Avtor: Justin Stanovnik

stran: 056

stran: 057

Kočevski Rog, 21. junij 1998. Iz obeh smeri se po cesti, ki pelje čez Rog, pomika strnjena procesija ljudi. Tisti, ki prihajajo s severne strani, pri Križu zavijejo na stezo, ki pelje do Jame, tisti pa, ki prihajajo z druge strani, pa se proti njej napotijo sto metrov niže, tako da je podoba, da se množica, ki se zbira po robovih kotanje okoli novega oltarja, napaja in raste iz dveh rokavov neke velike reke. Ko prihajajoči dosežejo te, ki so prišli pred njimi, jih zajame duh prostora, ki se je bil tu že ustvaril in obstaja v ritmu pesmi in molitve. In misli. Za vsem, kar se dogaja na zunaj, se oblikujejo v ljudeh misli, ki so ali spomini na neke sedaj že davne dni in ljudi ali pa vprašanja, ki bi hotela povezati preteklost in sedanjost – vprašanja, ki jih žene želja po razumetju.
V Rogu ni mogoče biti, ne da bi človek začutil njegovo zahtevnost. Tako zahtevnega kraja ni več v Sloveniji. Ali ste že kdaj slišali koga reči, da ga je razumel in da je o njem povedal pravo besedo? Še pred eno smrtjo stojimo nemi, kaj pa če ti jih pred oči stopi dvanajsttisoč? Kočevski Rog je namreč samo del velikega Slovenskega Roga.
Nekaterih stvari ne moremo povedati. Rog je kraj bolečine. Bistvo bolečine je to, da boli. Tako kakor je bolelo te, ki so jih tu ubijali, ni bolelo še nikogar, zato njihove bolečine ne moremo razumeti. Smo lahko le zraven. Nekaterih stvari ne moremo ne misliti ne povedati.
Lahko pa povem, kakšni so bili ljudje, zaradi katerih smo tukaj. Ko je leta 1942 komunistična gverila začela množično ubijati nezavarovane ljudi, so začutili, da morajo postaviti edino vprašanje, ki se je takrat od svobodnega človeka zahtevalo, da ga postavi. Kdo pa ste? Kdo pa vam je to dovolil? V njih so spregovorile prvine časti in dostojanstva, predvsem pa prvine človeške normalnosti. To je odslej njihova slava in noben čas jim je ne bo mogel vzeti. Bili so tisti del slovenskega naroda, ki je bil pripravljen nositi življenje in ki so bili pripravljeni, da kaj resničnega zgradijo. Ali ste se že kdaj vprašali, zakaj ne moremo prav postaviti države? Ali ne zato, ker teh in takih ljudi ni več!
Ob tem pomislimo takoj nase in se vprašamo, ali je tudi danes kako vprašanje, ki bi ga svoboden človek moral postaviti. Ko nas danes tisti, ki so še včeraj bili agenti žaljivega nasilja, poučujejo, kaj je demokracija, kaj so človekove in državljanske pravice, ali ne bi terjal osnovni vzgib časti, ki bi morala biti v vsakem človeku, da vprašamo: Iz kakšne snovi pa ste, da to zmorete? Kdo pa vam je to dovolil? In ko v svojih delavnicah izdelujejo novo podobo zgodovine, v kateri ni več revolucije, ki je bila še včeraj osnovni člen zaukazane ideološke vere, kaj bi bilo bolj naravno, kot da jih vprašamo: Kaj pa je v vas, da to zmorete? Kaj je v vas, da se morete obremenjevati s toliko nesramnostjo? Kaj pa je tisto, kar vam dovoljuje, da nas delate za ljudi brez spomina?
To so vprašanja, ki bi jih morali postavljati prisebni ljudje. In Rog je kraj, kjer se prisebnosti lahko učimo. Prisebnost ni nič drugega kot vztrajanje na nekih osnovnih spoznanjih, ki jih je mogoče izluščiti iz kaotičnega sveta videza.
Da bi izvedel, kaj se dogaja v ljudeh, stopim do tega ali onega na obrobju in ga iztrgam za trenutek iz tega, v kar se zdi, da so sedaj vpleteni vsi. Nikoli se za to ne pozabim opravičiti in zdi se, da so moja opravičila sprejeta.
Najprej povprašam, kaj je koga od njih pripeljalo sem na ta kraj. Odgovori so različni. Zvečine je to spomin na sorodnike, za katere mislijo, da tu ležijo. Največkrat imenujejo strice, redkeje brate, včasih očete, nikoli sinove: mater in očetov ni več, ti so se že bili napotili za njimi. Preseneča me veliko število ljudi, ki niso prišli zaradi praznine, ki bi jo bila roška morija naredila v družini. Neka gospa iz Ljubljane mi pove, da sama tu sicer nima nikogar, morda pa je tu kdo od tistih, ki jih je poznala. “Samo njih se spomnim, pa moram biti tukaj.” Torej prihajate zaradi drugih?, Odgovori mi: “Če prav pomislim, prihajam zaradi nas vseh. Toliko žaljivih krivic se je tem in nam zgodilo.” “Tudi vam?” “Težko sem prenašala ta mnoga leta. In jih še. Nobene pravičnosti ni več.” Žena iz neke gorenjske vasi pravi, da prihaja zato, da počasti spomin teh, ki so tu: “da ne bi ostali pozabljeni”. Nekateri so bili tu že večkrat, nekateri “vsaki pot”, kot se nekdo izrazi. Nekateri pa so tu prvič. In kaj vas je nagnilo, da ste se odločili in šli na pot? Za mlado družino s Primorske je to bil članek v tedniku Družina, kjer je stalo, da bi to moral biti vseslovenski shod. Zazdelo se jim je, da je to res in da morajo biti zraven. Mlado dekle iz Velikih Lašč tudi pove, da tu nima nobenega svojih, a da jo vse to zelo zanima. Stoji ob jami in posluša, o čem ljudje pripovedujejo. Vse bi rada izvedela.” Predvsem pa je tu zbranih toliko vernih ljudi. To se jim vidi na obrazih in na tem, kako se vedejo.”

stran: 058

Nekatere so sem pripeljale pretresljive zgodbe, ki jim ne grejo iz glave. Za neko Ljubljančanko je to spomin na domačo vas: junija 1945 so komunisti tam ubili očeta in štiri njegove sinove, ostala je mati z nedoraslimi otroki – od bolečine in obupa se ji je omračil um. Kako bi mogla, da ne bi prišla!
Nekateri te s svojo prisotnostjo tudi presenetijo. Tu je gospod s Krškega, ki so ga Nemci leta 1941 izselili in je vojno preživel v Nemčiji. Kako pa, da ste sedaj tu? “Vedno sem čutil s temi nesrečnimi ljudmi. Vedno sem bil na njihovi strani.” Spomni se, kako so ga leta 1945 sprejeli na Jesenicah: “Mi smo se borili, vi pa ste delali za Nemce orožje.” Ta očitek je bil hujši, kot pa izguba pisalnega stroja, ki je po pregledu vagona odšel s hercegovskimi partizani.
Najbolj pa mi bo ostalo v spominu srečanje z dečkom iz Ljubljane – še otrokom. Pripeljala sta ga oče in mati. Ali veš, kaj se je tu dogajalo? Odgovori mi z eno besedo: “Strašno”. V otroških ustih dobi beseda izviren in silovit pomen. Ali si boš upal povedati sošolcem, da si bil na Rogu? Odkimal je. “Oni tega ne bi razumeli, mogoče bi se smejali.” Zazdelo se mi je, da je ob tem na vse legla temna senca.
Ko vsakega še vprašam, kako nanj deluje slovesnost na Rogu, pravijo, da vidijo v njej predvsem izrednost. “Pomislite, toliko naroda pobitega!” Nikogar ni, ki se ga ne bi dotaknila njena velikost. Nekdo pravi: “Odhajaš z vtisom, da si doživel nekaj velikega.” Ko spet nekomu postavim isto vprašanje, mi pove, da ga vse to pomirja: “Ko odhajam, odhajam z občutkom pomirjenosti.” Čemu vse ljudje prihajajo na Rog! Zdi se, da so med njimi tudi taki, ki pridejo sem kaj popravljat. Eden mi pravi: “Ko sem tu, izgine iz mene neka napetost.” Mislim, da nekoliko razumem, kaj je hotel povedati. Dobil sem lep občutek, da se me je dotaknilo nekaj človeškega.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Rog 1998 – Novi oltar

Ko bi bilo izpraševalcev več in bi imeli kaj več časa, bi pred nami stekle nove in pretresljive zgodbe. Jaz sem zvedel dve. Prva pripoveduje o tem, kako je do neke žene v Olševku prišel zmečkan listek, na katerega je njen mož napisal, da jih peljejo proti Kočevju in da ne, kaj jih čaka; ko je žena prebirala listek, je njen mož že prestal, kar mu je bilo prestati. Druga pa se nanaša na govorice, ki so se poleti 1945 začele širiti po krajih okoli Dvorske vasi, da je iz ene od roških jam ušel neki domobranec po imenu Pozelnik iz Škrlavice. To je zame novo, tega do sedaj nismo vedeli.

stran: 059

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Rog 1998 – Nadškof Perko in del množice

Kaj pa prihodnost? Ali ima Rog prihodnost? O tem, da bo Rog obstal, ni podvomil nihče, le da so nekateri menili, da bo njegova vloga vedno večja, drugi pa, da take množičnosti v prihodnje ne bo več. Nekdo je pokazal na vlogo politike: “Veliko je odvisno od glave države. Ko se bo ta spremenila in zamenjala, bo sem prihajalo še veliko več ljudi. Tako zelo smo odvisni od središča.” Nekdo drug je prihodnost Roga videl v njegovih razsežnostih: “Tega enostavno ni mogoče pozabiti.” S pogovorom o prihodnosti je že bilo sproženo vprašanje mladine. Letos je bilo več mladih kot prejšnja leta, a bi si jih želeli več. Neka gospa s Primorske je našla naslednjo rešitev: “To je preprosto. Pripeljati jih je treba.” Res, pomislim, tako preprosto je to.
Nisem si mogel kaj, da ne bi povprašal tudi o tem, kako jim ugaja novi Križev pot kiparja Staneta Jarma. Tisti, ki so prišli z južne strani, so si ga imeli priliko dobro ogledati, saj jih je spremljal ob poti kak kilometer in pol do jame. Očitno je vsem všeč. Sam imam do Jarmovega načina določene zadržke, a se mi vseeno zdi dobro, ko pravijo, da ga razumejo. Če je tako, potem je vse prav. Če jim pomaga povezati človeka z Bogom preko stiske in trpljenja, potem je vse prav in dobro. Upam le, da za vsem ni tudi delček konformizma. Kar je novo, kar je moderno, kar je hvaljeno, kar je naše … In tako dalje.
Vprašam tudi, če jih kaj moti. Čudno bi bilo, če jih ne bi. A najbolj me prizadene to, kar mi povesta mladi mož in žena, ki sta na Rogu prvič. “Vse je tako glasno in hrupno. Pričakovala sva več tišine. Prvič sva tu in sva mislila, da bo vse teklo bolj zadržano in mirno.” Mislim, da imata zelo prav.
Preneham s spraševanjem. Iz doline onkraj roba zaslišim nadškofov glas: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Začelo se je osrednje dejanje spominske slovesnosti na Rogu. Brez maše bi bil Rog le bleda podoba tega, kar je sedaj. Po kratkem uvodu kočevskega župnika Lampreta je vse steklo po prastarem in – čudno, čudno – vedno novem redu: branje berila in evangelija in potem razlaga obeh besedil. Potem pa pride nekaj, kar se ne zgodi vsakič: blagoslovitev novega oltarja. “Prosimo, naj daritev na tem oltarju plemeniti slovensko ljudstvo. Gospod, poglej na ta oltar, ki smo ga pripravili za obhajanje svetih skrivnosti, naj bo središče naše hvale in zahvale.”
Potem zaslišimo prošnje, ki jih je sestavila in prebrala gospa Zgončeva: za Cerkev, da ostane v službi resnice in pravice; naj zbor roških mučencev izprosi dovolj duhovnikov za slovenski narod; naj Slovenci spoznajo resnico, ki je ena sama; naj domovina sprejme žrtev roških mučencev kot svojo zavezo in dediščino; naj trpljenje mater podeli družinam moč za krščansko življenje; posebej pa še: za mladino, za duše vseh padlih domobrancev, za tiste, ki so jih v sovraštvu in slepoti morili. Prosimo Te, usliši nas!

stran: 060

Potem, kot pri vsaki maši, pozvoni zvonec. Za trenutek se tišina spremeni v nepremičnost. Vsi samo še smo, vedoč, da več ne moremo.
Po maši – pravzaprav po blagoslovu – se začne spominski del. Iz doline pride do nas pesem, ki so jo domobranci peli ob grobovih svojih padlih. Pomislim na 8. julij 1990, ko je ta pesem prvič šla preko gozdov Kočevskega Roga. Čutim, da njena pretresljivost deluje s prvotno močjo. Potem pevski zbor Andrej Vavken iz Cerkelj na Gorenjskem, ki je pel tudi med mašo, zapoje pod vodstvom prof. Damjana Močnika ganljivo Kimovčevo Ah, ne mislite nanje s solzami. Nato nad nami zatrepeta srebrn glas, ki ga že nekoliko poznamo. To je solistka Marta Močnik, ki v spomin fantom na Rogu zapoje dve prelepi narodni: Voda mi teče in šumlja in Eno drevce mi je zrastlo. In že smo sredi izbrane poezije, ki nam jo posreduje Tone Starc z Balantičevo pesmijo To jutro. In spet, kakor že tisočkrat, začutimo, kakor da bi bil pesnik napisal to pesem prav za ta dan. Med dejanji, ki iz njih žari umetniška energija, so premišljeno razporejene misli in izjave. Te nam posredujejo trije govorniki: Janez Žlindra, Andrej Meglič in Stane Štrbenk. Vse je tako narejeno in tako podano, da smo zadovoljni in si pravimo, da je vse dobro in prav. Na koncu nam pevci iz Cerkelj kot za popotnico zapojejo še domobransko Moja domovina, ki postaja polagoma druga slovenska himna – in bo čisto lahko nekoč postala prva.
Vse lepo in prav in zadovoljivo. A brez pelina – kakor nikjer – tudi tu ni šlo. Ko se je začel spominski del slovesnosti, ko še ni izzvenela pesem Doberdob, se je začelo obrobje množice krhati. Začeli so odhajati ne samo posamezniki, ampak – da se izrazim po veteransko – cele desetine in vodi in čete. To je novo, tega v taki obliki nismo bili doslej vajeni. Res, slovesnost je trajala dolgo, toda poznamo tudi stavek: Nisi mogel eno uro čuti? Nekaj časa gledam to odhajanje, potem pa se mi vse zazdi preveč in prehudo in se zrinem na obrobje kotanje, tja, kjer je mir še nedotaknjen.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Rog 1998 – Podajanje rok

stran: 061

Vprašanja pa so šla z mano in me niso hotela zapustiti: ali bomo vzdržali, ali bomo prenesli pritisk zgodovine, ali bomo v stanju postaviti in držati državo. V moje misli se je vpletla zgodovina.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marta Močnik

Glede zgodovine smo v našem času nekaj opazili, kar nas je nemalo pa tudi nemilo presenetilo. Videli smo, tu v našem slovenskem prevratu, če mu smemo tako reči, smo videli, da so se stvari spremenile in se obenem niso spremenile. Kakor da bi nam bilo s tem nekaj pokazano! Kakor da bi nam bilo pokazano, da se zgodovina nenadoma, ko tega ni že več nobeden pričakoval, odpre, a res samo odpre. Odpre se prostor, v katerem lahko nekaj naredimo. Ali drugače: ljudje smo poklicani, da ustvarjamo zgodovino. Zgodovina nam nikoli ni zgolj dana. Dana nam je možnost, da zgodovino delamo. In sedaj bi morali reči, da bodo v zgodovini obstali samo tisti, ki bodo to možnost zagledali in sprejeli. Klica tistega odprtega prostora nikakor ne bi smeli preslišati. Narodi, ki ta klic razumejo, dobijo pozneje v roke dokumente, da so zgodovinski narod. Zgodovina se ne da ukaniti!
Kaj pa se mora zgoditi, da stopimo tja, kjer nas hoče imeti zgodovina? V nas se mora zgoditi misel.
Ali je Rog primerno mesto za nastajanje novih misli? Na začetku smo uvedli besedo bolečina. Na Slovenskem Rogu pa ni bila ena sama bolečina, ampak je bilo prestanih dvanajst tisoč smrtnih bolečin. Samo pomislite, kakšna neznanska bolečina je to! Pa tudi kakšna sila! To silo si lahko predstavljamo kot veliko reko, saj je tudi Solženicin govoril o Volgi ruskega trpljenja. Ali ne bi nekaj pomislili še na to, s kakšnimi energijami razpolaga Slovenski Rog, pa tudi na to, da bi te energije lahko speljali na kolesa mlinov, ki meljejo slovensko usodo. Seveda, če bi vsi, kar nas je tukaj, dovolili, da bi v vsakem nastala neka nova misel.
Vsako leto pride v Rog do deset tisoč ljudi in ali bi si kdo upal reči, da jih reka slovenskega trpljenja pusti nedotaknjene. Nedotaknjen ne odide nobeden, mnogi pa se odhajajoč čutijo zaznamovane in spremenjene. In sedaj, ali deset tisoč ljudi lahko malo premakne slovenski svet? Z veliko samozavestjo lahko rečemo, da deset tisoč ljudi malo že lahko spremeni slovenski svet.