Avtor: Tine Velikonja

stran: 023

Primorski protifašizem se ni rodil šele leta 1941!

Kaj je imel Franc Pavlica skupnega z našo mamo? Živela sta sto kilometrov narazen in nikdar v življenju se nista srečala. Kljub temu pa ju je nekaj povezovalo - sum, da sta imela opravka s polkovnikom Mirkom Bitencem, in da sta živela 91 let. Pavlica je bil zaprt decembra 1947, naša mama leto dni kasneje. Nič jima niso dokazali, ker pa niso hoteli priznati svoje zmote, so skonstruirali grehe, ki so danes videti smešni, takrat pa so ju zaradi njih obsodili. Pavlica je odsedel vseh osemnajst prisojenih mesecev, naši mami pa so dosojeni dve leti skrajšali za polovico. Ko se je po letu 1965 za stalno preselila h hčerki Zini v Cleveland v ZDA, ravno v srce slovenske četrti St. Clair, je pričakovala, da bo v slovenski skupnosti zaživela in da bo spoštljivo sprejeta kot žena človeka, ki se je kot eden redkih slovenskih kulturnikov oglasil ob vosovskih umorih po Ljubljani in svoj protest plačal z življenjem. Nič takega se ni zgodilo. Predstavnice ženskih društev, ki so bila povezana s farno cerkvijo sv. Vida in so pripadala slovenski politični emigraciji, so bile vljudne in jo megleno vabile, naj pride zraven. Ker pravega vabila ni bilo, je čez nekaj mesecev vprašala, kaj je narobe. Po ovinkih je izvedela, naj bi bila ona tista, ki je izdajala. Izdala naj bi Mirka Bitenca, ko se je ilegalno skrival v Ljubljani, izdala dr. Mateja Justina z ženo, da sta se vsako nedeljo dobivala s šentviškim župnikom, in še kaj. O Bitencu je pisal Janko Maček v 9. številki Zaveze (30-41). Bitenc je bil na procesu od 12. do 16. aprila 1948 obsojen na smrt in ustreljen.
Mama je res naletela na Bitenca na eni njegovih postaj. Bilo je takrat, ko je v cerkvi sv. Petra v Ljubljani skrbela za oltarje, tako za cvetje kot prte. To nalogo je opravljala z veseljem, dokler nas niso 19. marca 1947 preselili v Gunclje pri Šentvidu nad Ljubljano. Potem ni več hodila v staro faro. Do srečanja z Bitencem je torej moralo priti prej. Ko je eno od sobot kot običajno za korom pripravljala cvetje, je zaslišala ropot na podstrešju. Šla je pogledat in naletela na neznanega moškega. Povedal ji je, kdo je in da je tu ilegalno. Bil je Mirko Bitenc. Kot razberemo iz Mačkovega članka, je Bitenc po tistem odšel nazaj v Italijo in se vrnil šele novembra istega leta. Dobili so ga pri ženi v stanovanju. Mama o svojem srečanju ni povedala nikomur. Res pa so jo decembra 1948 zaprli zaradi suma, da imamo v Šentvidu zvezo za ilegalne poti čez mejo, in je videti, da so na zaslišanju izvlekli iz nje srečanje z Bitencem. Taka je pač bila. Ker je bila tako rekoč brez greha, se ni znala pretvarjati. Življenje po maju leta 1945 je bilo zanjo borba za preživetje in se z drugimi rečmi ni ukvarjala. Samo še pot čez cesto v cerkev in skrb zanjo. Povedala je vse, kar je vedela, to pa je bilo malo oziroma nič. Celo mene je potunkala, ko se je izdala, da je brala Matjažev glas, ki sem ga prinesel domov. Spominjam se, da je bilo nekaj takega na sodišču: »Ivanka Velikonja je izjavila, da je srečala Mirka Bitenca … na podstrešju cerkve sv. Petra v Ljubljani.« Nič ni pomagalo razlagati, da je bil Bitenc že pol leta prej obsojen in ustreljen, preden so jo zaprli. Nikogar ni ganilo, če je opisovala oznovska zasliševanja in zapisnike, v katerih so vsako izrečeno besedo obrnili v obtoženčevo škodo. Dobrih dvajset let je živela v Clevelandu odmaknjeno, ni hodila k Sv. Vidu, kamor jo je sicer vleklo, ampak vsako jutro k maši v bližnjo cerkev, kjer so se zbirali Mehičani in zamorci, ki so molili in govorili špansko in polomljeno angleško. Tudi pokopal je ni slovenski duhovnik, pač pa pater Martin, župnik v tisti cerkvi.

stran: 024

Skoraj vedno se naše zgodbe iz časa revolucije in državljanske vojne, zlasti pa povojne, končajo žalostno. Junak ali junakinja se zavestno ali nezavedno zapleteta v spor z zločinsko silo, ki jo slabo poznata in pred katero se ni mogoče umakniti ali zbežati, in izgubita življenje. Naša bo drugačna. Franc Pavlica, »Prefesarjev Frenck«, kmet, rojen leta 1904 v Dornberku na Vipavskem, je dočakal visoko starost, čeprav mu je med 2. svetovno vojno in po njej slabo kazalo, najprej kot vojaku brez puške v italijanski vojski, in po vojni kot zaporniku, ki ni znal povedati tako sebi kot zasliševalcem, zakaj je sploh zaprt. V zlo so mu šteli, ker je sodeloval pri poskusih demokracije v coni A, dokler je bilo področje pod zavezniško upravo, niso pa mu mogli dokazati, da bi bil povezan z Bitenčevimi kurirskimi in vohunskimi potovanji v Slovenijo in njegovo pošto.
Leta 1943 je skrbno pisal dnevnik z lepo in čitljivo pisavo. On in brat Nace sta bila med tistimi Slovenci, ki so jih spomladi leta 1943 množično mobilizirali v italijansko vojsko, od tega je bilo kar petdeset njegovih sovaščanov, samo zato, da ne bi šli k partizanom. Peljali so jih na jug Italije, nato na Sardinijo in končno na Korziko. V dnevniku prevladujejo opisi uničujočega vsakodnevnega zavezniškega bombardiranja. Ker je imel oči in pamet, je hitro spoznal, da dolgo ne bo šlo tako in da bo Italija v kratkem na kolenih. Res se je to zgodilo z odstavitvijo Mussolinija in končno s kapitulacijo Badoglieve vlade 8. septembra 1943. Zadnji zapis je na Silvestra istega leta na Korziki. Zakaj je s koncem leta zamrlo tudi pisanje, nam ni znano. Nazadnje so jih dobili zavezniki, jih preselili v Marsej, oblekli v svoje uniforme in zaposlili v pristanišču. Domov se je vrnil nekaj mesecev po koncu vojne.
Dornberk je do 15. septembra 1947 spadal pod cono A in zato pod zavezniško upravo. Meja s cono B, ki jo je nadzirala jugoslovanska vojska, je pri Selu počez razpolavljala Vipavsko dolino, po Soški dolini pa je tekla po reki Soči. V Enciklopediji Slovenije izvemo, da je bila 17. 1. 1947 v Gorici ustanovljena Slovenska demokratska zveza. Na Goriškem je bila to koalicija slovenske katoliške skupnosti in slovenske liberalne demokratične skupnosti. Najpomembnejši prestavniki SDZ na Goriškem so bili A. Sfiligoj, A. Uršič, A. Kacin, Ivan Krpan in L. Kemperle, njeno glasilo pa tednik Demokracija. V Trstu so ustanovili SDZ skoraj leto kasneje. SDZ je bila politično zelo uspešna, veliko bolj kot slovenski zamejski komunisti. Ti so v začetku sodelovanje z zavezniško upravo bojkotirali, po resoluciji Informbiroja pa prestopili v italijansko partijo. V SDZ so sodelovali tudi Dornberžani, dokler so bili pod zavezniki, in ravno to sodelovanje je bilo eno glavnih grehov, zaradi katerih so jih zaprli. Danes nas namreč zgodovinarji prepričujejo, da se je celo v Titovi Jugoslaviji po ustavi formalno dalo ustanoviti društvo ali stranko in da je vsaj nekaj krivde tudi na demokratični strani, ker te možnosti ni izkoristila. Kako sprevržene so lahko njihove razlage, bi za zgled navedel tolmačenje v kroniki Kobarid (Kobariški muzej, 1997, 209). Tam Nataša Nemec označuje zbiranje podpisov za ustanovitev SDZ kot zbiranje podpisov proti priključitvi k Jugoslaviji!
To omenjam samo za boljše razumevanje druge zgodbe, ki jo je Pavlica napisal v visoki starosti nekaj let pred smrtjo. Delno si je pomagal z zapiski, zvečine pa je pisal po spominu. Zgodba se začne 15. septembra 1947 na dan priključitve dela cone A k Jugoslaviji. Lahko bi se imenovala Moje celice ali En dan Ivana Denisoviča. Ker se je Pavlica spravil k pisanju v času padca komunizma, bi človek pričakoval več refleksij in razmišljanj o prehojenem življenju in izkušnjah. Primorski protifašizem se ni rodil šele leta 1941. Primorci so se v ča­ su, ko so bili pod Italijo, dobro držali. Dru­žab­no življenje je bilo pestro, dejavnost prosvetnih društev živa. Postopoma se je ta prostor slovenske svobode ožil in po letu 1929 zaradi fašističnih raznarodovalnih zakonov na zunaj zamrl, znotraj pa bil še vedno živ. Kot smo že večkrat poudarili, so bili v ospredju duhovniki, pa tudi drugi intelektualci, tako iz katoliškega kot liberalnega tabora. Vajeni so bili podtalno delovati, vedeli so, kaj je pristna pripadnost slovenstvu in kaj poza. Zato niso slepo padli v naročje komunistom, ko so se ti leta 1941 pojavili na njihovem področju. O tem podrobno priše Bojan Godeša v svoji knjigi Kdor ni z nami, je proti nam (Cankarjeva založba, 1995). Pričakovali bi, da bomo od Pavlice kaj izvedeli o razmerah pod fašistično Italijo, zlasti pa o tem, kako so se držali Slovenci. Niti z besedo ni omenjen TIGR, kar je po svoje razumljivo. Kakorkoli ocenjujemo to organizacijo, je sicer šlo za podtalno teroristično organizacijo podobnega tipa, kot sta irska IRA ali bas­kovska ETA, vendar ni bila tako odmevna, saj je delovala v totalitarnem režimu in zato strogo konspirativno. Nič ne izvemo o goriških katoliških protifašistih, kot so bili dr. Janko Kralj in drugi, čeprav je bil z njimi povezan. Delal je z Ivom Bricem, Lojzetom Bratužem in bil preganjan, vendar s to razliko, da so fašisti Bratuža umorili, Brica večkrat poslali v konfinacijo na jug Italije, Pavlica pa samo zaprli za dan ali dva. Pavlica je mobilizacija v italijansko vojsko rešila, da ni padel kot žrtev partizanov. V dornberški skupini so bili poleg Brica, ki so ga leta 1943 umorili partizani, najbolj aktivni ravno Berce, Čotar in Pavlica. Ti trije so svojo domoljubno dejavnost, utečeno pod fašizmom, nadaljevali tudi po koncu vojne, ko so bili pod zavezniško upravo.

stran: 025

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dornberk leta 1939 – Spredaj del naselja, na desni zadaj most čez železnico v Dragi, prav zadaj Prvačina z železniško postajo

Zato jih je pravi zapor čakal po vojni. Pavlicu so pri zaslišanjih hoteli dokazati, da sodeluje z dr. Antonom Kacinom, ravnateljem slovenske gimnazije v Gorici, in Leopoldom Kemperletom, urednikom Demokracije. Poznal je oba, vendar nič več. Svoja soobtožena na procesu, Berceta in Vodopivca, omenja samo nekaj­krat. Tadva sta bila res vpletena v kurirske poti Mirka Bitenca. Obsojena sta bila na dolgoletne kazni, odsedela pa tri do štiri leta. Dornberški rodoljubi in demokrati niso bili pravi ne za fašiste in še manj za komuniste. Tako je bil Berce edini prebivalec Dornberka, ki mu Italijani niso izdali potnega lista, da bi lahko šel v Jugoslavijo, in tudi eden redkih, ki do leta 1960 ni smel v Italijo. Kar piše Pavlica, je opisovanje bednega življenja v zaporih po Sloveniji, utrujajoče in monotono, kot zaporniško življenje je. Dan se ne razlikuje od dneva. Ni torej skušal napraviti zgodbe bolj zanimive, kot bi se ji spodobilo. Čutiš, da je napisana resnica. Zato smo se odločili, da objavimo iz njegovih zapiskov, ki štejejo preko sto strani, predvsem tista poglavja, v katerih omenja ljudi in njihove usode. Berimo njegovo zgodbo!:

stran: 026

Primorska je naša!

Leta 1947 je bila končno začrtana meja med Jugoslavijo in Italijo. Že prej je vso cono B nadzorovala jugoslovanska vojska, po 15. septembru pa smo pridobili še velik del cone A. Ne vse, mnogo vasi in Slovencev je ostalo pod Italijo. Tudi delegati na naši strani so bili malo sposobni, da so pustili začrtati mejo do vrha Sabotina in je treba porabiti več kilometrov ceste, da prideš iz Gorice okrog Sabotina v Brda. Čeprav je bila Italija poražena, so Amerikanci, Francozi in Angleži pustili, da je Italija začrtala mejo po svoji želji.
Vsi niso navdušeni. Dornberžani smo organizirali zvečer sestanek na začetku vasi pod pokopališčem, da bomo sprejeli prihod voj­ske, ko pride v vas. Morali smo čakati precej časa. Bila je že enajsta ura zvečer, ko je bilo slišati ropotanje voza iz Zalošč proti vasi. V Dornberku se voz ustavi. Vidimo, da v gnojnem košu sedi na deskah nekaj vojakov. Niso bili Slovenci. Vsi navdušeno pozdravljamo in ploskamo z rokami. Povedo nam, ko jih vprašamo, če morda pridejo še drugi, da je glavna vojska s tanki odšla po glavni cesti proti Ajševici. Gotovo so jih pričakovali tudi v Prvačini. Naši borci so malo razočarani in v zadregi. Ko se družeti odpeljejo naprej, se hitro razidemo vsak na svoj dom.
S priključitvijo matični domovini Jugoslaviji smo se začeli počasi spoznavati in prilagajati zakonom totalitarnega režima. Da si postal dober državljan, si moral izpolnjevati vse komunistične zapovedi!

Skrivne naloge in poti Mirka Bitenca

Pavlica nam razlaga, kako so bili Dornberžani povezani z Mirkom Bitencem. Dokler je bila meja med cono A in B vzhodno od tega naselja, je moral imeti Bitenc druge zveze in kanale, ko pa se je ta po 15. septembru 1947 pomaknila na zahodni rob Krasa in do Gorice, si je preko goriških znancev poiskal nove sodelavce.
Kdaj so se dogovorili Jožef Čotar iz Tabora, stanoval je v Zaklancu pri Gorjanskem pri svoji ženi, mežnar Jožef Berce iz Dornberka in Ivan Krpan iz Mirna, ki je delal v trgovini čevljev na korzu v Gorici, ne vem. Vse to se je zgodilo leta 1947, morda tudi leto prej. V Gorico je pribežalo iz Jugoslavije več Ljubljančanov, med njimi Mirko Bitenc in Nahtigal. Gotovo so se seznanili s Krpanom in ga vprašali, kako in kje bi najlažje prišli čez mejo v Jugoslavijo in kje bi dobili zanesljive ljudi, ki bi jih pričakali in jih peljali po najkrajši in najvarnejši poti naprej.
Krpan se je spomnil na Jožeta Čotarja, saj sta se dobro poznala in stanoval je v Zaklancu še precej bliže meje. Čotar je dobro poznal Kras in poti do Zaklanca, Opatjega sela in Mirna, saj je šel večkrat skozi, ko je hodil domov v Dornberk. Obrnil se je na Jožeta Berceta. Ko mu je povedal, kako in zakaj gre, je ta gotovo precej premislil in šele potem pristal na sodelovanje. Izvedel je tudi, kdo bo prišel in kje. Čotar je izbral prostor skozi gozd po hribu med Opatjim selom in Mirnom. Tam jih je morala korajžna in zanesljiva oseba čakati na dogovorjenem mestu. Ko jih bo obvestil, kateri dan pridejo gospodje čez mejo, mora ena oseba dan prej odnesti listek v Ljubljano, ga pustiti na določenem mestu v frančiškanski cerkvi in prevzeti pošto. To je bil dogovor in delo med Čotarjem in Bercetom. Jože Berce se je najprej pogovoril s sosedom Francem Vodopivcem. Razložil mu je, za kaj gre, in ga pridobil, da bo sodeloval. Zmenila sta se tudi, da bo France odšel prvi v Ljubljano in odnesel listek, in šel čakat gospode na mejo pri Opatjem selu. Dogovorila sta se, kje bi prenočili, ko jih bo pripeljal v vas. Franc se je spomnil, da bi bilo najbolje in bolj gotovo, če bi prenočili pri njegovi hčerki, ki stanuje ob železnici na robu vasi. Danica je privolila. Bitenc in Nahtigal sta prišla čez mejo pri Opatjem selu le dvakrat ali trikrat.
Ko je bil določen dan, da pridejo gospodje čez mejo, je ostal Franc do noči v svojem vinogradu. Od tam je bila najbližja pot čez Fajtji hrib do dogovorjenega mesta ob meji. Vse seveda ponoči, tudi zaradi ogleduhov. Ko so srečno prišli v Dornberk, so dan prespali v hiši pri Danici. Gotovo so se v gornjih prostorih kaj pogovorili in domenili, kako bodo odšli in se vrnili. Franc jih je spremljal čez reko Vipavo in čez železniški most do ceste med Osekom in Črničami. Tam jih je pozdravil. Kako in po kateri poti so prišli v Ljubljano, ne vem.

Aretacija

Nekaj malega sem vedel, kaj se dogaja. Vendar nisem šel zraven. Domači, zlasti brat Nace, so mi branili. Osmega decembra leta 1947 je bila nedelja in praznik Brezmadežne. Bilo je popoldne, ko me je prišel obiskat prijatelj Tomažič. Doma je bil iz Rupe pri Mirnu. Spoznala sva se že pred vojno. Z njim je prišel tudi Rafael Rojc iz naše vasi. Skoraj začuden sem bil, ko sta stopila v hišo, saj se že dolgo nisva videla. Prav veselo smo se po­zdra­vili, povabil sem ju, naj se usedeta, in jima ponudil kozarec vina. Tomažiča sem vprašal, kje je sedaj in kaj dela. Odgovoril mi je, da je v Ajdovščini, da je tam v službi, ni pa povedal, v kakšni. Pogovarjali smo se o raznih dogodkih. Ko sem ga hotel še zadržati, mi je rekel, da nima časa in mora biti do poldneva doma in da pride že še kaj. Naneslo je, da sva se videla kake tri tedne po obisku in to v Žabjem kotu na UDV v Solkanu. Šele takrat sem spoznal, da je prišel k meni s slabimi nameni. Zlagal se mi je bil, da dela v Ajdovščini. Prišel si je ogledat, kje prebiva Berce. Še tisti večer ponoči sta prišla ponj in ga odpeljala v Solkan na UDV. Jože Čotar je zbe­žal v Gorico v Italijo in se rešil aretacije in zapora.

stran: 027

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pred hlevom – Franc Pavlica ob vpregi – levo sestra Zofija, poročena Šinigoj, mati kasnejšega predsednika slovenske vlade Dušana Šinigoja

21. december 1943
Bil je ponedeljek. Pripravil sem si voz, da bi naložil drva in kole. Vpregel sem našega vola in šel še po sosedovega. Bili smo dogovor­jeni, da ju rabimo skupaj, kadar je potrebno. Na parcelo, kamor sem šel, v Svinjsko Rebro, sem rabil eno uro. Pomagat mi je prišel bratranec Stanko. Naložili smo drva na voz in jih povezali. Stanko je odšel domov po krajši poti, jaz po daljši. Pot je bila strma in sem šel počasi. Domov sem prišel, ko se je res že nočilo. Bil sem zelo zdelan. Večerja je bila pripravljena. Pred jedjo smo zmolili, potem pa večerjali. Še nismo prav končali, ko nekdo potrka na vrata. Rečemo: »Naprej!« V hišo vstopi nepoznana oseba v civilu, z njim prav počasi vojak-druže s puško na rami. Mož v civilu pozdravi in vpraša: »Je tukaj Pavlica Franc?« »Da,« mu rečem. Ukazovalno mi odvrne: »Boste morali iti z menoj. Kje imate sobo, kjer spite?« Družina: žena, oče, brat in snaha se spogledujejo, otroci se v strahu stiskajo k ženi. Mož v civilu reče: »Gremo gor v spalnico!« Odprem mu vrata na stopnišče, grem naprej, on za menoj. Žena hoče zraven, a ji ne pusti. Ko pridemo v sobo, gre naravnost k omaram z obleko. Vse prebrska, vzame v roke vsak kos obleke, pregleda nočne omarice, posteljo, razgrne blazine, si ogleda umivalnik in po kotih, a ničesar ne dobi. Me pogleda in reče: »Vi ste aretirani!« »Zakaj?« mu odgovorim. »To vam bodo že povedali na UDV.« Ko pridemo spet v kuhinjo, povem družini, da moram z njim. Žena in otroci jočejo. Kar v kuhinji se malo preoblečem. Brat in snaha mi nekaj stvari potisneta v žep, objamem in poljubim vse, posebno otroke in ženo. Žena vpraša moža v civilu, kam nas peljejo. Ne odgovori ji, samo strogo reče: »Dosti tega, gremo!« Objamem očeta, še enkrat rečem zbogom in grem med civilistom in stražnikom skozi vežna vrata po poti mimo cerkve z mislijo: »Bog ve, kedaj in kako se bom spet vračal.« Ko pridemo na sredo vasi do gostilne, gremo naravnost na dvorišče. Tam zagledam avto, v njem sedi za volanom šofer. Mož v civilu odpre zadnja vrata in reče, naj vstopim. K meni sede stražar, mož v civilu spredaj, šofer vžge motor in se odpeljemo po cesti proti Gorici. Na Dobravi, zdaj Okroglici, gremo z glavne ceste po stranski poti čez železnico na Vogrsko, potem na Ajševico in čez Kromberk v Solkan. Pristali smo v gradu. Takrat sem izvedel, da se imenuje Žabji kot.
Zgradba, kjer so stanovali prejšnji gospodarji, je bila velika, veliko dvorišče, glavna vrata so precej oddaljena, preden se pride na dvorišče po cesti. Okrog dvorišča so hlevi za živino in tudi zapor. Ko smo se ustavili na dvorišču, so me odpeljali v glavno stavbo – grad, v vežo, skozi neko sobo, me potisnili v drugo in zaklenili. Prostore so imeli prejšnji gospodarji gotovo za služinčad in delavce. Mene so dali v kuhinjo. Ko sem se malo streznil in se zavedel, sem v temi preiskal, kaj je v prostoru: stara lesena omara in vojaška postelja – branda, na njej dve koperti, vzidan štedilnik z ognjiščem, nad njim napa za razne lonce, kakor imamo vsi kmetje po kuhinjah, izpod nape je bil speljan po zidu precej širok dimnik, voda, večji umivalnik, gotovo za umivanje kuhinjske posode. Okno je bilo samo eno in je imelo polknice. Bilo je dobro zaprto in se ni nikamor videlo. Žarnice ni bilo. Ko sem vse pretipal in si pripravljal brando, da se uležem, prihiti miličnik, odklene vrata in reče: »To posteljo bomo rabili za nekoga drugega.« Potegne jo ven v predsobo, zaklene in gre, koperte mi, hvala Bogu, pusti. Gledam, kje bi bil prostor, da si napravim posteljo. Vidim, da bi bilo najboljše na ognjiš­ču. Zložim koperto, jo položim na ognjišče, slečem suknjič. Šele sedaj čutim, da imam neke stvari v žepih, pregledam, vidim, da so zavoj cigaret, žveplenke in košček kruha. Nisem strasten kadilec, a v zaporu pride vse prav. Sezujem čevlje, jih denem za vzglavje, tudi suknjič, se uležem in čutim, da bo malo trdo. Vsemu se bo treba privaditi. S takimi skrbmi molim in zadremljem. Kakor da san­jam, slišim znan glas, dvignem glavo in poslušam. Slišati je bilo iz prvega nadstropja nad mano. Hitro zlezem na ognjišče, da bi bil bliže. Govorjenja nisem prav razumel, a glas je bil gotovo od soseda Franca Vodopivca. Odgovarjal je na vprašanja zasliševalca. Se me že loteva skrb, da tu ne bo nič dobrega. Se spet uležem, a ne morem zaspati. Ura mora biti že pozna, v sobo je nekdo prišel, tudi vrata je nekdo zaklenil za njim. Nimam miru, saj slišim hitre korake sem in tja. Vstanem in grem k vratom. Pogledam skozi ključavnico. Skoraj ne morem verjeti, saj to je naš gospod dekan Godnič. Premišljujem, da bi ga poklical, pa se premislim. Ni varno, saj je slišati, kako nekdo hodi po dvorišču. Jutri zjutraj ga pokličem, zdaj pa je polnoč. Se spet uležem na ognjišče in skušam zaspati, pa ne gre. Mislim, kako in zakaj so prijeli tudi gospoda dekana.

stran: 028

En dan Ivana Pavlica

22. december
Proti jutru malo zadremljem. Bila je gotovo šesta ura zjutraj, ko zaslišim zvon s Svete gore. Prav vesel sem in začnem moliti jutranjo molitev. Še ne končam, ko potrka gospod dekan na vrata kuhinje. Hitro vstanem in ga pozdravim. V moje začudenje me vpraša po italijansko: »Sentite, quando portano caffe?« »Gospod«, mu rečem, »poslušajte! Sem vaš sosed Frenck Prefesarjev.« Ne odneha govoriti italijansko. Komaj ga prepričam, da sem jaz. »Kaj ti si, Franc? Od kdaj si tukaj?« Povedal sem mu, kako so prišli pome in me odpeljali. »Joj, joj, kaj bo iz tega? Kaj mi je naredil ta Jože!« Pri tem je mislil na svojega mežnarja Jožeta Berceta. »Gospod dekan, umirite se malo, saj ne bo tako hudega.«
Na hodniku se slišijo koraki, v vratih gospodove sobe zarožljajo ključi, vrata se odprejo, vstopi miličnik. Skozi ključavnico vidim, da je prinesel neke posode, pozdravi, postavi vse skupaj na mizo, jaz se umaknem od kuhinj­skih vrat, začnem se umivati. Pri dekanu miličnik nekaj govori, stopi k mojim vratom, odklene, hitro vstopi, zapre za seboj, me pozdravi in nalije iz vrča v plehnato posodico črno kavo. Na ognjišče postavi tudi košček kruha, me vpraša, kako sem in če sem dobro spal. Odgovorim mu, da še kar dobro, odpre malo vrata, stopi ven in hitro zapre, tudi zaklene, gospodu dekanu nič ne reče, gre iz sobe, zaklene in gre. Gorki ječmenovec, ki ga je prinesel, je bil še kar, vsaj me je malo segrel. Kruh iz koruzne moke pa je trd, da ga bo treba kako razbiti. Pokličem gospoda in ga vprašam, če je kaj popil. Rekel je da, saj je bilo dobro, ker je bilo gorko in ga je tudi odžejalo. Vprašal sem ga, zakaj je zjutraj klical in govoril v italijanščini. Povedal mi je, da so rekli stražarji, da je v sobi zraven Italijan in naj ne govori z njim. Videl sem skozi ključavnico, da ima knjigo, brevir. Pustil sem ga, da bi ga ne motil pri molitvi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ob trgatvi

Začel sem pregledovati, kako je z oknom. Ima polknice, ki so zaprte. Gledam, če bi se dalo vsaj malo odpreti, brez kakega šuma. Od zunaj je slišati korakanje. Počasi zasukam železo, ki se zapira, tudi odpira, pritiskam zmeraj močneje. Polknice se vdajo. Prav malo odprem, za centimeter. Takoj je bolj svetlo. Vidim, da na cesti stoji miličnik, na levi je srednje poslopje, na desni hlev za živino. Vanj vidim vstopati zapornike. Tam mora biti stranišče, saj sem videl enega, kako nosi kiblo. Ko so končali, so odšli nazaj v tisto stavbo na moji levi, kjer so imeli zapor. Ko vidim miličnika, da hodi po dvorišču, stisnem polknico skupaj. Večkrat gre nekdo na desno stran mimo okna. Nedaleč vstran priklopi motorno žago in žaga. To se ponavlja vsako jutro. Slišim, da se vrača mimo v vežo v pritličje gradu. Gotovo je kuhar ali ekonom. Spet odprem polkne in vidim, da sta pri miličniku na cesti dve ženski. Pogovarjajo se. Ko pridejo na dvorišče bliže okna, ju spoznam. Iz Dornber­ka sta, ena je Valerija od gostilničarja Lojzeta Šinigoja, druga je od trgovca Andreja Kovačiča. Gotovo sta prišli poizvedovat, če so tukaj njihovi možje, morda kdo drug, saj nisem vedel, kateri so bili včeraj aretirani. Zaprem polkne, se umaknem od okna, slišim iz veže blizu vrat gospodove sobe ženski glas, ki precej glasno vprašuje: »Kam ste dejli našega gospuda?« Spoznal sem, da je služkinja od gospoda dekana, Marija. Pogledam skozi ključavnico. Gospod je stal tik za vrati svoje sobe, zunaj v veži pa je bilo slišati Marijo. Prav gotovo se je prestrašil. Slišal sem ga tarnati: »Moj Bog, kaj sem moral že vse dočakati!« Poklical sem ga in vprašal, kako je, ali je vse slišal? »Prav dobro.« In da je Marija zelo korajžna, ki je prišla poizvedovat. Povem mu, da sem videl skozi špranjo na oknu Karmelo, ženo od Andreja in tudi Valerijo. Gotovo sta bila tudi moža sinoči aretirana. Gospod zaskrbljen hodi sem in tja in pravi: »Ne morem razumeti, kaj bomo še doživeli v teh božičnih praznikih, ki prihajajo. Kakor mi pripoveduješ, nas je že šest tukaj na UDV iz moje župnije. Povem ti, Franc, da ne čutim nobene krivde, saj se nisem zanimal za nobeno politiko, le svoje dolžnosti sem izvrševal, ki pa dosedaj niso bile prepovedane!« »Zato vas prosim, gospod dekan, pomirite se!«

stran: 029

Najbrž se bliža poldne. V vratih gospodove sobe zarožljajo ključi, vstopi miličnik in prinese kosilo. Postavi na mizo tudi majhen zavojček in nekaj govori. Umaknem se od vrat, miličnik odklene, odpre malo vrata, stopi hitro v kuhinjo, postavi posodo, v kateri je mineštra, tudi košček kruha, pozdravi in smukne skozi vrata, hitro zaklene, da bi ja ne videl, kdo je v sobi, tudi vrata gospodove sobe zaklene. Pogledam na ognjišče, kaj mi je prinesel za kosilo. Pokusim, zdi se mi, da je še preokusno. Bila je mineštra, narezani kosi sladke repe in zelenjave, malo zabeljeno, a sem še precej pojedel, saj sem bil lačen, tudi gorkota mi je dobro pristajala. Popoldan imamo mir, ni nobenega, da bi nas nadlegoval. Tudi gospoda ne kličem. Ko pogledam, vidim, da moli. Začnem pregledovati po sobi in se ustavim pri tisti prazni omari. Gotovo so jo rabili za shranjevanje kuhinjske posode. Ko jo gledam, mislim, da bi bilo dobro, ko bi jo prevrnil in bi mi bila za posteljo. Boljše bo na deskah kakor na opeki. Vsa je prašna. Dobro, da imam malo papirja. Obrišem jo in položim gor koperte in druge stvari. Bom imel za vzglavje, če bo treba. Še za sedeti bo dobra, saj nimam nobenega stola. Grem k umivalniku in si umijem roke. Dobro, da so mi dali doma brisačo. Tudi za vžigalice sem zadovoljen, čeprav nisem strasten kadilec. Zunaj se sliši ljudi, ki prihajajo in odhajajo. »Gospod dekan!» ga pokličem. Mu povem, da sem slišal zvoniti zjutraj s Svete gore. »Ali si dobro slišal?« »Seveda«, mu rečem, »saj sem tudi molil, se priporočal Kraljici svetogorski.« »To pa je dobro in lepo. Kadar boš slišal, me pokliči!« Zvečer nam že okrog pete ure prinesejo večerjo, močnik iz turščne moke, plehek. S kljuko zabeljen smo rekli doma, kadar je bilo kaj narobe. Miličnik je bil zelo pazljiv, kadar je odpiral vrata kuhinje. Na Sveti gori zazvoni. Hitro vprašam gospoda, če sliši. »Slišim,« mi odgovori. Vidim, da se prekriža in moli, jaz tudi. Zdrava Marija: spominjam se na dom, družino, saj gotovo zvoni tudi dornberški zvon. Gospoda še vprašam, kako je bilo z večerjo, če je bil močnik slan. »Res je bil slan. Samo par žlic sem ga pojedel. Ti povem, da imamo posebno srečo, ko slišimo tu v zaporu zvon s Svete gore in se lepo priporočamo Nebeški kraljici. »Za to pa res, gospod. Mogoče nas bo obvarovala vsega hudega.« Si voščiva lahko noč. Prižgem cigareto in pripravim posteljo na ležeči omari, zmolim večerno molitev in se uležem.

Zasliševanja v Žabjem kotu

In tako minevajo zaporniški dnevi. Pavlica jih opisuje podrobno, vsakega posebej, s svetogorskim zvonjenjem, molitvijo zjutraj in zvečer, pa še vmes, z ječmenovo kavo, turščičnim kruhom, nezabeljenim močnikom, zaklepanjem in odklepanjem, odpiranjem in zapiranjem, gospodovimi koraki, brevirjem in tarnanjem, pogledovanjem skozi ključavnico v gospodovo sobo in skozi priprte polkne na dvorišče. Vmes kakšna cigareta, bolj da mine čas. Čez nekaj dni zagleda Jožeta Berceta, kako gre na stranišče. Torej je zdaj v zaporu res šest Dornberžanov. Razmišlja, kaj je z Danico Manfredovo, Vodopivčevo hčerko, ki je nudila zatočišče Bitencu in njegovim. K dekanu prihaja oznovski oficir, komandant zapora, za katerega izve, da se piše Orlov. Ta rogovili, zmerja, grozi in zahteva priznanje, da je v dornberški cerkvi orožje in naj pove, kje so ga skrili. Duhovnik slabo prenaša zapor. Nedolžen je in mehak, ničesar ne ve, iz njega pa hočejo izsiliti nekaj, česar ni. Za božič prvi paket s perilom in hrano, sledijo vsak teden. Mraz. Pavlica trga lesene palice s stropa, ki so jih prej uporabljali za sušenje mesa, in jih kuri na ognjišču. Minejo božič, sv. Štefan, nedelja 28. decembra. Žup­nika skrbi, kako je bilo s polnočnico, kako z nedeljskimi opravili, ali bo gospod Štanta zmogel vse. Zaporniki hodijo na stranišče, miličnik na vhodu v dvorišče straži, da ne bi kdo od njih pobegnil. V prvem nadstropju gradu so pisarne in tja prihajajo in odhajajo vodniki, miličniki, udbovci, vmes tudi kakšna ženska. Za novo leto je hrana malo boljša, kruh je iz pšenične moke, tudi mineštra za kosilo in za večerjo je boljša.

stran: 030

1. januarja 1948
   Zbudim se dosti prej, kot zazvoni na Sveti gori. Zmolim Gospodovo molitev, še jutranjo in za mojo družino doma. Vstanem. Vse moram pretipati, da dobim čevlje in si jih nataknem na noge. Zvečer moram paziti, da mi ne gredo vrvice iz luknjic na čevljih, da si jih zjutraj spet zvežem. Se umijem, si oblečem suknjič, saj je precej mrzlo, pogledam z enim očesom v gospodovo sobo, vidim, da ima oblečeno suknjo in moli. »Pokonci!« ga pozdra­vim. Mi odzdravi in spet moli iz brevirja. Miličnik prinese ječmenovo brozgo, košček kruha, pozdravi, ravno tako pri meni pozdravi, nič ne reče, zaklene in gre. Gospod reče, da bo danes gotovo kaj posebnega, ko so tako resni. Še dobro ne popijemo ječmenovke, odklene miličnik vrata gospodove sobe, pozdravi in reče: »Boste šli malo z menoj.« Slišati je, da gresta v prvo nadstropje. Kmalu se vrne, odpre tudi kuhinjo, ko vstopi, vse pregleda, oblečem suknjič, mi komandira, da moram hitro in naravnost skozi sobo, greva v prvo nadstropje po stopnicah na hodnik, odpre vrata sobe in reče: »Vstopite!« V njej zagledam za mizo tovariša v civilu, pozdravim. On tudi mene, pokaže stolico, reče: »Sedite k mizi!« Ko sedem, me vpraša, odkod da sem. Mu rečem, da iz Dornberka, ime in priimek, poklic, kaj delam, kmetujem, sem poročen. »Imate družino?« »Imam ženo, hčerko in tri sinove. So mladoletni, najstarejši ima trinajst let, najmlajši deset mesecev.« »Kdaj ste bili aretirani?« »21. decembra zvečer.«
   V zapiskih ponovno pripoved o aretaciji, kot je bila opisana na začetku. Pavlica trdi, da ne ve, zakaj so ga zaprli. »Mi ne zapiramo ljudi, ako nimajo nobene krivde. Gotovo ste kaj naredili ali govorili proti našim oblastem!« Pavlica zanika. »Mi vse to vemo, a tudi vemo, da imate čas še za kaj drugega, še za druge sestanke in s kom se sestajati in kaj govoriti. Kje ste bili v času vojne? Ste bili v partizanih?« »Nisem bil. Italijani so nas odpeljali trinajstega aprila 1943 v Potenzo v veliko zbirališče za delavske bataljone, razdelili po četah in odpeljali čez morje v Sardinijo.« »Saj bi lahko odšli prej v partizane.« »Veste, tovariš, prav lahko ne. Imam družino. Že ob šesti uri so bili karabinjerji v hiši, bil je tudi moj brat. V eni uri se morava pripraviti, obleči, pozajtrkovati, pozdraviti družino. Odpeljali so nas na zbirno mesto v gostilno. Stlačili so nas na kamion in peljali v Gorico v vojašnico na Travniku. Zvečer smo šli peš zastraženi na severno postajo. Naložili so nas v tovorne vagone kot živino in odpeljali v Potenzo.« »Dobro, dobro!« me ustavi. »To nam boste napisali v življenjepisu. Sedaj povejte o vašem sosedu, kaj je delal in s kom hodil. Gotovo vam je kaj povedal.« »Meni ni ničesar povedal in ne zaupal. Na sestanke grem, kadar jih skliče osvobodilna fronta ali kaka druga organizacija, zadruga, za druge sestanke pa ne vem, kje bi bili.« »Nimamo vas časa poslušati. Sedaj vam bomo dali svinčnik, da boste napisal vaš življenjepis.« »Saj ne vem, kako bi to opisoval.« »Mi hočemo, da nam napišete vse, odkar ste se zavedali, od štirinajstega leta naprej. Lahko greste.«
   

2. do 12. januarja
   Sledi pisanje življenjepisov. Župnik v prvem nadstropju, Pavlica v eni od sob spodaj. Preverjanje napisanega. Župnik potoži: »Povem ti, Franc. Dosti hudega in žaljivega sem doživel od Nemcev in Italijanov, da pa kaj takega od svojih zavednih Slovencev nisem pričakoval. Same laži mi očitajo, da sodelujem z ljudmi, ki so proti sedanji oblasti. Zaslišujejo me in mučijo, da bi priznal.«
   Zasliševanja dvakrat na dan, prvo podnevi, drugo ponoči. Vsakokrat najprej odpeljejo župnika, nato Pavlico. Zasliševalci spoznavajo, da ne bodo prišli daleč, da Pavlica nima nič s prehodi čez mejo in pošto. Vrtajo dalje. Ugotovijo, da je šel v Gorico na protestno zborovanje proti Italijanom in zavezniški vojski, pa ga tam niso videli. Prizna, da je šel v Alojzevišče po knjige, ki so jih imeli tam spravljene kot društvo. Da ni res, sestal se je s Kacinom, Kemperlom in drugimi. Pavlica se brani, da teh gospodov skoraj ne pozna. Očitajo mu, da je pred priključitvijo k Jugoslaviji bral Demokracijo, protikomunistični časopis, ki je izhajal v Gorici. Ne taji, saj je bil časopis v prosti prodaji. Že, a naj bi ga ponujal drugim. Izve, da se zasliševalec piše Lavše.
   Župniku vzamejo brevir, z enega od zasliševanj se vrne brez ovratnika. Rečejo mu, da so našli orožje na koru in časopise v zakristiji farne cerkve v Dornberku. To kar naprej ponavljajo, vendar brez podrobnosti. Godnič je na koncu svojih moči. Pavlica ga prepričuje, da gre za laž. Hočejo ga streti, pa mu podtikajo take nesmisle. Vseeno župnik napiše oporoko. Franc naj jo izroči služkinji Mariji.
   Zamenjajo zasliševalca. Ta vprašuje, kako je bilo pod zavezniško upravo. Kaj je tam delal, s kom se družil, kaj so sklepali med seboj, prebirali Demokracijo. Pavlica izve, da se novi piše Špacapan, je brivec po poklicu in doma iz Renč, partizansko ime Strnad. Prišel je iz Ljubljane, kjer je moral biti na tečaju. Spet so na vrsti Kacin, Kemperle in druga goriška družba, s katero naj bi bil v stiku. Občasno pride na pomoč komandant Orlov, ki pa nima potrpljenja in se samo razdivja. Pavlica vidi še enega sovaščana, gostilničarja Lojzeta Šinigoja, kako ga peljejo na stranišče. Aretirali naj bi ga isti večer kot njega.
   
   stran: 031

3. januar
   Odpeljejo me čez dvorišče v malo sobo, kjer je brivnica. Brivec je miličnik. Reče mi, naj se usedem, me namaže z milom in začne briti. Ko ga dobro pogledam, ga vprašam: »Ali nisi ti iz Zalošč pri Dornberku?« »Seveda sem od Stebeličevih. Kako se imate tukaj v zaporu?« »Kar dobro.« Vprašam ga, ali je zaprt še kdo drug po tistem dnevu, ko so nas zaprli z gospodom župnikom. Malo pomisli, in reče, da ne. Pove, da so Andreja Kovačiča izpustili. Trgovino so mu pa vzeli. Najbolj me je zanimalo, če so zaprli tudi Danico. Pri njej sta prenočevala Nahtigal in Bitenc. Po ovinkih izvem, da je doma. Še vedno sem v temi, o luči ne slišijo. Moram vselej malo odpreti polkne, da si kaj pospravim in poravnam ležišče. Največkrat mi jih stisne skupaj ku­har, ko gre mimo okna. Miličniki se niso nič zanimali, če jih odpiram, da bi jih zabili. Z gospodom se zmeraj kaj pogovoriva. Zaslišanje se je morda za nekaj časa ustavilo.
   

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ob košnji na Čuklji nad Dornberkom – Od leve proti desni stojita Ignac z ženo Štefko-Fani, Franc in Francka še pred poroko, sedijo Andrej in Zofija Šinigoj, spredaj pa nečak Stanko in mlajša sestra Malka Pavlica, kasneje poročena Berce.

Največ sitnosti je, ko moram na stranišče. Najprej moram prositi in klicati. Gospod dekan mora v posteljo, se vleči in dobro pogrniti s svojo suknjo, le klobuk pušča na obešalniku. Miličnik odpre vrata njegove sobe, odklene vrata kuhinje, kjer jaz čakam, in jih dobro odpre. Stopi h gospodovi postelji, da povelje, da moram hoditi hitro naravnost in se ne smem ozirati. Nato po hodniku v hlev. Vse se ponovi, ko se vračam v kuhinjo. Res so otročji, če mislijo, da ne vem, koga imajo v predsobi.

Župnik Godnič izpuščen

Dnevi tečejo počasi. Dolgočasim se tukaj v temi. Žarnice mi ne dajo. Saj tudi več ne prosim, ker se jim zdi bolje, če je zapornik v temi. Na zaslišanje nas ne kličejo. Med časom je prišel šef Orlov h gospodu in mu grobo povedal, da ne bo šel domov, dokler ne bo vsega povedal. Odšel je s kletvicami v več jezikih. K meni ne hodi. Prihaja pa komandir milice, pregleduje po kuhinji in po stropu, če sem pokuril že vse prekle, nič mi ne reče ali me spomni, da ne bi smel kuriti. Le vse pregleda, najbolj ga zanima, če so stropni kavlji še na mestu.
Zvečer zaslišim, da v prvem nadstropju zvoni telefon. Stopim na ognjišče. Slišim, da je pogovor iz Postojne. Malo sem tudi razumel, da imenujejo priimek Godnič. Pokličem gospoda in mu povem, da sem slišal pogovor po telefonu. »Zdi si mi, da so govorili, da boste odšli domov.« Ogorčen mi očita, kaj se norčujem, saj je to nemogoče in sem najbrž slabo slišal. A že zjutraj pred šesto uro me pokliče. Pove, da res odhaja. Vrnili so mu ovratnik in brevir. Naj mu dam testament. Ko mu ga potisnem pod vrati, mu rečem: »No, vidite, gospod, kako se je obrnilo vam v dobro. Srečno se vrnite in služite Gospodu in njegovim ovčicam v dornberški župniji! Jaz bom najbrž tisti, ki bo prišel na sodišče. Lepo vas prosim, da pozdravite mojo družino, posebno ženo Francko. Zbogom!« Bil sem presenečen, da so ga tako hitro odpeljali, morda so imeli kak vzrok za to. Pritisnil sem na polkne, da bi ga videl, kako odhaja, pa ga ni bilo videti nikjer na cesti. Mislili sem si, da ga gotovo še kaj vprašujejo.

stran: 032

Ko sem prišel domov iz zapora, mi je Francka povedala, da je bil gospod tisto leto zelo izmučen in potrt. Ko je končal mašo, je malo govoril z ljudmi. Vselej je po končanem obredu odhitel v župnišče. K ženi je poslal služ­kinjo Marijo, naj se oglasi pri njem. Ko je prišla in ga pozdravila, jo je hitro odpeljal v malo sobo, dobro zaprl vsa vrata in okna in ji rekel, naj nikomur ne pravi, da je bila v župnišču. Izročil ji je moje pozdrave, da sem pri dobrem zdravju in da dobim vse, kar mi pošiljajo. Opozoril jo je, naj gre naravnost domov.
Čez eno leto je umrl, star 65 let. Kap!

Hotel za prehodne goste

6. februar
Že nekaj tednov sem sam. Malo pred poldnevom slišim, da odpirajo sobo, da nekdo vstopi vanjo. Pogledam skozi ključavnico. Vidim, da je ženska. Čez čas se začneva pogovarjati, ona prva: »Kdo tam?« »Mož iz bližnje vasi.« »Na njivi sem bila, ki je prav na meji med Italijo in našo državo. Na drugi strani je bila moja soseda, ki je nabirala ohrovt. Klepetali sva. Pride obmejni stražnik in reče: Ali ne veste, da je prepovedano govoriti na meji s tujimi državljani? Odgovorim mu, da sva prijateljici in nisva govorili nič posebnega. To me ne zanima, morate iti z menoj. In sedaj sem tukaj.« Kmalu popoldne jo pokličejo. Ni je bilo nazaj. Gotovo so jo izpustili.
7. februarja
Že zjutraj dobim družbo. Skozi ključavnico vidim moža v plašču. Pride miličnik in mi ga pripelje v kuhinjo. Izvem, da prihaja s Svete gore, kjer je mežnar. Patri so mu dali pisma, naj jih odnese na Mirenski grad. »Na cesti so me ustavili graničarji in me vprašali, kam grem? Pretipali so me, dobili pisma. Povedal sem jim, kdo mi jih je dal.« Čez osem dni so ga izpustili. Naredili so zapisnik. Podpisati je moral, da so lepo ravnali z njim. Skozi špra­njo v polknicah gledam, kako odhaja. Še ved­no v temi, edino cigareta mi krati čas. Teh ne zmanjka, saj mi jih od doma redno pošiljajo.
15. februar
Nov gost, fant iz Kostanjevice na Krasu. Precej prestrašen je. Prijeli so ga na meji, ko je hotel zbežati v Italijo k svoji mami. Pred priključitvijo je ostala v Doberdobu. Zelo strogo ga zaslišujejo in po nekaj dneh od­pel­jejo. Kam, ne vem. Domov že ne.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Malica sredi vinograda

20. februar
Po dveh mesecih selitev iz kuhinje v zapor v staro stavbo. V njej so pripravili tri celice, eno veliko za deset ljudi, drugo za štiri, tretjo majho za dva. Pogradi kakih 80 cm visoko. Največja celica ima dve okni, drugi dve po eno. Okna so dobro zamrežena z železjem, vrata močna. Mene so postisnili za nekaj časa v prvo, kjer sta lahko samo dva. Skozi okno se je videlo prav dobro na cesto, kdo prihaja v Žabji kot. Pred ozko vežo je tudi pipa z vodo, da se lahko umivam. Zjutraj spuščajo na stranišče iz vsake celice posebej. Na pogradu sem dobil dve stari plahti. Pokadim cigareto, si zavijem noge v tiste raztrgane plahte, pogrnem s suknjičem in skušam zaspati.
Drugi dan dobim družbo. V celico potisnejo mladega fanta. Povedal je, da se piše Šviligoj, je študent, ima tukaj dekle zaročenko, ki dela v tovarni cementa Anhovo. Če bo mogoče, bo ostal tukaj in se zaposlil v tovarni in poročil. Res so ga po zaslišanju izpustili.
22. februar
Miličnik me pelje čez dvorišče v grad v prvo nadstropje v sobo, kjer sem bil že večkrat. Strnad me povabi, naj sedem in naravnost reče: »Kdaj ste bili zadnjič pri angleški policiji?« »Vedel sem, v kateri hiši so stanovali v Dornberku, vendar nisem z njimi nikdar govoril, saj niso znali slovensko.« »Kaj se delate nevednega! Priznajte, da ste šli klicat angleško policijo, da je prišla osvobodit študenta ubežnika in protikomunista belogardista, doma iz Črnič, ki je zbežal pred našo osvobodilno vojsko v Gorico. Naši zavedni borci so ga hoteli odpeljati iz cone A v cono B. Vi pa ste šli klicat policijo, da je to preprečila, ga spremila na železniško postajo in se je vrnil v Gorico.« »Ni res, to je laž! O tem sem izvedel šele naslednji dan.«

stran: 033

Takole je bilo s tem. Mirko, sin črniškega mežnarja Lojzeta, je ostal v Dornberku pri sorodnikih, od koder je njegova mama. Študiral je na gimnaziji v Gorici in prihajal večkrat v Dornberk k sorodnikom, da se je kaj pokrepčal, saj je bil večkrat lačen, ker domov ni mogel. Črniče so bile v coni B, Dornberk pa v A. Pripeljal se je z vlakom in z njim tudi odpeljal. Pa so se spravili nanj. Sto metrov pred postajo ga je obkrožilo nekaj fantov in ga hotelo odpeljati v cono B. Fant se je branil in vpil. Prihiteli so angleški policaji in ga rešili. Trije od ugrabiteljev so zbežali v cono B, samo moj sosed je ostal. Že drugi dan so prišli angleški policaji na dom in ga odpeljali v zapor.
Zasliševanje o tem se je nadaljevalo nekaj dni: »Povejte, kje ste bili, ko so prišli angleški policaji aretirat vašega soseda borca! Kaj se delate tako nevednega, saj imamo dokaze, da ste bili na oknu svoje spalnice in gledali, kako so ga odpeljali.« Dopovedujem mu, da okno spalnice ne gleda na dvorišče ali cesto in se od tam nič takega ne bi videlo. Ujezi ga, prime za pištolo, ki jo ima vedno na mizi: »Ako ne boste povedali po pravici in priznali, da ste šli na angleško policijo pravit, kaj se godi na cesti proti dornberški postaji, bo slabo z vami. Mi vas lahko pošljemo čez mejo. Tam vas naša mejna straža ustreli, ženi pa sporočimo, da so vas dobili, ko ste hoteli v Italijo. Ste razumeli?« Ničesar ne priznam. Nadaljuje: »Mi ne potrebujemo, da hodi kdo poročat. Sami imamo vezi z angleško policijo.« Ko se vračam v celico, sem jezen na soseda, ki me je ovadil. Tako moram tu v zaporu prestajati zasliševanja še zaradi njegove lažne obtožbe.
29. februar
Spet zaslišanje. Strnad je prijazen, me vprašuje, ali redno dobivam pakete. Nekaj časa me gleda, potem pa vpraša. »Kaj mislite o demokraciji tukaj v Jugoslaviji?« Malo premišlju­jem in odgovorim: »Da, demokracija je, da govoriš svobodno, da se gibaš svobodno, delaš svobodno po svoji vesti za narod in ljudi.« Zakriči name: »Kaj se izmikate! Vprašal sem vas, kakšna je demokracija pri nas v Jugoslaviji in kakšna v Italiji?« Premišljujem, kako bi mu odgovoril. Nič mu ne bo prav. Če bom re­kel, da imamo pravo demokracijo, mi ne bo verjel, če pa, da je diktatura, bo ponorel.
Zasliševanje se nadaljujeje naslednje dni z vedno istimi očitki o časopisu Demokracija in stikih z goriškimi Slovenci.
26. april
Ponoči okrog desete ure me zbudi miličnik in odpelje na zaslišanje. Strnad ni sam, družbo mu delata tovarišica za pisalnim strojem in pištola na mizi. Začne: »Nocoj boste lepo po pravici povedali, kako ste se z Jožetom pogovarjala, kje ste imeli sestanke z vaščani, kaj ste govorili proti sedanji oblasti, to da nimamo svobode, da je to diktatura, da jo moramo s silo odstraniti. To boste priznali in tudi podpisali, kar bo napisala tovarišica.« Takoj povzamem: »Kar me obtožujete, ni resnica. Ni mi mar, kdo vlada, tovariš Tito ali kdo drug. Moja največja skrb je družina. Zato nisem imel z nobenim Jožetom kaj proti oblasti in tega tudi ne morem podpisati.«
22. maj
Popoldne sem dobil družbo mladega fanta iz Stare Gorice. Prečkal je mejo pri Vrtojbi, pa so ga stražarji dobili. Piše se Kacin. Da ima dekle na naši strani. Po zaslišanju je prišel po svoje stvari, pozdravil in odšel. Obiskal me je sin Mirko. Prinesel mi je perilo, tudi prepečenec.
4. do 7 junija
Prestavili so me spet v prvo celico. Tam sem dobil za družabnika Joba iz Mirna. Ima njivo na drugi strani meje in dvolastniško prepustnico. Naložil je slamo, pod njo pa nekaj prepovedanega. Zaslišujejo ga, pa se bo videlo, ali bo še zaprt ali pa bo moral plačati.
Ko nama zvečer prinese miličnik večerjo, ga začudeno gledava, saj je preoblečen v natakarja. Nosi črno obleko s pentljo pod brado in reče: »Nocoj ne smeta govoriti med seboj slovensko, ampak samo italijansko!« Čez nekaj časa naju za čez noč preseli v staro kuhinjo, kjer so me imeli prej. Ko se zjutraj vrneva v celico, naju čaka presenečenje. Miza je pogrnjena, na njej krožnik rižote in kos pečene kokoši. Lotim se hrane. Job se ne upa, ker bi bila hrana lahko zastrupljena. Ko sem pojedel skoraj polovico vsega, priteče miličnik, pograbi mizo in vse, kar je bilo na njej, in odnese. Joba kličejo na zaslišanje in se več ne vrne. Pripeljejo mladega fanta. Doma je iz zaselka pri Vipavi. Piše se Benčina in prihaja iz italijanskih zaporov. Do meje so ga pripeljali italijanski policaji. Poznalo se mu je, da se na zapor dobro spozna. Razlagal mi je, kakšni so zakoni v celici, kako priti do cigaret, kako jih prižgeš brez vžigalic, drgniti namreč les ob les in drugo.

stran: 034

Ko nas peljejo na stranišče, opazim na dvorišču več mož z brki in kosmatimi bradami. Spomnil sem se na četnike in na kokoš v rižoti. Druže Orlov je bil dobrega srca, da jih je povabil na tako gostijo. Le kaj so imeli z njim? Benčina me vpraša, ali sem videl četnike? »Misliš, da so četniki?« rečem. Zajeli so jih in prevarali, da so že na varnem na drugi strani meje. Hoteli so od njih izvedeti še za druge skupine in uprizorili sprejem z večerjo. Nismo jih več videli. Govorilo se je, da so jih postrelili. Z Benčino sem bil osem dni. Ko so ga izpustili, je prišel k nam domov v Dornberk in prinesel pozdrave, potem pa hotel mojo uro, da mi jo bo nesel v zapor. Na srečo mu žena ni zaupala. Pri meni se ni oglasil.
Prestavili so me v drugo celico, ki je imela pograd za štiri. Največ je bilo Italijanov, ki so prišli iskat delo v Jugoslavijo in so jih izpraševali, preden so lahko ostali. V celici sem se srečal tudi s fantom, pisal se je Prešner in bil doma iz Vrhpolja pri Vipavi. Povedal mi je, da je zbežal pred partizani v Italijo in bil dalj časa v Rimu. Imel je domotožje. Odšel je na jugoslovansko veleposlaništvo. Tam so mu zagotovili, da se lahko brez strahu vrne. Zdaj pa so ga zaprli in mu slabo kaže. Med vojno je delal v gostilni v Vrhpolju, v kateri so se hranili Nemci. Dolžijo ga, da je vohunil zanje. Še sem se srečal z njim. Preden so me čez leto dni izpustili, sem ga videl v zaporih na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Obsodili so ga na 14 let prisilnega dela.

Postojna

30. junij
Šesti mesec sem že v Žabjem kotu. Zahtevajo, naj podpišem zapisnik. V njem piše, da sem skušal zrušiti Titovo oblast. Odklonim. Orlov vstane ves jezen in zapreti: »Vam bomo pa dokazali!« Strnad pokliče miličnika in mu ukaže. »Odpelji ga na občino v zapor!« Zberem svoje stvari, pozdravim v celici, posebej Prešnerja. Ko prideva z miličnikom na cesto, ga vprašam, kje je ta zapor. Prišla sva do železniške postaje, kjer je bila tedaj občina, tudi avtobusna postaja. V pritličju so zapori, v prvem nadstropju občina. Upravnik me od nekod pozna.
Od tam sem odšel pred 15. julijem. Za spremstvo sem dobil miličnika. Odpeljala sva se z avtobusom ob deseti uri iz Solkana. Bilo je ena popoldne, ko sva prišla na občinsko dvorišče v Postojni. Zapor je bil na istem dvorišču. Miličnik me pelje v neko sobo in zaklene vrata. V temi nisem nič videl. Ko sem se privadil svetlobi, zagledam moža, ki mi ponuja roko in skoraj zakriči: »Hej, kaj si ti, Frenck?« Bil je Franc Vodopivec. Presenečen mu rečem, da sem. Vpraša po hčerki Danici. Boji se, da so tudi njo zaprli. Potolažim ga: »Brez skrbi, doma je, hvala Bogu! Miličnik iz Zalošč mi je povedal, ko me je prišel brit v zapor.« Izkoristila sva priložnost in si povedala zelo važne stvari o naši zadevi. Nisva še končala, ko nekdo s silo odklene vrata in zakriči nad menoj: »Hitro ven!« Bil je upravnik zapora. Pahnil me je v majhen kurnik pod stopnice. Moral sem sključen sedeti. Tam sem bil do poznega večera. Boleli so me že vsi udje, saj nisem mogel ne stati in ne ležati, a nikogar ni bilo, da bi prišel pogledat. Začel sem kričati: »Kaj bom tukaj celo noč! Saj me tudi zebe.« No in vendar je prišel upravnik in odprl. Brez besed me je odpeljal v prvo nadstropje.
16. julija
Spal sem na tleh. Zgodaj zjutraj sem se zbudil in zaslišal trkanje na drugi strani. Uganil sem, da mora biti na tam moj sosed Jože iz Dornberka. Kakor mi je še včeraj povedal Vodopivec, sta prišla pred dnevi iz ljubljanskih zaporov. Upravnik zapora je bil iz Osjeka, družina je stanovala nasproti moje sobe, samo veža nas je ločila. Prišel je in me vprašal, kako sem spal. Odgovoril sem mu, da je bila postelja na golem podu malo trda. »No, bomo že uredili.« Za njim je prišla mlajša ženska in prinesla dva koca. Obsodili so jo na tri mesece zapora, pa je pospravljala pri tistih, ki so hodili delat. En dan mi pove, da je tisti, ki je zaprt zraven, napisal listek in naročil, naj ga odda meni. Prosila me je, naj ji oprostim, ker ga je dala upravniku. Prizadelo me je in mi dalo misliti, kako se bom zagovarjal na sodišču, saj ne vem, kaj je bilo napisano. Obiskal me je tudi javni tožilec in vprašal, zakaj sem tukaj. Odgovoril sem mu, da na obtožnici piše, da zaradi demokracije. Se razjezi: »To ni res! Pri nas imamo še preveč demokracije!« in odide iz sobe. Tudi upravnik je spet prišel, vendar ni nič povedal o lističu, ki ga je Jože napisal zame.

Proces

5. ali 6. avgust
Mislim, da je bilo petega ali šestega avgusta, ko pride v sobo upravnik in pove, da moramo jutri v Novo Gorico, kjer bomo sojeni. »Kako to?« sem ga vprašal. »Ne vem, tak je ukaz.« Drugo jutro se dobimo vsi trije na dvorišču pred zaporom. Dva miličnika nas odpeljeta na avtobusno postajo in spremljata do Nove Gorice na občino v zapor. Vsakega v drugo celico. Dobil sem spet staro družbo. Saj smo bili veseli, da se spet vidimo. Gomiščeka vidim sedeti na oknu, kakor zadnjič. Upravnik Pine me pokliče in vpraša, če sem dobil obtožnico. Dobil sem, mu povem. Da sem sodeloval z Bercetom in Vodopivcem pri ustanovitvi Slovenske demokratske zveze in pod­pisal izjavo za ustanovitev te zveze. Kot član te zveze širil list Demokracija … Sodili nas bodo 13. avgusta tukaj v Čadeževi dvorani.

stran: 035

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Del dornberškega pevskega zbora v času italjanske zasedbe – V sredini organist Jože Saksida, med pevci tudi Franc in Nace Pavlica

Hitro je prišel 13. avgust. Zjutraj so nas pripeljali vse tri na dvorišče. Upravnik zapora stopi k Jožetu in Francu. Vzame lisice, ukaže, naj podata roko in ju vklene skupaj. Pristopi k meni, vidi, da mi tečejo solze po licih, in reče: »Moram to narediti, čeprav težko.« Bila je deveta ura pred poldne. Ženejo nas po ulici proti glavnemu trgu v Solkanu, kjer je Nanutova dvorana. Ljudje hitijo po svojih opravkih. Srečamo starejšo žensko, ki pometa ulico. Ko nas zagleda, začne kričati: »Pobijte jih, izdajalce!« Na trgu pred dvorano je bilo že precej ljudi. Daleč stran vidim brata Naceta. Upravnik nas odpelje v vežo Nanutove gostilne, kjer nas razporedijo vsakega posebej v sobe. Ob deseti uri nas peljejo na oder skozi stranska vrata. Dvorana je polno zasedena. Sodniki in porotniki. Pri Bercetu in Vodopivcu je šlo bolj počasi. Hoteli so vedeti vse, kje, kdaj, kdo in zakaj. Potem so se spravili name. Zavedal sem se, da me hočejo ponižati pred občinstvom, pa tudi, da ne bo dobro, če vztrajam pri resnici. Ko je prišlo na vrsto vprašanje o demokraciji, prav na glas in razločno rečem: »V Jugoslaviji je demokracija, v Italiji diktatura!« Sodnik pritrdi: »To smo zahtevali od vas, tovariš Pavlica. Na še eno vprašanje odgovorite! Ali vam je znano, kaj sta delala Berce Jožef in Vodopivec Franc?« Odgovoril sem, da tega ne vem. Tudi tadva je vprašal o tem in sta odgovorila, da nisem vedel. Zelo hitro je šlo. Sodnik se posvetuje s porotnikoma, nato vstane in prebere sodbo: »Ok­rožno sodišče v Postojni izreka sodbo proti obtoženim … Obsojeni so zaradi kaznivega dejanja, da so avgusta meseca 1946 v Dornberku okraj Gorica širili list Demokracija ter sovražno propagando proti Jugoslaviji …
Berce Jožef 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom,
Vodopivec Franc 7 let odvzema prostosti s prisilnim delom,
Pavlica Franc 18 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom.

stran: 036

Samo tovarišu Strnadu ni bilo všeč. Vpil je proti sodnikom, da lažem. Bil sem gotov, da bomo sojeni v Postojni na okrožnem sodišču. Medtem, ko smo čakali, da pridemo na vrsto, so se gotovo posvetovali med goriškim in postojnskim sodiščem. Prebrali so moje zaslišanje, ko me je vprašal Strnad, kako si jaz zamišljam demokracijo. Da nas bodo najbolj ponižali s tem, da nam sodijo v Solkanu pred domačim občinstvom in nas peljejo vklen­jene po solkanski ulici do Nanutove dvorane. Vrnili smo se ne preveč veseli v spremstvu komandirja Pineta v zapor, zdaj ne več v lisicah in vsak v svojo celico.
Tam so hoteli vedeti, kako je bilo na sodišču. Upal sem, da bom ostal v zaporu tukaj v Sol­kanu. Vprašal sem upravnika, če je to mogoče. Zmajal je z glavo: »Ni mogoče. Tukaj ostanejo lahko samo tisti, ki so obsojeni do šest mesecev zapora.« Svetoval mi je, naj mi prinesejo od doma plahte. »Kamor boste prišli v zapor, boste dobili gole slamnjače«. 10. avgusta smo se poslovili od naših družin. Zjutraj smo šli na postajo in z vlakom čez Jesenice v Ljubljano.

Kdo je izdal Mirka Bitenca?

V razlagi obsodbe je zanimivo to, da je šlo po današnjih merilih za razmeroma nedolžna dejanja, za prebiranje časopisa in sodelovanje v demokratičnem združenju v času zavezniške uprave v coni A in za kurirsko vohunsko pošto kasneje. Vohuni ali karkoli jim rečemo, niso imeli dostopa do državnih skrivnosti, poročali so lahko samo o splošnih dogodkih in razpoloženju. Še celo pa se niso lotevali diverzij in atentatov. Za primerjavo bi omenil Slovence, ustreljene na Bazovici leta 1930. V uredniške prostore fašističnega časopisa so nastavili bombo, ki je ekplodirala in so bili mrtvi in ranjeni, pravi terorizem. Tu pa je šlo samo za literaturo, ki so jo prinašali čez mejo, in za poročila, ki so prihajala iz Ljubljane in jih je bilo treba prenesti čez mejo. Vpletenih je bilo precej ljudi. Večina jim je padla v pest. Sledili so štirje procesi, solkanski je bil tretji, šentjoški pa šele naslednje leto. Del ljudi, ki so se znašli pred sodniki, z Bitencem ni imel nobenega opravka. Po tipični boljševiški praksi so jih priključili, da so prikazali, kako številen je sovražnik.
Prvi stik z Bitencem naj bi imeli Dornberžani 5. 11. 1947 v svoji vasi, sledilo je nekaj potovanj v Ljubljano in prenašanj pošte, zadnje je bilo 5. 12. 1947, ko je šel v Ljubljano Vodopivec, in 7. 12. 1947, ko je Berce poslal pošto po neznanem kurirju v Gorico. Čez dva dni, 9. 12. 1947, pa so ju že aretirali. Nato je preteklo kar šest tednov, preden so izsledili Bitenca v ženinem stanovanju v Ljubljani in ga aretirali. V stanovanju so čakali in že čez nekaj dni, 30. januarja 1948, jim je padla v roko Fanika Žakelj iz Šentjošta s pošto za Bitenca. Še isti večer so obkolili Krvinetovo domačijo v Šentjoštu, kjer sta se skrivala Božo Berlot in Jakob Žakelj. Žaklju je uspelo pobegniti, Berlot pa je bil smrtno ranjen. Iz zaslišanj, o katerih piše Pavlica, so januarja 1948 že vedeli, da se Bitenc giblje na področju med Gorico in Ljubljano. Če so za to vedeli, je bilo razumljivo, da bodo nadzorovali njegovo že­no in njeno stanovanje. Ob vseh teh stikih in zvezah pa je na koncu ostala najbolj kriva moja mama, iz katere so oznovski zasliševalci izvlekli, da je leta 1946 ali prva meseca leta 1947 prvič in zadnjič naletela na Bitenca na podstrešju šempetrske cerkve.

Ižanska graščina

11. september 1948
Odpeljali so nas v ljubljanske zapore na Miklošičevi. Vstopili smo pri glavnih vratih. Čakamo na hodniku. Mimo hodijo zaporniki. Kadar so blizu, se moramo obrniti proti zidu. V tem času se pridruži Repič, ki ima ali je imel trgovino čevljev v Ajdovščiini. Pride komandir milice in odpelje vse tri naprej po hodniku. Mene potisnejo v prehodno celico. V njej je temno. Okno je narejeno na hodnik in prihaja le malo svetlobe. Ko se malo razgledam, vidim, da ni pograda, le par slamaric v kotu na tleh, na eni od njih zapornik. Kibla je v drugem kotu. Vprašam moža, od kdaj je tukaj: »Od včeraj popoldne. Veste, tu pri­hajajo in odhajajo vsak dan in vsako uro. Danes jih je bilo že več.« Pove, da je obsojen na šest mesecev, ker je nekaj ukradel. V tej grozni luknji sem prespal štirinajst dni. Miličnika sem večkrat prosil, naj me pošljejo na kakšno delo. Še odgovora mi ni dal.
25. september
Komaj sem popil tisto črno brozgo, me pokliče miličnik, naj poberem svoje stvari in naj grem z njim. Po hodniku prideva na malo dvorišče. Tam je čakal srednje velik kamion, na njem pa je bilo naloženega nekaj blaga in že trije zaporniki. Miličnik je sedel k šoferju, jaz navzgor, in smo se odpeljali. Ko smo prišli na ulico, vprašam, kam gremo. Izvem, da na Ig, in res, ko smo prišli za gradom pred Škofljico, smo se obrnili na cesto, ki gre čez Barje na Ig do gradu. Na levo ob cesti je velik vrt, ograjen z zidom, ki spada h gradu. Zapeljali smo se na dvorišče, kjer so hlevi za živino in tudi stavba za zapornike, ki delajo z živino. Nas so peljali naprej okrog po cesti v grad, ki je zidan na hribu okrog sto metrov visoko. Ograjen je z bodečo žico. Miličnik je odprl vrata in zapeljali smo se na veliko okroglo dvorišče pred grajska vrata. Peljemo se skozi na štirikotno dvorišče, saj je bil grad tako zidan. V pisarni je miličnik izročil naše papirje komandirju zapora. Ta nas je vpraševal po priimkih, nam povedal, da smo na prisilnem delu in da bomo morali delati. Miličnik nas odpelje v prvo nadstropje, kjer so bile sobe, majhne in velike, spalnice in delavnice. V eni od delavnic so navijali električne motorje, v drugi so bili čevljarji. Največ spalnic je bilo za deset ljudi, v največji, v kateri sem bil zadnje mesece zapora, nas je bilo petindvajset pa tudi več. V nobeni sobi ni bilo stranišča, samo kibla. Za celo nadstropje samo eno stranišče z odprtinami brez sedežev in tekoče vode. V spalnicah so bile železne postelje brez pogrinjala. Marsikoga je pozimi zeblo, kjer je prišel v zapor samo z obleko, ki jo je imel na sebi. Zame je bilo najbolj naporno na Igu, ko sem prišel na vrsto, da sem moral ostati za dežurnega v sobi. Ko sem čistil in pometal sobo, sem si vedno potegnil hlačnike zelo visoko, da sem z brisačo čistil bolhe, ki so lezle gor po nogah. Zapornikov je bilo okrog dvesto, morda kaj več. Bili so iz vse Slovenije in različnih poklicev: inženirji, zdravniki, trgovci, mizarji, čevljarji, kmetje, ne vem kdo še. Po narodnosti je bilo nekaj Nemcev, in Italijanov. Nekaj zapornikov se spominjam po imenu: Javornik je bil pre­možen mesar, Brcko je imel trgovino raznega orodja, Cuznar galanterijo, Križnič iz Kranja trgovino koles in motorjev, nekaj trgovcev je bilo iz Novega mesta. Delali smo razna dela, vsi, kmetje in trgovci. Največ je bilo takih, ki prej niso imeli krampa ali lopate v rokah.

stran: 037

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Frenckovih osemdeset let – Spredaj zakonca, zadaj otroci Jožko, Miro, Stana, Andrej in Vojten

V devetih mesecih, kolikor sem bil v tem zaporu, smo zgradili na Igu srednjo stavbo. V njej smo nato vlivali ogrodja za električne motorje raznih velikosti. Izkopali smo tudi jarek in položili večje vodovodne cevi za vodo od vznožja hriba do gradu. Delo je bilo naporno in težko, posebno za zapornike, ki niso bili utrjeni za taka dela. Bilo je precej nejevolje, rotenja, kričanja, s kletvami na miličnika, ki nas je stražil in vpil nad zaporniki: »Dajmo, dajmo! Kaj spite!« Po tem smo ga krstili. Vedno, kadar smo ga videli, smo glasno zaklicali: »Dajmo, dajmo gre!« Prisilnim delavcem, ki smo kopali jarek, sem težko povedal, da je ta človek moj sovaščan iz Dornberka. Zaporniki, ki smo imeli manj kot eno leto zapora, smo lahko hodili delat tudi ven iz gradu, zunaj ograjene žice in z enim miličnikom. Delali smo, kjer so nas potrebovali: po njivah, v Podpeči v kamnolomu, v gozdu sekali drva, na postaji v Škofljici razkladali in nakladali blago na tovorne vozove. Tudi na Gorenjsko v Begunje so nas izbrali šest zapornikov. Odpeljali so nas s tovornjakom. Tam smo stanovali v majhnem zaporu. Na državnem posestvu smo nakladali gnoj na tovornjak in peljali v Radovljico na postajo. Razložili smo ga na želežniški odprti tovorni voz, od tam so ga vozili v Ribnico. Po osmih dneh smo se spet vrnili na Ig. V gradu smo se zaporniki dobro razumeli. Najstarejši je bil Oblak, star 70 let. Žena je bila zaprta na gradu Bogenšperk. Sin in hči sta zbežala v Argentino, vendar sta pošiljala pakete, da je imel vedno kak priboljšek. Umrl je v zaporu na Igu. Ustanovili smo pevski zbor, peli razne narodne pesmi, vodil ga je študent iz Ljubljane. Imeli smo tudi dramski odsek s poklicnimi igralci iz Ljubljane in Jesenic. Bili so seveda samo moški. Priredili smo več predstav s petjem in igrami. Za narodov blagor, Hlapci in nekaj enodejank. Žena me je prišla obiskat pred božičem. Obiski so bili enkrat na mesec spodaj pri hlevih in so trajali 50 minut. S svojci, ki so nas prišli obiskat, smo bili v eni sobi. Zraven je bil miličnik, dva pa še zunaj. Žena je morala prenočiti pri znancih v Ljubljani. Prinesla mi je spodnjo obleko za zimo, seveda tudi nekaj dobrot. Zima je bila ostra. Tudi na božič smo morali delati, ne pa na novo leto, ker ga je praznovala tudi oblast. Mizarji, čevljarji, vsi, ki so imeli kak poklic, so delali v delavnicah, drugi pa zunaj. Februarja smo začeli zidati nov in večji hlev za živino. Ko smo končali, smo ogradili z žico velik prostor, na sredo tega prostora pa postavili stajo za kokoši.

stran: 038

Na našem prisilnem delu se je hitro približala pomlad. Na severni strani gradu v pritličju so bile razne delavnice, tudi mizarska. Tam smo imeli večkrat pevske vaje. Teren ob oknih mizarske delavnice je bil močno zaraščen s trnastim grmičjem, da je tam malokdo hodil. Sredi aprila so sredi noči pod našimi okni zaropotale strojnice. Prestrašili smo se in vpraševali, kaj bi to bilo. Ni bilo treba dolgo čakali, ko so prihiteli milčniki in zavpili: »Vsi pokonci in hodite gor in dol po sobi!« Hoditi smo morali do jutra. Ob sedmih zjutraj so nam prinesli tisto črno brozgo in zaklenili vrata. Nekaterim se je posrečilo priti do okna, medtem ko smo hodili po sobi. Spodaj v drevju in trnju so videli dolge zaboje, ki so bili podobni krstam. Izvedeli smo, da so se v mizarski delavnici dogovorili zaporniki, ki so imeli po več let kazni, da bodo zbežali. Dalj časa so žagali rešetke na oknu, saj tam ni nihče hodil, ker je bilo zaraščeno s trnjem. Prežagali so rešetke, zlezli skozi okno. Trije naj bi onesposobili stražarja, vendar so jih prej pobili. Ubita sta bila dva Slovenca in Hrvat, osebno jih nisem poznal. Vse iz mizarske delavnice so odpeljali v Ljubljano. Na Ig jih ni bilo več nazaj. Tudi pevskega zbora in dramskega krožka je bilo konec.
V začetku maja me je Francka obiskala in pravila o novicah od doma. Povedala je ža­lostno novico, da je gospod dekan umrl, zadet od kapi. Zelo me je prizadelo, saj je v zaporu dostikrat rekel, da ga bo zadela, preden bo naše pravde konec. Prinesla mi je precej dobrot za mesec in pol, ko bom še tukaj. Dogovorila sva se, da pride pome in mi prinese obleko, ko bom izpuščen.
Zdaj sem delal v kuhinji, kjer smo bili štirje. Zjutraj sem moral postaviti velik lonec in ga napolniti z vodo, drugi kuhar je nasul v lonec projo. Ko je v loncu zavrelo, je šef pomešal in je vse skupaj malo povrelo. Nato je ukazal, naj potegnemo lonec s štedilnika, vzel sladkor, ki je bil najbrž stehtan, in ga stresel v lonec. Vzel sem veliko kuhalnico in pomešal. Šef me je grdo pogledal in rekel, da tega pa ne. Skoraj jezen je ukazal, naj vzamemo vrče. Potem smo tisto črno grenko brozgo nosili po sobah. Jezilo me je, kakšna sebičnost in izkoriščanje vlada tudi med zaporniki in najbrž po vseh zaporih od Žabjega kota do Iga. Povsod sem pil grenko črno brozgo. Naš šef ni bil nedolžen zapornik, bil je kriminalec in obsojen na več let zapora, ker je kradel. Grdo me je gledal. Malo več kot osem dni sem bil tako srečen, da sem pil večkrat na dan sladko kavo. Potem so me prestavili. Mešal sem malto pod gradom v večjem živinskem hlevu, ki smo ga bili zgradili pozimi. Delali smo stojišča in jasli za živino, tudi preselil sem se dol v hišo, kjer so spali zaporniki, ki so delali pri živini. Tu sem se čutil bolj sproščenega. V zaporu na Igu je bilo nekaj Primorcev iz Spodnje Idrije. Mlad mož je bil zaposlen v gradu v pralnici. Klicali smo ga perica. Sicer je bil rudar v idrijskem rudniku. Na delu je spoznal rudarja partizana, ki mu je ubil sestro. Ko ga je zagledal, ga je večkrat udaril z lopato po glavi in močno ranil. Obsojen je bil na tri leta prisilnega dela. Lipičar iz Kala, zaselek Koprivšče, je govoril na postaji v Novi Gorici ob meji s sestro, ki je stanovala v Stari Gorici. Dobil je osem mesecev zapora. Zdravnik Pavlica iz Ajdovščine je bil obsojen na eno leto zapora, ker je klevetal, da sta Tito in Kardelj sprta. Tudi iz Vrtojbe je bil mladenič. Obsodili so ga na eno leto prisilnega dela, pa ni povedal zakaj.
Moji dnevi prisilnega dela mešanja malte so se bližali koncu. 18. junija me je poklical zjutraj upravnik zapora v pisarno na grad. Vprašal me je, kako sem prestajal kazen in prisilno delo tukaj na gradu. Rekel sem mu, da še kar dobro. »Ali imate kake pripombe glede jetniškega osebja?« »No, ko smo kopali jarek za vodovod na grad, nas je eden od miličnikov stalno priganjal k delu. Mene to ni prizadelo, ker sem utrjen in znam delati s krampom in lopato, a je bilo dosti starejših, ki tega niso vajeni. Ta miličnik pa je kar naprej vpil: Dajmo, dajmo! Ali je naloga straže, ki pazi na nas, da nas priganja pri delu?« Bil je tiho. »Kako pa ste kaj mislili in premišlje­vali o ureditvi oblasti v naši državi?« »Saj skoraj nisem imel časa, ko so mi misli uhajale vedno na dom.« Dal mi je nekaj nasvetov, kako naj se potrudim, da bom dober držav­ljan. »Danes pojdite še delat, jutri pa vas bo­mo s kamionom peljali v Ljubljano. Od tam vas bodo odpustili.«

stran: 039

1. junij 1949
   Ko sem se zbudil, sem zmolil jutranjo molitev, vstal, se oblekel in popil sladko ječmenovko, pospravil prtljago, pozdravil prijatelje, posebno Primorce. Tolažil sem jih, da bodo tudi oni kmalu za menoj. Na dvorišču me je že čakal kamion, v njem nekaj blaga. Miličnik s papirji v rokah mi reče, naj grem gor, sam se usede v kabino k šoferju, in že se peljemo skozi glavna vrata po cesti pred gradom. Še enkrat pomaham z roko. Zbogom ižan­ski grad!
   V Ljubljano smo prišli na Miklošičevo cesto in na dvorišče v zapor. Tam so mi vzeli prstne odtise: najprej odtis vse roke z dlanjo, desne in leve, nato pa še vsak prst posebej. Ker imam dlan usločeno, se ni posrečilo. Zdelo se mi je smešno, pa je tovarišica z jezo zagodrnjala, da kaj se smejem. Ko sva šla nato po hod­niku, sem videl vrsto zapornikov, ki so jih peljali po stopnicah v prvo nadstropje. Med njimi sem videl Prešnerja, fanta, s katerim sva bila v isti celici v Žabjem kotu. Mene so takrat kmalu premestili v solkanski civilni zapor. Omenil sem že, da je bil obsojen na 14 let prisilnega dela. Kasneje sem izvedel, da so ga poslali na prisilno delo v Zemun, kjer je delal v kamnolomu. Zgodila se je nesreča. Skala je reveža pokopala do smrti. Slučaj je bil, da sem ga videl, pomahal sem mu, več nisem mogel, ker sem imel spremstvo. V celici za odpust sem nato s tremi čakal, da se nas usmilijo. Po nekaj urah mi je bilo dovolj in sem rekel: »Ali nas ne mislijo danes izpustiti?« Sojetnik mi je odgovoril: »Potrpite, pred sedmo zvečer ne izpustijo nikogar!« Končno me pokličejo, takoj sem na vratih in že hitim po hodniku do glavnih vrat. Vratar mi jih odpre. Zunaj me čaka žena. Bala se je že, da me ne bodo izpustili.
   

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Franc Pavlica v devetdesetemu letu – umrl leto pozneje 1995

Zaključna misel

Zgodba, ki smo jo objavili, pove predvsem nekaj. Titova Jugoslavija je bila policijska država z ogromnim represivnim aparatom, ki je s svojimi prostori, tako zapori kot taborišči, zasedal prav vsak kotiček, ki je bil na razpolago. Po nekaj mesecih, po poboju dvanajsttisoč domobrancev in tritisoč civilistov, ni bilo več prave opozicije. Ves aparat pa je skušal dokazati, da je še vedno potreben, in je iskal notranje in zunanje sovražnike, si ustvarjal naloge in nalagal dolžnosti, kot da je v državi obsedno stanje. Pavlica je bil obsojen nekaj mesecev po objavi resolucije Informbiroja, pa mu to ni nič koristilo. Sodba je bila izrečena ravno tiste poletne dni, ko se je z vsem brigadirskim ognjem začela graditi Nova Gorica.
Drugo, kar bi želel poudariti, je ravnanje z zaporniki. Ni šlo za navadne zapore, s katerimi so včasih strašili, če ne bomo pridni, da bomo namreč »ričet jedli«, ampak uničevalna bivališča. Hrana, ki so jo dajali zapornikom, je bila tako malovredna, da ni zadoščala za preživetje. Vsebovala ni niti četrtino dnevnih potreb. Tako ni težko izračunati, da se ob taki hrani ni dalo živeti več kot sto dni! Tako je bilo na Teharjah ali v Šentvidu, podobno je moralo biti v vojnih taboriščih, kjer so imeli nemške ujetnike. Brez paketov oziroma dodatne hrane ni bilo mogoče živeti več kot tri mesece in zato tudi tako visoka smrtnost med njimi, o kateri sicer nihče ne govori ali piše. Govorjenje o tem, da so nekaj podobnega počeli Angloameričani v vojaških taboriščih po Franciji, kjer naj bi zaradi lakote umrlo skoraj milijon nemških vojakov, je pravljica za lahkoverne. Res so bili tam obroki hrane pičli, vendar se je ob njih dalo živeti. Tega v Titovi Jugoslaviji ni bilo. Navezan na tisto, kar so ti nudili, si bil obsojen na umiranje zaradi pomanjkanja hrane in na smrt v nekaj mesecih. Kasnejši zaporniki so preživeli samo zato, ker so dobivali pakete s hrano, med njimi tudi Pavlica.

stran: 040

Kako bi označili Bitenčevo delovanje? Še danes si ne znajo razložiti, kaj ga je gnalo na tako nevarno pot. Nobenih izgledov ni imel, da bo učinkovit, tako obveščevalno kot vo­jaško. V njem je bilo nekaj samomorilskega, saj je moral vedeti, da ga čaka smrt, če ga dobijo v roke. Verjetno je bila najprej odkrita kurirska pot, to je moralo biti 7. decembra 1947, ko je potovala čez mejo med Opatjim selom in Mirnom zadnja pošta, potem pa so v Dornberku zaprli Berceta in Vodopivca, o katerih so nekaj vedeli, druge kar tako, ker so jih imeli za nasprotnike totalitarnega re­žima, med njimi dornberškega župnika in Franca Pavlico, kot tretjo skupino pa gostilničarje in trgovce, samo zato, da so jim pobrali imetje. Niso hiteli. Prej ali slej pa je padlo ime Bitenc in še podatek, da je nekje v Sloveniji. Treba ga je bilo samo še poiskati. V enem mesecu najdeš iglo v kopici sena, pa ne bi takega neprevidneža. Potem so ga še opazovali, da bi odkrili njegove zveze.
Pavlica je pred leti vložil zahtevo za preklic oziroma oprostitev na novogoriškem tožil­stvu in ob čakanju na ugodno rešitev umrl. Od takrat sta minili še dve leti, pa nič! Ljudje, ki so trpeli krivice in čakajo, da jim jih popravijo, umirajo, državi pa se ne mudi.