Avtor: Justin Stanovnik

stran: 061

stran: 062

Po posredovanju prof. Janeza Gruma je prišlo na uredništvo Zaveze pismo, ki ga je z Ljubljanskega gradu pisal Jože Bitenc očetu Mirku Bitencu za Veliko noč leta 1945. Kdo je bil Mirko Bitenc, bralci Zaveze vsaj nekoliko gotovo vejo. Zato o njem samo dve besedi. Pred vojno je bil profesor matematike in fizike na gimnaziji v Celju. Tik pred napadom Nemčije na Jugoslavijo leta 1941 je bil kot rezervni major mobiliziran. Iz vojnega ujetništva, ki ga je preživljal v bližini Neaplja, se je sredi septembra 1943 vrnil v Ljubljano. Takoj se je vključil v demokratske politične in vojaške organizacije. Postal je domobranski in, ilegalno, četniški oficir. General Draža Mihajlović ga je poleti 1944 povišal v podpolkovnika, Narodni odbor pa tik pred koncem vojne v polkovnika. Kot ilegalca ga je 20. januarja 1948 aretirala ozna na njegovem stanovanju v Medvedovi v Ljubljani. Na procesu aprila 1948 je bil obsojen na smrt in 20. aprila usmrčen. O tem do danes ni bil izdan noben dokument, tudi za njegov grob nihče ne ve. Tudi ne Enciklopedija Slovenije, ki pa razpolaga z edinstvenim védenjem, da je organiziral »teroristične akcije« in bil pri tem ujet.
Jože Bitenc je bil rojen 10. februarja 1924 kot najstarejši otrok v družini prof. Bitenca v Celju. Pred vojno je hodil v gimnazijo v Celju, 11. septembra 1941 pa so Nemci družino aretirali in jo pregnali v Osijek. Po intervenciji stare matere, ki je živela v Ljubljani, jim je bilo dovoljeno, da odidejo v Zagreb in od tod preko RK v Ljubljano. Družina je dobila zatočišče v raznih krajih. Jože je stanoval v Marijanišču, tu dokončal gimnazijo in se po maturi vpisal na teološko fakulteto. Leta 1944 se je pri­družil večji skupini bogoslovcev, ki so kot medicinski pomočniki in kulturni delavci stopili v domobransko vojsko.
Ko se je jeseni leta 1944 ustanavljal slovenski center pri gorenjskem domobranstvu v Kra­n­ju, so se nekateri vojaki pa tudi nevojaki iz Ljubljane odločili, da novoustanovljenemu središču ponudijo svoje znanje in moči. O delovanju tega središča vemo zelo malo. Vemo pa, da so od tedaj naprej začele prihajati na Gorenjsko iz Ljubljane časopisi, slovenske knjige – takrat je bila v modi Slovenčeva knjiž­nica – po vaseh se je obnovilo prosvetno in kulturno življenje, po mnogih krajih so oži­vele slovenske šole. Tudi te stvari – knjige, šole, kulturne prireditve – šteje Slovenska Enciklopedija med »propagandno gradivo«, ki naj bi kot pomoč prihajalo iz Ljubljane.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Bitenc po maturi 1943

Kdaj so Nemci opazili, da se središče v Kranju spreminja v nacionalno kulturno in politično agencijo, ki v svojem delovanju ne skriva pretirano, da simpatizira z zavezniki in da nemško okupacijsko oblast samo še tolerira, avtorju tega zapisa ni znano. Tudi ne ve, na kakšen način, s kakšnimi posledicami in kako radikalno so kranjski center razbili. Zato so skromna dejstva, na katera je mogoče sklepati iz pisma, ki ga je Jože Bitenc pisal očetu, ki je bil takrat verjetno že v ilegali, tako dragocena. Zdi se, da je domobransko poveljstvo – na nemško zahtevo? – domobrance, ki so bili svojevoljno zapustili svoje enote in odšli na Gorenjsko, zaprla na Gradu, kjer so bili domobranski zapori. Tu so potem čakali na sodbo vojaškega sodišča.
Toda to očitno ni bil edini način. Na domobranski postojanki v Horjulu, kjer je avtor tega zapisa preživljal pomladne mesece leta 1945, je nekaj mesecev pred koncem prišel mlad razumnik, verjetno še študent. Podoba je, da je še pravočasno izvedel za aretacije v Kranju in pobegnil na ljubljansko stran. Imel je kitaro in je rad prepeval. Ena njegovih pesmi je bila tudi tale:
Polni upov šli smo na Gorenjsko,

gestapo nas sovražil je peklensko.

In ker preveč soli smo imeli v glavi,

da nazaj v Ljubljano moramo, pravi.

In potem refren:
Saj danes je narobe vse,

nihče ne ve, kaj pride še.

Zadnji verz udari danes človeka s skrito brutalno resničnostjo. Kje so se njegovi upi končali, ne vemo. Ne vemo, kje je bilo ubito upanje, ki ga je polno pismo, ki ga je pisal domobranec Jože Bitenc svojemu očetu domobranskemu častniku Mirku Bitencu. Iz Vetrinja je bil vrnjen v Teharje, zato smemo domnevati, da so tisti kraj rovi na Hrastniškem hribu. Zares pa ne vemo in še dolgo ne bomo. Komunisti, ki edini vedo, tega ne bodo povedali; varuh človekovih pravic pa misli, da so človekove pravice bile huje kršene s prelamljanjem volilnega molka.
Ko je Stane Bitenc, sin pokojnega prof. Mirka Bitenca, izpolnjeval poizvedni list za očeta, je v rubriko »datum razglasa smrti« mogel napisati samo vprašaj. Potem pa je, po premisleku, še pripisal: Dejstvo je, da ga ni več.
Jože Bitenc očetu Mirku Bitencu:
Velika noč 1945
Preljubi ata!
Za letošnje praznike Ti želim obilo božjega miru in blagoslova. Srečni in veseli letos ne bodo – taki morajo biti samo v družinskem krogu. To pa je zaenkrat nemogoče – Bog drugače hoče. Zato sprejmimo vdano to žrtev in trpljenje iz Njegovih rok, posebno midva, ki nama je dobri Bog naklonil še nekaj grenkih kapljic več, naj bo vse to za preroditev našega družinskega življenja, za uspeh našega dela. Saj brez Boga in brez Njegovega blagoslova ne moremo prav ničesar.
Še vedno sem v gradu – na neprostovoljnem dopustu. Nikar ne misli, da mi je hudo – sem se že popolnoma vživel v to življenje. Drugi močno občutijo pomanjkanje svobode. Mene to ni zelo prizadelo – če si v kolegiju ali semenišču živel nekaj časa, si navajen odpovedati se zunanji svobodi v korist svojim namenom. V začetku me je zelo mučilo to, da je zunaj toliko dela, da tako manjka fantov, jaz sem pa tudi notri – in ima tako neumno zabijan čas. Sedaj sem se že unesel. Delam, kar morem za našo stvar – z molitvijo in žrtvami spremljam delo naših fantov na položajih. Poleg tega pa sem se začel – ker imam ravno priliko – spet pripravljati za svoj poklic – poglobljeno duhovno življenje in študij, to je moj načrt za te dni.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mirko Bitenc po prihodu iz vojnega ujetništva 17. septembra 1943

Res, ata, verjemi mi, da ni mi hudo. To Ti dopovedujem radi tega, da bi mi pomagal to dopovedati naši mamici in ostalim. Meni zelo malo zaupajo, ker sem bil po zaporih v sodniji res malo shujšan in slab. Hrana je tu dobra, imamo isto menažo kot domobranci, ki je za tako delo, kot ga imamo mi, brez telesnih naporov, popolnoma zadostna. Verjemi mi, skoro najtežje mi je biti v zaporu radi mamice in otrok – ker vem, da si vse, kar mi pošiljajo, sebi pritrgajo, in vidim, da so tiste stvari, ki sem jih njim prinesel z Gorenjske, zanje in zate, prinašali meni. Ata, bodi Ti na moji strani in jim to dopovej. Saj se ne bi branil, če bi imel res premalo, pa imam zadosti.
Kot smo zvedeli, gre naša zadeva dobro naprej. Sedaj imajo menda vso stvar naši na sodnem odseku v rokah.
Vidim, kako mi v vsem tem pomaga Bog. Sreča v vsej nesreči je ta, da me imajo – kot tudi prijatelja Leona Aleša – zaprtega samo kot gorenjskega domobranca, čeprav so naju aretirali tam kot nevarna pripadnika Črne roke. Zanimivo – tam smo bili zaprti kot politični, že sem se bal, da bomo veleizdajalci, sedaj smo pa zaprti samo disciplinsko – moja krivda – kot je v zapisniku, je ta, da sem šel »šverc« čez mejo in da sem samovoljno šel iz svoje čete v drugo. Doslej me po Tebi še niso nič vprašali – tudi na Ge-po ne. Hvala Bogu, da me ni dobil na Gorenjskem v roke Messner.
Če ne bo prišlo kaj vmes, bomo menda ali oproščeni ali obsojeni na par tednov zapora in potem dodeljeni dom. četam. Nemci ne vedo, po katerem paragr. nas bi sodili – to je čisto posebne vrste dezerterstvo, za katerega ni paragrafa, pa so v zadregi.
Kaj potem? Nerodno, če bi me vtaknili kam na Dolenjsko. Poskusil bom takoj, kot pridem iz zapora, jo pobrisati brez slovesa v odred. Malo me skrbi, ker so nas fotografirali od treh strani (so vse zapornike) in bo takoj tiralica. Potem ne bom smel več v Ljubljano. Z bolniškim dopustom bo težko. Kaj Ti svetuješ?
Te prisrčno pozdravlja in poljublja Jože
Lepe pozdrave! Kladnik