Avtor: Albin Gnidovec

stran: 048

Ponudila se mi je priložnost, da sem mogel prelistati, čeprav ne temeljito prebrati, zadnje poročilo varuha človekovih pravic “Letno poročilo 96”. Kot moto so na uvodni strani zapisane besede dr. A. Trstenjaka “Za človeka gre”. Pri prelistavanju poročila in pregledovanju vsebine sem ugotovil, da moto ne ustreza vsebini, saj so v celoti izpuščene prav tiste kršitve človekovih pravic, ki kontinuirano trajajo že vse od vojne sem in močno prizadevajo posameznike in slovenski narod v celoti. Varuh teh kršitev v poročilu ne omenja, kot da jih ni. Prav to me je spodbudilo k tem vrsticam in nekaterim pripombam.
Po skoraj polstoletni komunistični tiraniji smo na Slovenskem prvič slišali za pojem “človekove pravice”, čeprav je Organizacija združenih narodov po svoji ustanovitvi takoj po vojni med prve svoje predpise uvrstila prav človekove pravice in njihovo varstvo. Prav letos smo v maju praznovali 50-letnico splošne deklaracije o človekovih pravicah. Vse demokratične države sveta so v svoje ustave in zakonodajo sprejele vsaj načela iz te deklaracije. Pri nas so vsakoletni svetovni dan človekovih pravic poznala le društva OZN, ki pa so pravzaprav imela vlogo odvračanja pozornosti javnosti od kršenja človekovih pravic. Namesto človekovih pravic smo poznali pojem ljudska oblast oziroma oblast delovnega ljudstva, za katerim se je skrivala komunistična partija z vsem svojim represivnim aparatom. Ta je bila deus ex machina vsega dogajanja na slehernem področju družbenega življenja. Tako je skoraj vsakdo imel skrivnega partijskega “angela varuha”, za katerega je nadzorovani delal, varuh pa je namesto njega mislil in pazil, da ni skrenil s socialistične poti. Gorje tistemu, komur se je to kljub temu primerilo. Dolga leta so bili zapori polni domnevnih sovražnikov socializma. Šlo je za pravo moderno suženjstvo.

stran: 049

Uporu proti komunističnemu suženjstvu v vzhodnoevropskih državah smo sledili tudi Slovenci. Pri nas smo se obenem osamosvajali iz skupne jugoslovanske države v samostojno Slovenijo. Komunisti so tedaj trdili, da sestopajo z oblasti, v resnici pa so se reorganizirali in prilagodili novim razmeram. Dotlej so v imenu ljudske oblasti le držali roko nad družbenim premoženjem, tedaj pa je ta roka velik del tega premoženja pograbila in si ga prisvojila. Res je, da smo bili ob osamosvajanju Slovenci enotni kot menda še nikoli prej. Zato komunisti danes trdijo, da je bila s plebiscitom za samostojno državo in ustavo Slovenije v slovenskem narodu dosežena sprava in je bilo odpuščeno vse tisto, kar so pol stoletja počenjali s tem narodom. To pa ni res. Tako enotnost smo dosegli, ker je večina Slovencev računala, da se z osamosvojitvijo za vedno otrese komunizma. Obenem je bil za samostojno Slovenijo tudi del komunistov, kar je skupaj dalo tako lepo enotnost v narodu. Nikakor pa s tem ni bilo pozabljeno polstoletno gorje z vsemi posledicami, ki ga je narodu prinesla komunistična oblast. Samostojna Slovenija in vzpostavitev demokracije sta bila po pol stoletja prvo veliko olajšanje in upanje za slovenski narod.
Poznejši čas je pokazal, da smo upali preveč. Petdeset let totalitarnega režima in komunistične vzgoje je pustil daljnosežne negativne posledice v miselnosti, morali in vrednotah slovenskega človeka. To se odraža tudi v poročilu varuha človekovih pravic, kot da smo petdeset let po vojni v naši deželi uživali komunistični raj, v katerem je bilo vse v najlepšem redu, kjer ni bilo krivic, kjer je vsakdo delal po svojih zmožnostih in prejemal po svojih potrebah. Tako je za ozek vladajoči partijski krog resnično tudi bilo. Narod pa je bil vse to obdobje izkoriščan, pod stalnim partijskim nadzorstvom in nesvoboden. Gre za polstoletno trajno kršenje človekovih pravic, nad čimer pa se, kot bi lahko sklepali iz poročila, nihče ne pritožuje, saj poročilo to obdobje enostavno prezre, kot da ne vidi 50-letnega početja, ki je razdvojilo slovenski narod za dolga desetletja. Ničesar tega, kar pomeni kršitev pravic posameznika, obenem pa veliko in nepopravljivo škodo za slovenski narod, se poročilo ne dotakne, kot da bi se kršile človekove pravice šele po uvedbi demokracije. Naj navedem samo nekaj najbolj očitnih, v poročilu prezrtih primerov kršenja človekovih pravic.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Sodnija v Ljubljani – Spomin na hude krivice Mirko Kambič

1. Po vojni so partizani pod vodstvom komunistične partije pomorili tisoče domobrancev in civilnega prebivalstva. S tem so ne samo za vedno umazali svojo borbo, temveč storili tudi zločin – genocid nad lastnim narodom, mu povzročili gorje, kakršnega mu v celotni njegovi zgodovini ni prizadejal še nihče. Storili so zločin zoper človeštvo, ki bo za vedno ostal temno poglavje v slovenski zgodovini. In medtem ko je za odkrivanje in kaznovanje zločincev pristojno sodstvo, je prav gotovo za prizadete svojce pristojen varuh človekovih pravic. Stotisoči svojcev pomorjenih imajo po vseh človeških in civilizacijskih normah pravico do označbe in ureditve množičnih grobišč, četudi ne vemo, v katerem počivajo njihove žrtve. Kot najbolj osnovno imajo svojci tudi pravico do prejema mrliških listov za pomorjenimi. Parlament je že pred štirimi leti sprejel predpis o izdaji mrliških listov. Varuh za to gotovo ve, vendar te tako množične kršitve v poročilu niti ne omenja.
Po zakonu o popravi krivic lahko svojci pridobijo status svojca po vojni pobite osebe in s tem denarno odškodnino. Težko si predstavljam, kako z denarjem poravnati te krivice. Ni denarja, s katerim bi se dalo plačati vse te nedolžne žrtve in gorje, pa tudi vse dolgoletno zasramovanje in blatenje z neresničnimi obtožbami. Ko bi država imela vsaj toliko posluha, kot ga ima povprečno civiliziran narod, bi po več ko 50 letih vsaj uredila množična grobišča, pa četudi z denarjem, namenjenim za odškodnine.

stran: 050

1. Pol stoletja so bili nepriznani in zaničevani tudi mobiliziranci v nemško vojsko. Gre za najštevilnejšo slovensko moško populacijo, ki je med vojno trpela in umirala na tujih frontah. V TV dosjeju smo slišali za število 150.000 mobilizirancev, natančnega podatka ni, kot gotovo pa so omenjali nad 100.000 mobilizirancev, kar je trikrat več, kot je bilo vseh partizanov (ne sedanjih borcev, ki se kar naprej množijo). Tretjina od teh je padla na tujih frontah. Ostali so se vrnili, med njimi tretjina invalidov, od teh 3000 nepokretnih. Doslej so bili brez vseh priznanj, celo invalidi so se lahko zdravili le na lastne stroške. Povsod, tudi pri zaposlovanju, so bili diskriminirani. Kot bi bili za vse to sami krivi, je komunistična oblast vse njihove prošnje za najosnovnejše pravice dosledno zavračala. Le kdo si ne more predstavljati, s kakšno bolečino so odhajali v nemško vojsko, ker bi sicer njihovim družinam grozila internacija ali smrt?
   Varuh človekovih pravic teh kršitev in te populacije ne omenja, čeprav živi med ljudmi s tako usodo in pozna vse njihove probleme. V zvezi s tem omenja samo zakon o žrtvah vojnega nasilja in tako imenovane vojne zakone. Po treh letih od sprejema teh predpisov pa se stvari skoraj niso premaknile v korist prizadetih. Ljudje pa so stari in umirajo v lastni domovini brez osnovnih pravic.
   Zanimiva je primerjava s partizani. Ti so se borili na domačih tleh, v zavetju domačih gozdov. Dobro so bili preskrbljeni že med vojno, če ni šlo drugače, so “rekvirirali” celo pri revnih prebivalcih. Že petdeset let pa uživajo vse bonitete in privilegije (dohodkovne, zdravstvene, rekreacijske itd.). Tudi vedno več jih je, govori in piše se že o preko 70.000 borcih, kot da nanje ne vpliva biološka selekcija. Mnogi dvomijo v upravičenost takega števila borcev po toliko letih od vojne. Zato se tudi odgovorni ne odzivajo na že več javnih pozivov o objavi njihove starostne strukture. Nedotakljive privilegije uživajo tudi na račun brezposelnih delavcev in najrevnejšega sloja prebivalstva, ki ga je pri nas že skoraj polovica. Dosledno so proti kakršnikoli spravi in pomiritvi v slovenskem narodu, so za delitev naroda, saj vedo, da si samo tako lahko zagotavljajo svoje privilegije. Zanje je bila pomembna le komunistična ideja, narod je bil nepomemben. Tako lahko iz ozadja še vedno vodijo slovensko politiko. Dokler bo tako, lahko Slovenija računa le na vse večje pogrezanje med necivilizirani svet.
   Varuha človekovih pravic pa se to ne tiče, čeprav v poročilu govori tudi o vračanju neupravičenih izplačil vojnim invalidom in veteranom. Za borce seveda to ne velja. Tu ga ne skrbi enakost pred zakonom.
   
2. Veliko Slovencev je bilo prizadetih s povojnimi zaplembami, nacionalizacijo in konfiskacijo njihovega premoženja. Z osamosvojitvijo Slovenije in postavitvijo demokratične oblasti naj bi se na podlagi zakona o denacionalizaciji vse premoženje vrnilo v naravi, če to ni mogoče, pa nadomestilo z odškodnino; tako bi se popravile dolgoletne krivice oškodovancem oziroma njihovim potomcem. Že pred štirimi leti bi po zakonu morala biti denacionalizacija zaključena in premoženje oškodovancem vrnjeno. Vendar se stvari premikajo neupravičeno počasi. Doslej je vrnjena samo tretjina premoženja. Stara vladajoča nomenklatura vračanje preprečuje z vsemi sredstvi in si izmišlja, da nastajajo nove krivice. To ne more biti res, če se vrača ukradeno. Varuh človekovih pravic pa sledi nomenklaturi in o tem skoraj ne govori. V poročilu to tako pomembno vprašanje, ki ima lahko tudi mednarodne posledice, obravnava na eni sami strani in še tu najde opravičilo za počasnost ter celo izraža skrb glede nepristranosti, če upravičenca zastopa odvetnik. Veliko bolj pomembno od denacionalizacije je zanj, ali se priimek novo sprejetih državljanov piše s č ali æ. Za to v poročilu porabi polne tri strani.
   
3. Mediji so v celoti v rokah vladajoče liberalistično-komunistične garniture, prikrojeni so njeni politiki in njenim interesom. Delujejo preveč razdiralno in ne služijo skupnemu dobremu in skupnim državnim interesom. Nikogar ni, tudi med novinarji ne, ki bo to zlorabljanje lahko preprečil. Ko jih poslušal ali bereš, dobiš vtis, da si prizadevajo le za netenje sovraštva in vnašanje razdora med narod. So sredstvo za manipuliranje z ljudmi in drugače mislečimi. Vsakodnevno in pogosto do skrajnosti žaljivo napadajo drugače misleče, nasprotne stranke in njihove vodje, vernike, Cerkev in cerkvene dostojanstvenike. Pri tem uporabljajo najbolj podle laži in podtikanja. Napadeni v večini primerov nimajo možnosti odgovoriti. Vsiljuje se misel, da v ozadju deluje štab, ki se samo pripravlja in čaka na primeren trenutek, ko je treba posameznika ali skupino oblatiti, ju narediti za fašistoidna, nora, vsekakor pa družbi škodljiva. S takim izrabljanjem medijev gre za ustvarjanje drugorazrednih državljanov in grobo kršenje človekovih pravic, kot da še vedno živimo v enoumju, daleč od demokracije. Varuh človekovih pravic pa tudi v tem primeru najde izgovor: pri etiki javne besede naj bi imel pač “omejene možnosti za posredovanje”. Pri tem postavljamo vprašanje, če gre za varstvo človekovih pravic, zakaj si ne vzame večjih možnosti za posredovanje.
   
   stran: 051

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Plevel terja mnogo dela Mirko Kambič

Po vsem tem se človek vpraša, kakšne pristojnosti ima varuh človekovih prvic, če ne ravno pravico poseganja na področje, kjer se pravice najbolj kršijo (zlasti če se te kršijo kontinuirano že pol stoletja), kjer gre za kršitve enakosti pred zakonom, netenje sovraštva in razdvajanje v slovenskem narodu. Gre za pravice, ki so končno odločilne za normalni razvoj in obstoj slovenskega naroda. Tu bi pričakovali varuhovo samoiniciativnost, ne pa čakanje na pobude državljanov. Tako pa se sprašujemo, ali je mogoče, da je zanj pomembnejše vprašanje, kako žive kriminalci na prestajanju kazni, ali imajo dnevno zagotovljeno 24-urno preskrbo s toplo vodo in druge skoraj hotelske ugodnosti. Zanj je pomembnejše sprejemanje novih državljanov iz nekdanjih južnih republik; skrb, da se jim omogoči pridobitev stanovanj, da se jim ne kršijo pravice dvojnega državljanstva; in da se vračajo v državo tisti, ki jim je bilo bivanje začasno odpovedano itd. Pri vsem tem pa se varuh niti z besedo ne spomni na pravice Slovencev, političnih in ekonomskih emigrantov, ki so se v stotisočih raztepli po svetu prav zaradi krivic, ki so se jim nekoč dogajale v domovini.
Četudi se varuh v svojem poročilu sicer dotakne socialnega varstva, delovnih razmerij in brezposelnosti, pa pri tem ne vidi tako očitnega in grozečega razslojevanja prebivalstva ter že prave bede večine delavcev. Ne vidi bogatenja dela ljudi, katerih večino predstavljajo nekdanji “delovni predstavniki” (nekdanji komunisti), ki so se v tranziciji spremenili v lastnike prejšnjega družbenega premoženja, v delodajalce in danes najokrutnejše izkoriščevalce delavcev. Iz medijev izvemo, da je pri nas 70% mladih žensk zaposlenih pod pismeno obvezo, da v času zaposlitve ne bodo imele otrok, oziroma če bi se to le zgodilo, jim takoj preneha delovno razmerje. Mnogo je še podobnih težkih primerov kriminala v razmerju med delavci in delodajalci, ki bi jih varuh moral poznati in doseči, da se take kršitve pravic delavcev najstrožje preganjajo. Tako pa varuh ostaja le pri ocenah, ugotovitvah, mnenjih, opozorilih državnim organom o kršitvah in predlogih za rešitev manj pomembnih vprašanj. Vse to pa brez lastne iniciative in le na pobude prizadetih državljanov.

stran: 052

Iz navedenih pripomb sledi, da institucija varuha človekovih pravic le delno izpolnjuje pričakovanja in upravičuje svoj obstoj. Institucija zaposluje preko 20 oseb, pretežno z visoko izobrazbo, in porabi nekaj sto milijonov denarnih sredstev letno. Gotovo ta institut ni mišljen kot fasada, ki daje ustavi in naši družbi pred svetom bolj demokratičen videz. Tudi ni postavljen kot politični organ, ki bi deloval v interesu trenutne politike, čeprav bi lahko tako sklepali, ker se varuh dosledno izogiba reševanju vseh krivic, nastalih v vojnem in povojnem obdobju, kot da bi hotel ustreči svojemu delodajalcu, ki se redno brani obravnavanja krivic preteklosti in sprave v narodu. Vedno bolj se potrjuje domneva, da je varuh zasedel tako ugleden in visok položaj, ker naj bi kot notranji minister pomagal odstaviti prvega zaslužnega človeka za slovensko osamosvojitev. Tako naj bi šlo za medsebojne usluge, četudi je ta ustanova po ustavi samostojna in neodvisna in bi zato moral biti njen vodja varuh človekovih pravic vseh državljanov.
Z resnično neodvisnim in ustavnim delovanjem, kar ta položaj od človeka, ki ga vodi, zahteva, bi varuh človekovih pravic moral imeti večji vpliv in doseči večji uspeh pri pomiritvi, sožitju in spravi v slovenskem narodu. Vendar pa na tem področju zdajšnji varuh ni storil ničesar, in kot je videti, bomo vse medsebojne spore in zdrahe nesli v Evropo. Kako bo ta gledala na naše neurejene notranje razmere in jih nam pomagala reševati, bo odvisno od stopnje evropske demokracije. Prava demokracija vedno temelji na resnici, pravici in poštenju. Prav tega pa se pri nas mnogi, ki so dolga leta vajeni manipulacije z ljudmi, laži in prevare, očitno bojijo. Odločneje bi se lahko postavilo vprašanje zločina in odgovornosti za zločin. Tega se bojijo zlasti tisti, ki ne žive s čisto vestjo. Zato ni čudno, če se je že pojavil prvi odpor mladih komunistov proti Natu. Za njimi nedvomno stoje stari komunisti, prežeti s stalinistično miselnostjo, ki se je po vseh dolgih letih še vedno niso otresli (vse to močno spominja na Protiimperialistično fronto iz aprila 1941). Kmalu lahko pričakujemo oster odpor prav sil, ki so močno zastopane tudi v oblastnih strukturah, proti vključevanju v Evropsko zvezo. Ti bodo skušali narod od EU odvrniti ali pa ga vsaj glede tega močno razdeliti.
Institucija varuha človekovih pravic ni samo fasada, spada v vrh slovenske oblasti. Varuh človekovih pravic po svojem položaju močno vpliva na demokracijo in sožitje v narodu, kar je tudi njegova dolžnost. Zato prav zanj velja opozorilo z znamenitega plakata zadnjega meseca vojne, s katerega slovenski domobranec s prstom kaže na mimoidoče z besedami: “Tudi ti si odgovoren za usodo slovenskega naroda.” Kdaj pa bo narod odgovorne poklical na odgovornost, bo odvisno od stopnje njegove demokracije.