Avtor: Nada Matičič, Ludve Potokar

stran: 055

stran: 056

Ludve Potokar (1923, Cikava, Šmarje Sap – 1965, Vancouver, Kanada)

Uvod

»Razumem!« je izgovoril, razumel pa ni več popolnoma, zakaj potihoma je prišla slutnja, prav podobno kakor tat spodleze ograjo in … naslednjo noč je res padla tista velika zavesa domovine, enkrat za vselej. Prikazal se je bajonet, oster in svetal ko nebeška strela in brez usmiljenja razparal zastor, da se je odigralo zadnje dejanje. Domovina, ki so o njej vsi pričakovali, da jih bo sprejela z vihravo zastavo vrh ljubljanskega gradu in z godbo, kakor je še ni slišalo uho, tista domovina je postavila gluhe, mrke straže.
»Kaj razumeš? Izdajalec!«
»Razumem!« Zgodilo se je kakor zmerom. Spet ni bilo treba nič vedeti in nič spraševati in tudi razumeti ni bilo treba, le reči:
Razumem! In potem je bilo vse samo po sebi umljivo. Izdajalec! Toda ne! je pomislil Martin.
»Jaz nisem izdajalec!« je kriknil.
»Izdajalec?« je ponovil Martin Vedomec in zmolil kesanje. Zmolil ga je namesto očeta in matere, zmolil ga je zato, ker se je rodil in doživel to zadnje dejanje, to bridko slovo. In za to veliko slovo ni bilo ljubic, ki so jim bili soldatje že od nekdaj všeč, ni jih bilo, ki bi vse zasople prihajale na zbirališče, ki bi nosile rdeče naglje v naročjih in zeleni asparagus.
Tam v jekleni vrsti so stale nabite strojnice in prežale na zadnje povelje ko lačne psice. Vse, kar se je godilo potem, naj pove zgodovina, ali so bile sanje ali resnica. Martin Vedomec ne more povedati. Martin Vedomec leži v kraški jami v Kočevskem rogu, v skupinskem grobu brez številke. Na tistem grobu raste zimzeleni bršljan.
Zadnje dejanje (1948)


Naj je sedel ob takih trenutkih za mizo ali pa če je bil na poti, obstal je in vse izpraznjeno srce je imelo samo eno željo, sestro vsem pobeglim mislim. A srce je bilo tedaj spet trdno zaklenjeno; ena sama misel se je pregibala v njem, živela in utripala in zdelo se mu je, ko da s kladivcem trka na vratca srca. Potem pa se je potuhnila in snovala. Grešila je.
Kajti da ni lepo in ne zdravo, pravijo, če si tako mlad, kakor je bil, želi umreti.
Takole ob samotnih trenutkih (1948)


Sprožil je. Pravzaprav se je sprožilo. Na ukaz. Tiste zadnje ure je izhlapelo vse, tudi vera, predvsem pa moč. Ne da bi si vnaprej zabičal, kako naj izkoristi zadnje trenutke. Koga naj ima v mislih, od koga naj se poslovi – ali katero podobo te znane narave naj odnese s seboj … Samo utonil je, kot bi bil lahko izginil v samoti, v tolmunih Blue River.
Mi, ki se zdaj trudimo, da bi ohranili spomin, ki hočemo biti njegov zadnji očividec, ki si drznemo vtihotapiti se mu v srce in razum, da bi podoživeli veliki trenutek tega nehanja, v tem hipu sledimo prstu na sprožilcu lovske puške. Med tem se še oziramo po praznem, pustem stanovanju blizu kolodvorske postaje malega kraja na robu divjine, ki bi za normalnega družabnega človeka ne pomenila duševne obremenitve. Naš človek, naš Vid, pa je v štiridesetih letih življenja prav v tej samoprisilni osamitvi – tudi pod pritiskom objektivnih dejavnikov – celovito propadel. Spremljali smo predzadnje in zadnje dejanje agonije, mu sledili v vseh variantah spremljajočih stisk, ki so z vsakim mesecem postajale usodnejše.
+
Pot od bega iz taborišča do prsta na sprožilcu pa je bila dolga več kot dvajset let – a vsako leto se lahko kar podvoji. Kajti vsako leto je pomenilo toliko novih neuspelih poti in samoodrekanj, da si je za dvajset let prislužil tudi veliko več izkušenj kot vsi njegovi vrstniki, živeči v normalnih razmerah. Bil je otrok Gabrovke, eden tistih, ki so bili v velikih dru­žinah najmlajši in so imeli privilegije, saj jim ni bilo treba skrbeti za mlajše sestre in brate. In Vid je kar obilno izkoriščal prosti čas za potepe v okolico, najraje v gozdne samote. V tem je bil drugačen od drugih otrok. Šolo je imel rad zato, ker je bila oddaljena tri kilometre in je imel še dovolj časa za stranske preskoke v gozd. Tu je bil doma … Vemo tudi, da je Vid nekoč med poukom sanjal: Izgubil se je bil v gozdu, ki se je spremenil v gozd sekvoj, da se ni videlo nebesa, zato je v mraku tipal med debli in kričal od tesnobe. Nato je zasledil ozko špranjo, ki se je ovija čudežna modrozelena svetloba ogromne reke, ki se je neslišno plazila globoko v soteski. Magnetna sila ga je potegnila čisto na rob in prav tedaj, ko ga je hotela pritisniti čez, ga je v hrbet sunil sosedov Gašper. Vid je omahnil s klopi. V tistih časih niso več poznali leskovke. Zato pa je učiteljev glas prerastel v jezo, ker si je bil nekdo drznil sanjati med njegovo zgodovino. A Vid je sanjal o modri re­ki še vsa leta pozneje, dokler je ni izsanjal v resnico.

stran: 057

Vas se mu je zdela privlačna, lepa, čeprav ni bila na pogled kaj posebnega. Končno so vse vasi v otroških spominih lepe in dobre. Četudi sosedje med seboj niso vedno uslužni in se vezi kaj hitro skrhajo. Gabrovka se mu je pač vtisnila pod kožo. Z njo je pozneje prepotoval več kot dvajset let. Kajti Vidova usoda je bila odisejada. Toda to je bila samo ena izmed njegovih usod.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gluha samota

Potem ga je vlak nekaj let prevažal v mesto, a znova se je izkazalo, da se tudi času gimnazije in njenim zahtevam ni prilagodil. Svobodni duh ga je izvabljal v prostranstva lastne fantazije. Užival je le v literaturi in naravoslovju. Zato pa se je mučno prebijal skozi šolsko disciplino in učenje drugih predmetov. Bil je vztrajen ponavljavec. In upornik. Njegove domoljubne reakcije ob izbruhu vojne so ga stale več mesecev zapora – ob koncu vojne pa silovit pretres – vlak ni več peljal v Gabrovko, vlak je peljal čez mejo in nazaj na morišče. Tedaj sta bila z Valentinom na istem tiru, a nihče ni slutil, kaj ju čaka na končni postaji. Nekje vmes se je Vidu zasvetila rešitev: Zbeživa, Valentin! S čisto majčkeno prevaro. Na kapi sta si pripela rdeči zvezdici. Posrečilo se jim je – do izhoda. Tam so Valentina odkrili, on pa je zbežal v gozd. Sam. Sam se je prebil nazaj čez mejo. Valentin pa je končal v množičnem grobu.
Čas študija v tujini ga je zbližal z mnogimi rojaki, obsojenimi na tujstvo. Poiskal si je krog kolegov, a tudi z njimi se ni pogosto družil. Zdaj se mu je vnela tudi skrita iskrica, spočeti, kar ga vznemirja, razvijati in oblikovati svet idej do uresničitve ali uveljavitve v zapisih … Iskra je lepo zatlela in ga navdušila za pisanje. Kaj se ve. Nekoč bodo zapisane strani njegovega življenja nastale v knjigi, ki bo ostala za njim. Toda Vid je končal svoje življenje, ne pa svoje knjige.

stran: 058

+
Visoko nad reko si je našel udoben prostor. Perun mu je legel k nogam, da je čutil dotik bitja, edini dotik v tem prostranstvu. Puško je imel pri roki, za vsak slučaj. Pred lovci, ki pomotoma streljajo, ali pred nenadnim kosmatinčevim obiskom. Tega se je še najmanj bal. Vedel je, da se godrnjaje umakne, če vidi prijaznega lovca s puško v naročju in z mirujočim volčjakom … Strmel je v reko, ki se mu je tokrat videla povsem drugačna, s polnim odsevom globoke čutne modrine, z naravnost skelečo privlačnostjo, da je zastokal. Ni še vedel, zakaj. Neizpovedano je tičalo med reko in njim. Končno osvobojen, si je rekel. Prost. Samo midva z reko, ki osvobaja … Že neštetokrat je v zadnjih letih strmel na Blue River, a nikoli s tako posebno zavzetostjo in strmenjem. Čudil se je, kaj ima reka s tem, kar čuti … Neosebno. Zares je bil neoseben. Iz sebe. Zunaj. Zdelo se je, da drvi navzdol, k čutni materi, ki ga hoče. (Tam ribari in ve, da bi ga zlepa ne našli, če bi se bil utopil v njenih tolmunih.)
Pomislil je na Rožo, kot je še pred leti mislil na Heleno in prej na Marijo. Mislil je na žensko, ki bo prišla živet k njemu, v mestece ob divjini. Potem bi bili trije, s Perunom … In lažje bi bilo. Sploh bi bila to zanj najboljša rešitev. (Seveda ni pomislil, če bi bila tudi za žensko.) Odkar je bil postajni uradnik – bolje je biti postajni uradnik z dvema fakultetama na nekem koncu sveta kot brez službe – si je zaželel tudi majhen urejen dom.
Ko bi bila Roža tu … V trenutku mu je zmanj­kalo misli, nastala je vsemirska luknja. Neskončno prazno. Nekaj otrplih trenutkov se je boril s temo. In ko je splaval, ko je spet videl reko spodaj in Perunovo glavo na škornjih, je znova prišla Roža. Prišla je z Gabrovko v očeh in s polji v laseh in v roki je držala hlebec. Domač hlebec. Mamin kruh. Samo ona ga je znala speči po njegovem okusu … Prepozno! mu je šinilo … Ni ga več ganila Rožina podoba ne materin kruh. Gabrovka je splavala po reki … Prepozno! Kot bi se bil izživljal s že kar patetičnimi vzdihi.
Končno je pograbil puško, vstal in pomignil Perunu. Začel je misliti na ribo, ki jo bo ujel za večerjo. Zmerom je kaj dobrega ujel.
+
Videli smo, da ga je vojna prikrajšala za smeh. Vzela mu je Valentina. Te dni pa so bili njegovi obiski zelo pogosti. Naravnost izzivalno se mu je sprehajal pred očmi, obsedel ga je z obupno podobo svoje iznakaženosti, ki jo je potem še stopnjeval v domišljiji do nespoznavnosti tam globoko v neki kraški jami, da se je tresel, škrtal z zobmi in si mlel obraz … Knjige na policah so se že lep čas prašile, rokopisi so tičali v predalih. V pisarno je sicer še točno prihajal (Uh, kakšna mora! ga je bilo slišati v mislih), a najbolj nenavaden je postajal njegov odziv na vlak. Do Gabrovke ni nikoli vozil. Zdaj pa se je vsakič ustavil in videl je svoje brate in sestri, kako so hiteli in vstopali na majhni vmesni postaji, da bi ne zamudili, kajti vlak jih je pripeljal naravnost k njemu, k modri reki. Bilo je pet bratov in bili sta dve sestri in najmlajša je nosila v prtu zavit hlebec, smejali so se in ko so se objemali, je jokal in srečno so se mu svetile oči … Film se je pretrgal in ko se je spet preselil v resničnost, je bil v obraz trd in mračen. Tako se ga je lotevala že leta trajajoča usoda – izgnanstvo.
Zato smo se bali najhujšega. Videli smo, kako peša, kako se odmika od obdajajočih stvari in se pogreza v že kar obsedeno odtujenost.
+
Za nekaj dni je odšel v mesto k znancem. Spremljali smo ga po velemestnih ulicah, samega, mrko zročega v človeško gnečo okoli sebe, ki ga je pehala, ki ga prisvajala in podrejala bolj osamelega kot ob modri reki. Prepustil se je. Bil je le odvečen delec neke nesmiselne celote. Le čemu sem tu? Kaj hočem? Me bo kdo opazil? Potrepljal po rami: Prijatelj moj! In me odpeljal k sebi na kavo. Na dober klepet, iz katerega bi se razvilo prijateljstvo. Ne, ne, dragi Valentin, tega ni. Tukaj ga ni. Zame ga na vsem božjem svetu ni!
Potem ga je Valentin pograbil za komolec in ga odpeljal iz gneče. Na vlak. Ki ni peljal v Gabrovko. Te ni bilo več. Nikoli več je ne bo. Zbrisana z vseh zemljevidov. Tako je to.
+
Prebirali smo njegova in Rožina pisma: Roža! Vem, da preveč hočem, da sem preklet, vase zagledan norec, ki bi te rad speljal izpod varnega krova domačije, da bi se imel lepo, da bi užival tvoje gostoljubje, nežnost, vonj domačih polj in jedi, ki bi me spominjale na Gabrovko. S teboj bi me nenehno obdajala moja družina; vsa Gabrovka bi ob dolgih večerih posedala okoli naju in veličastna modra reka bi mi postala bolj domača … Ljubica moja daljna, tu ni prostora zate, res ne. To je svet moških, robato ustrojenih, zročih v neobzirno neprijazen svet – ki se razprostira, kamorkoli že vržeš pogled. Mrakobno zeleno, hladno z edinim vidnim poljem življenja, položenega na dnu široke struge! Blue River! To vidim in verjemi mi, da si morem spričo teh podob le stežka še priklicati privid, ki bi ga predstavljala ti, Roža, z rjavimi lasmi, ki zableščijo kot njiva zrele rži … Kakšen norec sem s svojimi neumnimi željami, s preteklostjo, ki bi jo bil še rad potegnil iz pozabe, moj bog, kako prekleto nesmiselno je zdaj tu analizirati tebe in tvoje ravnanje! Saj je vendar jasno, da iz mene ni mogoče narediti srečnega človeka. Nič. Še manj uspešnega, če bi mi bilo že kaj do tega.


stran: 059

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Konec neke poti

Potem je prišlo zadnje, Rožino pismo, in z njo je še nekajkrat posedel s puško v naročju in s Perunom ob nogah.
Dragi Vid, tvoje zadnje pismo me je zelo potrlo. Veš, da se ob tvojih zahtevah, ki me nenehno preganjajo, naj se odločim ali vsaj poskusim priti do tebe, počutim zelo mučno in mislim, da velja to tudi zate. Predaleč sva vsaksebi, predaleč. Res je bilo najino otroštvo in kasneje skupno šolanje zelo prijetno in je še danes hvaležen spomin. In ko gledam zdaj na tvoje podobe, ki mi jih pošiljaš, se mi zdiš še zmerom tak, kot si bil: samosvoj, možat, zamišljen, odsoten, skoraj tuj, verjetno tudi sebi tuj … A vendar, dragi Vid, to ni razlog za slovo. Dolge mesece sem razmišljala, se posvetovala z domačimi, naredila precej poslovnih poti zaradi potovanja čez ocean – a vendar me moreš razumeti: moj kolega, tukaj v pisarni, mi je že dolgo časa naklon­jen. In zdaj me je zaprosil … In sem se odločila. Vem, da te bo prizadelo. Verjemi, moj dragi daljni Vid, moj ljubi sošolec, človek, ki je moral proč, a mi bo ostal v spominu in srcu zelo blizu. V tolažbo in veselje mi bo, če si bova lahko še naprej dopisovala kot dva naklonjena si človeka, onkraj oceana,
tvoja daljna Roža
Opazili smo, kako mu je nekaj norega poblisnilo v očeh, ko je mečkal pismo, zazrt v reko. Skozi zobe je iztiskal žalost in bes, a predvsem nemoč, ker ne more nič spremeniti po svoje.
»Ženske!« je vpil. »Kako vas ne bi poznal! Vse ste enake: zmerom storite tako, da je vam v prid. Najini stiki so bili zate le lepo, mikavno doživetje, kot spomin na najino šolanje, kaj­pak. Lepa si, res si lepa in ime ti pristoji. Imela boš svojega uradnika in otroke in – dolgčas. Vsak dan ista pesem. Uradnik, beseda, ki strese. Tudi mene, uradnika na tej prekleti postaji … Ti, uradnica, pač ne bi mogla živeti v tej puščobi. Veš, da so tudi tu reke in gore in ptice, kot pri tebi doma, in divje živali so tu – lahko bi se bila privadila, o, lahko! In pogovarjala bi se o moji literaturi, vem, da bi se zagnal vanjo, kajti tudi ti si v njej in v njej je tudi najina reka, v kateri sva se kopala, in tudi najini griči in sadovnjaki so v njej – se spominjaš, kako sva rabutala? Ampak ti, ti se odločiš za človeka tako blizu, samo roko ti je bilo treba stegniti in si privolila. Neodločno si se zadelj mene posvetovala s starši in vso žlahto, o, o, še s sosedi, in vrag vedi, s kom še vse … O, Roža, oni so ti seveda mene odsvetovali! Krasno. Kakopak, taka daljna neeksistenčnost. Ha, človek, ki je samosvoj, odsoten, odtujen torej nevaren človek, ki se ne ukloni, ki nikoli ne dela tako kot drugi, ne tuli z volkovi, kajne, tak zakonski mož – o, to pa ne! Bognasvaruj takih zakonskih mož! Ki ne mara mestne družbe in vaških navad, ki je v večnem sporu z okolico, celo z znanci. Ja, otroci smo metali kamenje za Cigani, ki so jih žandarji spodili iz vasi … Mar nisem tudi jaz odhajal v tujino kot Cigan? In zdaj tam, v tvoji domovini mečete kamenje name! In tega te je strah? Strah, ker živim sam v leseni koči, si kuham in perem, nabiram rože in minerale, te je strah takega človeka? Veš, tu je včasih minus štirideset stopinj. In vsemirsko tiho. To ni zate, lepo zveneča Roža. Pa vendar znam biti marsikaj: železar, šofer, novinar, učitelj, železniški uradnik … Je to premalo? Kaj pa zna še tvoj novopečeni? Zakaj sem tak, Roža moja, kakršen sem že, zakaj? Bil sem nasilno izruvan in korenine so se pri tem poškodovale. Sicer pa – nič z željami, preneumno se je z njimi tolažiti!«

stran: 060

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Melanholija Mirko Kambič

Videli smo, kako je v mislih zamahnil preko iluzij, se grobo zasmejal in razcefral Rožino pismo v veter. Še nekaj časa je strmel v koščke, ki so se vrtinčili proti modri reki … Spet je mislil nanjo. Na reko, ki odnaša. In na mater in očeta, ki sta medtem že umrla, njega pa ni bilo na pogrebu … Vedel je, kaj bi storil, če bi mu ne bilo treba prekobaliti strmega in poraslega brega. Če bi reka tekla mimo. Kako lahko bi bilo prestopiti! A je znova pozabil.
Zavpil je nekaj nerazločnega, da je Perun poskočil in se zapodil navzdol k reki. Potem se je obrnil, pomahal z repom in čakal. Rad se je okopal, če je bil gospodar voljan. Toda danes je velik in postaven čemernež nekaj vpil in sploh ni kazalo, da se misli kopati. Sicer pa je verjetno voda še premrzla. Saj je povsod dovolj snega, a pomlad že poganja iz korenin.
Počasi se je trudil priti domov. Videli smo, kako ga je ženska razorožila, kako mu je nenadoma odvzela vse lastne atributne moči, da se je izpraznjen zavlekel pod krov. Legel je, a zaspati ni mogel. Bil je v nočni izmeni in moral bi se odpočiti.

stran: 061

On pa je mislil na Valentina. Slišali smo nje­gov pogovor: Že dolga leta te prenašam s seboj. Kot breme te prenašam, prijatelj moj. Celo preklinjam te, ker te moram prenašati. Saj moram prenašati tvojo strašno podobo, ki jo je zlo zmaličilo do nespoznavnosti. Zato ker nisem prost, ker me težiš; hudiča, le čemu sem si izmislil načrt, da bi se rešila?? Da sem se rešil jaz? Če si ga ne bi izmislil, bi zdajle ne sedel v tej zanikrni luknji …

Obletel je police s knjigami in rokopisi. Vzdihnil je in kar grdo se je spogledoval z njimi ob misli na nedokončanost, na nepopisane strani … Toda ko se je znova zagledal v jamo z mrliči, so se mu nepopisane strani zdele celo primerljive z usodo, ki bi ga doletela skupaj z Valentinom. Kajti oboje je v končni fazi poraz, že naprej določen, ne moreš se rešiti. Namenjena ti je jama ali tujina, ki sproti duši ustvarjalno moč. Kot bi se bil vlak ustavljal pred končno postajo, ker bi mu zmanjkovalo goriva.
Potem je vstal in iz predala položil na mizo precej debel, a že močno nacefran zvezek, dnevnik. Videli smo, da si vanj zapisuje opazke ob vsakodnevnih poslih in doživetjih. Na novo, prazno stran je zapisal: Danes sem poslednjič prebral Rožino pismo in ga na koščke poslal v Blue River.

Nato je togo obsedel in se zazrl skozi okno. Gledal je v gozd, ki se je rahlo navdahnil s svežo patino pomladi. Na to je prejšnje čase čakal z velikim razburjenjem, saj je bil zime že nadvse sit. Danes pa, žal, nismo zaznali nika­kršne spre­membe, odsotna duša je tavala v temi, nekje daleč za vidnim poljem.
Ko se je spet zavedel, da sedi pred dnevnikom, je še zapisal: Pravkar sem se odrešil tudi Valentina. Lahek sem. Izpraznjen. Kajti oči noči so se ozrle vame.

Potem je legel in takoj globoko zaspal. Spanec mu je pretrgal namestnik. Noč v pisarni je prebil zelo delovno in sploh se je vedel, kot bi bil nekdo drug v njem, ki je deloval na ukaz od neznane Moči. Ta ga je imela uklenjenega vso noč in ko se je vrnil domov, mu je vrag še vedno tičal v možganih. S kalnim pogledom je obletaval reči okoli sebe. Zakuril je v gašperčku. Skuhal si je veliko močne kave. Ko je sedel k mizi, je večkrat polistal po dnevniku, ne da bi dobro vedel, kaj sploh bere. Pri tem je verižno pokadil tri cigarete. Nahranil je Peruna, ga počohal in mu odprl vrata. Ni videl, da ga je pes vprašujoče gledal, saj je bil vajen, da gre gospodar z njim na jutranji sprehod. Potem mu je bilo ukazano, da naj še naloži v peč, ki je dobro vlekla. Nekaj časa je postopal po hiši, se ustavljal ob oknu in srepel v dan. Ni mislil. Dokler mu ni bilo ukazano, naj dnevnik zabriše v ogenj … Videli smo, kako se je gašperček pod silo izbruha komaj obdržal na nogah, kako je Vid z žarnim obrazom spremljal nenavadni pojav, ne da bi se kakorkoli že odzval.
Potem mu je bilo ukazano, naj pogleda v kot za omaro in tisto uporabi. Ko je držal v roki puško – se nam je zdelo, da se je osvobodil. A se ni. Samo vedel je.

Legel je. Dolgo in natančno se je pripravljal, da si je namestil cev pod brado. Sledili smo njegovemu hotenju, kako spustiti strel v možgane. Zakaj mu je bila ukazana tako čudna pot?
+
Pokopali so te kot mestnega reveža.
Danes si tudi brez groba.
Nedokončan roman.