Avtor: Janez Zdešar
stran: 078
Drage sestre, dragi bratje!
Čemu se zbiramo leto za letom ob Krimski jami, na Teharjah, v Rogu, čemu se srečujemo na moriščih in grobiščih širom po Sloveniji?
Mar zato, da bo oživljali sovraštvo, gojili maščevanje in uživali v revanšizmu?
Mar zato, da bi »preštevali kosti« in se naslajali ob številu žrtev?
Ali pa zato, ker v svoji onemoglosti še vedno pestujemo zdavnaj prizadeto bolečino in jo umetno vzdržujemo pri življenju?
Še bi lahko našteli očitke in vprašanja, ki nam jih postavljajo – dobrohotno ali zlohotno – ljudje, ki polpretekle zgodovine niso doživeli, – ali pa so jo doživeli, a jih žal ne zanima več.
Ne, dragi moji, mi vsi vemo in vi vsi veste, da smo že zdavnaj vsem vse odpustili – in prav tako tudi sami prosili odpuščanja. Besede »revanšizem« še poznali nismo, drugi so nam jo podtaknili.
In tudi kosti – oprostite nepietetno izražanje – tukaj danes ne preštevamo. To je dolžnost – ena prvih – slovenske države: že zdavnaj bi morali končno in dokončno vedeti, koliko življenj je uničila komunistična revolucija.
Pa tudi svoje bolečine, ki še vedno skeli in razjeda naša srca, ne razkazujemo.
Ne, to niso naši nameni!
Zbiramo se ob jamah in moriščih
– da počastimo in v mašni daritvi slovesno obhajamo spomin tisočev pomorjenih, mučenih, po nedolžnem v smrt poslanih;
stran: 079
– da bi na priprošnjo teh naših slovenskih mučencev, ki so za svobodo slovenstva in vere dali svoja življenja, v sebi zbudili silo za odpor in upor proti današnjemu javnemu zlu in hudobiji,
– da bi molili za novo generacijo, ki prihaja: da bi – po svetlem zgledu pobitih – živela in oblikovala slovensko državo, v vseh javnih področjih, iz globokega in pristnega krščanskega prepričanja.
Kdo so ti naši mučenci, pobiti in umorjeni, katerih spomin obhajamo?
To so bili ugledni, vplivni, vodilni kristjani: župani, tajniki občin, duhovniki, župniki in kaplani, delavni kmetje, očetje in matere in njih sinovi, študentje, fantje in dekleta iz katoliških verskih in prosvetnih organizacij, voditelji Slovenske legije in političnih organizacij, vaški stražarji in domobranci. Samo v župnijah, ki okrožajo Krimsko jamo, jih je bilo – med vojno in po njej – iz Preserja pobitih in umorjenih 70, iz Rakitne 91, iz Borovnice 108, od Sv. Vida 138, iz Begunj 202, skupaj nad 600 žrtev. In v dveh mesecih, v juniju in juliju 1942, je bilo v to Krimsko jamo, pri kateri stojimo, po mučenjih vrženo 17 po imenu znanih ljudi, 9 mož in 8 žena, od tega 3 dekleta in 3 fantje, mlajši od 21 let.
Vsem tem našim mučencem in mučenkam, za večino ne vemo, kje so njih zemski ostanki, danes izkazujemo dolžno čast. Desetletja so bili zamolčani, njih spomin je bil uradno prepovedan, preklet in onečaščen. Dvakrat so jih ubili: telesno, nato še njih dobro ime. S svojo navzočnostjo, ko obhajamo njih spomin, jim skušamo vrniti vsaj dobro ime.
Ko premišljujemo te žalostne zgodovinske dogodke in si jih skušamo razložiti, se nam vedno bolj poglablja spoznanje: ti naši mučeni in pobiti so bili in so resnični junaki! V težkih razmerah okupacije so se uprli iz tujine uvoženi komunistični revoluciji. Hoteli so preprečiti tisto zlo, ki je nato dolga desetletja, pol stoletja dolgo, svinčeno vladalo nad Slovenijo: uprli so se komunističnemu brezbožnemu totalitarizmu. Zato v njih vidimo pristne pričevalce slovenstva, pričevalce za demokratično ureditev Slovenije, ki naj bi nastopila po končani vojni, nato pa pričevalce krščanstva kot tiste sile in moči, ki naj bi odločilno sodelovala pri povojni ureditvi slovenske družbe. Njih nasilna, mučeniška smrt je ustavila ta upravičena medvojna pričakovanja, a zaustavila jih ni.
Dragi bratje in sestre!
Nastopil je čas, da začnemo uresničevati vrednote, za katere so dali življenje ti naši junaški pričevalci in pričevalke. Dovolj je žalovanja, dovolj je steklo solza, začnimo že vendar, mi slovenski verniki, slovenski katoličani – v zaupanju na božjo pomoč in na priprošnjo naših mučencev – delati za uveljavitev krščanskih vrednot v slovenski državi in slovenski družbi.
Najprej, uprimo se javno hudobiji in zlu, uprimo se javni laži!
Še so med nami ljudje, ki bi Cerkev najraje izločili iz slovenske družbe. Ker je ne morejo fizično uničiti, ubijajo nje dobro ime. Gnojnico in blato mečejo na Cerkev, škofe in duhovnike! Koliko laži, neresnic, polresnic vsak dan slišimo in beremo v medijih: Cerkev naj bi med vojno imela izdajalsko vlogo, Cerkev je pravzaprav zakuhala revolucijo, Cerkev sedaj dviga glavo, se spet polašča svojega fevdalnega imetja, hoče na oblast … Dragi verniki! Preženimo strah, ki nam tiči v kosteh, in jasno in javno, kjerkoli je priložnost, povejmo in izpričujmo, da Cerkev ni totalitarna in nasilna, da ni tujka v slovenski družbi in še manj v slovenski zgodovini, da ne hrepeni po oblasti, zahteva le popravo krivic zase in vernike ter normalne razmere za svoje delovanje.
Drugič: uprimo pa se tudi javnim krivicam!
Država Cerkvi še vedno ni vrnila imetja, ki ji je bilo vzeto. Tako je slovenska Cerkev za svoje materialno preživetje še naprej prisiljena v tujini beračiti in s tem dejansko, čeprav nehote poniževati slovensko državo, ki ne kaže volje, da bi rešila to vprašanje.
Država še vedno nam državljanom onemogoča šole na vseh stopnjah izobraževanja, ki bi ustrezale pravicam in željam staršev. Niso starši in otroci zaradi države, temveč država zaradi staršev in otrok! Zato država nima pravice izsiljevati in vsiljevati neko idejno nevtralnost, ki je v konkretnem življenju nikjer na svetu ni, samo v šolstvu naj bi veljala. Nasprotno, upoštevati mora pluralnost slovenske družbe. Verni starši zato zase upravičeno zahtevajo od države tak šolski sistem, ki vsaj ne bo ogrožal vzgoje, ohranjanja in gojitve vernosti njih otrok. O vsem tem smo že pred dvema tednoma slišali jasno in odločno besedo naših škofov. Podprimo jih v javnosti, saj gre za osnovne pravice nas vernikov.
K molitvi in daritvi ob Krimski jami smo se zbrali končno tudi zato, da bi molili za generacijo, ki prihaja, da bi namreč – po zgledu in na priprošnjo naših mučencev živela iz globokega in pristnega krščanskega prepričanja in aktivno oblikovala našo mlado slovensko državo. Tej nalogi ne bo kos, če ne bo sama temeljito krščansko vzgojena. Katoliške mladinske organizacije in delo v njih so dragoceno sredstvo za tako vzgojo in oblikovanje. Zato nam veliko utremeljenega pričakovanja in upanja vlivajo naše katoliške gimnazije; nanje smo lahko upravičeno ponosni. Naj vzgajajo in vzgojijo fante in dekleta, ki bodo po končanem študiju na univerzah stopili v javno življenje, na vodilna mesta, na vsa delovna področja ne samo v znanosti in umetnosti, temveč tudi v upravo, šolstvo, socialo, pravosodje in politiko – in tako stopili na še vedno nezasedena mesta med vojno umorjenih in po vojni pobitih katoliških voditeljev in vplivnih laikov.
stran: 080
Eden prvih krščanskih mislecev laik Tertulijan iz Kartagine je v 2. stoletju, v času najhujših preganjanj, zapisal: Sanguis martyrum, semen Christianorum, kri mučencev, seme kristjanov! Nobeno preganjanje, pa naj je bilo še tako krvavo in dolgotrajno, doslej Cerkve ni moglo uničiti. Iz preganjanj je Cerkev vstala pomlajena, privlačnejša, močnejša!
Prepričan sem, da bo tako tudi z našo desetletja preganjano Cerkvijo na Slovenskem.
Na priprošnjo naših mučencev in mučenk
– naj nam Bog da milost, da se bomo vedno znova pogumno uprli javnemu zlu, hudobiji in krivicam;
– našim mladim pa da zagona, da bodo s svojim, iz vere delom, krščanskim zgledom in visoko osebno sposobnostjo sooblikovali novo, pomlajeno slovensko družbo in državo, kjer bo Bog spet na prvem mestu.