Avtor: Branko Rozman

stran: 073

Ivana Hribovška sem poznal iz Škofovih zavodov. Z njegovim eno leto mlajšim bratom Francetom sva bila celo sošolca.
Šele pred kratkim mi je prišla v roke zbirka Ivanovih izbranih pesmi Himna večeru (Mo­horjeva, Celje 1993), ki jo je pripravil in ji napisal spremno študijo prof. France Pibernik, ki je med drugim zapisal, da je Hribovšek ob Francetu Balantiču najpomembnejši medvojni slovenski lirik.
Pri branju knjige me je posebno prevzelo to, da je Hribovšek, ki je kot literat pripadal Kocbekovemu krogu, vstopil k domobrancem, saj bi ga po vsej logiki morala pot peljati k partizanom. Ta njegova odločitev je tako nenavadna, da je vredno o njej posebej pisati, saj kaže stisko vesti enega od domobrancev, ko se je moral odločati med revolucijo pod plaščem NOB in protirevolucijo z okupatorjevim orožjem.
Hribovšek je bil doma v šestčlanski uradniško-kmečki družini v Radovljici, rojen leta 1923. Srednjo šolo je do sedmega razreda obiskoval v Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, sedmo na klasični gimnaziji v Ljubljani, na nemški gimnaziji v Kranju jo je na zahtevo šolskih oblasti moral ponoviti, osmi razred in maturo pa je opravil na nemški gimnaziji v Beljaku. Leta 1943 se je vpisal na klasično filologijo na Dunaju.
Hribovšek je bil po značaju zelo tih in zaprt, močno čustven, neizprosen iskalec in zagovornik resnice, iskren kristjan, po razumski plati pa zelo talentiran ne le kot pesnik, ampak tudi kot odličen esejist in izreden poznavalec latinskega in grškega sveta.
Že v peti gimnaziji se je začel resno ukvarjati s poezijo in se pri tem zbližal z zavodskimi literati, posebno z Janezom Remicem in Jože­tom Brejcem (Javorškom). O Remicu je Brejc izjavil, da je genij, polihistor in naš drugi Matija Čop. Hribovšek se je po Brejcu pridru­žil Kocbekovemu krogu.
Ko se je konec marca 1944 vrnil z Dunaja domov, je zvedel za smrt Remičevega očeta. Ta je umrl zaradi poškodb, ki jih je dobil ob padcu med nočno partizansko rekvizicijo pri Remičevih na Bledu. Hribovšek in Remic sta se ob brezobzirnih partizanskih rekvizicijah in likvidacijah v širši blejski okoklici in zlasti v bohinjskem koncu, kjer so morili nedolžne žrtve, miselno in čustveno oddaljila od takega osvobodilnega boja.

stran: 074

Konec maja 1944 je bil Remic vpoklican v nemško vojsko. Čeprav sta bila s Hribovškom trdno odločena, da v nemško vojsko ne bosta šla, jima je bila po smrti Remičevega očeta pot k partizanom zaprta, in Remic se je nem­ški mobilizaciji uklonil. Najprej zato, ker se mu ni posrečilo vpoklicu se izogniti s pobegom v Ljubljano, ki ga je načrtoval; potem pa zato, da ne bi svoji družini nakopal nemš­kih represalij.
20. novembra 1944 je Remic pisal Hribovšku iz severne Nemčije: »Tvojo odločno stališče proti partizanstvu me je zelo začudilo. Pred kakšnim letom dni smo se precej drugače menili. Stvari so se pa med tem časom razjasnile in partizanstvo se je izkazalo samo kot produkt naše politične nezrelosti. Kar smo včasih imeli za heroizem, se je izkazalo za blaznost in za preračunano goljufijo. In kdor zdaj gre k partizanom, je navaden koristolovec, ki si od namišljene skorajšnje polomije obeta veliko dobička. Na slovensko bodočnost pa malokdo misli.«
Načelno Hribovškovo stališče do osvobodilnega gibanja je bilo znano od vsega začetka: kot zaveden narodnjak je bil na strani odpora in je sodeloval, kolikor je mogel, v okviru skupine krščanskih socialistov, vendar pa so ga skrajno negativna dejanja partizanov, zanj kot kristjana nesprejemljiva, od njihovega početja odvračala. Ko se je sredi decembra 1944 odločil za vstop med gorenjske domobrance, je vse do zadnjega skušal najti drugačno rešitev. Še zadnji mesec je vzdrževal zvezo s partizani, se skušal dogovoriti z njimi za sporazumno rešitev, a brez uspeha. Spoznal je, da bi ga partizanska stran rada uporabila samo za vabo drugim, in ker tega ni sprejel, ga je čakala smrtna obsodba.
Hribovška je zanimala usoda krščanskih socialistov, ko so v partizanih izginjali njegovi znanci. Morda je zvedel za likvidacijo krščanske skupine na Gorenjskem. Na poseben način ga je prizadevala Kocbekova vloga, saj si ni mogel predstavljati, da bi lahko Kocbek sprejemal vse, kar se je strahotnega dogajalo v osvobodilnem gibanju.
K domobrancem je stopil na Brezjah 17. decembra 1944. Nekaj dni zatem mu je sledil še brat France.
Svoji prijateljici Anici Resmanovi je 7. marca 1945 pisal: »Kako naj vem, kaj si Ti predstavljaš o mojem ‘izdajstvu’? Sicer pa po pravici povedano tudi nič ne iščem, kaj si kdo o meni misli, naj mu je všeč ali ne, da sem, kjer sem, to je moja osebna stvar, ki nazadnje nikogar nič ne briga.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Sedmošolec Ivan Hribovšek

10. aprila ji je pisal: »Tvoje skrbi so precej odveč. Jaz nimam nobene skrbi, kaj bo z nami, tudi če pride do najhujšega, me ne bo strah, saj se ne more zgoditi nič takega, kar bi nas uničilo popolnoma ali nas umazalo za zmeraj. Če bo že tako treba, vsaj zavest bom ohranil, da nisem bil umazan kramar in špe­kulant s krvjo nedolžnih, da nisem bil izdajalec, ki je po mojem najprej tisti, ki laže, da se bori za svobodo, pa mu gre le za oblast in revolucijo.«
15. aprila je hotel domov, kjer naj bi se srečal z Remicem, ki se je bil vrnil iz Nemčije in vstopil k domobrancem. Tisto nedeljo pa je bil njegov brat France, ki se je nahajal v Remičevi domobranski četi v Tržiču, iz partizanske zasede ubit. Ivana je bratova smrt silno prizadela.
28. aprila je pisal Resmanovi: »Ves teden sem še v negotovem razpoloženju, ne da bi kaj dvomil o pravilnosti svoje poti ali o smislu žrtev in smislu bratove žrtve, le nerazumljiva mi je tragika, ker je pretežka in prenasilna. Zase sem odločen kot prej: rajši častno umreti, častno pasti kot izdati samo za trenutek pošteno in pravično stvar. Vem in vidim, da so povsod ljudje, ki bodo delali na račun naše krvi svoje kupčije, toda te moram samo zaničevati, moje odločnosti pa ne bodo spremenili. Če so na svetu ljudje, ki morejo tako delati ob vsem tem, kar se dogaja, je to njihova stvar, jaz ne morem in nočem z njimi imeti nič opraviti. To je moja naloga in nič me ne more odvrniti, da bi je ne izpolnil. Pa karkoli naj že bo, življenje ni absolutna dobrina, ne življenje rodu, najmanj življenje posameznika. Naučil sem se iskreno moliti: Zgodi se Tvoja volja!«

stran: 075

1. maja so dobile domobranske postojanke ukaz za umik. Na Koroškem so morali domobranci orožje izročiti Angležem. Utaborili so se na Vetrinjskem polju.
   Hribovšek je bil imenovan za adjutanta poveljnika 1. bataljona IV. polka I. divizije kapetana Milka Piriha. Najverjetneje je bil iz Vetrinja poslan prek Pliberka, Slovenj Gradca, Velenje in Celje v Teharje. Iz tamkajšnjega taborišča so revolucionarji vsako noč odva­žali domobrance v smrt. Neka noč je vzela tudi Hribovška. Datum njegove smrti in njegov grob bosta verjetno ostala skrivnost.
   Če na koncu odgovorim na vprašanje, kako je mogoče, da je Ivan Hribovšek, ki je pripadal Kocbekovemu idejnemu krogu, stopil k domobrancem, moram reči, da zato, ker je bil tako inteligenten, da je revolucijo prepoznal kot zločin, in obenem tako pošten, da z zločinom ni mogel sodelovati.