Avtor: Stane Štrbenk

stran: 069

Nova slovenska zaveza je že predhodno podala Državnemu zboru pisna stališča do deklaracije in izjave. Oba dokumenta je zavrnila v taki obliki, kot sta bila Državnemu zboru pred­ložena. Dodatno k temu pa podajamo še naslednja konkretna stališča:
Deklaracija o delovanju komunističnega totalitarnega sistema (Deklaracija) in Izjava o narodni spravi (Izjava) se razlikujeta tako, da ju je treba postaviti vsako v drug in drugačen okvir. Različno je namreč strukturirana realnost, ki jo vsako od obeh besedil urejuje. V Deklaraciji si stojita nasproti slovenski narod in komunistična partija, v Izjavi pa si sto­jita nasproti del slovenskega naroda proti drugemu delu slovenskega naroda. Zgodovinska, moralna in politična faktura prve je preprosta in vrednostno neproblematična; zgodovinska, moralna in politična faktura druge pa je zapletena in vrednostno problematična. Področje, ki ga pokriva Deklaracija, je rešljivo takoj, Izjava o spravi pa bo do kraja rešljiva šele po dolgem in napornem anga­žmaju celotne kulture.
Glede na navedeno Nova slovenska zaveza me­ni, da je Deklaracijo treba na vsak način sprejeti, in to čimprej. Važno je to, da bo besedilo Deklaracije zajemalo celotno problematiko slovenskega spora in ustrezalo resničnosti, kakor jo poznamo iz izkustva in kakor jo je dognala evropska sociološka, politološka, zgodovinska in filozofska misel.

stran: 070

V tej smeri podaja Nova slovenska zaveza k Deklaraciji naslednje načelne pripombe in utemeljitve:
Deklaracija zajema le protipravno delovanje povojnega komunističnega totalitarnega re­žima, to je državnega aparata. Ne zajema pa protidržavnega delovanja komunistične partije med vojno in komunističnega totalitarnega sistema.
Deklaracija bi morala vsebovati izrecno obsod­bo komunističnega sistema in komunistične partije Slovenije kot nosilke tega sistema, ki je zlorabila svobodoljubna in narodna čustva za izvedbo komunistične revolucije in izzvala državljansko vojno ter pri tem uporabila vsa sredstva surovosti, laži in dejanj, ki komunistično partijo in komunistični sistem opredeljujejo kot zločinski sistem.
Ob obsodbi komunističnega sistema na Slovenskem bi Deklaracija morala priznati nasprotni strani v državljanski vojni pravico do samoobrambe, s tem pa legitimnost protikomunističnega odpora.
Udeležencem protikomunističnega odpora bi Deklaracija morala priznati enakopravnost v vseh zadevah, ki jim jo zagotavlja duh in črka Ustave Republike Slovenije.
Izjava o narodni spravi pa je v strukturi resničnosti specifična. Prvič, zadeva ves narod in vse državljane. Politična modrost zato terja, da moramo storiti vse, da se kateremu od njegovih delov z Izjavo ne zgodi bistvena krivica. Ali drugače povedano, nobenemu dr­žav­ljanu, pa najsi pripada temu ali onemu taboru, ne sme biti preprečeno, da se ne bi čutil državljana svoje države v celotnem pomenu te besede. To pa bo mogel samo, če bo v državi videl prostor bistvene pravičnosti. Drugič, pa se obe strani v državljanski vojni razlikujeta v tem, da vsaka vidi vlogo svoje strani neproblematično, vlogo druge strani pa problematično.
Tako partizani obremenjujejo protikomunistično stran s kolaboracijo. Protikomunistična stran pa nasprotno pravi, da njeno soobstajanje z okupatorjem ni bila kolaboracija in za to navaja dva, po njenem bistvena argumenta: prvič, to soobstajanje ni bilo prostovoljno, zato tudi ni bilo ideološko, ampak je bilo prisiljeno, ker je šlo za goli obstoj; drugič, pa je to soobstajanje bilo bistveno drugačno, kot je bilo soobstajanje z okupatorjem v zahodni Evropi, ki nosi in je nosilo ime kolaboracija. Če se za razmere v Evropi uporablja ime kolaboracija, potem je za slovenske razmere treba najti in uporabljati drugo ime. Neznosno bi namreč bilo, sprijazniti se s tem, da te nekdo prisili, da nekaj narediš, potem te pa za to cinično obsoja.
Protikomunistična stran pa obremenjuje partizansko stran s kolaboracijo s komunizmom. Sem spada očitek, da je bil tako imenovani NOB samo okvir, v katerem so komunisti mogli uresničiti svoj revolucionarni pro­jekt; da so to dokazali zlasti po vojni, ko se partizani niso uprli totalitarni nesvobodi, ki se je s koncem vojne uveljavila, ampak so komplacentno prenašali velike krivice, ki so zadevale ljudi, včasih pa tudi njih same; dalje, da ugovor, da si v razmerah, ki so nastale, niso mogli pomagati, ne velja, saj ni mogoče imeti obojega, hkrati boriti se za svobodo in se obenem sklicevati na nesvobodo, ki si si jo izbojeval.
Ne trdimo, da spornost, ki smo jo opisali, ni teoretsko rešljiva že sedaj. Trdimo le, da je pametneje – v imenu države, ki jo postavljamo – da ne ženemo stvari do kraja, ampak jih v tem oziru prepustimo prihodnji zgodovini. Seveda pod enim pogojem, ponavljam, pod enim pogojem: da se protikomunistični strani, ki je bila pol stoletja zatirana in je še danes bistveno depriviligirana, z vrsto ločenih zakonov podeli moralna, pravna in politična satisfakcija. Naj nekatere od teh zakonov navedem: Zakon o preoblikovanju množičnih grobišč v vojaška grobišča, pri čemer se zagotovi uprava nad temi grobišči organizacijam civilne družbe, ki nadaljujejo tradicijo protikomunističnega odpora; Zakon o mrliških listih, Zakon o arhivih, Zakon o politični emigraciji, Zakon o samostojnem institutu zgodovine protikomunističnega odpora; zakon, ki bi izenačil protikomunistično stran s partizansko stranjo v vseh zadevah, kar praktično pomeni dosledno uveljavitev Ustave Republike Slovenije in s tem tudi ukinitev vseh tako imenovanih privilegijev.