Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 062

stran: 064

Večkrat sem že rekla, da bi se najraje preselila na Luno in tako od daleč opazovala naše medsebojne zdrahe, opazovala, kako ljudi kar naprej z istimi fintami nategujejo, kako neizmerno naivni so ljudje, da se pustijo tako neizmerno delati norca iz sebe, po drugi strani pa so ti isti ljudje tako inovativni, da preživijo in nekako zvežejo konec s koncem z borimi štiridesetimi tisočaki na mesec, pri čemer ves mesec garajo kot črna živina. Vodilni kader, katerega plače grejo v miljone, pa najbrž zaradi silnih nepogrešljivih sposobnosti zafura tovarno oziroma podjetje, da ostanejo ubogi ljudje še brez tistih fičenkov, in če so ti gospodje prave barve, se bodo preselili na boljše, če ne drugam, v politiko. In potem bodo vse te silne sposobnosti vložili v veliko podjetje, ki se imenuje država in seveda zato dobivali spet take plače, da si nas večina komaj predstavlja, kam bi z vsem tem denarjem. To se sliši tako znano. Ampak mi imamo sedaj demokracijo in na vsakih nekaj let volilci nagradijo ali pa kaznujejo poslance in svetnike in župane in predsednike itd. Če verješ, pravijo tam gori pri kurjem vratu. In imajo kar prav.
Ja, preselila bi se na Luno in se morda neizmerno zabavala, ali pa bi me pograbila sveta jeza, jeza nad človeško neumnostjo na eni strani in pokvarjenostjo na drugi strani.
Ko opazujem dogajanje na našem političnem prostoru, se mi pred očmi znova in znova zavrti televizijski spot, ki skuša osveščati ljudi v zvezi z nevarnostjo AIDS-a in jim prikazati, kako se bolezen nevzdržno širi, in končno načine, kako se ji ubraniti, kako jo ustaviti. Prvi kader prikazuje celo vrsto postavljenih domin, ki padajo in ena drugo podirajo. Drugi kader se začne identično, le da se nekje vmes pojavi kondom in zaustavi padanje domin. Vendar, žal, vzdrži primerjavo z našo politično stvarnostjo le prvi kader.
V procesu osamosvajanja Slovenije je sodelovala cela vrsta ljudi, ki so začutili, da je prišel zgodovinski čas, ki ga je treba izkoristiti. Narodovih pet minut. Vladajoče strukture pa so ves čas svarile, opozarjale, grozile. Da bi bil to narodov samomor. Da Slovenija ne more preživeti sama. Da niti Evropa niti Amerika niti NATO niti Združeni narodi, skratka nihče na tem svetu, ne bo priznal Slovenije, četudi bi nam nekako uspelo … Pa ni nič zaleglo. Fantje in možje, ki so še pred nekaj leti tuhtali, kako bi se izognili služenju vojaškega roka v Jugoarmiji, so se v vojni za Slovenijo javljali na sedežih teritorialne obrambe, da bi pomagali, sodelovali.
Rdeči oblastniki seveda niso neumni. Spoznali so, da bodo izgubili vse, zato so začeli počasi spreminjati svoja stališča, jih prilagajati novo nastalim okoliščinam, sestopati z oblasti in se hkrati ponovno pripravljali na ugoden trenutek, ko bodo oblast spet lahko prevzeli. Prve volitve so kljub strahu, ki se je v letih komunističnega režima zajedel globoko v ljudi, prinesle zmago slovenski pomladi. Pri predsedniških volitvah pa se je zataknilo. Kljub govoricam in polenom, ki so jih metali Pučniku pod noge, mislim, da ne bi šlo brez »rahle« pomoči volilnih komisij, ki so bile natanko iste kot vsa leta komunističnega režima. Pri vsakih naslednjih volitvah, pravzaprav po njih, pa najsi bodo na državni ali na občinski ravni, postajajo ljudje vse bolj apatični, vse manj jih hodi na volitve. In na vsakih naslednjih volitvah je na oblastnih pozicijah vse manj ljudi, ki so sodelovali v slovenski pomladi. Padajo, kot domine. In nič ne ustavi tega procesa. Seveda pa to po drugi strani pomeni, da lepo počasi (langsam aber sicher, se je reklo včasih, danes pa, ko smo v svoji državi, pa morda kar valjda) zasedajo vsa mesta v državi in družbi, ki so količkaj pomembna, natanko tisti ljudje, ki so še včeraj svarili pred odcepitvijo ali osamosvojitvijo, ki so svarili pred kapitalizmom, strankarstvom, privatno lastnino in kar je še takih nebodigatreba, ki jih s seboj prinese »demokracija«. Vrag si ga vedi, kaj je sploh to demokracija. Tisto prej je bil oh in sploh in najbolj demokratičen sistem, zdaj pa se učimo neke čisto drugačne, skoraj diametralno nasprotne demokracije. Pa naj bo človek pameten in razume vse skupaj. In kateri so najbolj bistri učenci, oziroma, kdo so tisti, ki so imeli to novo demokracijo z vsemi zgoraj omenjnimi nebodigatreba kar naenkrat v malem prstu. Saj ni potrebno niti reči, da so to ideologi, zagovorniki, aktivisti in voditelji iz komunističnega režima in njihov podmladek. In ker tako odlično poznajo vse, kar je v zvezi z novo obliko sistema, je seveda logično, da zasedejo vsa pomembna mesta pri vodenju države, da nas vse skupaj še enkrat popeljejo v lepšo prihodnost, ali, kakor se pravi po novem, v zgodbo o uspehu.

stran: 065

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Lepota mesta Mirko Kambič

In ljudje to mirno sprejemajo in se, ne vem, najbrž nikoli, ne zamislijo, da nas ljudje, ki so nas enkrat pripeljali namesto v lepšo prihodnost v maloro (kot sem že napisala), spet vodijo. In lepša bodočnost se že svetlika, seveda ne vsem, samo njim, tako kot v prejšnjem poskusu. Najbrž smo (ali so) ohranili nekatere elemente delegatskega sistema in bomo v lepšo prihodnost poslali svoje delegate, svoje izbrance, svoje izvoljene. Mi pa bomo ostali v surovi in kruti sedanjosti.
Podobno je v slovenski vojski. Enega za drugim odstranjujejo častnike, ki so sodelovali v slovenski pomladi. Vsekakor so bolj moteči elementi kot bivši Jugočastniki, ki … in ki niti po slovensko ne znajo. Važno je, da gledajo na prihodnost in preteklost tako kot je treba. In da vejo, kdo ima škarje in platno. Kdo v tej državi kaj šteje, kot pravi minister Gaber. Isto se dogaja prav v vseh sferah slovenske družbe. Tam, kjer gre za voljene predstavnike, in tam, kjer gre za imenovane predstavnike ali strokovno določene voditelje. Eden redkih okopov, ki ga drži nekdo, ki ni po volji bivšega režima, je generalno državno tožilstvo. Vsem strokovnim kriterijem navkljub je napaka Brezigarjeve v tem, da jo je predlagal dosedanji generalni državni to­žilec, ki mu očitajo vse mogoče, seveda stro­kovne nepravilnosti. Pa vendar, če bi zagrešil le en mali majceni (strokovni) spodrsljaj, bi ga že davno v tistem hipu sklatili. Pa izgleda, da je kljub silnemu trudu, da bi ga »kje našli«, zanje prehud zalogaj. In tako mu je kljub stalnim napadom in zbiranju podpisov uspelo ostati na svojem mestu do konca mandata. Zato pa za naslednjo »rundo« nikakor ni primeren tisti, ki ga on predlaga.
Ljubljanski župan je med župani nekaj posebnega. Gre za prestolnico, gre za župana, ki sprejema vse mogoče tuje goste, tudi najvišje. Zato že pred štirimi leti, ko je potekel mandat Strgarju, izbira ni bila prepuščena naključju. Župan mora biti komunist ali pa komsomolec. In ker imajo le-ti še vedno v rokah medije, to niti ni tako težko. In večinoma imajo v rokah tudi volilne komisije, kar je tudi dobro. Poleg tega jim pomagajo pomladniki sami. Na vseh volitvah, pri katerih gre za večinski sistem (županske in predsedniške na primer), ima komunistična stran celo vrsto kandidatov, da izgleda, kako so tudi oni neenotni, kako se med seboj borijo za oblast. Pa vendar potem, ko volitve potekajo, vsi »njihovi« volilci vedo, koga je treba voliti, kdo je pravi, kdo je »naš«. Ostali so zato, da pričarajo videz različnosti strank, videz demokracije, pa da morda kakšnemu volilcu iz nasprotnega tabora ukradejo kak glas, ali zaradi svoje osebnosti pritegnejo koga, ki je neodločen. Na pomladni strani pa je drugače. Tudi oni predlagajo celo vrsto kandidatov, vendar na njihovi strani ni nobene ideologije, nobenih govoric, nobenega namiga, po katerem bi volilci spoznali, koga je treba voliti, kdo je pravi kandidat in kdo so samo podtaknjenci, ki mešajo štrene. Tako pa se potem volilni glasovi razdrobijo, razen tega pa imajo že po naravi stvari manjše možnosti, saj v medijih niso niti približno enakopravno predstavljeni (enakopravno s pravim kandidatom prave barve). Za medije se ve, čigavi so in koga bodo predstavili tako, da si ga bodo ljudje zapomnili. Tu ne gre za predstavitve v predvolilnem času, gre predvsem za to, da se nekoga prikaže kot »družbe­no nepogrešljivega« človeka. Če bi bil na primer doktor Rode (kandidat za ljubljanskega župana) prave barve, bi lahko s kakšnim nevsiljivim prispevkom o Kliničnem centru, z rahlim poudarkom njegovih sposobnosti in prikazom različnih zaslug za dobrobit Ljubljančanov in vseh Slovencev obrnili tehtnico v njegovo korist. Na podoben način bi lahko promovirali tudi Jegliča, ki je imel že tako in tako precejšnjo podporo volilcev.
Primerjava z dominami pa ne velja samo za današnji čas, podobno ali kar isto se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. Mafijsko organizirana skupinica komunistov je samo čakala na izredne razmere anarhičnega tipa, da bo z ustrahovanjem ljudi prevzela oblast v svoje roke. Seveda je treba vse skupaj zaviti v celofan oziroma, kot je rekel naš predsednik malo pred Depalo vasjo, da je treba najprej diskvalificirati, potem … in končno eliminirati. Ne vem, kaj je mislil s temi besedami v tistem razvpitem govoru v Gorici, ampak primerne so tako za današnji kakor tudi za tisti slavni pretekli čas. Diskvalifikacija, se pravi vzeti nekomu dobro ime, pa ne v sodnem procesu ali v javnem soočenju, ampak s celim rafalom natolcevanj, z raznimi govoricami, ki krožijo med ljudmi in ki potem pravijo, kot je zapisal Narte Velikonja v svoji knjigi »Malikovanje zločina«, nekaj je že na tem, nekaj je že zagrešil, ni dima brez ognja, pa nas imajo tam, kjer so nas želeli imeti. In kot so vsadili povojnim generacijam nek čustven odnos do komunizma, neko averzijo do vsega, kar je povezanega s krščanstvom in Rimskokatoliško cer­kvijo, tako sedaj počasi vcepljajo averzijo do vsega, kar je povezano s tako imenovano »pomladjo«. In skoraj ga ni politika v tej naši ljubi deželi, ki bi ne bil naslednik ali »va­je­nec« bivšega režima, ki bi še imel dobro ime. Ki ne bi bil polit z golidami gnojnice, o katerem se ne bi vse mogoče napletalo med ljudmi, o katerem ne bi poslušali raznih namigovanj po televiziji in brali o tem v časopisju. In ljudje pravijo, da mora nekaj že biti na tem, da je nekaj že zagrešil, da pač ni dima brez ognja. In ljudje so razočarani, razočarani nad »pomladniki«, razočarani nad rezultati volitev, razočarani nad svojo državo, skratka, razočarani. In ne hodijo več na volitve, če pa že grejo, volijo tako, kot jih napumpajo mediji, volijo tistega, ki ga pač poznajo, za katerega se govori, da bo tako in tako predsednik, župan, … Kot sem večkrat na ulici, v trgovini, kjerkoli, pred predsedniškimi volitvami slišala ljudi govoriti češ, pravijo, da bo izvol­jen Kučan, sicer pa saj poznamo samo njega, drugi so nekakšni povzpetniki, ki bi se radi dokopali do oblasti, same barabe, itd., tako sem zdaj slišala ljudi govoriti, da bo tako ali tako izvoljena Vika, da nikogar drugega ne poznajo, da bojo zato volili pač njo ali pa, da zato sploh ne bodo šli na volitve.
Ampak jaz bom šla vedno volit. Ne samo zato, ker bi bil moj glas lahko odločilen, ampak zato, da dam svoj glas tistemu, za katerega mislim, da je pošten, pokončen, da misli za dobro Slovenije in Slovencev, ne pa, da ima te besede sicer vedno na jeziku, v resnici pa je robot, ki služi nadaljevanju tega, kar se je dogajalo »teh naših petdeset let«.