Avtor: Tine Velikonja

stran: 075

Na celjskem kolodvoru čakamo na vlak s sevniške strani. Gledam tire kot stare znance. Ob njih smo 1. junija 1945 ležali in poljubljali slovensko zemljo. Na konjih so drveli po nas in videti je bilo, da se bliža konec sveta. Ko so nam dovolili vstati, sem se tako kot zdaj zazrl v razvaline gradu na griču. Polepšane so. Vlak ne zamuja in Slavka nam prijazno pomaha. Ena redkih potnikov je. Nekaj časa imamo za kavo in sprehod po Celju. Opustelo je kot vsa slovenska mesta v nedeljah zjutraj. Nikjer vabila na teharsko svečanost. Oblastniki se bahajo z dediščino Celjanov, Teharij pa ne marajo in no­čejo slišati zanje. Najraje bi jih spremenili v smetišče za vso Slovenijo. Mrtvi so zguba, smeti pa čisti denar, naftni vrelec. Že sedaj je teharsko odlagališče njihovo najbolj dobičkonosno podjetje. Pokopani pod piritnimi odpadki spijo in ne protestirajo. Tudi drugih meščanov vse tisto, kar se na prvo oktobrsko nedeljo nagnete tam doli, ne zanima. Dolenjci in Notranjci, ki prihajajo objokovat svoje drage, jih ne ganejo in so jim tuji. Teh nenavadnih pogrebcev po žalni slovesnosti ni videti po obmestnih gostiščih in so tudi sami krivi, da jih nihče ne pozna.
Videti je, da se nas bo vreme usmililo. Bo, kar bo. Teharje prenesejo vse, tako onečaščenje kot obletno slovesnost v moči in lužah. Videti je, da so čisto na tleh in jim vseeno, v kakšnem oblačilu nas pričakajo. Z Rogom je drugače. Tam slabo vreme skoraj nedotaknjeni prostor polni z neznosno gnečo, blatom in nervozo. Peljemo se po stari cesti in pridemo v kolono. Na vrhu nas usmerijo na parkirišče desno na ploščadi. Piritne odpadke so prekrili z zemljo in jih zdaj prerašča trava. Blizu grobov smo. Ležijo globoko, deset, dvanajst metrov, oficirji, umrli zaradi lakote ali bolezni. Rožni venec. Ne vem, če je v tej molitvi zares moč, ki ji jo pripisujejo. Vendar na tem kraju sega v dno duše, dopoveduje nam, da je ta prostor svet in vreden spoštovanja. Da se na njem smejo izgovarjati samo lepe besede, pobožne, zbrane in spoštljive. Na vrhu zemeljske pregrade zagledam ljudi. Nekako so le prišli do tja, čeprav je ograja visoka, vrata pa zaklenjena. Povzpnem se mimo osrednjega spomenika. Beton prekrivajo z granitom. Smetišče je na naši strani zakrito z zemljo, na vrhu pa zija kot velika rana. Najdem mesto, kjer je mogoče žično mrežo dvigniti. Splazim se pod njo. Sprehodim se po nasipu okrog umetnega jezera in napravim nekaj fotografij. Cerkvica sv. Ane je videti zaspana. Severno pod menoj slavnostni prostor. Ni tako daleč, vseeno pa je v primerjavi s pregrado in smetiščem majhen. Avtomobili so zasedli večino ploščadi, ljudi pa je na videz komaj za prgišče okrog oltarja. Spomenik je mogočen. Obvladuje prostor. Ni jim prav, da je tak.
Spustim se na slavnostni prostor. Nabralo se je že nekaj tisoč ljudi. Držijo se poti in zahodne strani oltarja. Težko jih je posneti tako, da bi ujel skupino, ki bi bila videti kot množica. Ozvočenje je pravo, zvoki iz zvočnikov se ne tepejo med seboj. Zbor je močan, sestavljajo ga pevci mešanega pevskega zbora župnije Trnovo in Consortium musicum pod vodstvom Srečka Gruma. Teharje so hladne in te spre­jemajo kot tujca, gozd Kočevskega Roga pa te ovije kot svojega. Tam se lahko nasloniš na drevo, če te začno boleti noge, lahko se usedeš na skalo ali mah. Tu je treba vztrajati stoje ves čas.

stran: 076

Škof dr. Franc Kramberger vodi maševanje. Oltarnega prostora od strani ni videti, ker ga zakriva ponjava. Vemo, da je prijatelj, ki čuti pomen kraja in sporočilo časa. Ne bo govoril v prazno. Pridigo naveže na berili in evangelij:
Teharje! Kraj, za katerega veljajo Kristusove besede: »Nič ni skrito, kar se ne bi razodelo, in skrivno, kar se ne bi zvedelo. Zakaj, kar ste rekli v temi, se bo slišalo ob belem dnevu; in kar se je na uho govorilo, se bo oznanjalo na strehah.« Pred Teharji ni mogoče zbežati ali se skriti. Nobena noč ni tako črna, nobena tema ni tako temna, da se skrivnost tega kraja ne bi videla. Ni kotička slovenske sedanjosti, kjer ne bi odmevala teharska tragedija.«
V prvem berilu se je oglasil prerok Ezekijel: »In prišel je vanje duh, oživele so, se postavile na noge … Te kosti so vsa Izraelova hiša, ves izraelski narod … Oni pravijo: Naše kosti so usahnile, naše upanje je izginilo, uničeni smo … Pa je spregovoril Gospod, gospodar zgodovine, Bog: Dam svojega duha v vas, da oživite in vas spet naselim v vaši deželi.«
In očitki Jezusu v Betaniji štiri dni po Lazarjevi smrti: »Gospod, ko bi bil tukaj, bi moj brat ne umrl«. Škof naveže: Tiste usodne mesece leta 1945 po drugi svetovni vojni Gospoda ni bilo tukaj … Boga ni bilo tukaj in ker Boga ni bilo tukaj, ni bilo pravice, resnice, usmiljenja, ni bilo čuta za človeško dostojanstvo za brata in sestro po krvi. Ker ni bilo Gospoda Boga tukaj, je moral umreti moj brat, moja sestra, moji rojaki, 12000 nedolžnih bratov in sester po krvi je moralo umreti. Znova se je izkazalo: Kjer ni Boga, tam tudi človek preneha biti človek.
Škofu smo hvaležni za njegove besede. V njih je tolažba, ki jo še vedno potrebujemo, pa tudi upanje. Premišljujem. Kakor se sliši bogokletno, tiste mesece leta 1945 na Teharjah Boga ni bilo. Ni ga bilo za tiste, ki so odhajali v smrt, ni ga bilo za nas, ki smo čutili, kako nas zapušča življenje. Veliko se je molilo in upalo na rešitev. Edino, po čemer smo vedeli, da še ni konca sveta, je bilo večerno zvonenje s Sv. Ane. Pripovedalo nam je, da je prav blizu normalen svet, da nekdo redno prihaja in vleče vrvi, da so nekje ljudje, ki odlagajo orodje in molijo avemarijo, saj si nismo mogli predstavljati, da je bilo namenjeno tudi nam.

stran: 077

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Teharje 1998 Tine Velikonja

Vreme se popravlja, pokaže se celo sonce, potem pa se začnejo grmaditi nad nami temni oblaki. Taki so, da bi lahko vsak hip spustili svojo močo. Še pred koncem maše jih vetrič odvleče proč. Spet sonce. Kulturni del vpeljejo pevci. Doberdob in potem bo pela Nina Kompare Kaj ti je deklica? Ni čudno, da so slovenske vojaške pesmi tako žalostne. Samo regiment po cesti gre, vse drugo pa je dolgih sedem let, pa bom oblekla črn gvant ali krogla priletela in ga strašno ranila. Vojske in vojskovanja nismo nikdar jemali za svoja. Ko pa je za kaj takega v času 2. svetovne vojne in okupacije napočil čas, se je vse spridilo. Okupacija, revolucionarni teror, protikomunistični upor, državljanska vojna. Eni so izšli kot zmagovalci, drugi kot poraženci. Še zdaj ne znamo ločiti, kaj je bil videz in kaj resnica, kdo je hodil po odprtem in kdo se je ovijal v plašč laži.
V kratkih nagovorih nas pozdravita za Tehar­je Ferdo Ježovnik, za Celje Janez Lampret. Izvemo, kako je s spominskim parkom na Te­harjah. Potrpeti bomo morali, saj taka reč ne zraste čez noč. Povabljeni so tudi trije predsedniki pomladnih strank. Prosili smo jih za nagovor. S tem, da se pokažeš na takem kraju, ni slepomišenja. Za oltarjem stojita Lojze Peterle in Janez Janša. Marjana Podobnika ni, tudi brata Janeza ne. Nista obljubila, da prideta, pa tudi ne sporočila, da ju ne bo. Kje gradita mostove, če mislita, da sta tam bolj potrebna kot tu? Peterle spregovori o kraju in času, splošen je, vendar prepričljiv. Janša je daljši, stavki sedijo kot pribiti. Za demokracijo gre, za normalno življenje. Mrtvi bodo v oporo živim. Pevski zbor spretno povezuje točke.
Justin Stanovnik začne s teharskimi zgodbami. Ne o dojenčkih, ki so se žgali in umirali na poletnem soncu, ne o golih domobrancih, za noge obešenih na kljuke, z izrezanimi pasovi kože po hrbtu, ne o čudežih. Govori o rečeh, ki so se zgodile zares. O kmečki materi Jožefi Opeka, ki je nekaj ur, preden so jo odpeljali v smrt, zarisala sinu na čelo križ, z besedami: »Mogoče se zadnjikrat vidiva.« In Lojz se je čez nekaj dni pred jamo na Hrastniškem hribu iztrgal iz vrste in se rešil. O županu Jožetu Ruparju iz Lešnjakov na Vidovski planoti. Preden so ga odpeljali, je za sina, ki je bil kot mladoletnik tudi v taborišču, napisal listek: »Dragi Jože. Slike nimam. Ta spomin ti dam in zapustim. Spominjaj se mene in mame. Moli vsak dan in bodi pošten. Boga ne pozabi in Bog te ne bo. Poslušaj glas vesti. To je moja želja. Če boš tako delal, se ti ni treba nikogar bati.« Jožetu so bili partizani že maja 1942 ob prvem protikomunističnem uporu ubili mater in jo pokopali v grapi Zale. Pa še zadnja o domobrancu Trdanu: Ko je komisar nekega ve­čera s svojega seznama prebral ime prijatelja, ki se je bil prej pomešal med prebivalce barake A, je Trdan zavpil: »So ga že odpeljali!« Komisar je ime prečrtal, kar je pomenilo, da ga ne bodo več iskali. Tako je, preden je odšel sam, še rešil človeku življenje.
Iz takega testa so bili ljudje, ki so se znašli zadnjega maja in prve junijske dni leta 1945 na tem kraju. Na eni strani oni, ki so vse stavili na križ in poštenje, na drugi tisti, ki so vse stavili na svet, v katerem ne bo več križa, poštenje se bo zreduciralo na služenje policijski državi. Da bi ta svet uresničili, so se namenili pokončati veliko ljudi. Ta odločitev jih od takrat dela in jih bo za vedno delala drugačne. Pri tem pa je nenavadno to, da se tega, kar so storili, bojijo sami.
Poslušamo izrečene besede o ljudeh, ki so projekt Teharje izpeljali, potem pa vse življenje skrivali to dejanje in skušali izbrisati svojo udeležbo. Pa o razpravi v državnem zboru 21. septembra, kjer so zagovorniki totalitarne preteklosti, uki in neuki, govorili, kot bi bili iz istega testa; votle besede, politkomisarski jezik.
Justin zaključuje. Tekst imam pred seboj:
Predvsem in na prvem mestu in najbolj pa se sile novega totalitarizma bojijo Cerkve. Odprite katerikoli časopis in boste takoj videli, kako je s to rečjo. Zakaj? Bolj kot vse drugo brani človeka v njegovi normalnosti. Dokler bo Cerkev imela vpliv, si človeka ne bo mogoče povsem podrediti. Ni ga bilo mogoče in si ga ne bo. Cerkev vodijo bolj prisebni pa tudi manj prisebni voditelji; ljudstvo, ki se k njej prišteva, je bolj zvesto, pa tudi manj zvesto - bolj bi rekli, bolj ali manj resnično. Toda, naj bo že tako ali drugače, Cerkev bo ostala takšna, kot je vedno bila: nikdar ne bo mogla, da ne bi branila človeka v njegovi normalnosti. Iz njega potem ne bo mogoče narediti česarkoli. Zato jo tako sovražijo. Toda še vse bo dobro. Svet je varovan prostor. Kdor malo razume čas, je to že moral videti. Tudi slovenski politični um bo nekoč prišel k sebi. Če ne prej pa takrat, ko bo, kot nekoč komunizem, tudi liberalni postkomunizem moral napovedati bankrot. Takrat bomo vsi v delu, ljubezni in spoštljivosti začeli graditi državo, za katero smo se pod vodstvom mladih slovenskih politikov odločili ob izteku tisočletja. Tudi državo, ki nam jo je Bog dal.
Lepa roža, ki jo zapoje pevka, zaključna beseda Marije Zgonc in Moja domovina. Nekateri hitijo proti avtomobilom, drugi se vzpenjajo proti spomeniku, del nas ostaja pri križu do zadnjega. Stari znanci smo, prihajamo vsako let, zdaj že devetič. Vsakokrat nas nekaj zmanjka, pa jih nadomestijo mladi. Staramo se. V nas ni več tiste sile. Razočarani smo nad razvojem in se težko sprijaznimo s položajem. Komunizem se je sesul nekaj desetletij prej, kot smo pričakovali. Tole, kar ga je nadomestilo, pa se vleče v nedogled. A znamo potrpeti. Na poti do avta srečavam znance. Sedijo v avtomobilih ali ob njih in malicajo. Moje tri ženske me potrpežljivo čakajo. Ob avtu so, ki je videti zapuščen in zase. Samo še na kolodvor, potem pa v Ljubljano. Zbogom, opustošeni kraj in neprijazno mesto!

stran: 078

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Teharje 1998 Tine Velikonja