Avtor: Ivo Bricelj

stran: 082

stran: 083

Avtor pričujočega memoarskega spisa je predstavnik tiste generacije slovenskih ljudi, ki jih je vihra druge svetovne vojne z vso silovitostjo potegnila v svoj vrtinec. Izhaja iz med obema vojnama znane ljubljanske družine Bricljevih. Njegov oče je malone iz nič ustvaril veliko gradbeno podjetje, eno največjih v tistem času na Slovenskem. Med drugim je imelo velik delež pri gradnji ljubljanskega Nebotičnika.
Ivo Bricelj, abiturient klasične gimnazije, se je že v zgodnji mladosti zapisal radijski tehniki in skoraj še otrok postal radioamater. Ta zagnanost in narodna zavednost sta ga med vojno pripeljali med obveščevalce v službi četniškega gibanja Draže Mihajlovića s prozahodno usmeritvijo. Tako se je nehote znašel med akterji nevidne fronte v mreži obveščevalnih in protiobveščevalnih služb vojskujočih se strani ter rdeče revolucije na domačih tleh.
Razgibani, dramatični dogodki oblikujejo avtorjevo medvojno zgodbo in povojno življenjsko pot v emigraciji – v Argentini in v ZDA. Vsekakor življenjska usoda, vredna pozornega branja.

Če se prav spominjam, je bilo na cvetno nedeljo leta 1941. Vstal sem bolj zgodaj kot ponavadi. Domenjen sem bil z državno in­že­nirsko komisijo, ki je morala preveriti situacijo del na cesti od Kranja proti Bledu, ki jo je gradil moj oče, da jih peljem v Kranj. In­ženirji so morali ugotoviti, koliko dela je bilo izvršenega, da bi nam dali naplačilo. Čakali bi me pred rotovžem. Navsezgodaj sem slišal eksplozije v smeri Polja, kjer je bilo letališče, in glas siren. A sem mislil, da so bile spet kake vojaške vaje in ni mi prišlo na misel, da bi odprl radio. Sedel sem v avto in peljal kaka dva kilometra, ko me ustavi vojaška patrulja. Povedali so mi, da so nas Nemci napadli in da moram avto takoj peljati v vojašnico na Taboru. Takrat je bilo v Ljubljani manj kot 1000 osebnih avtomobilov in vsi bi bili zaplenjeni za vojsko. Ker sem imel kot rezervni obveščevalec nalog, da se v primeru vojne javim na radijski postaji jugoslovanske mornarice nekje v Hrvaškem Primorju, sem v vojašnici prosil, da govorim s komandantom. Slučajno je to bil dr. Lokar, rezervni polkovnik in ravnatelj klasične gimnazije, kjer sem jaz študiral, in dober prijatelj mojega očeta. Ko sem mu razložil situacijo, mi je rekel, da ne smem nikamor iz vojašnice in me je imenoval za osebnega šoferja. Vojne pa je bilo hitro konec za nas, ali vsaj tako je izgledalo. Jugoslavija se je vdala v enem tednu. Naše vojake so poslali domov, Ljubljano pa je zasedla italijanska vojska.
Pojasniti hočem, zakaj je Ljubljano zasedla Italija in ne Nemčija. Moram omeniti sledeče: Malo nas je toliko poznalo zgodovino, da bi vedeli, da so zavezniki v prvi svetovni vojni v londonski pogodbi leta 1915 ponudili Italiji Slovenijo in Hrvaško kot nagrado za to, da Italija stopi na njihovo stran. To je dalo Italiji nekako legalno zahtevo za zasedbo naše zemlje in Hitler je to Mussoliniju priznal. To je bil tudi razlog, da je Hrvaška postala »neodvisna« država pod kraljem iz italijanske kral­jevske rodbine. Danes, leta 1993, se Italija še vedno ni odpovedala »pravicam« nad Slovenijo in Hrvaško. Italijanski zunanji minister je namreč še pred kratkim izjavil, da je Italija podpisala mirovno pogodbo z Jugoslavijo in ne s Slovenijo in Hrvaško in da more zahtevati revizijo.
Ostal sem torej doma in sem pomagal očetu, ki se je med tem vrnil iz Beograda, da poskusimo rešiti gradbene stroje, da jih ne bi Nemci zaplenili. Nekaj strojev je še bilo na vagonih na stranskem tiru ljubljanske postaje, vidnih s ceste. Ravno so prispeli iz Subotice, kjer je očetova firma gradila utrdbe. Poskrili smo stroje na kmetijah očetovih prijateljev.
Kak teden po veliki noči me je obiskal na domu nekdo, ki se je predstavil kot jugoslovanski kapetan in je rekel, da je sodelavec polkovnika Branka. Ta je bil vodja obveščevalne službe jugoslovanske vojske, ko mi je ponudil amatersko licenco in me angažiral za sodelovanje z njimi. Kapetanove besede so bile nekako take: Do sedaj smo mi tebe ščitili, sedaj pa boš ti nekaj naredil za nas. Rekel mi je, naj vzpostavim zvezo z našo vlado v izgnanstvu. On bi poslal šifro v London preko Vatikana. Z menoj bi sodeloval Viktor, YU7AL, a ne prepogosto, ker je bil prej bolj eksponiran in bi ga mogla italijanska SIM (Servizio Informazioni Militari) imeti na listi sumljivih ljudi. Jaz sem seveda takoj navdušeno pristal. Trajalo je morda en mesec, ko mi je Viktor izročil tri kristale s frekvencami v bližini 10 kilohercov (10 metrov). Ti kvarcovi kristali so bili potrebni za vzdrževanje točne valovne dolžine v oddajnikih.

stran: 084

Da preprečijo dostop do novic londonske BBC na kratkih valovih, so Italijani prepovedali aparate s kratkimi valovi, oziroma so zapovedali, da se ti valovi v aparatih blokirajo. Vsak lastnik licence je moral postaviti na aparat svoj pečat in je bil odgovoren za uspeh. Licenco za blokiranje je imel tudi Viktor. Kupil sem najboljši namizni radioaparat, ki se je dobil na trgu. Imel je 4 bande kratkih valov, ki pa so seveda bili zapečateni. Preuredil sem aparat tako, da se je dalo premostiti pečat po potrebi, obenem pa sem vgradil majhen oddajnik, v katerega se je vtaknila velika elektronka in kristal samo kadar sem oddajal. Tako je mogel le izkušen radiotehnik ugotoviti, za kaj gre. Očetu sem sestavil maj­hen kratkovalovni sprejemnik na baterijo in slušalke, da je mogel poslušati London. Imel ga je skritega v zavesi nad oknom.
Sprejemnik sem imel v svoji spalnici na pisalni mizi. Telegrafski ključ (tipka) je bil v mapi za pisanje. Sestajal je iz dveh medeninastih trakov, odrezanih od navadne 4,5 voltne Zmajeve baterije in nihče ga ne bi spoznal. Seveda je bil tudi priključek za slušalke. Spominjam se, da je nekoč moja mati prišla v sobo, medtem ko sem oddajal, pa ni opazila, kaj delam. Moj brat Peter je bil edini, ki je vedel za stvar. On je bil takrat 14 let star, jaz pa 21. Treba je povedati, da je bilo vse to dosti nevarno. Italijani so streljali cele družine in porušili hišo za manjše prestopke. Tudi je bilo zaradi osvobodilnega gibanja celo mesto obdano z žično ograjo in je bilo potrebno imeti potno dovoljenje, če je človek hotel ven. Posebno, če je kdo hotel potovati v Italijo, je bilo zelo strogo in ljudje moje starosti so dobili dovoljenje le, če so se vpisali na kako italijansko univerzo. Seveda pa je bilo vse mogoče z dobrimi zvezami.
Uglasil sem aparat in ob dogovorjenem času oddal serijo sporazumnih znakov in poslušal. Res se mi je oglasil korespondent. To je bilo zame skoraj tako razburjenje kot takrat, ko sem kot 14 leten deček prvič vzpostavil radijsko zvezo. Poslal sem kratek telegram in sprejel sem odgovor. Tukaj moram pojasniti, da smo skupaj s kristali dobili tudi kos 35 mm filma s šifro, bazirano na neki angleški poeziji. V začetku sem jaz šifriral in dešifriral telegrame, kasneje pa so »višji« (jaz nisem niti vedel, kdo so) dobili svoje šifre in jaz nisem več vedel za vsebino. Moje šifre so bile potem dobre samo za tehnične probleme. Viktor mi je kmalu potem izročil nove dogovorjene čase in pozivne znake, ki so bili za zvezo z generalom Mihajlovićem. Tudi sem dobil posebno šifro za tehnične dogovore. Viktor mi je povedal, da je bil osnovan štab jugoslovanske vojske za Slovenijo, a mi ni dal niti naslova niti imen ljudi, ki so ga sestavljali. Čim manj veš, toliko bolje! Kmalu sem se povezal s Srbijo (mogoče z Bosno?) in prejel sem nazaj telegram, podpisan od Josipa Grbca, amaterja in prijatelja iz preteklosti. Naznačil mi je, da je on organiziral radijske komunikacije za generala Mihajlovića.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poročna slika – Ivo Bricelj z ženo Majdo

Na srečo sem imel več prijateljev, tako imenovanih »promenadnih levov«. Bili so sinovi pomembnih ljubljanskih družin. Imenoval bom samo Srečka Rusa, ki mi je kasneje dosti pomagal, kljub življenjski nevarnosti. Pred leti je umrl v Buenos Airesu. Naša skupina se je vsak dan opoldne sestajala na Aleksandrovi cesti, promenirala tam in popila kavo pri Petričku. Dobili so stik z nekim poročnikom italijanskih grenadirjev, ki se je zaljubil v eno od deklic iz naše grupe. Najel je na svoje ime stanovanje na Miklošičevi cesti, prav nad ljudsko knjižnico. Tam smo potem imeli zabave, on sam pa se ni udeleževal. Na žalost nisem mogel uporabiti stanovanja za oddaje, ker nisem mogel postaviti antene. Ker je verjetno italijanska politična policija vedela za ta »klub«, je bil dobro kritje za moje podtalno delovanje. To nas je obvarovalo pred aretacijo in Gonarsom, kamor so Italijani pošiljali fante moje starosti.

stran: 085

Da preprečim lokalizacijo postaje po policiji, sem moral večkrat menjati kraj oddaje. Napravil sem oddajnik v škatli za teniške žoge. Ker je bila Ljubljana razdeljena na sektorje, omejene z bodečo žico, s tesnimi prehodi, kjer so vojaki preiskovali ljudi, sem naučil psa Tomija, da je nosil škatlo z oddajnikom daleč pred menoj skozi blok in jaz sem se dal mirno preiskati. Vojaki so občudovali pasjo dresuro …
Dobil sem nalog, da postajo postavim v fran­čiškanskem samostanu, v celici patra Romana. On je bil znan dušni svetovalec in spovednik in obiski pri njem niso vzbujali pozornosti. Aparat bi mogel imeti spravljen v cerkvi, v orglah, odkoder bi ga mogel neopazno dvigniti in nesti v celico. Pater Roman me je res vsako jutro sprejel v celici, potem pa se je diskretno umaknil, da sem mogel oddajati brez njegove »vednosti«.
Leta 1942 so me italijanski karabinjerji aretirali po ovadbi nekega prodajalca Gorčeve trgovine za kolesa, ofarja, češ da sem kupil 4 avtomobilske akumulatorje. Tudi Viktorja so aretirali. Je cela zgodba, kako sva se izmazala. Imela sva neverjetno srečo. Karabinjerji so naju peljali v sodne zapore s cestno že­lez­nico in sem mogel naročiti nekemu potniku, da je šel domov in obvestil mojega brata Petra, da uniči aparate. To je storil tik pred preiskavo. Potem sva bila s Hasslom zaprta v zaporu, katerega okno je gledalo na center naše četniške organizacije v Trdinovi ulici. Signalizirala sva ven, da moj oče vpiše nakup baterij v knjige podjetja. Po naključju so bile res baterije še nerabljene v pisarni mojega očeta. Sicer pa si ne morem misliti, zakaj nas je OF ovadila Italijanom, ker sem jaz napravil tudi zanje veliko kilovatno kratkovalovno postajo za razširjanje podtalnih novic. Postajo so imeli v kamniških hribih in so jo imenovali krava, ker je bila zelo težka.
Pritisk okupatorja je postajal vedno hujši in tako sem dobil spomladi 1943 ukaz, da grem na teren in oddajam od tam. V Ljubljani bi ostal Vinko Štembov in bi držal zvezo z menoj. Peljal sem se z vlakom v Novo mesto, kjer sem se javil pri domobrancih pod vodstvom kapetana Debeljaka. Domobranci so poskrbeli za transport mojega radiomateriala v našo postojanko na razvalinah gradu Otočec ob Krki. Tam nas je bilo okoli 140, v glavnem bivši jugoslovanski oficirji. Ostali so bili podoficirji in enota bi morala biti jedro za večji četniški bataljon. Vsi, razen zdravnika in mene, so imeli avtomatsko orožje. Ena strojnica je bila na štiri može. Mene je Novak imenoval za podporočnika in je to sporočil v London. Po napadu partizanov, katerega smo z lahkoto odbili, smo se napotili proti Ribnici. Hodili smo po 12 ur na dan, tako da so na koncu vsi, razen komandanta majorja Koprivice in mene, popadali na tla. V glavnem smo hodili ponoči, ker smo se bali, da nas zasledi izvidniško letalo. Italijani so imeli železniške proge zastražene na vsakih par sto metrov in je bilo treba za prekoračenje tračnic te stražarje potiho ubiti, kar je opravljal neki bivši frizer.
Naša naslednja postojanka je bila na gradu Ortnek, kjer so nas napadli partizani. Moj pes Tomi, ki je bil vedno z menoj, nas je pravočasno opozoril, in spet smo odbili napad. Imeli pa smo strog ukaz, da jih ne smemo zasledovati ali napadati, smeli smo se samo braniti. Nekaj dni kasneje sem dobil ukaz, da grem v drug odred, ki je obstajal iz 30 četnikov in je imel edino nalogo ščititi padalca Blaža z radijsko postajo. Jaz sem mu moral pomagati in ga tudi kontrolirati. Dobival je poročila v glavnem o železniškem prometu in o politiki od sodelavcev ministra Kreka. Blaž je bil slovenski radiooperater neke tuje tovorne ladje in so ga Angleži poslali s padalom v Slovenijo. Odred je bil pod komando nekega kapetana, jaz sem bil drugi po činu. Nemci so vedeli za nas in so nas poskušali zajeti. Angažirali so do dva tisoč vojakov, a smo vedno ušli obkolitvi.
Ob kapitulaciji Italije sem bil z Blažem v hribih severno od ceste Ljubljana-Grosuplje. Poskušali smo se povezati z našim dolenj­skim odredom, ki je že bil na Grčaricah. Tam je čakal na 2000 mož liškega četniškega odreda, ki bi jih moral komandant Novak pripeljati za ojačenje. Kasneje sem zvedel, da Novak ni vodil odreda, ker ni imel primernih čevljev in se je odred, pri katerem je bil tudi Hassl, izgubil ter so ga partizani potolkli. Naš mali odred je pripravil zasedo italijanskemu konvoju, ki se je skušal prebiti v Italijo. Oficirji se nam niso hoteli predati, pač pa bi se predali Angležu, ki je bil baje z nami. Ta »Anglež« Blaž se ni hotel izpostaviti in sem jaz moral igrati to vlogo. Z roko na pištoli sem Italijane prepričal, da so nam predali vse orožje in tudi potegnili iz bližnjega potoka odvržene mitraljeze. Potem smo jih pustili naprej. Pustili smo jim tovornjak in rešilca. Pomaknili smo se na breg nasproti Turjaka, odkoder se je čez globoko dolino, nekako 2 km široko, videl grad. Z Blažem sva se namestila na podstrešju velike vaške šole in sva se povezala z Ljubljano, kjer je bilo vse v zmedi. Pridružilo se nam je še več četnikov. Najvišji po činu je bil Debeljak, prejšnji komandant domobranske postojanke v Novem mestu.

stran: 086

Grad so napadli partizani z dvema tankoma in artilerijo. Debeljak jih je obstreljeval z dvema protitankovskima topovoma, katera sem jaz zaplenil Italijanom, pa brez vidnega uspeha. Na večer so se partizani umaknili in po kurirjih smo se domenili, da napravijo izpad iz gradu proti Ljubljani, mi pa bi se jim pridružili. Res smo se ponoči napotili v dolino, kjer smo se znašli v pasti partizanov. Jaz sem naložil aparate na mulo, ki pa je pri napadu iz zasede pred Igom zbezljala in sem jo poskušal ujeti. Ustavila se je šele pred širšim kanalom na Barju. Za menoj so pokali streli. Počakal sem do večera, skrit pri cesti, potem pa sem šel do četniške postojanke pri cerkvi nad Dobrunjami. Bili so nam prijazni, a niso sprejemali povelj našega komandanta Novaka. Njim sem pustil svojo avtomatsko puško, tudi zaplenjeno Italijanom, in radioaparat. V Ljubljano so me pretihotapili na vozu sena.
V Ljubljani sem zvedel, da so partizani zajeli vseh 800 vaških stražarjev in četnikov. Več kot petsto so jih pobili, med njimi tudi Blaža. Prijateljica Tatjana B., ki je delala na SD, me je obvestila, da je za menoj izdana tiralica s sliko. Bil sem označen kot angleški agent. Tatjana mi je priskrbela dokument z žigom SD, da sem domobranski prostovoljec in da imam dovoljenje iti v Trst, da opravim izpite na univerzi. Seveda pa nisem smel skozi blok, ker so imeli mojo sliko. Srečko Rus, ki je bil pri domobranski policiji (ki pa ni imela besede na blokih), me je peljal v avtomobilu svojega očeta po stranskih gozdnih poteh na Vrhniko. Tam sem dobil nemškega šoferja, ki me je vzel na kamion in me je odložil v Postojni. Tam mi je pomagal Tatjanin dokument in prespal sem na Platzkomandaturi, kjer je bil komandant prijazen mlad Nemec. Verjel je vse, kar sem mu natvezel. Naslednji dan sem se odpeljal z vlakom v Trst.

Italija

V Trstu sem najel stanovanje v ulici Guido Reni blizu pristanišča. Kupil sem potrebne dele, kristale za kontrolo frekvence sem imel s seboj, in sestavil radio postajo, s katero sem vzpostavil zvezo s štabom generala Mihajlovića in tudi z Ljubljano. Novak je bil takrat že v Rimu, odkoder mi je poslal dva fašista, ki sta bila v njegovi službi, da me spremita do njega. Stanoval je v hotelu na Piazza Colonna, a ni mogel najti nobenih stikov niti s tamkajšnjimi Slovenci niti z jugoslovanskim odposlanstvom v Vatikanu. Jaz sem imel več sreče in sem preko nekega ljubljanskega bankirja, ki je v Rimu izdeloval čaj iz zelišč, prišel do patra O’Flahertyja. Ta človek, o katerem so pred leti posneli film v Holywoodu, je vodil pomoč zavezniškim vojakom, skritim v Rimu, in tudi Judom. Bil je skoraj dva metra visok in se ni mogel gibati po Rimu, ker bi ga Nemci prepoznali. Dobil sem dostop do njega preko eksteritorialne stavbe Collegium Teutonicum, odkoder je bil tajni prehod v O’Flahertyjevo sobo. On me je potem povezal s tajnikom našega poslanstva, Čukićem.
Čukić mi je povedal, da jugoslovanski Charged’Affaires, neki dalmatinski monsignor, ni hotel nič vedeti o skrivnem delovanju in tudi ni bil zanesljiv. Tako sem jaz za Čukića in O’Flahertyja opravljal kurirsko službo med Vatikanom in Rimom. Treba je vedeti, da je bil Vatikan od zunaj zastražen od Nemcev, od znotraj pa od švicarske garde, ki je bila še bolj efektivna. Ostajali so samo tajni prehodi kakor moj in drugi skozi Angelski grad. V glavnem sem nosil ven denar in pakete Rde­čega križa, za naše ljudi in za Jude, Angleže in Amerikance, skrite v Rimu. Seveda pa nisem mogel oddajati iz Vatikana, kajti tam so imeli zelo dobre tehnike in bi me takoj dobili in zaprli. Prvo postajo v Rimu sem imel blizu Panteona v Via Crescenzi. Kasneje mi je O’Fla­herty priskrbel stanovanje nekega nemškega Juda, ki je bil skrit drugje, a je imel zvesto staro služkinjo Avstrijko, ki je s svojo nemščino znala odvrniti sum. <br/> Spoznal sem tudi bosanskega četniškega vojvodo Jevdjevića. Skrival se je pred Nemci in žeparji so mu ukradli denarnico s 5000 funtov sterlingov, tako da je bil čisto brez vsega. Čukić mu ni mogel dati dosti denarja po svoji odločitvi. Novak ni hotel poslati depeše Mihajloviću, pač pa mi je dovolil, da jo pošljem jaz pod svojo šifro, kar sem tudi storil. Ko je Draža dal prek Londona nalog, da Čukić poskrbi za Jevdjevićeve stroške, mi je dal za uslugo celo svinjsko gnjat, kar je bilo takrat dosti vredno. <br/> Novak se je poskusil preplaziti skozi fronto k Angležem. Fronta je bila precej daleč, pri Monte Cassinu. Meni je izročil okrog 50.000 dolarjev in mi naročil, naj skrbim za Jovanko Krištof, ki je bila njegova prijateljica, poznejša žena, in naša šifrantka. Preskočil je intendantskega majorja Deželića in kapetana Cotiča, kar mi je prineslo dosti sovraštva. Ko je prišel nazaj, so Novaku namignili, da sem imel afero z Jovanko, kar je bilo čisto izmišljeno, a je pokvarilo odnose. Preselili smo se vsi skupaj v Citta Giardino zunaj Rima, kjer smo najeli rezidenco japonskega poslaništva, ki se je preselilo na Gardsko jezero. To je tudi pomagalo za kritje. Novak je potem odpotoval v Ljubljano in Trst, jaz pa sem dobil nalog, da se vrnem v Trst šele januarja, po izkrcanju v Nettunu. Novak je sicer mislil, da sem bil jaz njegov osebni oficir za zvezo, a jaz sem se čutil pod komando njegovega namestnika v Sloveniji. Jovanka, pravi komandant v Rimu, ni bila soglasna z mojim odhodom in pozneje me je Novak v nekem ameriškem slovenskem časniku dolžil sabotaže in celo sumil, da sem delal za Nemce. Tudi je imel za sabotažo, če propagacija radijskih valov ni dovolila vzpostaviti zveze. Na drugi strani pa je objavil dva članka, prepisana v Zgodovini četništva, izdani v Srbiji, kjer me zelo hvali. Tudi mi je obljubil, da me bo priporočil za najvišje jugoslovansko odlikovanje Karadjordjeve zvezde. Novak je imel v Rimu nalog od Mihajlovića, da zbira podatke o gibanju nemških čet in o političnih dogodkih, katere sem jaz potem šifrirane od Jovanke, pošiljal v Srbijo. Tam je bil telegrafist moj prijatelj Josip Grbec, YU7GL, s katerim sem imel šifro za tehnične dogovore. Ker sem zlahka prebral Jovankine šifre, sem videl, da poročila niso bila točna oziroma celo izmišljena, in sem imel za svojo dolžnost, da to javim Grbcu. Kasneje sem od Haasa zvedel, da so tudi Nemci dešifrirali naše telegrame in se jim ni zdelo vredno iskati našo postajo.

stran: 087

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivo Bricelj – Benetke marec 1945

Od Čukića sem dobil kovček z veliko vsoto švicarskih frankov in par sto zlatnikov, kar sem moral izročiti v Trstu komandantu Slovenije. Ena od prejšnjih pošiljk se je namreč izgubila. Kurir je rekel, da so mu jo vzeli Nemci. Jovanka mi je zabičala, da moram oddati denar Novaku. Kupil sem še raznega radio materiala, ki sem ga lažje dobil v Rimu in sem napolnil z njim drugi kovček, tako da mi ni ostalo dosti prostora za obleke. Šel sem na začetek Via Appia, kjer sem čakal na kak avto, da me vzame s seboj.
Tam je čakal tudi mlad nemški vojak. Imel je v nahrbtniku dvajsetlitrsko škatlo olivnega olja. Ko sem navezal pogovor, mi je povedal, da je iz Salzburga in ima dovoljenje za dopust, ker pa so preklicali dovoljenja zaradi izkrcanja pri Nettunu, je moral domov na stop. Usmilila se naju je prazna nemška ambulanca, ki naju je potegnila do bližine Viterba. Bila je že noč in sredi polja ni hotelo ustaviti nobeno vozilo, kljub temu, da je bil moj kolega v uniformi. Končno je ustavil konvoj tovornjakov, poln zavezniških ujetnikov. Šofer naju je vzel v kabino, kovčke in nahrbtnik pa smo dali ujetnikom v varstvo. Oddal naju je na Platzkomandaturi v Firencah. Prijazen Feldwebel je pozabil na preklic vojakovega dovoljenja in verjel moji izjavi, da sem Volksdeutscher (inozemski Nemec) iz Istre in grem domov, da vstopim v vojsko. Imel sem osebno izkaznico na ime Johann Kieler iz neke požgane istrske vasi. Dobil sem jo na rimskem Anagrafe s pomočjo treh plačanih prič. Nakazal nama je skupno sobo v hotelu, nič manj kot »Majestic«, kjer sva morala počakati, da se formira železniški konvoj proti Trstu. Proge so bile večinoma porušene in so morali najti kak prost prehod po stranskih tirih. Komaj sva zaspala, naju je zbudil telefon, češ da je vlak pripravljen. Ko sva prišla na postajo, je bil vlak že poln kot škatle sardin. Bilo je dosti italijanskih vojakov z rumenimi trakovi na rokavih, češ da so Deutsche Wehrmacht. Moj Avstrijec jih je začel zmerjati s »Katzenmacher« in izdajalci in je dosegel, da so jih Nemci nekaj pometali ven in sva se mogla stisniti na hodnik. Položil sem kovčka na tla, se ulegel nanju in mirno zaspal. Tako poln vlak je seveda onemogočal vsako kontrolo in smo srečno prispeli v Trst, v za tisti čas rekordnem času 24 ur.
V Trstu sem šel v naš četniški urad, ki je bil nasproti Corronea. Spoznal sem Novakovega naslednika, mislim, da se je imenoval Klinar. Njemu sem izročil denar. Nekaj dni kasneje sem od njega dobil ukaz, da se postavim na razpolago Jojotu Golcu, ki je opravljal obveščevalno službo za zaveznike. To mi je bilo všeč, ker sem se tako zbližal z očetom, ki je bil nasproten mojemu četniškemu delovanju, ni pa imel nič proti, da sem delal za Angleže. Odprl mi je celo račun v Banco Nazionale del Lavoro v Trstu na ime Johann Kieler in mi je polagal 2000 lir na mesec za stroške.

stran: 088

V Trstu sem najel stanovanje v Via Giustinelli 1 v šestem nadstropju, s pogledom na luko. Golec je bil s tem sporazumen in mi je tudi dal denar za stroške, tako da nisem imel finančnih problemov. Tudi mi je predstavil nemškega civilista brez desne roke, z imenom Fritz Werdnik. Bil je Jojotov tesen sodelavec in sem mu mogel popolnoma zaupati. Bil je kurir med Salzburgom in Kesselringovim generalštabom; tako je imel odlične podatke in avto z bencinom na razpolago. Jojo je poznal Frica še iz Maribora, kjer sta bila sošolca. Fric mi je nekajkrat celo prinesel Jojotove depeše za oddajo in seznanil me je z nekim mornariškim podporočnikom, ki nam je »prodal« načrt miniranja tržaške luke. Izgleda pa, da Angleži tega načrta niso uporabili. S Fricem sva postala dobra prijatelja, a mi ni nikdar povedal o svojih kontaktih s slovenskimi politiki. Nekajkrat me je peljal v San Vito al Tagliamento, kamor sem šel obiskat svojo zaročenko, ki je prišla tja iz Ilirske Bistrice. Če on ni bil zraven, pa me je poslal s svojim šoferjem, ki je bil »slučajno« namenjen v isto smer. Sestavil sem še več radijskih postaj za Jojotove agente po drugih italijanskih mestih. Te je tudi prevažal Fric.
Avgusta 1944 je Jojo sklenil, da premesti postajo in center v Benetke. Preselil sem se torej tja in bi moral dobivati telegrame preko nekega samostana. Postavil sem postajo v majhen hotel blizu kolodvora in vzpostavil zvezo. S Fricem, ki me je tja pripeljal, sva šla obiskat Milana Rudolfa, ki je bil poročen z Vido, sestro moje zaročenke. On se je umaknil pred aktivnostjo OF v Ljubljani in je bil v Benetkah skrit tako pred Nemci, kot pred komunisti. Živela sta v hotelu na Merceriji. Ko sva šla s Fricem gor po glavnih stopnicah, sva zaslišala za hrbtom ukaz »Hände hoch« - roke gor. Dva nemška civilista sta naju imela na muhi, eden z avtomatsko puško, drugi s pištolo. Aretirala sta naju in peljala na postajo SD. Tam so me vprašali, kje imam radijsko postajo in kje stanujem. Odgovoril sem, da sem ravnokar prišel v Benetke. Grdo so me pogledali in rekli, da so že vse pobrali iz hotela. Vklenili so me skupaj s Fricem in odpeljali z avtom v Trst. Kot sem izvedel pozneje, je bil eden od njiju Zimmer, Oberscharführer SD in bivši knjigovodja tovarne BMW v Münchnu, drugi pa Herbst, agent Abwehra – nemške protišpijonaže – in baje tudi denunciant Abwehra pri gestapu. Potem sta Frica in mene vklenjena skupaj peljala z avtom v Trst. Fric vso pot ni nič govoril, nisem pa mogel napraviti iz tega nobenega zaključka. V Trstu sta mene zaprla v sobo v enem od gornjih nadstropij poslopja INA na Piazza Oberdan, kjer je bila SD. V sobi so bili mučilni aparati in sledovi krvi. Dala sta mi blok papirja in mi naročila, da napišem svojo izpoved. V sobi sem našel še brevir s krvavim napisom: Bog mi pomagaj v tem težkem trenutku. Ne spominjam pa se, če je bil napis v slovenščini ali italijanščini. Napisal sem nekaj vrstic, da sem jugoslovanski četnik, ki se bori za svobodo, antikomunist in da sem bil aktiven v Sloveniji in v Trstu. Tu bi omenil, da sem več let prakticiral jogo in mi je to veliko pomagalo, da sem ostal ravnodušen in se nisem bal smrti. Mogel sem mirno spati vso noč.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivo Bricelj in njegova žena Majda Tomšič – Benetke marec 1945

Naslednji dan so me zaprli v sobo zraven kuhinje. To je bila verjetno soba za služkinje. Imela je okno na dvorišče, kakih 15 metrov visoko, v petem nadstropju. Okno je bilo zaprto in se sploh ni dalo odpreti, ni pa bilo zamreženo. Zvečer so me odvedli na zaslišanje pred Zimmra. Zimmer je bil kar nekam očetovski. Jaz sem priznal vse, kar mi je očital. Dražil pa ga je moj nasmeh in mi je rekel, da se ne bom dolgo smejal. Rekel mi je, da imam srečo, da je on moj izpraševalec in ne njegov kolega, bivši karabinjer iz Vidma, ki je zasliševal druge iz naše skupine. Edina prisotna oseba v sobi je bila njegova tajnica, a je on pisal zasliševanje na stroj. Zahteval je, da drugi dan vzpostavim zvezo z mojo korespondenčno postajo, za kar bi mi postavili moj aparat na najvišje nadstropje, ki je imelo teraso, kjer bi mogel napeti anteno. Pristal sem na to in res sem naslednji dan najprej vzpostavil zvezo z Vinkom Štembovom, ki je delal v Ilirski Bistrici pri Jevdjeviæu. Najina šifra je imela prvi dve skupini črk brez pomena. Tako sem izrabil priliko, da sem napisal v odprtem jeziku: PZRSMZPRT. Vinko je razumel opozorilo in mi je to med vrstami sporočil nazaj. Nisem pa imel alarma za zavezniško postajo, a sem bil prepričan, da je Vinko javil naprej. Ves mesec so se igrali z menoj, sprejemali moje podtaknjene vesti in mi dajali nepomembne odgovore. V tem so bili dosti bolj mojstrski kot SD, katerih sporočila so bila kar očividno napačna. Meni je ta igra prav prišla, ker sem tako mogel pretegniti noge, kajti niso mi dovolili nobenega sprehoda.

stran: 089

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Buenos Aires 1956 – Sin Ivan in oče Ivan, spredaj mati Ivanka, hčeri Monika in Vesna in žena Majda

Pozneje so zaprli skupaj z menoj še angleškega padalca, ki so ga ujeli z radioaparatom. Moral sem prevajati njegovo zaslišanje. Dobili so tudi njegovo šifro, ki je bila na svilenem robcu. Skupaj sva bila dober teden, a sem videl, da mi ne zaupa. Jaz tudi od njega nisem hotel slišati nikakih informacij. Neko soboto popoldne so me peljali na nadstropje s teraso. Tam so namreč stanovale vojaške pomočnice, »Blitzmädels«. Imele so zabavo in ples z oficirji, a jim je odpovedal ojačevalec. Popravil sem ga in komandant urada, Obersturmführer po činu, ki je bil že malo v rožicah, me je potrepljal po rami in mi obljubil podporo. Ne vem, če mi je to pripomoglo, da so dovolili obisk moje zaročenke. Z Dunaja sta prišla dva inženirja, ki sta pregledala moj aparat in sta bila zelo navdušena nad mojo konstrukcijo. Na vsak način je bil moj sistem za špijonske okoliščine dosti boljši od angleškega aparata.
Ob koncu novembra me je poklical komandant in mi rekel, da je dobil dosti intervencij v mojo korist in da ve, da sta tako moja družina kakor tudi od moje zaročenke, visoko ugledni družini. Odločil se je torej, da me izpusti, da se poročiva, potem pa bi naju internirali v Benetkah. Meni je zadeva dišala po ukani, a sem jo kljub temu z veseljem sprejel. Z Majdo Tomšič sva se poročila 11. decembra 1944 in dva dni nato so me prepeljali v Benetke, kamor se je pripeljala z vlakom moja žena. Opazila sva, da naju stalno zasledujejo in ko sem bil bolan v hotelu, je eden od njih prišel v sobo pogledat, kaj se godi. Čez kak mesec sva se preselila na Lido v majhen penzion. Kmalu potem pa so me nekega jutra spet aretirali, ko sem bil še v postelji. Pre­iskali so sobo in vzeli nekaj fotografij. Več tednov sem bil v vojaškem zaporu, potem pa so me prepeljali v Verono, kjer so me vtaknili v kletne zapore SD. Klet je bila razdeljena na okrog 2 ducata majhnih celic, 12 na vsaki strani, v sredi pa hodnik, kjer je bil podnevi stražar, Piemontez, italijanski SS. Celica je merila dobra dva metra v globino, en meter v širino in na višini 1.70 m je bil strop iz železne mreže, nad katerim je visela žarnica, ki je gorela noč in dan. Postelja je zavzemala skoraj ves prostor, bilo je še vedro za potrebo, aluminijasta jedilna posoda in zelena steklenica vode. Ven so nas pustili za deset minut na dan, da smo mogli izprazniti vedro in zamenjati vodo. Hrana je obstajala iz juhe, skuhane brez masti iz suhe zelenjave, dobili pa smo odpadke kruha iz SD menze.
Jetniki nismo mogli videti drug drugega, pač pa smo ponoči, ko ni bilo stražarja, lahko govorili in se je dobro slišalo po celem prostoru. Bil je organiziran pravi teater. Vsak je moral povedati svojo zgodbo. Tudi prepevali smo in se šalili. Jetniki so bili v glavnem Italijani. Moj sosed je bil neki Benečan, poznejši italijanski senator. Osebnost je bil Edi Sogno, kraljevi partizan, ki je bil šef organizacije La Franchi, za katero so bila dnevno obvestila na angleškem radiu. On je v uniformi SS oficirja poskušal rešiti iz milanske SD poznejšega ministrskega predsednika Parrija. Ni pa znal nemško; prepoznali so ga in ujeli. Z nami so bili tudi štirje južnoafriški letalski oficirji. Ko je padlo njihovo letalo, so jih zajeli v civilnih oblekah in smatrali za špijone. Bile so tam tudi štiri ženske, ki so bile skupaj v večji celici. Ena je bila nevesta partizana iz Padove. Esesovci so jo večkrat posilili in je bila noseča. Druga je bila žena nemškega pilota, ki je bil tudi z nami zaprt. Ukradla sta letalo in skušala prebežati k zaveznikom, a nista imela dovolj bencina in sta morala pristati na Tirolskem. Ob torkih in petkih so streljali na smrt obsojene. Takim so dali na predvečer velik kozarec žganja. Ju­ž­no­­afriški major nas je tolažil, da je SS general Wolff, ki se je že pogovarjal z zavezniki v Švici, obljubil, da ne bodo več ubijali tujih agentov.

stran: 090

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Okoli družinskega avtomobila na Polževem leta 1934 – z leve Vera, Ivo, mati Ivanka, Marija, Marijan, Marko, oče Ivan in Iva

Nek večer v začetku aprila sem, misleč da ni stražarja, pripovedoval sosedu, da mi je SS ukradla denar, ko so me aretirali. To je slišal stražar, ki je odprl vrata in me začel pretepati. Sploščil je na moji glavi jedilno posodo in razbil steklenico, mi s pestjo zlomil nos in skoraj izbil zobe, tako da sem močno krvavel. Da je bil stražar prisoten, je bil kriv ukaz, da nas pripravi za prevoz v taborišče. Proti jutru so nas natrpali na odprt kamion. Morali smo ležati na tleh. Na vsakem vogalu kamiona je sedel vojak s strojnico in nam zagrozil, da ustreli tistega, ki bi glavo dvignil nad stranico.
Še dopoldne smo prišli v bolzansko tranzitno taborišče. Bil je lep spomladanski dan, a je bilo precej hladno. Postavili so nas v vrsto in nas popisali. Potem smo se morali sleči do golega in so nas popolnoma obrili. Končno so nas poslali v kopalnice. Okrog stoječi stari jetniki so nas strašili, češ, sedaj greste v plinske celice. To so bile seveda le šale.
Po dolgem času smo se spet mogli tuširati s toplo vodo. Potem so nam dali vsakemu svojo številko in po en koc iz umetne volne. Ti so strašno smrdeli po ne vem kakšnem plinu. Štirje nismo dobili barvnega trikotnika. Jetniki smo bili namreč razdeljeni na skupine. Politični so imeli modre trikotnike, talci zelene, nevarni rdeče, Judje rumene. Sogna, njegovega adjutanta, mene in še nekega italijanskega vojaškega telegrafista so zaprli v celico v betonski stavbi sredi taborišča. Celica je imela dve normalno veliki postelji, eno nad drugo in tekočo vodo v toaletni školjki. Po dva sva spala na eni postelji. Zaporno stavbo je upravljal neki Avstrijec, bivši železniški policaj. Bil je zelo prijazen in ponoči nam je pustil vrata celic odprta, da smo se lahko obiskovali. Sogno je hitro dobil zvezo z zunanjim svetom in partizani. Pošiljali so nam hrano, celo čokolado, katero smo potem razdeljevali tudi v ostale celice. Zunaj so začeli pripravljati napad na taborišče, ki bi bil sinhroniziran z notranjim uporom, a vse komunikacije so bile zelo počasne in do tega ni prišlo. Sicer pa je bil komandant taborišča, poročnik Titho, nekdanji Hitlerjev šofer, zelo človeški. Konec aprila, ko se je razširila vest, da je Hitler mrtev, je začel pogovore s partizani in je pristal na to, da preda ključe taborišča švicarskemu konzulu v Bolzanu. Sogno in večina jetnikov mu je podpisala priporočilo za zaveznike.

stran: 091

Švicarski konzul je pridržal ljudi v taborišču pod vodstvom notranje jetniške policije, a nas Neitalijane je dal naložiti na švicarske kamione, da bi nas peljali v Švico. Jaz sem hotel čimprej v Benetke, zato sem skočil s kamiona in skupaj s tremi Italijani smo jo peš mahnili na pot. Pri Gardskem jezeru je še bila fronta, a niso streljali. Na cesti smo srečali Nemce, ki so se umikali. Nekateri so nas hoteli postreliti, drugi pa so jih zadržali in nas pustili naprej. V Mestre sem prišel v treh dneh. Tam me je vzel gor zavezniški džip in me odložil v Benetkah. Na Lidu sem našel ženo, ki ni imela najmanjšega pojma, če sem še živ in kje sem. Ves čas ni imela nikakega glasu od mene.
Kakor mi je bil nekoč naročil Jojo, sem poiskal angleškega obveščevalnega oficirja. Ta mi je rekel, da mi bodo omogočili priti v Portogruaro, kjer bi našel oficirja, ki bi poskrbel zame. Res me je angleški vojak peljal v vas blizu Portogruara, kjer sem našel nekega kapetana FSS. Temu sem povedal svojo zgodbo in napravil si je nekaj zapiskov. Ni pa hotel nič vedeti o Jojotovem geslu: tiger organization. Ponudil mi je denarja za bivanje na Lidu in mi naročil, naj čakam tam na nadaljnje dogodke.
Nekaj dni se ni nič zgodilo, potem pa so lepega dne prišli italijanski karabinjerji ter ženo in mene odpeljali v Benetke, kjer so njo vtaknili v civilni, mene pa v vojaški zapor. Potem so me peljali v taborišče vojnih ujetnikov pri Mestrah, kjer me je naslednji dan sprejel komandant, kateremu sem spet raz­ložil situacijo. Čudil se je in rekel, da bo zahteval navodila iz Padove. Potem mi je povedal, da me mora poslati na določeno mesto na jugu in da ima samo POW kanale za to. Tako sem se peljal z drugimi ujetniki do Torrette di Ancona, kjer so me vtaknili v poseben oddelek POW Campa. Ta oddelek je bil posebno zastražen in ni imel nobenega stika z zunanjim svetom. Protestiral sem, a brez uspeha. V taborišču sem našel Frica in tudi Herbsta. Bil je tam tudi grof Thun, ki je bil vodja milanske Abwehr in nadrejen tržaški postojanki, slednja pa je bila pod nekim Pedersonom, ki ni bil z nami. Ujetniki so stanovali v šotorih po dva in dva. Bili so kot gorski bivaki. Fric me je povabil, da stanujem z njim, kar sem sprejel. Čudil se je, da me vidi tam. Povedal mi je, da je bil v Abwehru in ni bil kurir. Da pa je bil nam naklonjen in je poskusil vse narediti, da nas SD ne pobije. Herbst je bil tudi član Abwehra, a je sodeloval na skrivaj z SD, zato se ga je Fric ogibal. Na moje vprašanje, kaj se je zgodilo z Jojotom, je Fric povedal, da je Abwehr insistirala, da ga ohranijo pri življenju, a ko je bila leta 1945 razpuščena, ga je SD ubila. Drugi Nemci so me, najbrž po Herbstovih pripovedih, imeli za angleškega špijona v taboru. Ko so odkrili tunel, katerega so začeli kopati, so mislili, da sem jaz to izdal in Fric me je opozoril, da me nameravajo ponoči zgrabiti in utopiti v latrini. Zato mi je omogočil, da sem spal v Thunovem šotoru. Večkrat sem govoril s komandantom našega tabora, poročnikom Turnerjem. Ta je mene in Balkance nasploh imel za nižjo vrsto ljudi.
Kmalu so naš tabor premestili v Rimini, kjer je sredi ogromnega POW Campa bila zgrajena posebna zagrada. Spet sem protestiral pri komandantu. Obljubil mi je, da se bo zanimal, kaj je na stvari in čez nekaj dni mi je rekel, da ve edino to, da sem na razpolago glavni komandi v Padovi in da me sicer ne more izpustiti, a mi ni treba izvajati strogega reda, ki je veljal za Nemce. Vse mi je začelo presedati in začel sem gladovno stavko. Poslali so me v bolnico v Cesenatico, kjer so me vtaknili v psihiatrični oddelek. Preiskal me je šef psihiater in me je našel pri zdravi pameti. Sočustvoval je z menoj in mi predpisal deset dni okrevanja ob specialni hrani. Sočutna nemška bolničarka je obvestila mojo ženo, s katero sem se sestal v hiši bolničark. Dogovorila sva se, da bom zbežal po morju, ona pa bi me počakala z obleko. Bolnica je bila namreč na plaži in samo na vsakem vogalu je bil stolp in stražar s puško. Tako sem plaval ven kak kilometer ali dva in prišel iz vode, kjer me je čakala žena. Z vlakom sva se peljala v Varzo na švicarski meji, kjer mi je tast priskrbel službo na žagi svojega milanskega prijatelja.

stran: 092

Kakega pol leta kasneje me je tast poslal v Kalabrijo, da bi zanj prevzemal les v luki Crotone. Nazaj grede sem potoval skozi Rim in prespal pri postaji Termini, kjer sem se prijavil pod pravim imenom. Ponoči so me prišli iskat karabinjerji in me izročili Angležem. Tam so mi odvzeli fotoaparat Leico, drugo pa so mi pustili in me zaprli v zavezniški specialni zapor Forte Bocea. To je bila stara papeška trdnjava. Bilo je kakih deset celic s samo šestimi jetniki in smo se mogli med seboj obiskovati. Eden od jetnikov je bil oficir ruske vojne misije, katerega so dobili, ko je oblečen v ameriškega kapetana fotografiral vojne ladje v neapeljski luki. Bil je zelo zanimiv človek, sin carskega oficirja, ki so ga sovjeti odvzeli staršem in ga specialno vzgajali od desetega leta naprej. Govoril je angleško s pravim teksaškim naglasom. Tudi nemško je govoril brez tujega naglasa. Med vojno je bil telegrafist v SD uradu v Budimpešti in na Dunaju. Bil je odličen šahist in igral je z menoj tako, da sem jaz imel v celici desko, on pa je igral na pamet. Seveda je vedno zmagal. Povedal mi je, kako se je treba učiti tujega jezika, da ga govoriš brez naglasa.
Drug zanimiv jetnik je bil Karl Haas, nek­danji komandant SD v Rimu v začetku 1944, ki je imel zaprte naše oficirje. Posebno se je spominjal bratov Vrtovcev. Povedal mi je, da jih je izpustil, ker Nemcem v Rimu niso bili nevarni in bi jim bili v nadlego. Stražarji so ga zelo spoštovali, ker so vsi vedeli, da je ušel iz zapora, kjer so bili zaprti ameriški gangsterji ter je imel posebne varnostne naprave in predpise. Po dobrem tednu so mene in Haasa skupaj vklenjena peljali z vlakom v Rimini v tabor, iz katerega sem pobegnil.
Kmalu potem so me poklicali na komando, kjer me je sprejel FSS major. Na mizi pred seboj je imel mojo Leico, ki mi jo je najprej vrnil. Opravičil se je, da sem imel toliko neprilik in da je toliko časa trajala cela stvar, a morali so dobro preiskati mojo situacijo in zaslišati vse osebe, ki so bile z menoj v stiku. Rekel je, da sem od njihove strani svoboden, a sem kot begunec podvržen italijanskim zakonom. Ker imam ženo italijansko državljanko, naj prosim za državljanstvo, za kar mi je prinesel potrebne formularje. On sam bi se potrudil, da gre stvar hitro skozi. Ponudil mi je tudi spre­jem v Intelligence Service, kar pa sem odklonil. Tudi me je vprašal, če mu hočem prodati Leico. Za čas, ko je trajal italijanski postopek, so me postavili za komandanta celega taborišča Rimini z več kot 12000 ujetniki. Mogel sem se prosto gibati in iti v Riccione. Da se malo oddolžim Angle­žem, sem Haasu vtihotapil klešče, da zbeži. Še več let kasneje, ko sem bil že v Buenos Airesu in on v Rimu, sva si dopisovala. Izgleda, da je med vojno pomagal italijanskim partizanom, ker je živel v Rimu pod svojim imenom in ga nihče ni preganjal. Njegova žena je bila Italijanka.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Fritz Werdnik – V posvetilu na fotografiji piše: »Gospodu Ivu Briclju, mojemu nekdanjemu bojnemu nasprotniku.«

Ko so prišli italijanski papirji, sem dobil »foglio di via« na italijansko kvesturo v Vidmu. Tam so mi potem izdali navadno italijansko carta d’identità in sem šel v Trst, kjer sem našel ženo in par mesecev staro hčerko, ki se je rodila v Varzu. Potem bi moral kot oficir v italijansko vojno akademijo, da mi priznajo čin – navaden vojak tudi nisem mogel biti – pa sem se premislil in smo odleteli v Argentino.
V Argentini sem imel preveč dela z ustvar­ja­njem premoženja iz nič, da bi se brigal za stare stvari. Ko pa sem se v Združenih državah upokojil, sem začel posebno na spodbudo hčera, misliti na to, da bi napisal spomine. Začel sem zbirati gradivo. Hotel sem v prvi vrsti priti na jasno, zakaj sem jaz edini od Jojotove skupine ostal pri življenju. Zato sem pred nekaj leti, ko sem dobil Fricov naslov, potoval v Salzburg, kjer še živi, in ga izprašal o vsem, kar je med vojno počel v Trstu. Nik­dar nisem osebno sovražil nasprotnikov in sem imel osebne prijatelje, a idejne nasprotnike, celo med komunisti, slovenskimi in argentinskimi, če so bili pošteni borci in ne zločinci. Prišel sem do zaključka, da Fric ni bil slovenski izdajalec, kakor ga Vauhnik obtožuje v svojih spominih, ampak je bil, in je še, zaveden Ne­mec, ki je nekdaj prosil za sprejem v NSDAP, pa ga niso sprejeli. In to ga je naredilo nasprotnika nacizma. Na njegovo pobudo je njegov predstojnik Pederson skušal vse storiti, da ostaneva živa Jojo in jaz, a na žalost mu v Jojotovem primeru to ni uspelo. Vsekakor pa je bil naš narodni nasprotnik in je tako tudi ravnal.

stran: 093

V dopolnilo in lažje razumevanje v teh spominih opisanega burnega dogajanja navaja avtor nekaj imen najpomembnejših akterjev na obeh straneh nevidne fronte. Imena so navedena po vrsti, kakor se v zgodbi pojavljajo. Avtor sam je formuliral oznake – kdo in kaj je bil in kakšno vlogo je igral vsakteri od navedenih junakov te vznemirljive pripovedi.
Branko je bil šef jugoslovanske vojaške obveščevalne službe.

Viktor Hassl je bil član obveščevalne službe in me je predstavil polkovniku Branku.

Srečko Rus je bil nekaj časa v domobranski policiji po nalogu četniške komande. Mene je v smrtni nevarnosti prepeljal z avtom preko gozdov na Vrhniko. Ljubljanski gestapo je objavil mojo sliko na tiralici za »angleškim špijonom«.

Vinko Štembov je bil gradbeni inženir. Bil je radioamater in je stanoval blizu policije. Ko je bilo radioamaterstvo pred vojno prepovedano, ni imel problema, ker je bil policijski telegrafist Jože Napast tudi radioamater. Med vojno sta oba oddajala za našo stran.

Janko Debeljak je bil mornariški kapetan in poveljnik novomeške domobranske posto­jan­ke. Na njegovi postojanki smo imeli varstvo pred Italijani in komunisti. Kasneje sem ga srečal pred Turjakom. Izselil se je v Brazilijo in je imel kavine nasade; postal je bogat.

Blaž je bilo ime Božnarja, ki je bil po Krekovi zaslugi poslan k nam. Ujet je bil pri Igu skupaj z domobranci s Turjaka, kar pa on ni bil, ker je bil z menoj na drugi strani doline v neki šoli. Oba sva oddajala, jaz Mihajloviću, on pa v Kairo (ruskim špijonom v kairski centrali SOE).

Irski pater O’Flaherty je vodil v Vatikanu skrivno podporo Judom in zavezniškim POW, skritim v Rimu. Jaz sem hodil v Vati­kan skozi njegovo stanovanje v Collegium Teu­tonicum, ki je bil eksteritorialen. Ker je bil dva metra visok in se ni mogel skriti, če bi šel v Rim, sem jaz zanj opravljal razne naloge. V glavnem je dobival denarna sredstva od nas, on pa nam je priskrbel pakete angleškega Rdečega križa.

Čukić je bil tajnik jugoslovanske legacije, ki ni imela statusa ambasade. Šef legacije, dalmatinski monsignor, nam ni bil naklonjen. Ni hotel slišati o nikakih ilegalnih stvareh. Ni hotel nič vedeti ali sporočiti v London po legalnih diplomatskih poteh o pobijanju liš­kih Srbov. Čukić je bil kasneje v perujski diplomatski službi. Tu je treba upoštevati, da so nas Angleži zapustili in izdali že avgusta 1943 in so že ekskluzivno podpirali Tita.

Jovanka Krištof je bila prijateljica in pozneje žena majorja Novaka. Šifrirala je depeše.

Grbec je bil predvojni radioamater in je bil v Mihajlovićevem štabu. Imela sva svojo šifro za tehnične probleme in tudi za komentarje, ker Novakove depeše niso vedno povedale čiste resnice.

Jojo Golec je bil mariborski novinar in je delal za Vauhnika. Mene so mu dodelili iz Slovenskega četniškega štaba, ko sem se vrnil iz Rima v Trst. Iz šolskih let je poznal Fritza, ki ga je kot oficir Abwehra prepoznal in se mu ponudil v službo, v glavnem kot protišpijon, deloma pa iz sovraštva do komunistov. Jojo me je spravil v stik s Fricem in mi zagotovil njegovo absolutno zanesljivost. Fric je delal z nami z vednostjo svojega šefa dr. Pedersena. On in njegov nadrejeni grof Thun sta bila Canarisova pristaša. Prodajali so nam napačne informacije (načrt minskega polja v Trstu) mi smo jih pošiljali Angležem. V enoti Ab­wehra so imeli gestapovskega špijona Herbsta, ki je potem mene in Frica v Benetkah aretiral skupaj z gestapovcem Zimmerjem iz tržaške SD. Herbst ni bil major, bil pa je po vojni agent OZNE.

Canaris Wilhelm, admiral; od 1938 vodja protivohunske službe v vrhovnem poveljstvu nemške nacistične vojske; sodeloval v zaroti proti Hitlerju.

Milan Rudolf je moj svak. Sodeloval je z OZNO, a se je tega že med vojno kesal. Pozneje ni gojil nobenih simpatij do komunistov.