Avtor: Anton Drobnič

stran: 065

stran: 067

Med povojno revolucionarno zakonodajo ima najvidnejše in tudi najbolj grozljivo mesto Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND) od 15. avgusta 1945 s spremembami od 23. julija 1946. Najbolj grozljivo mesto zato, ker je bilo po tem zakonu krivično obsojenih največ »razrednih sovraž­nikov«, političnih in idejnih nasprotnikov ko­munističnega nasilja.
Prvotno je bil to samo zakon o kaznivih de­janjih zoper državo. Kmalu po sprejemu so kot varstveni objekt zakona dodali še »narod« v pomenu »ljudstvo«. S tem je zakon ne samo po vsebini, ampak tudi po imenu dobil razrednopolitični pomen.
Državno tožilstvo je aprila 1994 zahtevalo, naj ustavno sodišče presodi skladnost tega zakona s splošnimi pravnimi načeli, ki jih je v času uveljavitve tega zakona priznavala mednarodna skupnost civiliziranih narodov, in z načeli sedanje slovenske ustave. Opozorilo je, da prvotnega zakona leta 1945 ni spre­jel ustavni zakonodajni organ, ampak od komunistične partije, ki je nasilno delovala proti veljavni ustavni ureditvi, sestavljen in sklican AVNOJ, zlasti pa da so določbe zakona tako ohlapne in nedoločne, da dopuščajo poljubno razlago, kaj je kaznivo dejanje in kaj to ni (lex incerta). To pa je bilo tedaj in je sedaj v nasprotju s temeljnim načelom kazenskega prava, da morajo biti kazniva dejanja vnaprej z zakonom razločno določena, ne pa da to za nazaj bolj ali manj poljubno določa sodišče v posameznem primeru.
Ustavno sodišče je zahtevo za presojo ustavnosti sprejelo in oktobra letos odločilo, da določbe Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi. O skladnosti določb ZKND s sedanjimi ustavnimi načeli se sodišče neposredno ni iz­reklo. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo z osmimi glasovi, proti je glasoval sodnik dr. Lovro Šturm, ki je o tem izdelal ločeno mnenje.
Ustavno sodišče je ugovor, da zakona ni izdal ustavni zakonodajni organ, zavrnilo s stališčem, da je od II. zasedanja AVNOJ-a »bila zakonodajna funkcija dana AVNOJ-u«, ki se je 10. avgusta 1945 preimenoval v Začasno narodno skupščino DFJ. O tem, kdo je AVNOJ-u dal to funkcijo, ustavna odločba ne govori. Bila mu je pač »dana«! Ustavnega sodišča ne zanima, da si je to funkcijo AVNOJ vzel sam po volji komunistične partije in da si je tudi pravico preimenovanja v začasno skupščino po isti nasilni volji prav tako vzel sam, vse v nasprotju s tedaj veljavno jugoslovansko ustavo. Ustavna odločba se je temeljnemu vprašanju, kako more z nasiljem, na protiustavni način nastali »zakonodajni organ« izdajati za državljane veljavne kazenske zakone, izognilo z umikom v pravno mistiko: bilo mu je dano!
Splošni znaki vsakega kaznivega dejanja po ZKND so določeni v njegovem 2. členu, posebne izvršitvene oblike pa v nadaljnjih členih ZKND. Po mnenju ustavnega sodišča pa je tudi sam 2. člen opredeljeval kaznivo de­janje veleizdaje, katerega objekt kazenskega varstva je ustavna ureditev. Za varstvo katere ustavne ureditve naj bi šlo, ko je ZKND sam posledica zanikanja dotedanje jugoslovanske ustavne ureditve, nove revolucionarne ustavne ureditve pa ob izdaji tega zakona še ni bilo? Zopet gre za pravno mistiko, ki se v najbolj ostri luči pokaže ob upoštevanju določbe 18. člena ZKLD, ki pravi, da se kazniva dejanja, določena z ZKND, ki so bila izvršena, preden je ta zakon dobil veljavo, o katerih pa še ni izrečena pravnomočna sodba, kaznujejo po ZKND, če so njegove določbe milejše od prejšnjih.
Ustavna odločba pravi, da 18. člen določa zgolj tudi današnje ustavno načelo, da se storilcu kaznivega dejanja sodi po milejšem zakonu, in da ne gre za protiustavno uveljavitev zakona za nazaj. To bi bilo seveda prav in lepo, če bi šlo za evolucijo in ne za revolucijo pravnega sistema, za nasilno uničenje starega sistema z novim pravnim sistemom. Kaznivo dejanje veleizdaje po 2. členu ZKND je določeno tako: »Kaznivo dejanje zoper narod in državo je vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev SFRJ (prvotno DFJ) ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast«.
V skladu z določbo 18. člena so po ZKND sodili ljudem skoraj izključno za dejanja, storjena med drugo svetovno vojno, ko še ni bilo niti DFJ in ne SFRJ, ko ni bilo »obstoječe državne ureditve« in zato niti njene zunanje in ne notranje varnosti, in ne pridobitev osvobodilne vojne: federativne ureditve, enakopravnosti in bratstva in ljudske oblasti, ko torej kaznivega dejanja po določbah 2. člena ZKND sploh ni bilo mogoče storiti, saj objekt kazenskega varstva še ni obstajal. Po določbi 18. člena ZKND pa so storilcem za medvojna dejanja sodili, kot da so bila stor­jena že po nastanku nove državne ureditve proti novi državi, kar je še hujše kot retroaktivnost kazenskega zakona. Ustavno sodišče, ki je določbo 18. člena ZKND obravnavalo zgolj statično, ni videlo, kakšne strašne mož­nosti je komunističnim sodnikom dajala povezava med določbami 2. in 18. člena ZKND: nešteto ljudi je bilo preganjanih, ker naj bi med vojno ogrožali nekaj, kar je nastalo šele po vojni.

stran: 068

Povsem nedoločena in z načelom zakonitosti nezdružljiva je določba »vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila … «. Dejanja sama nimajo cilja, cilj ali namen ima lahko samo storilec dejanja, lahko pa dejanje stori tudi brez določenega namena ali cilja. Razen te in že prej omenjene nejasnosti glede »obstoječe« državne ureditve je nejasno, kaj so to pridobitve osvobodilne vojne. Gre za povsem nepravno, politično izražanje: federativna ureditev, bratstvo in enotnost (?) in ljudska oblast (?) so lahko pridobitve nove ustavne ureditve ali celo revolucije, nikakor pa ne osvobodilne vojne. Tako nejasno, zmedeno in politično besedilo 2. člena ZKND je sodnikom dajalo neomejene možnosti poljubnih razlag. Tako so tudi delali in so na primer za napad na ljudsko oblast šteli že besedni obračun z izterjevalci obvezne oddaje kmetijskih pridelkov, čeprav se v normalnih državah za takšno kaznivo dejanje šteje samo fizični napad na nekatere najvišje predstavnike države. Ustavno sodišče teh silnih ohlapnosti, nejasnosti in nasprotij ni uvidelo. Meni, da gre za običajno kaznivo dejanje zoper ustavno ureditev, kakršnega poznajo tudi demokratične države.
V 3. in nadaljnih členih so določene posamezne izvršitvene oblike kaznivega dejanja iz 2. člena ZKND. Že sam sistem splošnega kaznivega dejanja in izvršitvenih dejanj je bil zelo nejasen in je dopuščal poljubne razlage, kar se je udejanilo tako, da je sodišče za popolno kaznivo dejanje štelo že posamezno izvršitveno dejanje, čeprav ni ugotovilo znakov splošnega kaznivega dejanja po 2. členu ZKND. Nesmiselnosti in nevarnosti tega sistema ustavno sodišče ni zaznalo. Res pa je samo ugotovilo nekatere »dokaj široke formulacije«, ki bi že lahko prestopile dopustne meje: »kdor stori kako drugo drugo dejanje, ki pomeni vojno zločinstvo«, »s čimerkoli podpira tujo državo« ali »kdor na kakršenkoli način podpira osebe«.

stran: 069

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Tudi pregrade morajo biti Mirko Kambič

Če bi ob teh ne samo širokih, ampak povsem odprtih formulacijah ustavno sodišče opazilo še nedopustno načelno poljubnost, ki je bila uzakonjena v uvodnem stavku 3. člena ZKND z besedami: »Za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena velja zlasti«, nikakor ne bi moglo reči, da gre za določen predpis, za lex certa. Kadar za kaznivo dejanje »velja zlasti« »dokaj široko formulirano« dejanje, sodišče storilca lahko obsodi za karkoli. Ne gre več samo za široko formulacijo, ampak za poljubnost na kvadrat. Ob svoji zelo statični presoji ustavno sodišče tega množenja ene poljubnosti z drugo, ki je omogočila največ krivičnih obsodb, ni spoznalo, ampak je mirno sklenilo, da je šlo samo za napačno uporabo zakona in ne za nedoločen zakon.
Podobnih nesprejemljivih razlag je v ustavni odločbi še precej. Čeprav ustavno sodišče ni razveljavilo ZKND in nobene njegove določbe, pa je vendar spoznalo, da je bilo prav na podlagi tega zakona izrečenih mnogo krivičnih sodb, ki jih po dosedanjih predpisih ni bilo mogoče odpraviti. Zato je v 21. točki sodne obrazložitve pozvalo zakonodajalca, naj čimprej podaljša rok iz 559. člena Zakona o kazenskem postopku, po katerem so zahteve za varstvo zakonitosti vlagali sami obsojenci oziroma njihovi svojci. Dokler se to ne bo zgodilo, bo ustavno sodišče samo presojalo ustavnost kazenskih odločb, če bodo prizadeti vložili ustavno pritožbo zoper sodni sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti, ker je potekel rok iz 559. člena ZKP.
To bi lahko razumeli tako, naj obsojenci po ZKND sami vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti na pristojno sodišče, kot da bi rok iz 559. člena ZKP še veljal. Če bo sodišče zahtevo zaradi poteka roka zavrglo in bo ta sklep potrdilo še višje sodišče v pritožbenem postopku, je treba zoper pravnomočen sodni sklep vložiti ustavno pritožbo in o krivični sodbi bo odločilo ustavno sodišče. Čeprav ustavna odločba ni odgovorila na nekatera temeljna pravna vprašanja, je vendar prinesla vsaj procesno korist in olajšala postopek za odpravo krivičnih sodb, izrečenih po določbah ZKND.