Avtor: Justin Stanovnik

stran: 093

stran: 094

Da je komunistična revolucija zelo spremenila slovenski svet, o tem sedaj ni več nobenega dvoma. Pravzaprav ga je spremenila bolj, kot smo si včasih mislili. Če bi bilo komu na začetku stoletja na kak način dano, da bi zagledal duhovno, kulturno in politično podobo Slovenije na koncu stoletja, še sam sebi ne bi mogel verjeti, kako bi mu šele verjeli tisti, ki bi jim o svojem videnju pripovedoval. Če bi hoteli dognati, kaj je tisto, kar je Slovenijo tako spremenilo, bi se nazadnje morali odločiti in reči, da Slovenija ni več katoliška v tisti obliki in tisti intenzivnosti, kot je bila na začetku stoletja. In seveda bi morali nemudoma dostaviti: z vsemi posledicami! Da katolištvo ne igra več tiste vloge v javnem in deloma tudi v zasebnem življenju, kot jo je nekoč, je duhovno dejstvo, ki more pojasniti komaj pojmljivo drugačnost med tem, kar je bilo, in tem, kar je.
Pri vsem pa je bistvenega pomena nekaj drugega. Da katolištvo deželi ne daje več osnovnega tona in osnovne barve, je ena reč; druga pa je ta, kako je do tega prišlo. Lahko bi namreč do tega prišlo po naravni poti, tako da bi se ljudje pospešeno odločali za to, da katolištvo zapustijo, ker jim iz kakršnihkoli razlogov ne bi več ustrezalo ali zadoščalo. Toda do velike spremembe ni prišlo po tej poti. Prišlo je z nasiljem. Ko ne bi bilo prišlo z nasiljem, bi tam, kjer je nekoč bila katoliška politika, imeli sedaj politiko, ki bi temeljila na neki drugi prvini človeške narave; in bi tam, kjer je bila nekoč katoliška kultura, imeli drugo kulturo, ki bi bila izraz neke druge človeške narave; in bi tam, kjer je bila nekoč katoliška duhovnost, sedaj živela neka druga, ki bi temeljila na neki drugi človeški možnosti. Ker pa je slovenskemu narodu katoliška obveščenost bila vzeta z nasiljem, ni na njeno mesto stopila nobena druga obveščenost, ki bi ga poučevala o svetu in mu omogočala iskati poti v prihodnost. Tam, od koder je bilo katolištvo z nasiljem odstranjeno, je nastala praznina in v tej praznini se je naselil nič. Če za nič sploh lahko rečemo, da se naseli! In ker človek brez nekakšne kulture le ne more biti, se je v tem prostoru izoblikovala kaotična kultura niča. Druga beseda za kulturo niča je nihilizem. V državi Sloveniji, ki je država slovenskega naroda, so najglasnejši in najbolj vseprisotni nihilistični glasovi. Zgodila se je torej tako nenavadna in tako nezaslišana stvar, da je narod, za katerega je rekel nekdanji angleški veleposlanik pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu, George Rendell, da je edini zares kulturen in edini zares katoliški narod v Evropi, postal narod, ki se nad njegovim temnim nebom križajo žarometi bojnega nihilizma. To se je zgodilo z narodom, ki si je sam in ki so mu drugi obetali cvetočo kulturno prihodnost.
Kako se je to moglo zgoditi? To se je zgodilo, kot smo že rekli, tako, da se je nad narodom izvršilo veliko zgodovinsko nasilje. Ko pravimo nad narodom, hočemo seveda reči predvsem nad tistim njegovim delom, ki se je zavestno prišteval k njegovi bistveni katoliški kulturi in ki je to kulturo tudi nosil – zase in za druge. To nasilje je bilo najprej fizično in je imelo dva obraza: eden je predstavljal umor dvanajst tisoč vojakov, ki so se za to kulturo bojevali, drugi pa odhod osem tisoč ljudi iz domovine, ki so odhajali ne samo zato, da si rešijo življenje, ampak tudi zato, ker si niso mogli predstavljati, kako bi mogli živeti brez svobode. Tako je v narodovem telesu nastala velika biološka rana, ki je nihče ni zdravil: eni je niso smeli, drugi pa so jo ohranjali živo, tako, da so vsipali vanjo sol sovraštva in obrekovanja.
Važni sta tu dve stvari. Katoliške sile so bile zavestno uničene, strte, odstranjene, izbrisane – in to tiste sile, ki so se za katolištvo čutile odgovorne. V vsaki družbi je namreč nekaj ljudi izbranega ali plemenitega ali aristokratskega duha, ki ne morejo, da ne bi bili to, kar so. In prav ti ljudje so bili uničeni in odstranjeni. Druga stvar pa je bila ta, da so izvajalci genocida nad katoličani dobili sedaj prosto pot. Ne samo da ni bilo nikogar več, ki bi se jim upiral, ampak je vstopila v igro tudi nova ideološka država, ki je videla možnost, da vzpostavi duhovno, kulturno in politično v eno usmerjeno državo predvsem tako, da zatolče vsak spomin na nekdanjo katoliško kulturo.
Zakaj pa so se katoličani tako izpostavili, da se je z njimi zgodilo, kar se jim je zgodilo? Odgovor je ta: preprosto niso mogli drugače; niso mogli, da se ne bi bili izpostavili.
Katolištvo je vedno, pa naj je videz dajal še take možnosti, da so nasprotniki govorili drugače, stalo na strani človeka in njegove normalnosti. Človek je, kot pravi profesor Robert Spaemann, bitje z neko naravo. Človek torej ni karkoli, ampak ima neko naravo. Zato lahko pravimo, da je človek, dokler obstaja v območju te narave, tudi v območju normalnosti. Toda človekova narava in človekova normalnost sta v zgodovini vedno bili, na ta ali na drugi način, napadani. Vedno znova so vstajali ljudje, ki so hoteli, da bi bil človek nekaj drugega, kot je. To so bili, v oklepaju povedano, napačni ali krivi preroki. Pravi preroki pa so bili tisti, ki so človeka klicali nazaj k njegovi pravi naravi. Toda, kar je za nas tule važno, je to, da je katolištvo človeka pred takimi napadi vedno branilo. To se danes ne ve natanko, ker človek še ni v tisti krizi, ko ne bo dopuščena več nobena utvara in se bo zahtevala resničnost sama. Takrat se bo izkazalo, da je, kljub vsemu nasprotnemu govorjenju, katolištvo stalo za človekom in ga branilo.

stran: 095

Eden izmed napadov na človekovo normalnost je tudi totalitarizem. Totalitarizem ni slučajno fenomen 20. stoletja, saj ni nastal sam in tako rekoč iz nič, ampak je posledica “globoke krize modernega sveta”. A mi se s sicer prezanimivim vprašanjem njegovega izvora tu ne bomo ukvarjali. Ostali bomo pri totalitarizmu kot tipično moderni obliki napada na človeka.
Katoličani so v odporu proti totalitarizmu vedno izstopali. Slovenski zgodovinarji tega še niso opazili, ker še niso dosegli tiste točke notranje svobode, ki bi jim omogočala odprt pogled na bistvene prvine pretekle resničnosti. Znane pa so študije drugod, ki se iztekajo v ta spoznanja. Tako navaja Thomas Fandel v knjigi Vera in nacionalsocializem naslednjo ugotovitev: “Katoliško umevanje vere in Cerkve in nacionalsocialistična zahteva po totalitarnosti sta bila nezdružljiva. Zato je bilo logično, da je tistih nekaj redkih duhovnikov v pokrajini Pfalz – to je bila pokrajina, ki jo je avtor raziskoval – ki so se odločili za nacizem, odšlo iz cerkvene službe ali pa so se sredi klera čutili kot popolni tujci.” Neki drug avtor, Detlef Schmiechen-Ackermann, ki je raziskoval uspešnost nacionalsocializma v delavskih okoljih, je tudi opazil nekaj podobnega: “Verske razlike so bile opazne. Katoliški München je bil skraja zaradi travme sovjetske republike dovzeten za Hitlerja, a se mu je proti letu 1933 vedno bolj odpovedoval. Nasprotno pa je protestantski rdeči Berlin pod gaulajterjem Goebbelsom doživel nesluten dvig nacionalsocializma.”
Od treh totalitarizmov je bil za Slovence nevaren samo komunizem. V nekem tako imenovanem spravnem besedilu, ali s strani LDS ali ZLSD, ne vem več – pa saj so razlike med njimi, če sploh so, zanemarljive – je bilo rečeno, da so med obema vojnama Slovenci kazali dovzetnost za totalitarne vplive. To je ena izmed mnogih izmišljotin. Slovenci nikoli nismo imeli nobenih valenc za fašizem ali za nacizem. Ta dva sta bila vedno nevarna, a samo zunanje. Zelo vabljive pa so bile zanje viže, ki so jih komponirali umetniki s Čebin. Komunizem je imel velike možnosti, da zminira slovensko družbo od znotraj. Slovenski katoličani so to vedeli in so se zato komunizmu uprli. Z vsemi sredstvi, ki so jih imeli na razpolago, z vso dopovedljivostjo, ki so jo premogli, so govorili o tem, kakšno nevarnost pomeni komunizem za človeka in njegovo normalnost.

Avtor slike: Marija Tršar

Opis slike: Tri hiše 1941 Marija Tršar

Komunizem takrat sicer ni bil več nepopisan list. Takrat se je že bila dogodila Španija: takrat so bile že znane žrtve umetno izzvane ruske in ukrajinske lakote; takrat so že obstajali dokazi, kako posluje boljševiško sodstvo; takrat je tudi že počil mednarodni škandal, ki ga je povzročil pakt med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo. Toda takrat je bil svet tak, da se za te znake ni menil in da njihovega pomena ni hotel študirati. Zahodni intelektualci, evropski in ameriški, ki so odločali o tem, kaj in kako bo svet mislil, so po besedah Orwella, ki je doživel svoj Damask leta 1937 v Španiji, živeli v zablodi, da so lahko “antifašisti”, ne da bi zato morali biti antitotalitaristi.
Slovenski katoličani pa so se komunizmu morali upreti. Te vloge si niso sami izbrali. Bili so napadeni na terenu, ki je bil njihova domovina, in se niso imeli kam umakniti. Bila je napadena kultura, od katere so živeli in za katero so vedeli, da bo samo od nje mogoče živeti tudi za naprej, in so jo branili. Bili so napadeni tudi sami, v prvotnem pomenu te besede, tako da so jih neoborožene ubijali. Nekaj časa so to prenašali, potem pa, ko to človeško že ni bilo več mogoče, so se uprli.
Da je Evropa spoznala, kaj je komunizem, je trajalo dolgo. Kaj je bilo pred vojno, smo že povedali. Po vojni je prišel na dan Katyn, a ni bil dovolj. Potem sta prišli 1956. Budimpešta in 1968. Praga, a nista prinesli pravega premika. Potem je v sedemdesetih in osemdesetih letih prišla Poljska z Novo Huto in Gdanskom in poljskim delavstvom, a se Evropa še ni zganila. Ves čas so prihajale tudi knjige: Havel, Sinjavski, Solženicin in stotina drugih – vsaka je bila udarec, a odločilnega se ni posrečilo dati nobeni. In potem, ko se je zamajal komunistični imperij od Prage do Habarovska in se je zrušil njegov simbol, berlinski zid, in se je videlo, da je konec največjega živalskega eksperimenta na ljudeh, kot se je izrazil neki nemški disident, so še mnogi za njim žalovali. Šele ko so sredi devetdesetih let iz Pariza prišle tri knjige: Preteklost neke iluzije, Črna knjiga komunizma in Rdeča knjiga komunizma, sta se, se zdi, končno vdali tudi trdnjavi zahodnega komunizma Italija in Francija predvsem pa številni družboslovni seminarji po evropskih univerzah.

stran: 096

Ko pa sta se morala leta 1942 komunizmu upreti slovenski katoliški kmet in katoliški intelektualec, so papirji temu največjemu podjetju smrti v zgodovini pravzaprav začeli šele rasti. Zato je bil protikomunistični upor slovenskih katoličanov tako tragičen; zato je zaslepljena Evropa tako ravnodušno sprejemala vesti o holocidnem umoru protikomunistične vojske – če se ji je to sploh zdelo vredno zanimanja.
Sicer pa so katoličani Slovenijo vedno reševali. Matija Majar je izdelal prvi in dokončni slovenski politični program. Slomšek je Sloveniji rešil tretjino sedanjega ozemlja in zagotovil slovenstvo za nekaj sto tisoč Slovencev. Krek in Korošec sta Slovence povezala z južnimi Slovani ravno še pravi trenutek, da so si mogli postaviti lastne narodne politične in kulturne institucije. In kaj so naredili komunisti? S svojim “antifašizmom” – svojim pravimo zato, ker so ga potrebovali za svoj revolucionarni projekt, Slovenci kot narod pa posebnega antifašizma nismo potrebovali, ker smo svojo antifašističnost potrdili že prej, ko smo poslali svoje politične predstavnike v londonsko begunsko vlado – zaradi komunističnega antifašizma smo izgubili Trst, Gorico in Celovec. To je saldo komunistične revolucije v Sloveniji. Najbolj ironičen facit tega salda pa pomeni dejstvo, da smo izgubo Korotana plačali z lastno krvjo. A to še ni vse! Ko bo nekoč ugotovljeno, kakšno protinarodno vlogo so morale na ukaz KPS igrati slovenske levičarske stranke v zamejstvu, bo vse dobilo še bolj klavrno in groteskno podobo.
A sedaj bi morali pokazati na nekaj drugega. Sile komunističnega nasledstva so že dale obilo dokazov, da delujejo na način, ki jim jemlje osnovno političnost. Izkazalo se je, da ne mislijo na državo, ampak nase. Ali da mislijo na državo samo toliko, kolikor ni mogoče misliti nase, ne da bi vključevali državo. To jim jemlje atribut političnega in jim podeljuje atribut klike. Taka je njihova osnovna intuicija, njihov osnovni zgodovinski vzgon. To delajo tako dosledno, da to ne more izhajati iz kake odločitve, ampak mora biti to v njihovem tkivu. To pomeni, da komunisti ne morejo, da ne bi tako delali. Komunisti so bili nekoč in so danes katastrofa za slovensko državo.
To je ena reč, druga pa je ta, da sile komunističnega nasledstva razvijajo vedno večjo bojevitost. Ljudje, ki se za te sile vojskujejo s slovenskim jezikom po sobotnih prilogah Dela in drugih medijih, nas ne presenečajo samo z razkazovanjem nesramnosti in nerazuma, ampak nas puščajo tudi z nekim vprašanjem, na katerega lahko le opozorimo, ne da bi mogli nanj odgovoriti. Seveda človek kot član jezikovne skupnosti ne more, da ne bi bil žaljen spričo ogromnih investicij nerazuma, ki se v jezik vlagajo dan za dnem, ne samo v tem, v čemer se umeva kot državljan, ampak tudi v tem, kar je v najbolj osebni in intimni istovetnosti. Važnejše od vsega je vprašanje, ki se glasi takole: Ljudje, ki berejo te reči, ali ljudje, ki berejo samo te reči, kako in kako dolgo bodo ob tem in od tega sploh lahko živeli? In koliko jih bo, ki jim osnovni okus ne bo dovolil, da v takem branju vztrajajo, in bodo pobegnili iz te vrste jezika. In ko se bo jezik do take mere napolnil z nerazumom, kje se bodo dogajali temeljni duhovni, kulturni in politični obredi, od katerih razvit narod živi?
Sinoda, ki ni morda pred vrati, ampak je že tu in med nami, bo morala premisliti tudi možnosti za obnovo katoliške kulture. Pri tem se bo poleg specifičnih energij, s katerimi razpolaga katoliški svet, morala ozreti tudi na misel in njene energije. Na misli kot misli je namreč nekaj, kar je za vsakega od nas in za vse skupaj veliko upanje. Misel se namreč od vseh reči razlikuje po tem, da nastane iz nič. Vsaka stvar ima svoj vzrok, misel pa lahko nastane sama od sebe. Če hočete začeti s čim novim, če hočete odpreti nov medijski center, morate imeti poleg drugega tudi denar. Misel pa ne potrebuje bančnega računa. Misel je nekaj takega, kar lahko nastane od sebe v prostoru človekove svobode. Misel je dokaz, da je človek svoboden. Vsak človek lahko postane nosilec nove misli. Rekli smo, da je v tem veliko upanje. Vsaka nova misel lahko pomeni neko spreobrnjenje, mnogo novih misli pa lahko pomeni spreobrnjenje celega naroda.