Avtor: Janko Maček

stran: 012

Zapoznela pomlad

stran: 013

Zima leta l942 se dolgo ni mogla posloviti. Še v začetku maja je snežilo, toda kljub temu so se redkim skupinam partizanov, ki so prezimili v gozdovih, začeli pridruževati novi. Z dotokom novincev so se enote povečevale in nastajale so tudi nove.
Slovenski poročevalec, glasilo OF, je 28. aprila objavil sledeči proglas: »Slovenci! Prvi maj, dan pravega, polnega prebujenja stvariteljske pomladi, je praznik proletariata in delovnega ljudstva. Dolgo vrsto let že praznujejo delovne množice ta svoj god z vero in zavestjo o velikem smislu tega svečanega dne, o resnici, da je delavstvo v človeštvu nosilec tiste tvorne sile, ki jo v prirodo prinaša pomlad, da so delavec, kmet in delovni inteligent pomlad sveta. Toda še nikdar ni delavski razred slavil svojega praznika tako preverjeno, kakor ga lahko praznuje letos, ko ga z njim hvaležno in navdušeno more proslavljati vesoljno človeštvo. Orjaški boj, ki ga na vzhodnem bojišču bije prva delavsko kmečka armada v SSSR organiziranih delavcev, kmetov in delovnih inteligentov sovjetskih narodov, ni samo boj za ohranitev prve sovjetske države, temveč je hkrati odločilna borba za svobodo narodov, za rešitev človeške kulture, za spas sveta. Misel in srce vsega sveta sprem­­ljata to velikansko in brezprimerno delo sovjetskega človeka in občudujoč gledata v njem izraz ogromnih pomladnih in stvariteljskih sil delovnega ljudstva, ki bo preosnovalo podobo sveta.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Predvojna Podlipa

Slovenci, zavedajmo se, da je prvi maj praznik narodov, ki so ustvarili sovjetsko armado. Proslavimo prvi maj vsi brez izjeme z vsem navdušenjem, kot ga zasluži dan, ki je simbol naše svobode in simbol velike pomladi sveta, kakršno nam in vsemu človeštvu prinaša ustvarjajoča moč delavskega razreda.«
V isti številki Slovenskega poročevalca je bila objavljena Izjava Izvršnega odbora Osvobodilne fronte št. 12, kjer je bilo posebej poudarjeno, da »se enotna slovenska osvobodilna borba vrši izključno pod vodstvom Izvršnega odbora Osvobodilne fronte in Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Osvobodilna fronta je danes edina slovenska narodna oblast. Organiziranje kakršnekoli vojaške formacije izven partizanskih čet in Narodne zaščite bo po zakonu Osvobodilne fronte kaznovano s smrtjo.«

stran: 014

Ta izjava je bila seveda le potrditev že septembra 1941 sprejetega »Odloka o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev«, s katerim naj bi bilo poleg drugega tudi določeno delo vosa (Varnostno obveščevalne službe), ki je bil malo pred tem ustanovljen v Ljubljani in je kmalu začel pobijati nasprotnike komunizma. Tako je komunistična partija, ki je od začetka vodila protiimperialistično – osvobodilno fronto, pod krinko osvobodilnega boja začela komunistično revolucijo, boj za uvedbo komunističnega totalitarizma.
4. decembra 1941 so vosovci v Ljubljani ubili Fanoša Emerja. Informacijski urad OF je o tej »justifikaciji« izdal posebno poročilo, ki ga je 9. decembra objavil Slovenski poročevalec. Tu zvemo, da je Emerja obsodilo na smrt posebno sodišče za zaščito naroda »zaradi zločinov, ki jih je izvršil in pripravljal v krogu protinarodne bele garde«. Med drugim naj bi pripravljal tudi umor profesorja dr. Lamberta Ehrlicha, da bi ga »bela garda potem naprtila osvobodilni fronti in komunistični partiji.« Ko je Kardelj 18. maja 1942 pisal generalnemu sekretarju KPJ Titu o položaju v Sloveniji, je pojasnil tudi, odkod ime bela garda: »Korist osvobodilnega boja zahteva zlom in uničenje te petokolonaške bande, ki se pri nas imenuje bela garda – sicer nekoliko razredno pobarvano ime, toda množice so ga same iznašle in sedaj je razdelitev tu: bela garda na eni, OF pa na drugi strani.« (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2, str. 87). Ime bela garda je bilo od decembra 1941 do maja 1942 tolikokrat zapisano in izgovorjeno, da je veliki teoretik revolucije morda res dobil občutek, da so ga iznašle množice. Ni čudno, če so od »množic« za belo gardo zvedeli tudi Italijani in jo spomladi 1942 že omenjali v svojih poročilih.
Zborovanje, ki ga je vrhniška OF na novega leta dan 1942 priredila v Šentjoštu nad Vrhniko, ni uspelo. Šentjoška »množica« ni govorila o beli gardi, pa vendar se je je ta vzdevek prijel. Naslednje zborovanje v Šentjoštu je bilo slabe štiri mesece kasneje. V soboto, 18. aprila, zvečer, ko so se vaščani že odpravljali k počitku, so na zaklenjena vrata šentjoških domov potrkali oboroženi možje z rdečimi zvezdami na kapah in pozivali na sestanek v gostilno k Skvarčatu. Jakoba Žaklja so na sestanek pripeljali zvezanega. Njega in kaplana Cvelbarja so obtožili, da organizirata belo gardo. Njima in vsem, ki nasprotujejo OF in sodelujejo z belo gardo, so zagrozili s smrtjo.
V resnici so tisti večer partizani sami položili temelje šentjoške »bele garde«. Jakob Žakelj je o tem kasneje takole zapisal: »Razbojniški nastop partizanov v Št. Joštu in okolici je bil vzrok, da smo se organizirali, zlasti pa so nas k temu nagnili dogodki 19. aprila 1942. Po tistem nasilnem nastopu komunistov se nekateri možje in fantje niso več upali spati doma, marveč so hodili prenočevat v druge hiše ali pa celo v gozd. Nekako sredi maja je prišel k nam odposlanec Slovenske legije in nam razložil njen namen, ki je bil priprava za boj proti okupatorju in samoobramba pred komunističnim nasiljem. Okrog 50 mož in fantov je vstopilo v Slovensko legijo iz Št. Jošta in bližnje okolice, nekako tretjina jih je pa bilo tudi z nemškega okupacijskega področja. Ne komunisti in ne okupatorji niso prišli na sled organizaciji in zbiranju orožja. Skrivati smo morali vse pred okupatorjem, ker bi nas bili sicer Italijani pozaprli, poslali v internacijo ali pa celo postrelili, če bi bili zvedeli, da imamo orožje.« (M. Škerbec, Krivda rdeče fronte, drugi del, str. 14).
Našo pozornost v tem poročilu zbudi podatek, da je nekako tretjina članov šentjoške legije bila z nemškega okupacijskega področja. Šentjošt je že od leta 1941 nudil zatočišče marsikateremu Gorenjcu, ki je bežal pred nemškim preganjanjem. In koga so Nemci že pred napadom na Sovjetsko zvezo preganjali? Tako je kraj že v začetku okupacije začutil, da lahko tudi na ta način pomaga trpinčeni domovini. Ali ni tudi to bila ena izmed oblik odpora proti okupatorju? Seveda pa begunci, ki so tedaj prišli v Šentjošt, niso bili somišljeniki komunistov in OF, kajti Gestapo jih je preganjala zaradi njihovega slovenstva, ne pa zaradi komunizma.
Tudi vodstvo komunistične revolucije se je dobro zavedalo pomena dolomitskega področja za povezavo z Gorenjsko, Primorsko in Notranjsko. Na Lešnjakovi kmetiji med Samotorico in Koreno nad Horjulom so bili partizani že od začetka oktobra 1941. 2. marca 1942 je prišlo do spopada z Italijani iz Horjula, nakar se je samotorška četa za nekaj časa premaknila nad Podlipsko dolino, kasneje pa odšla čez mejo na Gorenjsko. Italijani so 4. marca zaradi tega spopada požgali Koreno. 7. maja 1942 so Italijani napadli partizansko taborišče na Ključu pri Dobrovi. Ko se je kolona italijanske vojske vračala proti Ljubljani, ji je narodna zaščita ob cesti Polhov Gradec-Dobrova pripravila zasedo. O tem napadu lahko beremo v knjigi Dolomiti v NOB in drugih podobnih poročilih, oh­ranjeno je pa tudi pričevanje Pavleta Bož­narja, ki ga je podal leta 1967 v Argentini. Knjiga Dolomiti v NOB navaja, da so Italijani v boju na Ključu in zaradi zasede imeli 118 izgub, od tega 36 mrtvih in pogrešanih, Božnar je pa zapisal, da je ob napadu zaščitnikov bilo ubitih 19 italijanskih vojakov, med njimi neki polkovnik. Po napadu so Italijani na Hruševem in v okoliških vaseh pobrali vse moške in jih po stranskih poteh vodili proti Polhovemu Gradcu. Približno 80 so jih zaprli v gasilski dom v Polhovem Gradcu in grozili, da bodo vse postrelili. Naslednje jutro so ve­čino izpustili, 13 fantov in dva družinska očeta pa so odvedli v Srednjo vas in jih ustrelili. Menda niti eden od njih ni sodeloval pri zasedi.

stran: 015

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kogovškova ali Celarska družina iz Smrečja leta 1934 – Prvi z desne stoji Lovro Kogovšek, umorjen 26. julija 1942

Na Stari Vrhniki se je proti koncu februarja 1942 zbralo devet partizanov. Po sestanku s Stanetom Kavčičem so odšli nad Podlipo in si v gozdarski baraki uredili prvo taborišče. Logaška partizanska skupina je nekaj časa taborila pri Žibršah, nato pa na Vranjih pečinah blizu Zaplane. Konec maja so Logatčani prišli v takratno taborišče vrhniške skupine na Rupah pri Podlipi. Iz obeh skupin je tako nastala horjulska četa, začetek kasnejšega Dolomitskega odreda. Od spomladi do julija 1942 je v Razorski dolini med Vrhniko in Podlipo delovala tiskarna, kjer so po matricah iz Ljubljane razmnoževali Slovenskega poročevalca in tudi različne letake. (R. Hribernik, Dolomiti v NOB) Iz tega lahko sklepamo, da so partizani tega področja in njihovi somišljeniki dokaj redno dobivali Slovenskega poročevalca in bili na tekočem z vsemi odloki in smernicami komunistične partije in OF.
Skoraj po vseh vaseh v okolici Vrhnike, v Horjulski in Polhograjski dolini je bila spomladi 1942 organizirana narodna zaščita, ki je bila tudi oborožena in je po potrebi sodelovala s partizanskimi enotami. Prav to pa je ponekod povzročilo okupatorjeve represalije in ljudi postavilo pred usodne odločitve.

Proti domačim ljudem

Slovenski poročevalec je 2. julija 1942 objavil obširno obvestilo vosa o smrti dr. Lamberta Ehrlicha: »Dne 26. 5. 1942 je bil justificiran izdajalec in škodljivec slovenskega naroda, odkriti iniciator političnega in policijskega sodelovanja peščice reakcionarnih izdajalcev z okupatorji ter organizator denuncijantskih ter terorističnih tolp v službi okupatorjev … Istočasno z dr. Ehrlichom je bil ustreljen stražar Rojc, njegov sodelavec pri vseh zločinih. Istega dne je bil ustreljen tudi Ivo Peršuh, uradnik Vzajemne zavarovalnice. Pripadal je isti kliki kakor dr. Ehrlich.« Temu »komunikeju« so dodali še Izjavo Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet o nameri »mihajlovičevsko-belogardističnih elementov za oborožen nastop in začetek bratomorne vojne v korist okupatorjev.« Ponovno so zagrozili, da »bo ustreljen vsakdo, ki bo vršil priprave za organiziranje kakršnihkoli obo­roženih grup izven partizanskih, ki bi s svo­jim delovanjem pripravljal bratomorno vojno, ki bi kakorkoli škodoval enotnosti slovenske narodne vojske, ki stoji pod poveljstvom Glavnega štaba slovenskih partizanskih čet«.

stran: 016

Spomnimo se, kako je Slovenski poročevalec pisal po uboju Fanoša Emerja. Tisti, ki so neprestano svarili pred bratomorno vojno, so jo že zdavnaj sami začeli, govorili so o uporu proti okupatorju, strahovali in pobijali pa domače ljudi, nasprotnike okupatorja. Ker na podeželju ni bilo vosa, so »boj proti beli gardi« prevzeli terenski odbori, narodna zaščita in partizanski oddelki. Marsikje je ta »boj« najprej prišel do izraza v preganjanju deklet, ki so morda res pogledale za kakim Italijanom ali pa se kako drugače zamerile domačim »zaščitnikom«. Karel Leskovec piše v knjigi Križpotja, kako »so zadnje dni marca ubili Mravljinčevo hčer s Podklanca« pri Rovtah. Pravi, da je dekle sam dobro poznal in ve samo to, da je rada šla na kako zabavo z Italijani. »Da bi kaj vedela o aktivistih Osvobodilne fronte, se ni nikomur sanjalo in tudi verjel ni tega nihče.« Ko so jo tisto nedeljo zjutraj našli mrtvo na sredi ceste, je na prsih imela listek z napisom: Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod. Leskovec zaključi svojo pripoved s pripombo, da ljudje v Rovtah ob meji niso imeli za tako hud prestopek, če je kako dekle hodilo z Italijanom. - Na Notranjskem je zaradi takega prestopka več deklet izginilo v Krimski jami in tudi ponekod na Dolenjskem so bili samozvani sodniki zaradi tega nepopustljivi. Deklet, ki so jih obdolžili te vrste izdajstva, niso samo usmrtili, ampak jih pred smrtjo tudi grdo mučili. Če so jih samo ostrigli, kot na primer v Podlipski dolini, je bilo to samo svarilo pred težjo kaznijo.
Izdaja, denuncijantstvo, bela garda! Te besede so bile leta dvainštiridesetega neštetokrat ponovljene, ena sama od njih je bila že obtožnica in je zadoščala za smrtno obsodbo. In teh obsodb je bilo vse več. Noči niso bile več čas počitka, postale so čas strahu in groze. 13. junija 1942 je komandir Gad s svojo patruljo sredi noči vdrl k Mravljetovim na Brezovici. Ubili so očeta in dva sinova, tretjega pa odpeljali s seboj na Ključ, od koder se ni vrnil. Naslednjo noč, 14. junija, so v Ljubgojni pri Horjulu odpeljali župana Bastiča in njegovo ženo Marjano in ju nedaleč od doma umorili. Iskali so tudi sina Toneta, pa se jim je skril. Ivan Bastič je bil od leta 1921 do svoje smrti, s kratkim presledkom v času Živkovičeve diktature, horjulski župan. Več let je bil poslovodja kmetijske zadruge, delaven član prosvetnega in gasilskega društva, cerkveni pevec, ob vsem tem pa seveda skrben oče osmih otrok in dober gospodar. V Šentjoštu je bilo v tistih dneh nekaj »rekvizicij«, nekaj vaščanov so odpeljali v taborišče pri Lešnjaku na zaslišanje, druge so iskali, pa jih niso dobili. V Butajnovi so iskali duhovnika Srečka Hutha, ki je od jeseni 1941 tam skrbel za vernike bližnjega nemškega zasedbenega področja, kjer so Nemci takoj po zasedbi pregnali vse duhovnike. Ko ga niso našli, so razmetali njegovo sobo in razrezali celo žimnico na njegovi postelji. Menda so iskali neke dokumente o njegovem sodelovanju z Italijani in Nemci. Je morda duhovnik Huth izdajal, ko je šel v Horjul k Italijanom in dosegel, da so izpustili može in fante, ki so jih prijeli pred cerkvijo v nedeljo po maši? Je mar sodeloval z Nemci, ko se je v stalni nevarnosti pred njimi tihotapil čez mejo, da bi previdel bolnika, opravil pogrebne molitve nad pokojnikom, ali pa podelil prvo obhajilo malim otrokom? Odgovori na ta vprašanja res niso potrebni, toda kljub temu bi Hutha najbrž ubili, če bi ga tedaj našli, in mu niso prizanesli, ko so ga dobro leto kasneje prijeli na Gorenjskem.

stran: 017

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Leskovec Anton – Smrekarjev – iz Smrečja; prva žrtev »napada na pripadnike bele garde« v okolici Šentjošta

Tako je torej bilo vzdušje proti koncu junija 1942. Napetost se je še povečala, ko so bile v pričakovanju prihoda II. grupe odredov alarmirane vse narodne zaščite v Polhograjski in Horjulski dolini in v okolici Vrhnike. Prav tedaj je prispel na Drenov Grič cel vagon usnja, blaga za obleke, sanitetnega materiala in drugih potrebščin, ki so jih potem mimo italijanske posadke v Horjulu prepeljali v gozdno skrivališče blizu Šentjošta. Baje je pri prevozu pomagala tudi narodna zaščita iz Podlipske doline. 29. junija se je večina enot II. grupe odredov že pojavila v Žažarju in na Koreni nad Horjulom. Vse italijanske posadke na dolomitskem področju so bile zato na nogah in so dobile tudi okrepitve. Do Šentjošta je 1. julija prihrumela iz Rovt močna italijanska kolona in le malo je manjkalo, da niso požgali vasi. Niso pa imeli take sreče po drugih vaseh. Ko so se hurjulski Italijani 1. julija podali iz svoje postojanke, je pri Ljubgojni, le nekaj sto metrov od Horjula, nanje zaregljala strojnica. Italijani so se z nekaj ran­jenci najprej umaknili, kmali pa prišli nazaj in začeli požigati. Niso prizanesli niti Bastičevi domačiji, čeprav so očeta in mater štirinajst dni prej ubili partizani in so 23. junija zato blizu vasi ustrelili osem talcev, ki so jih pripeljali iz Logatca. 8. julija so partizani pravkar ustanovljenega Dolomitskega odreda in domači zaščitniki napadli Italijane pri Veliki Ligojni, zato so požgali celo vas, nekaj moških pa ustrelili. V tistih dneh so Italijani požgali tudi Belico in Gabrje v Polhograjski dolini, nekaj hiš na Dobrovi in ubili več ljudi. Šele po 14. juliju, ko je zadnja enota II. grupe odredov odšla na Gorenjsko, je nastalo zatišje, ki pa je bilo samo zatišje pred še hujšim viharjem.

Taboriša postanejo morišča

Peščica oboroženih šentjoških mož in fantov, ki se je v prvi polovici julija 1942 skrivala v bližini vasi, je prestrašeno gledala mogočne stebre dima nad Ljubgojno in Ligojno in čakala, kdaj bo po njih udarila italijanska ali partizanska vojska. V iskanju rešitve iz te stiske so se dogovorili z vodstvom Slovenske legije v Ljubljani, da nastopijo kot vaška straža. 17. julija se je 35 fantov in mož pod vodstvom Franca Kompareta – Igorja, ki je prav tedaj prišel iz Ljubljane, zbralo v vasi in v nedeljo – čez dva dni – je že vsa okolica vedela, da je v Šentjoštu nastopila protikomunistična vaška straža.
Čeprav je nasprotna stran od zgodnje pomladi neprestano govorila o beli gardi, jo je nastop šentjoške vaške straže presenetil. Vendar so se hitro znašli. Navodila glede tega, ki jih je potrdila tudi komaj končana partijska konferenca v Kočevskem Rogu, so bila jasna: »Belo gardo je treba uničiti.« V noči med 24. in 25. julijem je šentjoško vaško stražo, ki se do tedaj še ni ganila iz postojanke, napadel Dolomitski odred, okrepljen z narodno zaščito. O tem napadu in o okoliščinah v zvezi z njim je bilo že veliko povedano, resničnega in neresničnega. Manj znani so pa dogodki, ki so se zgodili po napadu in ki jih »že napisana zgodovina« ni omenila ali pa jih je prikazala drugače, kot so se v resnici zgodili.
Prvi tak dogodek se je zgodil v Podlipi pri Vrhniki in v Smrečju poleg Šentjošta. Vas Podlipa, kjer je tudi sedež župnije, leži na severozahodnem koncu doline, po kateri se ozek pas ravnine ob potoku Podlipščici vleče od Ljubljanskega barja daleč pod rovtarske in šentjoške hribe. Čeprav je vas strnjena okrog cerkve, je do leta 1945 meja med vrhniško in šentjoško občino potekala malone po sredi vasi. Zato so bili vaščani ali vsaj nekateri od njih povezani s Šentjoštom in prav ta povezava je v zvezi z dogodkom, ki ga nameravamo opisati. V sobotnem jutru 25. julija sta se oba bataljona Dolomitskega od­reda vrnila v svoji taborišči, zaščitniki pa na svoje domove. Živina, ki so jo med napadom pobrali v Šentjoštu, je našla začasno bivališče pri zaščitnikih. Po naporni noči so bili vsi potrebni počitka, vendar sta si ga štab odreda in politično vodstvo komaj mogla privoščiti. Ko so slišali od obveščevalcev, da se Italijani v Rovtah, Polhovem Gradcu in Hor­julu sploh niso zganili, jim je bilo žal, da so prekinili obleganje. Zvedeli so tudi, da so bili branilci ob koncu napada skoraj brez municije. Poveljstvo odreda in okrožni partijski sekretar Stane Kavčič sicer nista bila popolnoma enotna glede Šentjošta, vendar so sklenili, da bodo ‘upornike’ spravili na kolena s pritiskom na njihove somišljenike, resnične in domnevne, v okolici. Sestavili so posebno udarno četo, ki naj bi se posebej ukvarjala s tem problemom, in ji za komandirja določili Petra Cafuto-Gada, znanega po veliki hrabrosti in še večji brezobzirnosti.

stran: 018

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Valentin Malovrh iz Smrečja – Odpeljan je bil 26. julija 1942 v Češirkov gozd in se od tam ni več vrnil.

26. julija je bila nedelja in obenem god sv. Ane. V Podlipo je že dopoldne prišla patrola iz taborišča v Češirkovem gozdu. To ni bilo nič nenavadnega, saj so bili partizani skoraj vsakodnevni gostje v vasi, odkar so taborili zdaj v Kajndolu, na eni strani doline, zdaj pod Češirkom, na drugi strani. Med njimi so bili fantje iz bližnje in daljne okolice, ki so jih vaščani že od prej poznali. Ustavljali so se v gostilni, pri čevljarjih in šiviljah, ki so zanje delali, ali pri kakem zaščitniku. Tokrat se jim je videlo, da so bolj zadržani, vendar temu nihče ni posvečal posebne pozornosti. Oglasili so se najprej v trgovini, nabrali nekaj blaga in ukazali poslovodju Kogovšku, naj gre z njimi v taborišče, da bo dobil plačilo za odnešeno blago. Ko so se ustavili pri Lazarjevih, je mati pomislila, da so spet prišli zaradi kakih čevljev, saj je sin Jože veliko delal zanje. Toda obnašali so se, kot da so prvič v hiši, in zahtevali, da sinova Jakob in Jože takoj gresta z njimi. Kmalu so zapustili vas in zavili v strmino proti taborišču.
Ustavimo se za trenutek pri vsakem od trojice odpeljanih. Lovro Kogovšek je bil rojen leta 1903 na veliki samotni kmetiji, ki je sicer bila blizu Podlipe, pa vendar je spadala pod šentjoško sosesko Smrečje. Njegov starejši brat je v avstrijski vojski dobil podčastniški čin in se je ob koncu prve svetovne vojne pridružil borcem za severno mejo. Ker so ljudje cenili njegovo razgledanost, poštenost in preudarnost, so ga izvolili v občinski odbor in več let je bil tudi župan občine Šentjošt. Bil je tudi med pobudniki zadružništva v občini. Ob bratovem zgledu se je Lovro že v mladih letih privajal na delo za skupnost. Izučil se je za mizarja, ves čas ga je pa pritegovala tudi glasba, zato je sodeloval pri vaških godcih. Ko je bila nekaj let pred drugo vojno v Podlipi ustanovljena podružnica šentjoške kmetijske zadruge, je Lovro postal njen poslovodja. Tedaj se je preselil v Podlipo in si kmalu uredil lastno družinsko ognjišče. Že zaradi službe je imel zvezo s Šentjoštom, verjetno pa ga je tu in tam pritegnila tudi kaka predstava ali predavanje v šentjoškem prosvetnem domu. Ko so leta 1941 v Podlipi prenavljali notranjščino cerkve, je Lovro veliko pomagal in tudi razmišljal, kakšen izrek bi napisali na oboku. Odločili so se za stavek: Kdor bo klical ime Gospodovo, bo rešen.
Brata Jakob in Jože Filipič sta živela v skrom­ni hišici na koncu vasi. Po domače se je pri njih reklo pri Lazarjevih. Že zgodaj so izgubili očeta in na mater je padlo breme skrbi za petero otrok. Jakob je bil najstarejši in je nekako prevzel skrb za dom. Pomagal je materi pri obdelovanju krpice zemlje, zraven pa je hodil v dnino in opravljal v vasi razna priložnostna dela. Zaslužek je bil skromen in nihče mu ne bi mogel očitati kulaštva. Posebno veselje je Jakob imel s pritrkavanjem. Kadarkoli so se pred večjimi prazniki ali na praznični dan pred slovesnostjo zbrali fantje v zvoniku, je bil med njimi tudi Jakob in ubrane melodije podlipskih zvonov so odmevale daleč po dolini in okoliških hribih. Jože se je izučil za čevljarja. Od zgodnje pomladi leta 1942 je delal v glavnem samo za partizane, najprej v posebni delavnici izven vasi, potem pa kar v domači hiši. Pri tem mu je ves čas pomagal sovaščan Jože Kogovšek, ki je tudi bil čevljar in tedaj ni bil redno zaposlen. Oba Filipiča in Jože Kogovšek so bili člani podlipske narodne zaščite. Vsi podlipski fantje so v začetku pristopili k narodni zaščiti, saj so verjeli, da bo kmalu prišlo do končnega obračuna z okupatorjem, ki ga niso marali. Ko so potem zvedeli za razna težko opravičljiva dejanja Osvobodilne fronte, so se nekateri zamislili in najbrž svojih pomislekov niso skrivali, čeprav so čutili, da prihaja čas, ko niti sodelavcu in sosedu ne moreč več zaupati.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nova maša Romana Malavašiča v Šentjoštu 1941 – Druga in četrta z desne Romanovi sestri Marjanca in Albina, sredi med njima Jakob Šubic, poročen z Marjanco, gospodar na Možinetovi domačiji, vsi trije že čez eno leto žrtve komunističnih teroristov

stran: 019

V že omenjeni knjigi Križpotja beremo, kako je bataljonski obveščevalec ravno v čevljarski delavnici zvedel za zaroto podlipskih zaščitnikov. Posebno komandir zaščite naj bi bil vnet pobudnik odhoda k vaški straži v Šentjošt. Obveščevalec se je takoj vključil v igro, češ da bi se jim tudi sam pridružil, saj se mu upira biti pri partizanih. V taborišču bo zbral še druge somišljenike in jih zvečer ob določeni uri pripeljal v Podlipo. Potem bodo skupaj šli v Šentjošt. »Še tisti večer je šel bataljon v Podlipo. Močna patrulja je polovila precej zaščitnikov, ki jih je dobila na dogovorjenem zbornem mestu. Nekaterim je uspelo pobegniti. Koliko je bilo vseh, ne vem. Odgnali smo jih v taborišče in jih zastražili. Med njimi so bili sami mladi fantje. Iz njihovih preplašenih oči je bilo videti, da za svoje izdajalsko delo pričakujejo najhujšo kazen.« (Karel Leskovec, Križpotja I, str. 170).
Torej, »že napisana zgodovina«! In dogodek, ki se je v resnici zgodil? Sredi belega dneva so 26. julija odpeljali iz Podlipe 39-letnega Lovra Kogovška, ki ni bil pri zaščiti, in oba brata Filipič. Nobenega dogovarjanja in nobenega zbornega mesta ni bilo. V čevljarski delavnici je morda res padla kaka beseda o Šentjoštu, toda ne vpričo bataljonskega obveš­čevalca. Saj tudi ni bilo potrebno. Za obvestilo je poskrbel Filipičev sodelavec, ki je tisto nedeljo s še nekaterimi zaščitniki tudi bil v taborišču, pa ne kot obtoženec, ampak kot priča in izvrševalec obsodbe.
Obiskovalci iz gozda so v nedeljo 26. julija vznemirili tudi nekatere hiše v Smrečju. Odpeljali so nekaj fantov, med njimi Valentina Malovrha, ki je takoj po 17. juliju res bil nekaj dni v šentjoški postojanki, potem pa se vrnil domov. Valentina so hudo mučili. Nje­gov brat, ki se je z nekaterimi fanti naslednji dan vrnil domov, je dobil živčni zlom in je mo­ral iskati pomoč v bolnišnici. Govorilo se je, da je moral biti zraven, ko so mučili Valentina.
Pri Leskovčevih v Smrečju so pobutali na vrata že v noči na 26. julij. Mimo domačije ob cesti Smrečje – Rovte so hodili tako Italijani kot partizani. Pri hiši so bili trije bratje: Janez, France in Anton. V času prehoda II. grupe odredov je bila že omenjena cesta sredi gozda prekopana in zasekana. Italijani so zato prijeli vse tri brate in jih odvedli v Rovte. Grozili so jim, da jih bodo postrelili, nazadnje pa so jih izpustili in ukazali, naj odstranijo zaporo na cesti blizu njihovega doma. Ni jim preostalo drugega, kot ubogati Italijane. Upali so, da bodo partizani, med katerimi so bili tudi njihovi znanci, sprejeli pojasnilo, da so le za las ušli italijanskim kroglam. Toda ni bilo tako. V soboto ponoči sta bila doma samo Janez in Anton. Ko so nočni gostje vstopili v hišo, so takoj zvezali Janeza, ki pa se jim je kljub temu iztrgal, planil skozi mala vrata na dvorišče in izginil v gozd. Antonu je tudi uspelo pobegniti iz hiše, toda zunaj je neki znanec streljal nanj in ga potem dotolkel še s puškinim kopitom.

stran: 020

Podobne težave kot Leskovčevi iz Smrečja je imel Pavel Lukan s Praprotnega brda pri Rovtah. O njem smo obširneje pisali v 8. številki Zaveze pod naslovom Ljudje v stiski. Prav v njegovem gozdu nedaleč od Praprotnega Brda je bila cesta prekopana in zasekana. Italijani so prišli k Lukanu in zahtevali, da odstrani oviro v svojem gozdu. Lukan je bil tako postavljen pred odločitev, ali naj se zameri Italijanom ali partizanom. Šel je v gozd in odprl cesto. S tem je prekršil »zakon o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev izpod okupatorja«. V noči na 26. julij, torej že prvo noč po napadu na Šentjošt, je prišla ponj patrola iz komaj pol ure oddaljenega taborišča v Češirkovem gozdu. Preden je odšel z njimi, je za trenutek pogledal v sobo, kjer so spali otroci, vseh pet skupaj. Tedaj jih je zadnjikrat videl, otroci so pa 2. novembra videli njegovo napol razpadlo truplo, ko so ga vaški stražarji dvignili iz jame.
V taborišče pod Češirkom so tisto nedeljo, 26. julija pripeljali še 23-letnega Franca Bogataja iz Podpeska nad Podlipo in 55-letnega krojača Petra Šinkovca, očeta 7 otrok iz Zaplane. Število na smrt obsojenih se je tako povzpelo na sedem. Sami so si morali izkopati jame in potem so orodje vzeli v roke njihovi rablji. O tem, kdo je tedaj opravil rabeljsko delo, se je marsikaj govorilo. Prav gotovo se opis v Križpotjih tudi glede tega ne ujema z resnico.
Za grobove se je kmalu zvedelo in 2. novembra so jih vaški stražarji iz Rovt vpričo sorodnikov žrtev odkopali. Pogreb je bil naslednji dan v Rovtah. Slovenski dom je 22. januarja 1943 v daljšem sestavku pisal tudi o tem, kako »so na Vernih duš dan popoldne v Češirkovem gozdu odkopali štiri grobove in v njih našli sedem žrtev – mučenih in zmrcvarjenih«. V knjigi Križpotja najdemo podatek, da so vaški stražarji ob izkopu trupla najprej iznakazili, jih slikali, potem pa zagnali vik in krik: Poglejte, kaj so z njimi naredili partizani. Pisec, ki se mu je zapisala ta surova laž, je verjetno pozabil, da so s stra­žarji h grobovom v gozdu prišli starši, žene in otroci pobitih. Trupla so bila že od 26. julija iznakažena in so nemo pričala o strahotah revolucije.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Julij 1941 – Albinca izroča, eno leto pred svojo mučeniško smrtjo, bratu novomašni križ

Povrnimo se še za nekaj časa k nedelji 26. julija 1942. Zvečer tistega dne, ki je po pisanju ljubljanskih časopisov bil sončen in vroč, je 2. bataljon dolomitskega odreda ali vsaj njegov del že bil na Vranjih pečinah pri Zaplani. Od tam je patrola odšla v Zaplano po župnega upravitelja Jožeta Geohelija. Res bi si v tistem času težko predstavljali »osvobodilno« gibanje, če med nasprotniki ne bi bil vsaj en duhovnik. Geohelija so obtožili, da je nameraval v Zaplani ustanoviti vaško stražo. Naslednji dan so ga v taborišču zasliševali in mučili, nato pa ubili. Niso ga pokopali, ampak vrgli čez visoko skalo in tako pustili. Geoheli je bil star le 31 let. Doma je bil iz revne železničarske družine v Notranjih Goricah. Za župnega upravitelja v Zaplano je prišel leta 1938. Lepo je skrbel za faro in skušal ustanoviti tudi kmečko Katoliško akcijo. Njegov oče dolgo ni verjel, da so ga ubili. Ko je potem videl njegovo truplo, je baje vzdihnil: »To so storili meni, staremu socialistu«. (Palme mučeništva, str. 44) Na Vranjih pečinah sta morali v tistih dneh ugasniti še dve življenji iz Zaplane. Kmečki sin France Mivšek je bil star komaj 20 let, delavec France Čamernik pa 37 let. Tako je tudi taborišče na Vranjih pečinah že v začetku postalo morišče.
Poglejmo še tretje taborišče nad Podlipsko dolino! Na Rupah pri Kajndolu se je po napadu na Šentjošt zadrževal prvi bataljon dolomitskega odreda. V četrtek, 30. julija, sredi dopoldneva je patrulja z Rup prišla na Mo­žinetovo domačijo v Potoku pri Šentjoštu, na rojstni dom duhovnika Romana Malavašiča, ki je leta 1941 v Šentjoštu pel novo mašo in je sedaj po končanem bogoslovnem študiju doma preživljal počitnice, obenem pa nadomeščal župnega upravitelja Jožeta Cvelbarja, ki je konec junija odšel v Ljubljano. Z Malavašičem je iz Ljubljane prišel tudi bogoslovec Jaka Jerman, ker zaradi Nemcev ni mogel domov na Gorenjsko. Tisto dopoldne sta se ravno vrnila od fare, kjer je Malavašič opravil mašo. Ko sta zagledala, da se domačiji bližajo partizani, sta se skozi mala vrata hitro umaknila v gozd in se tako rešila. Drugi domači in nekaj dninarjev je po prihodu patrole nadaljevalo delo, toda kmalu so ga morali prekiniti. Od doma in z dela na polju so bili tedaj odvedeni naslednji: Jakob Šubic, kmet in oče štirih otrok, star 34 let, njegova žena Marjana, stara 29 let, najmlajši sin Tone je bil rojen 11. junija 1942, njena sestra Albina Malavašič, stara 32 let, Frančiška Kavčič, služkinja, stara 17 let, Viktor Jereb, hlapec, star 19 let, Janez Gantar, hlapec, star 18 let, Franc Guzelj, dninar, star 64 let, in njegov sin Jože, dninar, star 27 let.

stran: 021

Odpeljali so jih take, kot so bili pri delu. Niso dovolili, da bi karkoli vzeli s seboj. Spotoma so na njegovem domu v Smrečju vzeli še Janez Kogovška, po domače Šelovsa, očeta desetih otrok. Vseh devet so potem pobili v gozdu blizu Kajndola in jih površno zakopali v skupnem grobu. Vaška straža iz Šentjošta je 7. novembra 1942 grob odkopala in prepeljala trupla v blagoslovljeno zemljo. (Zaveza št. 17, str. 10).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V Šentjoštu so 8. novembra 1942 položili v blagoslovljeno zemljo pet preprostih krst – Dan prej so jih odkopali na morišču nad Kajndolom – V krsti pri duhovniku leži Janez Kogovšek, Šelovs, iz Smrečja – V vrsti štirih krst pa ležita v sredini Jakob Šubic in njegova žena Marjanca, na obeh straneh pa Albina Malavašič in Francka Kavčič, ki je služila pri Malavašičevih

V naslednjih dneh, predvsem pa nočeh, se je »boj proti beli gardi« v okolici Šentjošta nadaljeval s požiganjem domačij in pobijanjem ljudi, ki večinoma niso imeli nobene zveze z vaško stražo. Niso jih več vodili v taborišča, ampak so obsodbo nad njimi opravili kar doma vpričo otrok in ob svetlobi plamenov, ki so požirali njihov dom. In po vsem tem je 29. avgusta 1942 štab dolomitskega odreda ta­kole pisal Glavnemu poveljstvu partizanskih čet: »Mi smo takoj, kakor hitro se je bela garda pojavila v Šentjoštu, napravili napad na to postojanko, toda zavzeti je nismo mogli, ker so imeli belogardisti v zvoniku in v župnišču težke mitraljeze. Požgali smo vas Šentjošt, stojita samo še dve cerkvi in žup­nišče, kjer so se belogardisti močno utrdili. Partizani smo sedaj zasedli vse ceste v te kraje in delamo stalne zasede belogardistom, ki pošiljajo patrole v razne smeri. Do sedaj smo v boju z njimi uničili preko 60 njihovih pripadnikov in jih uničujemo še naprej.« (Borec, september 1989, str. 963)
Torej nič govora o »justifikacijah«, ampak kar o boju proti pripadnikom bele garde. Iz opisanega smo spoznali vsaj nekatere od teh »pripadnikov«. Edini, ki je avgusta 1942 res bil v patroli kot vaški stražar in ga je manj kot 1 km iz šentjoške postojanke zadel strel iz zasede, je bil Janez Jankovec iz Šentjošta. Nekateri še danes verjamejo, da so mnogih pobojev bile krive razne sosedske zamere, pri katerih OF ni imela nič opraviti. Gotovo so take zamere pripomogle k odločitvam, vendar se ni moglo nič zgoditi brez volje Organizacije. Tudi obračuni med sosedi so morali služiti revoluciji in uničevanju njenih nasprotnikov.

stran: 022

Sproženi plaz drvi naprej

V noči na 1. julij so v daljni okolici spet opazovali sij požara nad Šentjoštom. Čudili so se, da ni bilo slišati nobenega streljanja. Pač niso mogli vedeti, da napadalci to noč niso oblegali vasi, ampak so se namenili uničiti okolico. Požgali so osem domačij in na domovih ubili Franca Bradeška in njegovo ženo Ivano, mater petih otrok, najmlajši je bil star samo šest tednov, in Alojzija Jesenovec ter njegovo ženo Ivano, njuna dveletna hči Ljudmila je pa zgorela v domači hiši. Stanka Aliča in Janeza Oblaka so težko ranili in sta potem umrla v postojanki. Po opravljenem »napadu na pripadnike bele garde« so se v soboto zjutraj vrnili v taborišča nad Podlipsko dolino.
Nedeljsko jutro 2. avgusta je obetalo lep poletni dan, toda za mnoge družine v Podlipi in Podpesku je bilo nedeljskega veselja kmalu konec. Iz italijanske postojanke v Rovtah sta se sredi dopoldneva odpravili dve skupini vojakov; ena se je odpeljala v Podlipo, druga pa je odšla proti Podpesku. Takoj po prihodu v Podlipo so se Italijani razkropili po vasi in začeli izganjati ljudi iz hiš. Ko so zbrali večino vaščanov na vrtu Vrtnarjeve gostilne, so začeli požigati. Živina, ki je ostala v hlevih, ker ni bilo nikogar, da bi jo rešil, je pretresljivo tulila, dokler se ni zadušila v dimu in v plamenih. Skoraj istočasno kot v Podlipi je zagorelo tudi v Podpesku, kjer so se skupine vojakov razkropile po osamljenih domačijah. Tu živine niso pustili zgoreti, ampak so jo odgnali s seboj. Pa niso vzeli samo živine, odpeljali so tudi deset mož in fantov.
Vesti so avgusta 1942 na kratko poročale o požigu Podlipe, bolj obširno pa o požigu Podpeska in Praprotnega brda in o poboju mož in fantov. Poglejmo!
»Rovte nad Logatcem 9. 8.: Italijanski oddelek je 2. 8., to je v nedeljo, požgal hiše in gospodarska poslopja naslednjim posestnikom.« Poročilo nato poimensko našteje devet posestnikov in pri vsakem pove, kaj so mu požgali in koliko živine so odpeljali. Skupno so požgali 8 hiš, 9 hlevov, 4 kozolce in odpeljali 51 glav živine. Pri Pavlu Lukanu s Praprotnega brda poročilo posebej pripomni, da so gospodarja že prej ubili partizani, ker je bil občinski odbornik in načelnik Zadruge v Rovtah. Nato nadaljuje:
»Vojaki so nato ustrelili naslednje ljudi zaradi suma partizanstva:
Trpin Matevž, Rovte 42, (dober in v nobeni zvezi s partizani).
Corn Matevž, Rovte 85, (oče dober, sin Pavle OF).
Corn Franc, Rovte 85, (sin gori imenovanega).
Nagode Jože, Rovte 54, (dober in v nobeni zvezi z OF; ta je umrl zadet od kapi in ni bil ustreljen, pač pa z njimi pokopan).
Nagode Franc, Rovte 54, (v nobeni zvezi z OF).
Jereb Matevž, Rovte 43, (dober, ima sorodnike v Šentjoštu).
Križaj Bernard, Rovte 40, (je bil najbrž simpatizer).
Malovrh Franc, Rovte 14, (do vsega indiferenten).
Lukančič Matija, Rovte 147, (jako dober, oče 11 otrok).
Kogovšek Matija, Praprotno brdo 14, (prej za OF, zadnji čas odločen nasprotnik).
Vsi ti so bili v nedeljo prijeti na domovih, odpeljani proti Rovtam, si morali sami izkopati jamo, nakar so bili ustreljeni. Rovtarski novi komandant je na svojo pest dovolil prevoz trupel na pokopališče, vendar se ni smelo izvedeti.« (AINZ, 110/A, II 052342)
Starejši domačini se spominjajo, da so Italijani večino naštetih talcev prestregli, ko so se iz Podlipe vračali od maše. Središče Rovt je bilo namreč tedaj obdano z bodečo žico in italijanske straže so strogo kontrolirale vse, ki so prišli iz okolice. Zato so nekateri raje šli k maši v Podlipo, čeprav je pot bila daljša. Ali se niso zavedali nevarnosti? Sicer pa tudi doma niso bili varni.
Zelo pomembne se nam zdijo karakteristike, ki jih poročevalec navaja pri posameznih imenih. Iz njih je razvidno, da je od desetih talcev verjetno samo eden bil somišljenik OF, ali pa še ta ne. Poročilo je bilo napisano le nekaj dni po njihovi smrti, ko je poročevalec gotovo bil pod močnim vtisom tragičnega dogodka in ni imel nobenega razloga, da bi kakorkoli sprevračal dejstva.

stran: 023

V obširni razpravi O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem – septembrska številka Borca 1989, stran 971 – beremo, da je listo v nedeljo, 2. avgusta, aretiranih in pobitih, sestavil rovtarski župnik Zalokar s somišljeniki. To naj bi bil storil »za uslugo, da bi jim Italijani zaupali orožje in dovolili ustanoviti belo gardo v Rovtah, čemur so se sprva upirali, ker so tam imeli svojo posto­janko.« Res čudna razlaga! Če so seznam Italijanom sestavljali organizatorji vaške stra­že, zakaj bi nanj napisali svoje somišljenike? Na sestanke in v akcije narodne zaščite so hodili skoraj vsi možje in fantje iz Podpeska, torej so Italijani za to lahko zvedeli na razne načine, ne pa ravno od župnika. Zakaj se odred, ki se je en dan prej »boril« okoli Šentjošta, ni postavil za svoje zaščitnike? Je mar Organizaciji ustrezalo, da jih odpeljejo? So se mar hoteli oddolžiti Italijanom, ker jih niso motili, ko so prejšnjo nedeljo iskali može in fante v Podlipi in Smrečju in jih potem pokončali v Češirkovem gozdu, zvečer pa opravili »akcijo« še v Zaplani?
Ob dogodkih, ki so se zgodili po nastanku vaške straže v Šentjoštu, se je pokazalo, koliko cenijo slovenska življenja in premoženje tako komunisti kot okupatorji. Prvi so se sklicevali na zaščito naroda, drugi na ohranjanje miru in reda v deželi, toda v resnici so se oboji dopolnjevali v uničevanju. Dogodki konec julija in v začetku avgusta so to nazorno pokazali in ljudi vzpodbudili k misli na samoobrambo. Komunistom se niso mogli podrediti, kar tako čakati na smrt in uni­čenje pa tudi ne. Vesti so 13. avgusta 1942 poročale, da je iz Rovt odšla skupina 40 fantov na pomoč v Šentjošt. V njej je bilo 8 ljudi iz Zaplane, 31 iz Rovt in neki kapetan iz Ljubljane, ki bo sedaj prevzel poveljstvo. Tudi po drugih krajih so kmalu nastale vaške straže. Vse, kar se je zgodilo kasneje, je bilo nadaljevanje in posledica dogodkov iz poletja leta dvainštiridesetega.
Kdor se še danes čudi, kaj je pripeljalo do povojnih množičnih pobojev, naj z odprtimi očmi pošteno pregleda zgodovino leta enainštiridesetega in dvainštiridesetega in odkrilo se mu bo, kako se je sprožil plaz, ki je v našem narodu naredil toliko nepopravljive škode.