih je sicer peljala k zaplombirani omari, pa so jo sunili stran. Sama sem se iz radovednosti smukala okoli njih, da so me morali večkrat s puškinim kopitom suniti stran. Bila sem pač premajhna, da bi me bilo strah. Nisem še imela izkušenj, iz katerih bi lahko sklepala, kaj se mi utegne zgoditi, če se bom štulila zraven. Nekaj časa so še štorkljali po stanovanju, brskali in premetavali različne stvari, potem pa so odšli.

stran: 056

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Svilena padalca novih semen Mirko Kambič

Zdaj pa me zanima, kam bi vtaknili mojo zgodbo. Prav gotovo ne spada v nobeno od zgodb, s katerimi so nas pumpali vseh teh “naših petdeset let”. Tudi ne v noben film, v nobeno čitanko oziroma berilo, prav nikamor. Tudi te zgodbe preprosto ni bilo, ni je moglo biti. In vtis, ki so ga naredili ti partizani name, prav gotovo ni toplina in dobrota. Ampak vedno sem se zavedala, da je to le ena plat medalje.
Seveda sem pozneje srečala še veliko partizanov, vendar niso več nosili pušk na ramah, niso grozili ljudem in jih streljali, niso več razkazovali svoje moči. Niso več pobijali takšnih in drugačnih sovražnikov, niso več fizično ustrahovali domobranskih družin, niso več zmerjali, brcali, suvali s puškinimi kopiti. Marsikoga je bilo kar pošteno ali pa vsaj malo sram, da je sodeloval pri tem, kar je potem nastalo iz ljudske oblasti.
Zato se čudim partizanom, tistim pravim, tako opevanim borcem za svobodo slovenskega naroda, da lahko sodelujejo pri taki laži. Vsega skupaj si ne morem razložiti drugače, kot da so prodali svojo vest za drobtinice z bogatinove mize, za male ugodnosti in privilegije. Če pa je to tako, potem ne moremo več govoriti o poštenih partizanih, ki so jih komunisti izkoristili za svoje zle namene, kajti če je bilo to morda res med vojno, to danes že dolgo ni več res. Danes jih še vedno izkoriščajo za vzdrževanje te in drugih laži in prevar, za poveličevanje ali vsaj zmanjševanje hudodelstev in zločinov do nepomembnosti. V kolikor se niso prodali med vojno, so se po njej. In če so takrat to počeli iz strahu, počno to danes zaradi koristi. In kje je tu poštenost?