Avtor: Justin Stanovnik

stran: 070

stran: 071

Spoštovano predsedstvo, gospe in gospodje!
Redko se zgodi, da je ljudem naloženo, da v tako kratkem času povejo tako dolgo zgodbo, kot se to danes pričakuje od nas. Ob taki misli bi kazalo, da bi človek vzel za vodilo besede, s katerimi začne svoje poročilo Glas iz zbora v knjigi Andreja Sinjavskega: Moj čas je kratek, zato bom govoril naravnost.
Najprej, zgodba nedavne slovenske preteklosti je tako megalitska, zgrajena iz tako velikih kamnov, da jih ni mogoče ne videti. In vsi jih tudi zares vidijo in vejo, kaj pomenijo – razen množice mladih ljudi (sedaj tudi že ne več tako mladih), ki so absolvirali socialistično šolo in jih je treba šteti med žrtve komunizma, čeprav ni še nihče pomislil na to, da bi se morali pred njimi prikloniti in jim postaviti spomenik. Tektonika slovenske preteklosti je torej dovolj jasna. Toda zakaj potem ne moremo priti do skupne, enotne in ene pripovedi o njej? Ali, drugače, do njene zgodovine?
Zato, ker bi za to bil potreben dialog, za dialog pa razum kot vrhovna norma. Razum, ki bi bil tako zelo razum, da bi tiste velikanske gradbene kvadre, ki bi jih enkrat zagledal, nujno tudi priznal. Razum pa ne more dobiti svoje vloge zato, ker mu stoji nasproti interes. Razlika med razumom in interesom je ta, da razum vidi celoto, interes pa samo del in ta del je on sam. Interes vidi samo sebe. Glede preteklosti se to kaže tako, da jo razum hoče zagledati v tem, kar je, interes pa jo hoče organizirati. Razum teži k zgodovini, interes pa k interpretaciji in nazadnje k mitu.







O katerem interesu govorim?

Ko je komunizem konec osemdesetih let moral objaviti bankrot, je bila diskreditirana njegova ideologija, nedotaknjen pa je, za čuda, ostal interes, ki je bila njegova vzgonska sila. Vsebino komunističnega interesa je določala volja do moči. Zgodovina evropskega nihilizma je sicer bila povedana že tisočkrat, zato je tu ne bom ponavljal

Ko se je zrušila tako velika stavba, smo mislili, da se bo v ruševinah sesedla tudi volja do moči. A se ni! Naravno bi bilo, da bi sedaj nastopil čas refleksije. Neke ljudi je dohitela zgodovina, smo si mislili, in kako bodo mogli, da se ob srečanju z zgodovino ne bodo zagledali v tem, kar so bili? Kako bodo mogli ne videti, kaj so naredili! Da so v stavbo, ki so jo zidali, investirali velikansko količino človeškega življenja; da so pobili dvanajst tisoč slovenskih fantov in jih vgradili v temelje svoje odurne piramide; da so sto tisoč ljudem vzeli imetje, ki so ga z delom in varčnostjo zbrali mnogi rodovi; da nekaj sto tisoč ljudi nenadoma ni smelo živeti tistih oblik osebne in politične svobode, ki smo jo Slovenci kot narod dosegli; da je brez števila ljudem bila vzeta čast in dostojanstvo; da so se pol stoletja iz vseh razglasnih postaj imperija sramotili tisti, ki so največ naredili za to, da je slovenski narod ohranil jezik in duhovno prostost, da je ostal v civilizaciji in da je sploh obstal.
Razumeli smo, kaj se pravi, če koga dohiti zgodovina, in smo te ljudi že bili pripravljeno videti tragične. Kar nekaj časa smo živeli v slepilu, potem pa si nismo mogli več prikrivati, da je njihov interes, za katerega smo rekli, da je bil volja do moči, enako intenziven, kot je vedno bil. V tem jih bo mogoče zgodovina arhivirala kot unikat.
Spremenil se je samo nastop. Gre za nasled­nje. Nihilizem moderne je dopuščal ideologijo – morda jo je celo zahteval – zato se je komunizem leninskega navdiha utemeljeval na ideologiji. Ta ideologija je bila še opica metafizike, imela je odgovore na vsa vprašanja, na katera je odgovarjala metafizika, le da so bili ti odgovori postavljeni in ne z mislijo iz biti izbojevani. Ideologijo je sicer spremljal celotni totalitarni orkester – partija, kontrola nad vojsko, kontrola nad policijo, kontrola nad gospodarstvom, kontrola nad lastnino, kontrola nad kulturo, kontrola nad mediji – a mesto, na katerem se je komunizem legitimiral, je bila ideologija.
Nihilizem postmoderne pa ideologije – kot opice metafizike – ni več dopuščal. Ta koincidenca je po bankrotu njihove specifične ideologije komunistom odprla ugoden prostor. Komunisti – oznako bom obdržal zato, da pokažem na specifičnost teh nosilcev volje do moči – komunisti so razumeli svoj čas in svojo situacijo in so se odločili za novo strategijo. Bila je sad spoznanja, da bo, kakor je bilo nekoč mogoče na ideologiji, sedaj mogoče postavi oblast na razsrediščeni in sfrag­mentarizirani družbi. Naj še tako premišljujem o času, ki ga živim, ne najdem stavka, ki bi bolj kompleksno razložil sedanje pojave v kulturi in politiki.
Ljudje, ki so bili še včeraj uzakonjevalci središča – postavljenega, ideološkega – so sedaj postali strastni in nestrpni zanikovalci ne samo vsakega središča, ampak tudi ideje središčnosti same. Zato jih vidimo, kako tolčejo vsako središče, ki se v družbi naravno obli­kuje. Zlasti in predvsem pa tri poglavitna: intelektualce, vrednote in Cerkev. To so tri središča, ki najbolj zanesljivo jamčijo človeku osebno in družbeno normalnost in integriteto. Danes je namreč mogoče nad ljudmi vladati tako, da razbiješ človekovo normalnost in integriteto.

stran: 072

V javni prostor je torej znova spet vstopil interes v pomenu, ki smo mu ga dali na za­četku. Interes, ki ga do zadnje celice napolnjuje volja do moči, smo tudi rekli, ne more upoštevati in respektirati celote. Zato je v temeljnem sporu z razumom. Z velikim nelagodjem, morda bi morali celo reči s strahom, gledamo, kako se razum umika pred arogantno agresivnostjo novega interesa. Zadnje čase vidimo, da se razum seli celo iz jezika, za katerega smo mislili, da je njegovo neodtujljivo domovanje. Razum torej odhaja, na njegovo mesto pa stopajo agenti razsrediščevanja. Veliko jih je! Od prebivalcev akademosa pa do prepotenih dninarjev ježevskega tipa sodelujejo pri tem nedostojnem poslu. Ali jih kdo vodi? Morda. Ali so posebej plačani? Morda. Predvsem pa tudi njeh žene volja do moči.

Toda čas, ki teče mimo nas in skozi nas, je medijski čas, zato jezika, o katerem govorimo, ni mogoče ne slišati. In kakšne so posledice? Ljudje – vsi ljudje, ki se jih še ni polastila miselna in duhovna razuzdanost – so žaljeni, žaljen človek pa ne more biti držav­ljan, civis, citoyen. V zadnji analizi gre torej za demokracijo in demokratično kulturo – za državo. Moderna država je zgrajena na razumu, interes, ki ga napaja volja do moči, pa deluje proti razumu: ergo proti državi.
Zato o vsem tem pravzaprav govorim. Ne samo o preteklosti, kakor ste videli, ampak tudi o sedanjosti. Ne vem, če je razmislek, ki sem ga tu v kratkih črtah razgrnil, že po sebi pripeljal do sklepa, za katerega bi rad videl, da se tu naredi. Če ne, ga bom eksplicitno navedel: na vsak način je treba sprejeti Deklaracijo o delovanju komunističnega totalitarnega sistema in o razmejitvi med komunističnim totalitarnim sistemom in demokratično Republiko Slovenijo. Po mojem bi bil sicer ustreznejši naslov Obsodba komunističnega sistema, a ostanimo pri predlagani formulaciji. Važno je to, da bo besedilo ade­kvatno – da bo ustrezalo resničnosti, ka­kor jo poznamo iz izkustva in kakor jo je dognala evropska sociološka, politološka, zgodovinska in filozofska misel. Besedilo, ki bi izra­žalo eksakten uvid v naravo komunizma, bi bilo v sedanjih razmerah nekakšna rešitev za narod in njegovo državo. Utegnilo bi namreč zaustaviti degenerativne procese, ki so zajeli njene institucije.
Še dve stvari bi hotel dodati v korist svojega razmišljanja.
Prvič. Resolucija parlamentarne skupščine Sveta Evrope govori v točki 11 o tem, da so »nekatere države imele za nujno, da uvedejo administrativne ukrepe« za osebe, ki »so bile na visokih položajih v bivših totalitarnih komunističnih režimih in so jih podpirale«, da »tem osebam preprečijo udeležbo na oblasti«. Resolucija pravi, da so »ti ukrepi skladni z demokratično državo«, če so upoštevani določeni pogoji: da se postopek izpelje proceduralno, v okviru zakonov; da je njegov cilj ta, da se zavaruje na novo nastala demokracija; da te osebe ne kažejo zanimanja in niso motivirane, da preidejo na »demokratska načela«. Mislim, da človeku, ki ima oči, ni treba dokazovati, da naši komunisti v visokih in najvišjih državnih službah ne kažejo resničnega zanimanja, da bi prišli na »demokratska načela«. Zanimanje, ki ga kažejo, ne presega videza igre. Zlasti pa je jasno, da komunisti niso motivirani, da preidejo na »demokratska načela«. Če bi se ta načela udejanjila, bi bile njihove možnosti bistveno prizadete. V Republiki Sloveniji pa obstaja področje, v okviru katerega je mogoče empirično dokazati, da osebe komunistične provenience, ki sedaj zasedajo visoka mesta v državi, ne »ka­žejo zanimanja« za udejanjanje demokratičnih principov. To področje zadeva pravice žrtev povojnih množičnih pobojev. To so seveda človekove pravice. Te pravice gredo tudi mrtvim in jih imajo zato pravico izterjati njihovi svojci. Nekdanji komunisti, ki danes opravljajo visoke službe, kažejo v neki najbolj važni stvari popoln prezir do »demokratičnih principov«.
Toda tu ni važna lustracija, kot bi kdo morda mislil. Važno je nekaj drugega. Zdi se nam­reč, da tudi na najvišjem mestu omen­jeni člen ni bil prav dobro razumljen. Tam je bil namreč izrečen pomislek, da bi ljudje, ki bi jih takšni administrativni ukrepi zadeli, s tem izgubile človekove pravice. Ljudem, ki tako mislijo, bi radi pomagali z neko primero, da bi bila stvar bolj umljiva. Primera bo vzeta s področja, ki ni brez aktualnosti.
Denimo, da bi bil nekje objavljen razpis za upravnika otroškega zavetišča; zanj bi se prijavila tudi oseba, ki ji je bilo nekoč dokazano kaznivo dejanje pedofilije. Denimo nadalje, da je ta oseba kazen prestala in da v kazenskem zakoniku ni nobene določbe, ki bi pomenila za osebo, ki je bila vpletena v takšno dejanje, kakšno omejitev v prihodnosti. Ali ne bi bilo razumljivo, da bi razpisna komisija kljub pravni praznini tako osebo odklonila, pa četudi bi bila edini kandidat? Ali ne bi bilo nadalje razumljivo, da bi državljanski čut dosegel, da si ta komisija postavi za urgentno nalogo, da se tovrstna pravna praznina čimprej izpolni z ustreznimi omejitvami?

stran: 073

Pedofilija je nekaj strašnega. Naša primera je imela sicer samo strukturalno analoško vlogo, toda ali nas ni Stéphane Courtois opozoril, da pomeni vplesti se v komunizem nekaj strašnega?
Druga stvar, na katero moramo pokazati in ki bi morala dobiti svoje mesto v Deklaraciji o delovanju komunističnega totalitarnega sistema, pa je poravnava neke, sedaj že deset let stare krivice. Gre za slovenske katoličane. Niso namreč nosili samo poglavitnega bremena upora proti komunizmu in prenašali začetno nasilje komunistične gverile, ampak so tudi v polstoletnem totalitarnem obdobju vzdrževali prostor radikalne duhovne drugačnosti in s tem omejevali totalnost totalitarizma. Prostor duhovne in kulturne neodvisnosti, ki so ga ustvarjali, je bil tudi prostor, v katerem je zmeraj latentno obstajal spomin na politično svobodnjaštvo in ki je leta 1990 bistveno pripomogel k zmagi Demosove koalicije. To držo so katoličani tudi plačevali: z življenji, z zapori, z vsakovrstno družbeno in poklicno zapostavljenostjo. Tudi za slovensko Cerkev velja, kakor so v Obsodbi komunističnega totalitarizma za svojo napisali Poljaki: »da je branila človekovo dostojanstvo in stala na strani duhovne identitete«. Teh stvari decenten človek kratko in malo ne more zanikati. In če ne bodo stale v načrtovani Deklaraciji, bo njena verodostojnost bistveno okrnjena.