Avtor: Janko Maček

stran: 048

Različni spomini na začetek težke poti

Letos poleti je bil na obisku v domovini bivši domobranec Ivan Žagar, ki sedaj živi v Argentini. Maja 1945 se je pri Radovljici rešil z domobranskega bolniškega vlaka. Njegova zgodba je posebej zanimiva, ker dodaja nekaj kamenčkov v precej nepregleden mozaik zadnje poti domobranskih ranjencev iz ljubljanske vojaške bolnišnice.
Ivan Žagar, ki je sicer bil pri domobrancih v Polhovem Gradcu, se je v začetku maja 1945 zdravil na infekcijskem oddelku ljubljanske bolnišnice. Obiski na tem oddelku niso bili dovoljeni. V petek, 4. maja, zjutraj mu je nekdo iz domačega kraja prinesel pismo in paketič, v katerem so bile civilne hlače. V pismu mu je mati priporočila, naj takoj pride domov. Še isti dan po kosilu je Žagar zahteval obleko in odšel iz bolnišnice. Ker so ga zaradi močnih injekcij proti davici bolele tudi noge, je le s težavo prišel do domobranske ambulante na Srednji tehnični šoli. V pisarni je našel podpolkovnika Vizjaka in od njega zvedel, da so transporti za evakuacijo ranjencev iz Ljubljane že pripravljeni za odhod. Dva domobranca sta Žagarja pospremila na železniško postajo, kjer so čakali trije vlaki. Bili so polni, vendar je v predzadnjem vagonu enega teh vlakov dobil posteljo. V vagonu so bili sami nepokretni ranjenci. Ležali so na posteljah, ki so jih vzeli iz bolnice, menda po deset v vagonu. Poleg Žagarja je ležal srbski oficir, ki je bil težko ranjen v prsi.
Tisti večer je njihov vlak pripeljal do Šentvida in se ustavil. Govorilo se je, da so prvi vlak z ranjenci usmerili proti Štajerski, pa se je kmalu vrnil. Naslednji dan so prišli v Kranj, kjer so čakali en dan ali dva, nato pa se premaknili do Otoč. Povedali so jim, da ne morejo naprej, ker je na progi pred njimi podrt most.
Žagar se spominja, kako jim je sestra v vagonu delila kavo. Drugega spremstva se ne spomni. Videl je, kako so Nemci vzeli z vlaka nekega svojega ranjenca in ga odpeljali s kamionom. Bilo je 8. ali 9. maja, ko jih je dohitel domobranski oklopni vlak. Že prej so videli, kako je nekaj časa vozil za njimi. Sedaj je oklopnik obstal blizu njih. Domobranci z njega so prišli k ranjencem in naročali: »Kdor more hoditi, naj takoj zapusti vlak! Skupaj se bomo prebili na varno.« Res se je precej ranjencev pridružilo posadki oklopnega vlaka in skupaj so odšli proti Brezjam.
Žagar, ki se ni počutil sposobnega za hojo, je ostal na vlaku. Težki so bili tisti trenutki, ko so se počutili osamljene in zapuščene, ko so čakali, kaj se bo zgodilo. Kmalu so se pojavili partizani, ki so govorili srbsko. Samo pogledali so v vagone in jih zastražili. Naslednji dan so jih prešteli, jesti in piti jim pa niso dali. Srbski oficir poleg Žagarja je tedaj rekel: »Njim je le za naše postelje, nas bodo pa pometali v jamo.«

stran: 049

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranski kurat Janez Jenko je do konca spremljal ranjence

Ko so že nekaj časa tako čakali na stranskem tiru, je mimo pripeljala dolga kompozicija. Žagar je sedel pri na pol odprtih vratih vagona in opazoval. Takoj za lokomotivo so bili trije osebni vagoni, potem pa dolga vrsta odprtih tovornih vagonov, polnih nemških vojakov. Nenadoma je v sebi zaslišal glas: »Ivan, skoči! Takoj skoči!« Brez razmišljanja se je pognal in pristal na stopnici mimo vozečega potniškega vagona, zlezel noter in sedel na prazno mesto med nemške vojake. Nihče ga ni nič vprašal in Nemci tudi med seboj niso govorili. Gledal je skozi okno in opazoval vagone z domobranskimi ranjenci, mimo katerih so se počasi premikali. Peljali so preko mostu in se približali tunelu. Tedaj je vlak obstal, ker lokomotiva ni zmogla vzpona. Od nekod je prišel ukaz, naj vsi izstopijo in pomagajo lokomotivi. Na ravni progi je lokomotiva spet normalno zadihala. Kmalu so bili v Radovljici, kjer so na postaji videli partizane.
Ko so po daljšem postanku le pripeljali na Jesenice, se je 11. maj že prevesil v večer. Partizani so med ujetniki iskali oficirje.
Neki Nemec je Žagarju ponudil konzervo češnjevega kompota. Prenočili so na vlaku, drugi dan pa v dolgi koloni peš odšli proti Kranjski Gori. Ob cesti so stale gruče ljudi in jih opazovale. Nenadoma se je do Žagarja prerinil neki partizan in ga vprašal: »Ali si ti Slovenec?« Spet je zaslišal v sebi oni glas, in čeprav ni znal nemško, čisto mirno spravil iz sebe besede: »Ich verstehe das nicht.« (Ne razumem, kaj hočeš.) Partizan ni več silil vanj. V Kranjski Gori so prenočili na nekem travniku, zjutraj pa nadaljevali pot. Žagar, ki je bil izčrpan in ožuljen na obe nogi, se je pri Podkorenu izmuznil iz kolone in se zavlekel na bližnji hlev. Nihče mu ni sledil. Preoblekel se je v civilne hlače, ki jih je prinesel s seboj iz Ljubljane, in potem dolgo počival. Ko je drugo jutro gospodar prišel v hlev, se mu je pokazal in se izgovoril, da se vrača iz taborišča v Nemčiji. Gospodar mu je dovolil, da ostane v njegovi hiši, dokler si ne opomore. Pomagal je pri delu na polju in pri tem neopazno poizvedel, kje je meja in kako je zastražena. Nekega dne se je odpravil preko bližnjih hribov in srečno prišel na Koroško. Več kot eno leto je delal na kmetiji blizu Beljaka, dokler ni po naključju zvedel, da sta v taborišču Kellerberg tudi njegov brat in sestra. Preselil se je k njima in konec leta 1948 je odšel v Argentino. V Buenos Airesu je kasneje srečal znanca Frenka Kožuha, ki mu je pripovedoval, kako je poleti 1945 vozil ranjence iz Šentvida v Brezarjevo brezno.
Še več podrobnosti iz Žagarjeve zgodbe bi lahko opisali. Posebno zanimiva je njegova pripoved, kako je med vojno in po vojni na izreden način doživljal božje varstvo. Toda njegove zgodbe smo se lotili zato, ker smo želeli odkriti kaj novega o usodi domobranskih ranjencev, ki so jih v začetku maja 1945 z vlakom odpeljali iz Ljubljane proti Jesenicam. Poglejmo zato še nekaj pričevanj udele­žencev te težke poti.
O oklopnem vlaku pripoveduje S. Štrbenk v 13. št. Zaveze str. 39. V sredo, 9. maja, dopoldne, ko so v Ljubljano že vkorakali partizani, so še bili na »nemški progi«. Hoteli so po hrano v Domžale, toda na postaji so zagledali partizane. »Mi kar naprej, obrnemo, kakor hitro se je dalo, verjetno v Jaršah, in nazaj do Šentvida. Tam priklopimo kompozicijo tovornih vagonov, v katerih so tudi ranjenci. Nismo obveščeni, da je pred Jesenicami pot zaprta. Odpeljemo se mimo Kranja in obstanemo pri Otočah, kjer zapustimo vlak.«
Pred kratkim je Mohorjeva družba v Celovcu izdala knjigo Ušli so smrti, poročila treh rešencev. Na strani 111 te knjige France Kozina, eden od treh rešencev, ki je tudi bil na oklopnem vlaku, takole pripoveduje o odhodu na Koroško: »Na glavnem kolodvoru sta oba oklopnika čakala na domobranske bolnike in ranjence, da jih namestijo v živinske vagone in priključijo njima. Tedaj se je na ljubljanskem kolodvoru zbralo celo število vlakov, da odpeljejo proti Gorenjski. Vožnja je bila povezana z velikimi zastoji in naš vlak je potreboval od Ljubljane do Lesc (morda do Otoč, op. J. M.) skoraj dve uri. Tam se je vse zaustavilo. Pobrali smo vse, kar smo mogli, in se napotili peš proti Tržiču. Domobranski bolniki in ranjenci, ki so lahko hodili, so šli z nami, drugi pa so ostali v vlaku. Okrog 300 oseb, domobrancev in civilistov, nas je pešačilo skupaj.«

stran: 050

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marijan Pavlovčič, frančiškanski bogoslovec, rojen 1924 na Viču v Ljubljani – Kot bolničar je bil na vlaku z ranjenci in doživel njihovo usodo

Janez Petrič je bil kot vaški stražar marca 1943 v boju v Suhi krajini težko ranjen. Štiri mesece se je zdravil v bolnišnici v Kočevju, nato pa je prišel v Ljubljano. Po zasilnem okrevanju so ga dodelili k domobranski policiji. Njegovo delovno mesto je bilo na bloku na Viču. V začetku maja 1945 je videl trume beguncev, ki so skozi Ljubljano hiteli proti Gorenjski. Ko je slišal, da pripravljajo poseben transport za evakuacijo domobranskih ran­jencev in invalidov, se je takoj odpravil v Moste. Pri vagonih, v katere so prenašali ranjence iz bolnišnice, je naletel na kurata Jenka. Poznal ga je še iz Žužemberka. Povedal mu je, da bi se rad pridružil transportu, ker se kot invalid boji pešpoti na Koroško. Kurat je bil vidno zaskrbljen zaradi priprave transporta in je Petriču svetoval, naj vendarle poizkusi iti peš.
Kljub temu je Petrič sklenil, da potuje z ranjenci. Odpeljali so se zvečer in vozili do Kranja. Drugi dan so nadaljevali vožnjo proti Radovljici. Nekje na sredi poti sta jih napadli dve letali. Vlak je ustavil, in kdor je mogel, je bežal v gozd ob progi. Tisto noč, naslednji dan in še eno noč so stali blizu Radovljice. Iz blejskega kota so slišali streljanje. Petrič je spet govoril s kuratom, ki mu je povedal, da so pred njimi že partizani. Poleg kurata se spominja bolničarke Milke in dveh težkih ranjencev iz Ribnice. Zjutraj se je po vlaku razširila vest, da so partizani že blizu. Kdor je mogel hoditi, je tedaj zapustil vlak in dolga kolona se je s težavo vlekla proti Brezjam. Na Brezjah so še našli domobrance in potem z njihovo pomočjo nadaljevali pot proti Ljubelju.
V 13. številki Zaveze je dr. Velikonja v sestavku Vse poti peljejo čez Ljubelj navedel tudi pripoved Jožefa P. z Rakeka, ki je bil v začetku leta 1944 težko ranjen in je ves čas do maja 1945 ležal v vojaški bolnišnici ob Zaloški cesti v Ljubljani. Tistega majskega jutra se je ob bolnišnici kar na odprti progi ustavila kompozicija najmanj 10 tovornih vagonov. Huje ranjenim so pripravili ležišča in jih odnesli v vagone, drugi pa so se namestili sami. V sprednjem delu vlaka so bili nem­ški ranjenci, v zadnjem pa domobranci in tudi nekaj civilistov. Ran­jen­ce so spremljali zdravniki, bolničarji in bolničarke ter domobranski kurat Janez Jenko. Med zdravniki sta bila tudi dr. Janež in dr. Meršol z družino. Okrog poldne je vlak potegnil, vozil počasi in se ustavljal, vendar so bili drugi dan ob prvem svitu na Otočah. Kmalu se je razširila vest, da so partizani že na Jesenicah. V vagon je prišel dr. Meršol in potrdil, da je vest resnična, zato naj vsi, ki morejo hoditi, zapustijo vlak in se napotijo proti Tržiču. Odšlo jih je več kot polovica, med njimi tudi vsi zdravniki. Pri nepokretnih ranjencih na vlaku so ostale bolniške sestre, nekaj bolničarjev in kurat Jenko. Kmalu potem se je vlak premaknil do predora in spet obstal. Prav tedaj so jih preletela letala. Po krajšem postanku so se potem peljali do Jesenic, kjer so vstopili vojaki z rdečimi zvezdami na kapah in začeli pobirati ure, prstane in druge vredne predmete. Sprednje vagone so kmalu odklopili in tako nemške ranjence ločili od Slovencev.
V knjigi Vetrinjska tragedija, ki je izšla leta 1960 v ZDA, je tudi zapis o bolniškem vlaku, ki naj bi odšel iz Ljubljane v nedeljo 6. maja. Iz vojaške bolnišnice so že v soboto odnesli nemške in grške vojake ter vlasovce. V nedeljo proti poldnevu so znesli težko ranjene domobrance k dolenjski progi, medtem ko so si morali lažji ranjenci pomagati sami. Z nekaj zamude je pripeljal vlak s tovornimi vagoni, v katere so naložili ranjence ali pa so vstopili sami. Za nekaj časa so se ustavili na glavni postaji. Potem je do Kranja šlo kar hitro in izgledalo je, da bodo še pred nočjo na Koroškem. Bolničarke so hitele od vagona do vagona in stregle. Čez dobro uro so nadaljevali pot proti Radovljici. Prevozili so že dobršen del poti, ko so se nad njimi pojavila letala. Blizu Radovljice so obstali in prenočili. Naslednje jutro so zgodaj zajtrkovali in se odpeljali naprej. Toda vlak se je po nekaj minutah vožnje ustavil. Zvedeli so, da se bližajo partizani. Kdor je le mogel, je zlezel na tla in kmalu se je dolga kolona začela oddaljevati čez polje. Pri ranjencih na vlaku so ostali le kurat Jenko in bolničarke.

stran: 051

Bolničarka Nuša K., ena od desetih deklet, ki so na enem vlaku spremljale ranjence, meni, da je vlak odpeljal iz Ljubljane 6. maja. To je bil drugi transport z ranjenci in strežnim osebjem, ki je odpeljal iz Ljubljane proti Jesenicam. Med desetimi bolničarkami je le ena bila medicinska sestra, vse ostale so bile tečajnice. Baje zdravnika že iz Ljubljane niso imeli. Večina ranjencev so bili domobranci, bilo je pa tudi nekaj Nemcev, en ustaš in dva srbska četnika. Ko so en dan ali morda celo dva dni ostali na Otočah, so lažji ranjenci, oba četnika in ena bolničarka zapustili vlak in odšli mimo Brezij proti Tržiču. Po njenem mnenju se je vlak šele 11. maja premaknil do Globokega, kjer so jih zajeli hercegovski partizani.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Franc Mikunda, rojen 1921 v Mariboru, bogoslovec ljubljanskega semenišča – Lot pomočnik kurata Jenka ostal z ranjenci do konca

Zadnje postaje križevega pota

Ni si težko predstavljati, kako so se počutili nepokretni ranjenci, ko so drugi zapustili vlak. Janez Petrič se spominja, da je nekatere zajela prava groza, eni so na glas jokali in vzdihovali, drugi molili. Še ko se je kolona umikajočih se odmaknila od vlaka, so za njimi prihajali glasni klici in vzdihi. Kako težko je bilo tedaj kuratu, bolničarkam in bolničarjem, ko so gledali vso to grozo in jo tudi sami občutili. Mirili in tolažili so ranjence, češ, da se jim ne more zgoditi nič hudega, vendar sami o tem niso bili prepričani. Kurat Jenko je nedvomno dobro razumel situacijo. V šestnajstih letih kaplanovanja si je pridobil marsikatero izkušnjo in je spoznal ljudi. Leta 1942 je v Žužemberku doživel krutost revolucije in že tedaj si je reševal življenje z umikom v Ljubljano. Spomnimo se, da je že pred od­hodom vlaka iz Most čutil, da nekaj ni v redu in ni skrival svoje zaskrbljenosti. Vedel je, kaj ga čaka, pa je kljub temu ostal pri ran­jencih.
Nuša K., ena od desetih bolničark, ki so spremljale drugi vlak z ranjenci, je prepričana, da so jih hercegovski partizani zajeli 11. maja pri železniški postaji Globoko. Čim so prišli na vlak, so začeli pobirati ure, prstane in podobno. Vse bolničarke, razen ene, ki je ravno prevezovala nekega težkega ranjenca, so nagnali na jaso blizu proge in jih postavili pred strojnice. Čakale so, kdaj bo zaropotalo po njih, toda kmalu so jih odvedli v Radovljico in jih izročili domačim terencem. Najprej so bile zaprte v neki baraki, potem pa v sodnijskih zaporih. Po enem tednu so jih poslali na delo v graščino in v Grajski dvor, najmlajšo med njimi, ki je bila stara komaj 15 let, so pa izpustili domov. Tiste iz Grajskega dvora so kasneje odpeljali v zapore na ljubljanskem sodišču.
Nušina sestra Ela, ki je tedaj edina ostala pri ranjencih in do Šentvida spremljala njihov križev pot, je kasneje povedala, da je vlak po zajetju potegnil do Radovljice ali morda do Lesc, tam pa so ranjence naložili na vozove in jih prepeljali na Bled, kjer so jim dali zasilno oskrbo. Po nekaj dneh so jih spet z vozovi odpeljali do vlaka in nato nazaj v Ljubljano. Poleg domobranskih ranjencev so bili na Bledu tudi nedičevci.
Jože P. pripoveduje, da so potem, ko so nemške ranjence ločili od njih, spet priključili lokomotivo in preostale vagone po bohinj­ski progi odpeljali do Blejske Dobrave, kjer so jih zavlekli na stranski tir. Bolničarke in bolničarji, ki so jih pustili pri njih, so jih vsak dan potrpežljivo prenašali na zelenico ob progi in nabirali zanje hrano pri ljudeh. V začetku ni bilo materiala za prevezovanje, potem se je pa tudi to za silo uredilo. Kurat Jenko je bil ves čas z njimi in jim dajal poguma. Čez pet ali šest dni so jim ponovno pri­klju­čili lokomotivo in jih odpeljali v Ljubljano. Spet so se znašli v vojaški bolnišnici v Ljubljani – v barakah na dvorišču bolnišnice. Osebje je sicer skrbelo zanje, toda preteči pogledi partizanov, ki so jih hodili ogledovat, niso obetali nič dobrega. Po nekaj dneh so jih naložili na kamione in odpeljali v šentviško taborišče.

stran: 052

Verjetno je bilo že proti koncu maja, ko so jih nekega popoldneva po imenih klicali iz prenatrpanih sob na hodnik. Preden se je Jože P. privlekel do vrat, so se že zaprla. Tako je ostal, druge njegove sotrpine so pa odpeljali. Menda so jim rekli, da gredo v Stično, in nekateri so verjeli, zato jim je vsaj začetek tiste zadnje poti bil znosnejši.
Neposrednih prič o njihovih zadnjih mukah pri Brezarjevem breznu in v Iškem Vintgarju nimamo, ker nobeden ni mogel pobegniti z morišča. Bolničarka Ela je v Šentvidu slišala govoriti nekega mladega vojaka, kako so jih metali v brezno, da »je gips po zraku frčal.« Po nekih podatkih so težje ranjence naravnost iz bolnišnice odpeljali na konec Iške vasi, jih tam kruto pobili in zakopali. Kdor pozna Brezarjevo brezno, ve, da še danes do njega ni mogoče priti z avtom. Kako so torej nepoketne ranjence spravili do brezna? Ali so se res poslužili lažje rešitve in jih odpeljali nad Zgornji Ig, kjer so s kamioni lahko prišli prav do roba brezna in tako brez posebnega truda opravili svoje delo. (Glej Franc Perme, Zamolčani grobovi in njihove žrtve, str. 90–91).
V Družini od 16. maja 1997 smo v rubriki Odšli so brali o Jožetu Tomažiču iz Zaloga pri Cerkljah na Gorenjskem: Domačo vas je moral zapustiti leta 1943, ko je bil mobiliziran v nemško vojsko. Z ruskih bojišč se je ob koncu vojne vrnil domov srečen, da je preživel. Vendar to veselje ni trajalo dolgo. Po nekaj dneh je dobil poziv od novih oblasti, naj se takoj javi na zbirno mesto v Domžalah. Od tam so ga odvedli v Šentvid v nekdanje Škofove zavode. Kot nemški vojak je imel mož­nost, da je v taborišču delal tudi zunaj na dvorišču. Neke noči so ga poklicali, da je skupaj z nekim nem­škim ujetnikom nalagal na tovornjak ranjene in onemogle domobrance. Tovornjak jih je, močno zastražene, odpeljal v kočevske gozdove (morda nad Zgornji Ig, op. J. M.) pred z žarometi osvetljeno brezno. S sojetnikom sta jih morala zložiti s tovornjaka, likvidatorji pa so jih takoj postrelili in zmetali v brezno.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Bogoslovec Cvetko Podlogar je bil tudi na vlaku z ranjenci – Ne ve se, kje se je končala njegova pot

Avgusta 1945 je bil Jože odpuščen domov. O prestanih strahotah ni nikoli govoril, malo pred smrtjo je pa svojo zgodbo zaupal prijatelju, ki jo je potem zapisal.
Kurat Janez Jenko je tedaj še bil zaprt v Šentvidu. Ne vemo, kdaj in kje se je dovršila njegova junaška žrtev. Podobna usoda je doletela tudi Jenkovega pomočnika, bogoslovca Franca Mikundo, in frančiškanskega klerika Marijana Pavlovčiča (Palme mučeništva, str. 326 in 347.). Isto bi se zgodilo z bogoslovcem bolničarjem Feliksom Zajcem, če mu v šentviškem zaporu ne bi pomagal njegov bratranec partizan, ki je slučajno bil na straži ravno pred njegovo sobo (Mi med seboj, priloga Zaveze št. 30, str. 8). Nuša K. se spominja, da sta bila na vlaku dva bogoslovca, enemu je bilo ime Cvetko (morda Cvetko Podlogar z Golega pri Igu – opomba J. M.), ime drugega je pa pozabila. Poleg dveh bogoslovcev ji je ostal v spominu tudi domobranski poročnik, ki je bil ranjen v roko.

stran: 053

Morda nekateri datumi v teh pričevanjih niso povsem točni, ponekod pripovedovalec namesto konkretnega datuma omeni majsko jutro ali podobno, vendar to bistva pripovedi ne spremeni. Nekajkrat je omenjeno, da so ran­jence zajeli hercegovski partizani.
Vemo, da je tedaj v Zgornjesavsko dolino prišla 11. dalmatinska brigada, h kateri je spadala tudi enota Sime Dubajiča, ki naj bi nekaj tednov kasneje opravila krvniško delo najprej pri Brezarjevem breznu, nato pa v Kočevskem Rogu. (Ivo Žajdela, Komunistični zlo­či­ni na Slovenskem, 1. del, stran 133)

Zaključek

Ob nepopolni sliki, ki smo jo iz Žagarjeve in drugih pripovedi dobili o usodi domobranskih ranjencev, se nam odpirajo razna spoznanja in vprašanja. Koliko je bilo vseh domobranskih ranjencev in njihovih spremljevalcev, ki sta jih v tistih dneh odpeljala iz ljubljanske bolnišnice vsaj dva vlaka? Ali je kje zapisano število ranjencev in drugih bolnikov domobrancev, ki so bili tedaj hospitalizirani v Ljubljani. Zgodovinar Boris Mlakar navaja v razpravi Slovenski domobranci – prostovoljci ali mobiliziranci, ki jo je leta 1994 objavil v januarski številki revije Borec, da je v začetku marca 1945 v ljubljanskih bolnišnicah bilo 262 domobranskih ranjencev. Število 262 je vzel iz domobranske dokumentacije. Ali je kje podatek, koliko ranjencev in bolnikov je »vstopilo« v vagone, ki so bili postavljeni na odprti progi blizu bolnišnice? Koliko lažjih ranjencev se je umaknilo, preden so vlak zajeli »osvoboditelji«? Nekateri menijo, da je v Brezarjevem breznu in v Iš­kem vintgarju končalo okrog 150 ranjencev, drugi pa, da je pravo število okrog 120. Ali so tisti, ki so jih tja vozili, kje zapisali podatke o teh vožnjah?
Kakšne so bile v začetku maja 1945 razmere ob gorenjski železniški progi, po kateri so tako obotavljaje peljali vlaki z domobranskimi ranjenci? Na področju od Kranja do Ljubelja in Jesenic je bil aprila 1945 kot edina partizanska enota Kokrški odred z okrog 500 borci, ki pa je prav tedaj moral poslati en bataljon na Štajersko za spopolnitev Zidanškove brigade. Preostala dva bataljona sta se zadrževala v gozdovih pod Begunjščico in Stolom. V noči od 2. na 3. maj se je odred spustil v dolino in obkolil Begunje, kmalu nato pa dobil povelje, naj po najkrajši poti krene proti Celovcu. V nedeljo, 6. maja, sta se oba bataljona preko Karavank spustila v Rožno dolino ob Dravi in 8. maja prišla v Celovec. Doma je ostal le majhen del odreda, kar pomeni, da na celem področju ni bilo nobene prave partizanske enote. Kljub temu so partizani 8. ali 9. maja prišli v Radovljico, toda morali so se kmalu umakniti pred močno nemško enoto, ki se je do Radovljice pripeljala z vlakom in sploh ni hotela slišati o predaji. O teh dogodkih piše Ivan Jan v knjigi Kokrški odred. Tu tudi pove, da so nemški transporti 10. maja odpeljali naprej do Jesenic. Ker je menda proga v predoru bila minirana, se je potem del te vojske peš prebil na Koroško in šele tam položil orožje. V Kranjsko goro so 8. maja že prišli oddelki 11. dalmatinske brigade, ki je v sklopu motoriziranega odreda kljub slabi cesti prodrla preko Vršiča. Njihov cilj je sicer bil čim hitreje priti na koroško stran, vendar sta se dva bataljona 10. maja pomaknila do Jesenic, neka motorizirana enota je pa prišla na Bled in prav do Otoč. V Škofji Loki in Kranju so tedaj že bile enote 29. hercegovske divizije. Za umikajoče se vojaštvo in civilne begunce je torej Ljubelj ostal edina možnost. (F. Strle, Veliki finale na Koroškem, str. 109–111).
Zastavlja se nam vprašanje, zakaj so domobranski ranjenci, ki so odšli iz Ljubljane 5. ali 6. maja, prišli do 10. maja komaj do Otoč in Radovljice. Ne čudimo se, če so železničarji najprej zavlačevali s pripravo vagonov, potem pa s prevozom, več kot čudno pa je, da za ranjence ni poskrbelo domobransko vodstvo, da so odšli na pot brez pravega vodstva in oboroženega spremstva, da se pravzaprav zanje nihče ni brigal.
Seveda pa obsodba domobranskega vodstva niti malo ne zmanjšuje krivde zmagovalcev, ki so zajete ranjence pometali v kraška brezna, da jih ni bilo treba niti zdraviti niti pokopavati. Zločinski pomor ranjencev je bil začetek »povojnih množičnih pobojev in drugih nepravilnosti«. Komunistični totalitarizem se na svojem pohodu ni oziral na nobeno konvencijo, ni se ustrašil nobenega zločina. Ob tem pa ne moremo prezreti dejstva, da so zajeti ranjenci štirinajst dni morali čakati na izvršitev smrtne obsodbe. Zakaj so jih celo prepeljali nazaj v bolnišnico? Ali v tem lahko vidimo težnjo, da bi z njimi vendarle ravnali normalno, ali pa je tudi to premikanje bilo samo del celotnega načrta, ki je bil že v za­četku znan. Ali bi Britanci vrnili domobranske polke iz Vetrinja, če bi že sredi maja do njih prodrle vesti o poboju zajetih ranjencev? Ko pa je kupčija glede vrnitve bila zaključena, ni bilo več nobenega pomisleka. Veliki zločin, napovedan z balkona ljubljanske univerze, seveda pri tem mislimo na Titov govor 26. maja v Ljubljani, je začel svojo pot in med prvimi njegovimi žrtvami so bili prav domobranski ranjenci.