Avtor: Vanja Kržan
stran: 040
Španski revolucionarki Dolores Ibaruri, z vzdevkom La Passionaria, se je med drugimi zapisala tale za normalno razmišljajočega in čutečega človeka težko doumljiva drznost: »Cilj španske revolucije je tudi ta, da uničimo družino.« Resnično moraš biti razvnet, za revolucionarno stvar goreč in revoluciji predan, da lahko tako »smelost« uresničiš.
Nekateri slovenski komunisti so se šolali v Španiji in Rusiji ter bili dolga leta povezani s tamkajšnjimi komunisti. Ko so zanetili komunistično revolucijo na Slovenskem, so dosledno uresničevali revolucionarne cilje, tudi tega, da uničijo družino. Pred sliko La Passionarie so v izložbi trgovine sedanje Na-me do l.1948 večkrat gorele sveče, verjetno v čast njeni revolucionarni gorečnosti.
Ni treba pobijati očetov, mater, sinov, hčera in majhnih otrok. Družino se lahko uniči tudi na drugačne načine. Tako je zmaga revolucije na Slovenskem mnogim družinam prinesla razpad in uničenje. Usoda družine Dermastjevih je le ena od mnogih usod slovenskih povojnih družin.
Dermastjevi so bili doma iz Dravelj pri Ljubljani. Očetu Francu (1897-1964) in materi Frančiški (1901-1980) se je rodilo petnajst otrok, od teh so štirje umrli še kot otroci. Konec vojne jih je dočakalo enajst: Frančiška (1922), Franc (1924), Veronika (1928), Marija-Ana (1929), Jožefa (1931), Mihaela (1932), Anica (1935), Janez (1937), Marko (1938), Jurij (1939) in Marjan (1942). Za Marjanom sta bila med vojno rojena dva od umrlih. Povsem razumljivo je, da sta vojna leta starša preživljala v delu in skrbeh za številno družino. Oče je bil čevljar, mama pa gospodinja. Toda skrbi, zaradi katerih se lahko »človeku zmeša«, kot je izkušala Dermastjeva mama, so ju z osvoboditvijo šele čakale …
Povojno komunistično divjanje je treščilo tudi mednje. Osemnajstega septembra l. 1945 sta bila oba starša aretirana in več mesecev sta čakala na zaslišanje v zaporih ljubljanske sodnije. Zakaj sta se znašla za zapahi, sta se zaman spraševala. Oče Franc je bil pred tem zaprt že na vojaškem sodišču v Kočevju. Zanimiv je podatek, da je za go. Dermastjevo več kot štiri mesece po aretaciji javni tožilec za okrožno mesto Ljubljana naprošal ljudskega tožilca za četrt Šiško, da mu »čimprej sporoči zadržanje obeh osumljenk (Frančiške Dermastja in njene sestre Angele Koman za časa okupacije) in če je znano na terenu za kako kaznivo dejanje, ki bi ga osumljenki med okupacijo izvršili.« Na montiranem procesu marca 1946 sta bila starša Dermastjeve družine obsojena vsak na deset let zapora s prisilnim delom.
Tudi to je eden od načinov, kako komunistična revolucija ubija svoje žrtve. Ali more materi kakšna stvar bolj streti srce kot ta, da jo na silo odtrgajo od otrok, še majhnih, potrebnih ljubezni, varnosti, opore in pribežališča? Ali pa, da nemočna gleda, kako so morali starejši štirje maja 1945 oditi neznano kam, neznano kakšni usodi naproti, če so hoteli rešiti svoja življenja? Krivice, ponižanja, zapore, prisilno delo bo nekako prestajala, toda kaj bo z njenimi otroki?
stran: 041
Podobno trpljenje je mučilo očeta. Kdo bo odslej skrbel, da otroci ne bodo lačni? Kdo bo skrbel, da bodo čimprej sami prišli do kruha? V zagovoru k svoji obtožnici, ki je bila po očetovih besedah »gola izmišljotina«, je na koncu zapisal: »Ves sem živel le za svojo številno družino, da jim ne bi bilo treba iti okrog prosjačit. Edino to je bila vsa skrb mojega življenja.«
Koliko je mislil na otroke, upal na njihovo skorajšnjo vrnitev in svojo osvoboditev, nam razodeva pismo, ki ga je starejšim pisal na Koroško. Takrat oče še ni vedel, da se bodo od tod podali v Argentino in za vedno odšli zdoma. Pismo je polno očetovskih nasvetov, kako naj ostanejo pridni in delavni, saj bo treba doma vse začeti znova … In kako draga je čevljarska »šteparica«, ki je on ni nikoli imel, otroci pa si jo bodo lahko prislužili … Pismo zaključuje z besedami: »Ni je ure ne podnevi ne ponoči, da bi ne mislila midva z mamo o vas otrocih. Zato tudi vi nikar ne pozabite naju! Z Bogom, moji otroci!! In kaj kmalu nasvidenje!!!« Na to snidenje z otroki čaka v večnosti …
Zagovor k obtožnici, ki ga je g. Franc Dermastja pisal iz zapora Okrožnemu sodišču – torej v tistih svetih trenutkih, ko se človek popolnoma sam v globini svojega bitja sooča s svojo vestjo in Resnico – je za nas zanimiv tudi iz drugih razlogov: zdaj izvemo, zakaj so ga obsodili in kakšna krivica se mu je s tem zgodila.
Obtožnica ga je bremenila, da je »zloglasni domobranski pretepač in mučitelj nedolžnih žrtev, ki je povzročil smrt Zibelnik Ivana, očeta petih partizanov«; med okupacijo naj bi soodločal, koga se aretira in kdo gre v internacijo; sestajal naj bi se z domobranci in sina nagovarjal, da je pristopil k njim. Pod obtožnico je podpisan Mitja Ribičič.
Naj bo torej pokojnemu Francu Dermastji danes končno dana prilika, da izpove – čeprav le v nekaj vrsticah – resnico. Ko so ga obsodili, so jo poteptali in zasramovali. To počnejo z resnico še danes, toda nobenemu od pokojnikov se ni več treba zagovarjati, saj so vstali k obsodbi večne Resnice in v njeni luči prebivajo.
Franc Dermastja je o Ivanu Zibelniku, katerega smrt naj bi bil povzročil, napisal sledeče: »Zibelnik Ivan je hodil k nam, da sem mu popravljal čevlje. Prodajal mi je tudi kurivo, ki sta ga vozila iz gozda skupaj s Kolarjem Ivanom. Za to pa je vselej dobil denar ali hrano. Leta 1943 mi je prinesel nekaj parov čevljev tako raztrganih, da jih ni bilo moči popraviti. Zato sem mu dal od svojega sina še dobre polgojzarice. Takoj drugi dan pa jih je v Čepljah pri Prevalniku prodal dekletu za 500 Lir in jih takoj zapil. Čez nekaj dni je zopet prišel z raztrganimi čevlji, da bi mu jih popravil. Na vprašanje, kam je dal one čevlje, mi je priznal, kot je zgoraj navedeno. Nato sem mu dal par svojih visokih čevljev. Ko je odšel, mi je odnesel še par nizkih, ki sem jih imel za vrt. Tudi te je prodal in zapil. Čez kake dva ali tri tedne je zopet prišel k meni in zahteval čevlje, ki jih pa pri meni ni imel, naj mu jih popravim in vrnem. Grozil mi je, da bom že še videl in da bom še rad popravljal čevlje. Nato sem odprl vrata in ga porinil v vežo. Tam je sedel na tla in začel kričati. Nekajkrat sem ga brcnil in mu rekel, naj odide. Sam se je opraskal po obrazu, da je bil malo krvav … O njegovi smrti pa je razvidno in vsem znano, da se je ponesrečil, ko je šel čez nemško mejo, kjer je umrl na nemški strani – mislim da je bilo v letu 1944 v hiši ga. Bernik Ane v Podgori, o čemer lahko le-ta tudi priča.«
Glede obtožbe, da je pošiljal ljudi v internacijo, se je branil takole: »Da bi jaz v času okupacije soodločal, kdo gre v internacijo ali koga naj se aretira ali da bi bil pobudnik pri aretacijah in odgonu v internacijo, je gola izmišljotina. Sam sem bil pri vseh treh blokadah vzet kot ostali, kar lahko potrdim s pričami. Pri prvi blokadi sem bil skupaj s svojim sinom in nekaterimi drugimi vržen v posebno sobo. Opoldne so nas vse odpeljali v Belgijsko vojašnico in nas vrgli v klet. Sedem nas je zvečer prišlo ven, ostali so šli z mojim sinom vred v internacijo.« Zaprt je bil tudi pri drugi in tretji blokadi, ki so jih Italijani izvedli v Dravljah, a na srečo vselej izpuščen.
Kaj pa njegovo sestajanje z domobranci? »V moji hiši se za časa okupacije niso vršili nobeni sestanki BeGa (Bele garde) ali DMB (domobrancev) in se nisem družil z voditelji v Dravljah, kjer jih, kakor jaz vem, ni bilo … K nam so hodili domobranci, a le radi čevljev in pa k dekletom v vas, ter radi sina … Sina nisem jaz poslal k posadki. Ravno nasprotno. Prosil sem ga, naj se gre najprej učit svoje obrti ali pa na železnico v službo, da bi vsaj zase zaslužil, če že ne bi meni mogel pomagati preživljati mojo številno družino. A me ni hotel poslušati in mi je na velikonočni torek zjutraj ušel k tamkajšnji posadki. Zato jaz nisem odgovoren za sina. To lahko potrdi žena.«
stran: 042
V zaporu s prisilnim delom se je čevljarju Francu Dermastju uresničila grožnja Zibelnika: »Boš že še videl, še rad boš popravljal čevlje!« In res je uvidel, kako dalekosežna je bila ta gožnja, ko je v dolgih letih zapora popravljal čevlje v prisilni delavnici na Igu. Otroci pa so kot sirote brez staršev tavali neznano kje. »Boso in nago sredi zime, sem našla eno od hčerk,« se je spominjala Dermastjeva mama. Pa je, podobno kot oče, tudi ona zašila v zaporih s prisilnim delom na tisoče delovnih oblek.
Dermastjevi mami je bilo dano, da se je ob sedemdestletnici – duhovno bistra in vedra – srečala z najstarejšimi otroki v Argentini. Pogovor z njo so hčerke in sin posneli na magnetofonski trak, da nam je danes lažje razumljivo, čeprav nepredstavljivo trpljenje matere. Ali bi ga razumela za revolucijo goreča La Passionaria? Ali ga razumejo današnje pripadnice in zagovornice AFŽ?
Ob poslušanju pripovedi ge. Dermastjeve se človeku porajajo različna vprašanja. Ali je čudež Božje milosti, da so mnogi tako do konca ranjeni, ponižani in preizkušani starši vzdržali? Bi lahko to rekli zanjo? Če je temu tako, je v tej izredno vedri in pogumni, pokončni in pošteni ter srčno dobri ženi in materi, ki je vedno ohranila glavo in srce na pravem mestu, delovalo obilje Božje milosti.
Prišla je svoboda
Dermastjeva se spominja prihoda partizanov v Dravlje 9. maja. Pred četrto uro zjutraj so prišli prvi, izmučen hercegovski odred, da so se ji v srce zasmilili. Pred njimi se je peljal na kolesu domačin Kogovškov Ivan in pokazal na njihovo hišo: »To je prva belogardistična bajta.« Pa je gospodinja te belogardistične bajte, Dermastjeva mama, izmučenim partizanom vso naslednjo noč pekla kruh v krušni peči. Ker sama ni imela moke niti kvasa, jo je z vsem oskrbel komandant. V zahvalo jo je obdaril z moko, otroke pa s čokolado in marmelado.
»Toda že čez nekaj dni so nastopili domačini. Prišli so kot razbojniki«, se spominja. »Oče se jim je skrival v zgornji sobi na podstrehi. Vračali so se vsako noč med polnočjo in eno. Pravili so, da delajo preiskavo. Res so iskali, kaj vse bi lahko še ukradli. Pokradli so pa vse: najprej čevljarski material in stroje, kolesa, nato še posteljnino, obleko, perilo … « So jim pa že oktobra l. 1942 partizani skoraj vse pobrali. Takrat so pričeli počasi doumevati smisel in cilje OF.
Gospoda Dermastja so prvič aretirali že 16. maja zjutraj. Tisti, ki so ga odpeljali, so se še prej kot v eni uri vrnili nazaj. Zdaj so dokončno pobrali popolnoma vse, še tisto, kar se je dalo sneti in odtrgati. »Živela sem v stalnem strahu. Kaj so iskali, ne vem. Saj so vedno našli le mene in sedem otrok.«
Strah je postajal vse večji. Za to so spet poskrbeli domačini. Govorilo se je, da vračajo domobrance. Na hiši komunista Toneta Kušarja je bil nabit razglas, da se »Ivan Grozni in vsa njegova sodrga nahaja v Ljubljani.« Ivan Grozni je bil domačin, Ovnov Ivan, ki se je najprej priključil partizanom. Po prihodu iz Gonarsa se je odločil za domobrance, po vojni bežal in umrl v Argentini. Tudi tega ji niso pozabili povedati, da Dermastjeve že ženejo po Celovški cesti. Silili so vanjo z najrazličnejšimi očitki, npr. zakaj še vedno hodi v cerkev. Pa še nekaj so hoteli doseči: ljudi ustrahovati s svojim terorjem. Ob njem so ljudem onemela usta … Je tudi to eden od ciljev revolucije?
»Bilo je okrog prvega junija, ko so začeli vračati domobrance. S sestro, Komanovo Angelo, sva šli v Šentvid in stali na stopnicah hiše nasproti cerkve, saj je bila ena od mojih sester organistova žena. Najprej je prišlo okrog dve sto jugoslovanskih oficirjev. ‘Angleži su nas predali,’ so povedali. ‘Šta će biti s nama?’ so naju spraševali. Smilili so se nama. Le kako bi jim mogli povedati, kaj jih čaka! Medve pa sva silili vanje: ‘Kje so domobranci?’ Povedali so, da hodijo za njimi. Potem je stražar sestro napodil. In res, najprej je prišel Hlebec Jože, ki je bil pri domobranski policiji. Pripeljejo ga vsega krvavega, bosega, kot Kristus je bil. Ženske so kričale in ga pljuvale. Zagledali sva tudi Snedicovega Toneta, po domače Jelševčevega. ‘Kje so drugi?’ S prstom nama je pokazal nazaj, da gredo vsi za njimi. Kasneje sva od fantov zvedeli, da so Komanovega Poldeta, sestrinega sina, ubili že v Kranju. Pa še marsikaj drugega, kar se je dogajalo med potjo, se je zvedelo.«
stran: 043
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Dermastejeva mama kot birmanska botra vnukinji Majdi
Zmagovalci komunistične revolucije in njeni nasledniki so s terorjem, okrutnostjo in teptanjem osnovnih človekovih pravic zabeležili tisto obdobje naše narodove zgodovine, ki pomeni izstop iz civilizacije. S prenekaterimi komunističnimi metodami, ki bi se jih civiliziran svet sramoval, je tlakovana pot v našo demokracijo. Ali je zato tako težka, dolgotrajna in ji ni videti konca?
Aretacija in obsodba
G. Frančiško Dermastjevo so aretirali 18. septembra l. 1945.
Toda razpravo je »osumljenka« dočakala šele 30. marca l. 1946, medtem pa so »na terenu« poizvedovali za »kakim kaznivim dejanjem.« Obtožnica je bila po njenih besedah grozna. »Sodili so naju skupaj s sestro Angelo Koman. Nič drugega kot smrt sva si zaslužili. Zasliševali so naju zaradi ubojev, umorov in kriva sem bila najmanj za vse v Dravljah pobite. Sestra ni bila obsojena, čeprav je bilo v obtožnici, da je več kriva, ker ima višjo izobrazbo.«
Pripoved Dermastjeve nas lahko za nekaj trenutkov prestavi v prostore povojnih sodišč, t. im. »lutckih« (beri:ljudskih), kot se je marsikje zapisalo slabo pismeni roki pravice.
Obtožena umorov se je Dermastjeva zagovarjala: »Če bi bila zmožna biti morilka, ne bi postala mati petnajstih otrok in bi tako delala kot te, ki čezme vpijejo. Z roko sem pokazala nanje. Potem so nastopile priče. Najprej Katrežova Mica. Bila je brez noge in božjast jo je metala. Vpila je: ‘Ne želim, da bi jo ubili, ampak do smrti naj kje konec jemlje.’ ‘Mica, reva,’ sem ji dejala, ‘jaz bom od štiriinštiridesetih let naprej konec jemala, ti se pa reva ne zavedaš, da imaš še vse življenje pred sabo.’ Joj, kako je potem kričala! ‘Pa v cerkev je letala, včasih trikrat na dan,’ je rekla ena, ampak ji je bilo kasneje žal. Nastopile so še druge ženske in vse so same neumnosti gor vlekle, samo pametnega nič.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Oče Dermastja
‘Na ženske izjave ne morem dati nič’, je razsodil sodnik in poklical moške priče, Požar Franca in Grum Franceta.« (Požar Franc je bil njihov sosed in cerkveni ključar. op.). »Rekla sta, da sem bila res proti njim in tudi delala da sem proti njim. Spraševali so me še za tega in onega, jaz sem pa rekla: ‘Saj jih imate v rokah! Vprašajte jih!’ - ’Kako pa vi to veste?’ - ‘Kako? Saj je pri Kušar na hiši nabito, da je Ivan Grozni in vsa njegova sodrga v Ljubljani. Tam sem zvedela!’
Državni tožilec mi je metal naprej, da sem pošiljala ljudi v internacijo. ‘A tako? Partizani so jih. Rudi Ocvirk je bil eden od njih.’ – ‘Kako, kako ste rekli?’ – ‘Rudi Ocvirk je bil, saj sem ga videla na kamionu, ko so Italijani naše ljudi v internacijo na Rab gnali in mojega sina tudi.’– ‘Tudi med nami so bili izdajalci,’ je rekel. No, pa ni bil med njimi, je kar z njimi ostal. Njegova sestra je bila v Ajdovščini partizanska učiteljica.
In še so me spraševali: ‘Zakaj ste pustili otroke čez mejo?’ – ‘Zato, ker so vedeli, koliko ste jih že pobili!’ On pa: ‘Pa smo že koga ubili?’ – ‘Seveda ste jih’, sva začeli obe s sestro. ‘Natlačena, Erlicha in tudi mojega sina ste ubili’, je sestra zavpila. Potem sem še jaz vpila: ‘Ja, od sestre sina ste ubili!’ Takrat so prekinili oddajo, so namreč vse po radiu in zvočnikih prenašali. Veliko, veliko greha so naredili s krvavimi rokami, to je čista resnica.
stran: 044
Obsojena sem bila na deset let zapora. Če ne bi bilo tistih dveh moških, ne bi bila. Si sploh morete misliti, kako mi je bilo? Odtrgali so me od mojih sedmih majhnih otrok. Starejši ste odšli neznano kam. Kdo bo hranil teh sedem, ki so ostali brez mene, očeta? Nisem vedela, da so zmožni česa takega! Najmlajše štiri so dali v zavode, ostale v uk. Najstarejša od teh, ki so ostali sami doma, je imela komaj štirinajst let. S petnajstimi leti so jo AFŽ-ejevke poslale za prodajalko in poslovodkinjo v trgovino v Karlovec.
Ko sem se vrnila iz zapora, sem jo našla v obupnem položaju. Januarja je na sebi imela eno samo oblekco brez spodnjega perila. Brezvestni ljudje so jo spravili ob vse. Saj je bila skoraj še otrok in ni bila kos poslovodskim poslom. Ljudje so se v trgovini zadolževali, ona pa ni imela plače, da bi lahko te dolgove povrnila. Kako mi je bilo hudo, to lahko ve samo mati. Sama sem bila naga in bosa, a sem ji le pomagala, da se je vrnila domov.«
Ali si nobena od tovarišic ni mogla predstavljali, kako je pri srcu materi, če jo nasilno in krivično odtrgajo od otrok in leta in leta živi ločena od njih in oni od nje? Ko si ljubezen matere in otrok lahko daje duška le v solzah in prenašanju srčnih bolečin? Ko njen najmlajši v zavodu ob pripovedovanju tete ne ve, da ima mamo … Ko je na obisku v zaporu eden od otrok ne pozna več in jo plašno ogovori s tovarišico … In ko končno bolečina dozori v spoznanje, da je njena družina razbita, uničena …
Ali so na tak način AFŽ tovarišice reševale »obstoj naroda«, kot so prikazale svojo dejavnost in vlogo letos oktobra v Dobrniču ob proslavi 55. obletnice ustanovitve AFŽ? Prav gotovo jim je bila pri tem dolgoletnem prizadevanju za »obstoj naroda« svetal vzor razvnetost La Passionarie. Njen cilj uničiti družino je v veliki meri uspel tudi našim revolucionarjem in revolucionarkam in uspeva še vedno v vedno večjem številu razsutih družin in v mačehovski družinski zakonodaji. Obstoj slovenskega naroda pa je ogrožen bolj kot kdajkoli prej v tisoč dvesto letih!
Na proslavi so se ponašale s pridobitvijo volilne pravice za ženske. Kakšna pridobitev! Saj so bile mnogim slovenskim ženam, tudi ge. Dermastjevi, državljanske pravice in s tem tudi volilna pravica odvzete! Mnoge so hodile na volišča oblečene v črnino, mnoge s povešenimi glavami, kot da se sramujejo svojega izdajstva, ko so bile prisiljene, da izvolijo enega in edinega kandidata – revolucionarja ali revolucionarko. Kako dolgo še bodo volitve v posmeh demokraciji?
Pa se vrnimo nazaj k prestajanju kazni Dermastjeve mame in skupaj z njo in možem vse njene razkropljene, zaznamovane družine. »Toliko sem prejokala, toliko premolila. Vsak prosti čas v zavodu« (mišljen je zavod za prevzgojo žensk v Rajhenburgu) »smo posvetile molitvi. Sestra Evangelista, s katero sva skupaj spali, me je vsak večer priganjala spat: ‘Mama, lezite in zaspite!’ Jaz pa sem še kar naprej križala, blagoslavljala vsakega od mojih otrok in zanje molila! Molile pa smo toliko v zavodu, da si želim, da bi se še kdaj toliko premolilo.
Hlebčeva Regina, žena že omenjenega policista, ki je po dveh letih mučenja umrl, nam je že v ljubljanskem zaporu na sodišču dala napisano molitvico. Naučile smo se jo na pamet, ker se nič napisanega ni smelo nesti s seboj.«
Pozdravljam te, ljuba Marija, vsak dan,
pozdravlja te lepa slovenska ravan,
pozdravljajo ptički, ki v gozdu pojo,
pozdravljajo cvetke, ki v logih cveto.
O, roža Marija, najlepša kraljica,
Boga vsemogočnega mati, Devica,
ozri se zdaj milostno tudi na nas,
ki tebe slavimo, častimo naglas.
Marija devica, o ti mučenica,
nesrečnih trpinov sveta priprošnjica:
razpodi viharje, ki zdaj nam groze,
razkleni verige, ki tu nas teže.
Ti mati edina si vir in življenje,
nestrpno tu čakamo svoje vstajenje.
Pokaži zdaj svetu, ki tebe preganja,
da ti si Kraljica, ti Mati spoznanja.
Pomagaj nam čista, presladka devica,
razsvetli nam trudna, izčrpana lica;
povrni nam ljube domače nazaj,
a padle mučence povedi v raj.
S cvetjem ozaljšaj slovenske bregove,
pravico in vero daj v naše domove.
Nesrečnim odpadlim pa srca odpri,
naj tebe Marija vsak človek slavi.
Njeni zapori
Prvi zapor Dermastjeve je bil na sodišču v Ljubljani, kjer je eno leto čakala na zaslišanje in obsodbo. Delala je v šivalnici. Zapornice so kaj hitro začutile, da je pod njimi pekarna, ker je bila šivalnica pozimi toplejša kot drugi prostori. Ali je razen nje še kaj drugega? Po vrvici so spustile listek z vprašanjem. Dobile so odgovor: Tukaj smo vsi na smrt obsojeni. Med njimi je bil tudi domobranski polkovnik Peterlin. Obojestranska komunikacija je postala živahna. Poleg sporočil so po vrvici romali v podzemlje od ust odtrgani koščki kruha, ki ga spodaj ni bilo, pa še kakšni zaželjeni predmeti. Vse do takrat, ko se je vrvica pretrgala in je pošiljko prestregel paznik. Bil pa je tako dober, da je vse razen kruha pobral, ženskam pa dal lekcijo: »Ženske trapaste, kaj bi bilo, če bi vas zdajle dobili.« Paznikova dobrota, veselje, da jih niso dobili, hvaležnost, da na smrt obsojeni niso bili ob skorjico kruha, jim je polepšalo tisti dan. Pa so prišli spet črni dnevi.
stran: 045
Skupaj z njimi sta bili zaprti dve partizanki, Angela in Albina, ki sta si baje na svojo pest hoteli prilastiti neko vilo na Bleiweisovi cesti v Ljubljani in vdrli vanjo. Po besedah Dermastjeve je bila Albina »zelo, zelo hudobna«, Angela pa dobra. Albina je bila med tistimi partizani, ki so 29. oktobra l. 1942 kradli pri Dermastjevih. Ob srečanju z Dermastjevo se je tega dogodka spomnila in se ji, podobno kot takrat, tudi zdaj posmehovala, kako so se ji vsi smejali, ko je Dermastjeva mama ob tisti priliki rekla: »Otroci, kar tiho bodimo, pa dol pokleknimo in se zahvalimo Bogu, da vsaj koga niso vzeli.«
»Albina je med nami v zaporu zganjala pravi teror. Ni pustila, da bi legle k počitku: ‘Ležala ne bo nobena, pa če crknete tu notri!’ Mnoge starejše ženske so zelo težko prenašale zapor, tudi ga. Adamičeva. Enkrat se je onesvestila in sem jo položila v posteljo. Prihrumela je Albina: ‘Pusti, naj crkne.’ Bilo mi je vsega zadosti. Pograbila sem odejo in hotela prostovoljno v bunker, da bom imela vsaj mir. Paznica je poklicala majorja: ‘Zato jih ne marate, ker so partizanke!’ mi je očital. ‘Dajte nas med poštene partizanke, ne pa med take, ki jih drugam ne morete dati, kot sem notri,’ sem mu rekla.«
S partizankami se je srečala tudi ob demobilizaciji. »Na Čerinovem dvorišču je bilo vse polno partizanov in partizank. Dekleta so jokala: ‘Kam naj gremo, saj nimamo kam.’ Čerinova mama pa se obrne k partizanom: ‘Ni prav, da kar tako postavite dekleta na cesto. Vsak bi eno oženil, pa bi bile preskrbljene.’ – Partizani se za njene besede niso zmenili. A tako! Vso vojsko so vam bile dobre, nazadnje pa jih na cesto postavite!’
Ali je tudi tako poniževanje žensk pridobitev revolucionarnih AFŽ-jevk in prispevek k enakopravnosti?
Druga postaja njenih zaporov so bile Begunje pri Lescah. Iz Ljubljane so zapornice odpeljali l. 1946, na dan sv. Ane. Med belimi zidovi nekdanjega gradu je bila Dermastjevi mami ponovno dodeljena šivalnica. V glavnem so šivale moške delovne obleke. Nekoč je zmanjkalo blaga in iz ostankov ji je uspelo narediti otroške copatke. Kako ne, saj je svoje otroke vedno nosila s seboj v srcu. »Je bil pa upravnik tako vesel, da je takoj prinesel obleke tistih ljudi, ki so jih pobili. Ogromno je bilo vojaških uniform, civilne obleke, sukenj, duhovniških talarjev in vse vrste ženskih in moških oblek. Koliko je bilo trpljenja, koliki so dali življenje za to, s čimer ni danes nihče zadovoljen.«
Kateri dogodki še so se Dermastjevi vtisnili v spomin iz zapora v Begunjah? »Oh, kako smo se jokale nad Kristančevo mamo. Nekega dne se je kar naenkrat znašla pred nami na tleh v sobi. Šele takrat smo videle, da je brez nog. Najbrž so jo morali prinesti do zapora, saj se je lahko samo plazila po tleh. Pa dve njeni hčerki so tudi zaprli.
Spominjam se tudi mame s hčerko s Koroške. Mama je delala v kuhinji. Oblečena je bila v črno obleko, ker je bila prepričana, da ji je mama že umrla. Nekoč pa s kapije privlečejo v zapor osedemdesetletno ženico. Bila je njena – mama. Oh, kako smo je bile vesele! – ‘Mamca, vi pa kar na ambulanto! Tudi če vam bodo rekli, da pojdite delat, recite, da ne morete!’ Koliko pretresljivih in nepozabnih doživljajev se spominjam.
Pretepali nas niso, poniževali pa zelo. Gospe iz Ljubljane so morale čistiti greznico in človeško blato metati z golimi rokami. Na polju so delale tiste, ki niso bile vajene kmečkih del, in v mrazu izpod snega puliti zelje.
Silili so nas, da bi kar naprej pele partizanske pesmi. Pa nismo hotele. Učili so nas internacionalo. Ampak pele smo jo po svoje. Prišla nam je iz srca.« Revolucionarna pesem o svobodi in lepši prihodnosti, se v srcih zapornic spremeni v žalostinko, ki jo poraja gorje zapornic, uklenjenih v okove suženjstva. In njihova prihodnost? »Oh, kako je dolga, dolga pot iz zapora pa do doma. Mreža gosta je zelo in stražar stoji pred njo.«
Zapornice v Begunjah so Dermastjevo mamo imele zelo rade zaradi njene srčne dobrote. Vse bi jim dala, a preveč je bilo pomoči potrebnih. V hvaležen spomin ji je ena od njih, Frihauf Anica, posvetila pesem z naslovom Begunjski mami, materi begunjskih sirot. Kako nenavadno, da ženska, ki ničesar nima in je oropana vsega: doma, moža in otrok, lahko še vedno daje iz bogastva svojega srca in duha.
stran: 046
Naslednja in zadnja postaja zaporniškega trpljenja je bil grad Rajhenburg, današnja Brestanica. Poleti, spet na sv. Ane dan, so v zaplombiranih vagonih prepeljali zapornice iz Begunj do Rajhenburga. Ob treh zjutraj se je procesija nesrečnic vzpenjala od železniške postaje do gradu. Njihovi spremljevalci so bili do zob oboroženi OZN-ovci iz Ljubljane. Sem in tja so nesrečnice prestregle sočutne poglede izza zaves na oknih domačinov. Pa so se zavese spet hitro zagrnile.
»Vse obupane smo prispele na grad. Tu bomo torej še naprej prestajale trpljenje, smo si mislile. Kako dolgo še? Če ne bi delale, bi se nam zmešalo. Ene so bile dodeljene za delo v hlevu, na njivah, jaz pa spet za šivalnico. Zdaj sem bila v strojni šivalnici, druge v ročnih. Šivale smo v glavnem moške hlače in delovne obleke, perilo, izučene šivilje tudi moške obleke. Tu smo delale udarniško, imele smo normo: sedem hlač v osmih urah! Mnoge norme niso dosegle, tudi šolske sestre in sestre usmiljenke ne. One so bile preveč navajene fine izdelave. Običajno sem sešila trinajst hlač in jih skrivaj metala tistim, ki niso dosegle norme. Jih vsaj niso sekirali!«
Končno na prostosti
Ali si je možno predstavljati radost Dermastjeve mame, ko je zvedela za pomilostitev iz desetih na pet let zapora. Prevzgojno, suženjsko delo je končano. Ali se danes tudi to, podobno kot »udarniško delo« za izgradnjo domovine plačuje z bogatimi pokojninami in drugimi ugodnostmi? Prav gotovo ne, ker sta Dermastjeva ostala brez pokojnin in sta se morala do smrti preživljati, kakor sta vedela in znala.
»Kako sva z gospo Velikonjevo tekli po bregu navzdol! Njenega moža, ki je bil na pol hrom, so po vojni ustrelili. Tudi onadva sta imela veliko družino. Kar naprej je padala in se spet pobirala, ker je bila bolj nerodna. In spet sva tekli, tekli … « Po petih letih trpljenja, ločitve od moža in otrok, končno svobodna! Domov! K otrokom!
Domov? »Tudi v Ljubljani so nekaj zvedeli za našo amnestijo, upali in me pričakovali. Ponoči sem potrkala pri sestri na vrata. Zvedela sem, da domov ne morem, ker so nam vso hišo zasedli tujci. Še v hlevu ni bilo prostora. Torej bom pri njih, dokler ne osvobodim otrok in domače hiše. Pri sestri smo bili petnajst mesecev. Ležala sem v kleti na tleh, otroci na policah za sadje. Tudi sestri so partizani in partizanke zasedli vso hišo. Čez pol leta je iz zapora prišel še oče. Zdaj nas je bila polovica pri sestri, polovica pa pri kmetu, kjer nam je gospodinja odstopila eno sobo.«
Kmalu ko je prišla iz zapora, je Dermastjeva mama ugotovila, kako dobro je nadzorovan vsak njen korak. Za to so poskrbeli ulični zaupniki, podaljšana roka OZN-e, ki so bili aktivni do nedavnega in nam morda grozijo tudi v prihodnje. »Vsako jutro, ko sem šla k maši po Draveljski ulici, sem srečala Kušarjevega Toneta. Ko sem prišla do njega, se je obrnil in šel nazaj domov. Pa sem naročila Korenčovemu Francu, naj Kušarjevemu pove, kako zelo se mi smili, ko mora vsako jutro tako zgodaj vstajati, da na Draveljski ulici gleda, kdo bo šel v cerkev. ‘Recite mu, da bom zdaj kar mimo njegove hiše hodila, da me bo lahko iz postelje videl.’ In res, takoj naslednji dan sem šla mimo njegove hiše in ni ga bilo več na ulici. Tako sem ga ukrotila, da ni hodil več na cesto gledat, kdo gre v cerkev.« Očitno prevzgojni zavod – zapor v Rajhenburgu, današnji Brestanici na Dermastjevo mamo ni imel pravilnega učinka. Nanjo ne, morda na katero drugo. Ostala je še naprej poštena, pokončna in verna, odgovora pa nikoli nobenemu ni ostala dolžna. Opazila je, da je povojna strahovlada spremenila marsikoga, ki je ostal na prostosti.
»Skoraj vsak dan sem letala k sodniku, pa na stanovanjski urad in prosila, naj nam izpraznijo stanovanje v naši hiši,« se spominja neštetih potov. »Potem sem zvedela, da so vse moje poti zaman, ker nisem v službi.«
Je torej pridobitev revolucije, da je še danes ženska vredna le toliko, kolikor je proizvajalka in delovna sila, kot da ena bistvenih lastnosti vsake žene - rojstvo otroka in potem še dolgoletna oskrba, vzgoja v domači družini ter šolanje otrok na lastne stroške ni družbeno-koristno delo in bistveno za obstoj naroda!?
»Šla sem na urad za službe. Matoh, poročen je bil z Draveljčanko, z njegovo sestrično pa sva bili skupaj zaprti, mi je rekel, da bi pometala ceste. Zakaj pa ne? Saj potrebujem delo, če hočem, da otroci ne stradajo! Ponižana pa sem bila tudi že tolikokrat, da me s pometanjem cest ne bi mogli še bolj ponižati. Toda uprl se je moj svak Koman: ‘Ne, dokler imamo vsaj krompir, ne boš pometala cest!’
Na vse načine sem se mučila, da bi preživela otroke, tudi možu je bilo treba pošiljati pakete, dokler je še bil v zaporu. Zgrabila sem za vsako priložnostno delo, pri kmetih, pri gospodinjah. Še naprej sem šivala copate. Poleti sem nabirala borovnice in jih prodajala. Nekoč sem nabrala štiriindvajset litrov borovnic in računala sem že, kako dobro jih bom prodala. Malo pred tem, ko sva s sestro končali z nabiranjem, mi jih je nekdo ukradel s košaro vred. Jaz pa res nimam nikoli tako malo, da mi ne bi mogli še česa vzeti,’ sem si mislila. Svoboda je bila za vse, tudi za borovnice!«
stran: 047
»Kar naprej sem nadlegovala uradnike, naj nam izpraznijo stanovanje v hiši. Državni tožilec je odredil, da stranka, ki zaseda naše stanovanje, to je bil partizanski poročnik, dobi stanovanje v Mostah, vendar se niso hoteli izseliti. Namesto njih se je izselila druga stranka, Klančarjevi. Mama, se bom pa jaz umaknil,’ je privolil. Ko je prišel mož iz zapora, smo tako po treh mesecih šli domov.
Kuhali, jedli in spali smo v bivši čevljarski delavnici, izpraznili so nam le eno sobo v pritličju. Ko se je hčerka poročila in ni mogla dobiti stanovanja, so ona, njen mož in dva otroka spali v eni postelji. K nam je prišla še moja bivša sojetnica s punčko. Razen pod vlak, nimam kam,’ mi je potožila. Tako nas je bilo že šestnajst v eni sobi! Spala sem kar na mizi.«
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Na atovem pogrebu 13. maja 1864
Kaj pa tisti, ki so si prilastili tuja stanovanja, hiše, posesti, zemljo? Ali so kdaj pomislili na možnost, da šestnajst okradenih ljudi prebiva v eni sobi? Zato ker so imeli zmagovalci preveč pokradenega in naropanega. Ali je kdo od oblastnikov kdaj črhnil, da je to krivica, medtem ko danes vpijejo v svoji rahločutnosti, da ne delajmo novih krivic, če se bi moral kdo s težkim srcem od ukradenega ločiti. Zato se raje ne ločijo od svoje »lastnine«, ker bi se jim v nasprotnem primeru zgodila krivica! Mi pa smo socialna država in krivic ne povzročamo, zato tudi ukradenega premoženja ne vračamo.
»Nobene prošnje in pritožbe niso nič pomagale, zato smo si morali nekako pomagati sami, da se rešimo iz tega obupnega položaja,« nadaljuje Dermastjeva mama. Sin je pričel na črno zidati prizidek. Zavidanje je bilo veliko, tudi ovadb ni manjkalo. Vrstile so se komisije, da bi nam preprečili zidavo. Končno je sin le dobil dovoljenje za zidavo, plačal zanj in za komunalo. Eden od sinov se je izučil mizarstva, drugi čevljarstva. Bili so pridni in delavni. Tako smo nazadnje le pričeli živeti človeško življenje.
Toda očetu ni bilo dano, da bi se ga veselil. Zaradi prestanega trpljenja v zaporu mu je omagalo srce in je l. 1964 umrl. Imel je zelo lep pogreb. Pokazalo se je, da so nas naskrivaj ljudje le imeli radi in nas spoštovali. Velika večina je bila vesela, če sem jih pozdravila ali ogovorila. Nekaj ljudi pa je še vedno strupenih.«
stran: 048
Kakšne čase smo preživljali, da so lahko ljudje le na skrivaj imeli drugega radi in ga spoštovali! Kdo je zanetil nezaupanje in celo sovraštvo med ljudi, ki je trajalo še toliko let po vojni in čutimo posledice ločevanja na prave in neprave ter netenje sovraštva še danes? Prav gotovo ne okupacija Nemcev in Italijanov, ki nas je, nasprotno, za nekaj časa povezala, ampak narodna revolucija, katere pristaši nas še vedno namenoma razdvajajo in smo zanje še vedno golazen.
»Prestanega gorja se pozabiti ne da, krivice pa moramo odpuščati,« je že pred skoraj tridesetimi leti izjavila Dermastjeva mama, pa so si kljub temu v zadnjih letih izmislili besedo revanšizem.
»Marsikateremu je že žal, toda popraviti hudega ne morejo. Mnogi so se vdali pijači, nekateri naredijo samomore, drugi imajo živčne napade. Že v zaporu smo ugotavljale: Poglej, ta in ta je bila partizanka, vse ugodnosti je uživala, pa imajo take živčne napade! Zakaj pa med nami ni imela nobena živčnega napada, pa smo veliko trpeli pod njimi, naši domači in me v zaporih. Hodijo kot izgubljene reve; ko te srečajo, gledajo v tla. Na njih se vidi, da niso zadovoljni. Niso zadovoljni s tem, kar so počeli. Včasih se sliši, kaj je doletelo tega ali onega, ki so metali kipe in slike iz kapelic, skrunili oltarje pri znamenjih, kjer smo imeli ob procesijah blagoslove.«
Avtorji parole o revanšizmu pozabljajo, da je zakon življenja neizprosen, saj se zlo velikokrat maščuje samo po sebi, dobrota, pravica in resnica pa ostajajo neuničljivi, pa četudi jih je le za gorčično zrno. To izpričuje Drobec resnice o Dermastjevih starših.