Avtor: Ivo Žajdela

stran: 093

stran: 094

Februarja letos je Društvo 2000 izdalo knjigi Mejniki slovenske zgodovine, ki jo je napisal Vlado Habjan. Knjiga je nekakšen zgodovinski esej, v katerem ves čas sledimo Habjanovim drznim tezam in svojevrstnim pogledom na večino dogajanja v slovenski zgodovini. Habjanove trditve prav gotovo ne bodo de­ležne ugodnih odzivov v zgodovinopisni stroki, saj niti na tistih mestih, kjer na dolgo in široko razglablja, kako bi lahko bilo ali kako bi moralo biti, ni realist.

Sam se bom omejil le na en odlomek v Habjanovi knjigi, ki iz celote sicer posebej ne izstopa, saj je vsebinsko podobno spornih od­lomkov v knjigi zelo veliko. Nanj se ome­ju­jem zato, ker tematiko, ki se je dotika, razmeroma dobro poznam, posebej pa me je prizadel način, s katerim je hotel Vlado Habjan obračunati z eno stranjo v slovenskem notranjem spopadu med drugo svetovno vojno. Če bi hoteli polemizirati z vsemi spornimi Habjanovimi trditvami v tej knjigi, bi morali napisati vsaj tako debelo knjigo, kot je njegova. Ker pa to ne bi bilo produktivno, naj se sam omejim le na ta odlomek.
Na strani 173 je Vlado Habjan napisal kratek odstavek, s katerim je hotel na kratko, toda učinkovito očrniti domobranstvo. Takšni so njegovi stavki: »Med desetinami grozodejstev naj bo navedeno le eno. Pokol so zagrešili združeni preganjalci partizanov v zadnji zimi v Trnovskem gozdu. Poleg nemškega vojaštva so bili tam tudi domobranci iz tako imenovanega bataljona Vuka Rupnika (sin generala L. Rupnika). Na Krekovšah (v Trnovskem gozdu, južno od Idrije) so zajeli 22 ranjencev (iz partizanske bolnice Pavle), jih poklali in vrgli v pogorišče; nekateri so zgoreli kakor žive plamenice … To se je zgodilo 1. aprila 1945, ko so zajeli tudi dvajsetletno mladinsko sekretarko (rojeno 23. avgusta 1924, Marijo Naglič-Zdenko) iz Žirov, ki so jo obglavili …«.

Iz tega opisa nato Habjan izpeljuje nekakšen sklep: »Zločini nad ujetniki in ranjenci so imeli svoje daljnosežne učinke. Na nasprotni ali partizanski strani so domobranske grozovitosti izzvale najprej strah in takoj za njim tudi zgornji rob neodpustljivega sovraštva.« In nadaljuje, da so partizani v tem kontekstu čez dva meseca, po končani vojni, pobili na tisoče domobrancev.
Seveda sem zgornje Habjanove trditve hotel takoj preveriti, kjerkoli bi se pač to dalo. Najprej, ali so poboj storili Rupnikovi domobranci? Habjan je pri opisu sicer zelo nejasen, saj najprej zapiše, da so pokol »zagrešili združeni preganjalci partizanov« in »poleg nemškega vojaštva so bili tam tudi domobranci«. Zato sem o tem najprej vprašal Vin­ka Udovča, nekdanjega borca 48. čete Rupnikovega udarnega bataljona, ki ga Habjan navaja, saj Udovč končuje pisanje zgodovine tega bataljona. Odgovoril mi je, da o tem ne ve nič in da je nemogoče, da bi se pod komando Vuka Rupnika počelo nekaj takšnega. Sledil je korak do zgodovinarja Borisa Mlakarja, ki pravkar končuje svojo dolgoletno raziskavo na temo slovensko domobranstvo. Odvrnil mi je, da je sicer nekje v literaturi notičko o tem zasledil, vendar da ne ve nič več o tem. Dva praktično negativna odgovora torej.
Sledila je literatura. Habjan kot vir navaja tri knjige: Črtomir Šinkovec, Oblaki nad sončno deželo (Ljubljana 1963, str. 229 in 230); Pavla Jerina-Lah, Slovenska vojaška partizanska bolnica (SVPBP) in Žirovski občasnik št. 17, str. 19 in 29. Najprej sem pogledal v Žirovski občasnik, vendar je na navedenih straneh omenjena le Marija Naglič-Zdenka, ki je umrla 1. 4. 1945 na Čekovniku nad Idrijo. Drugi vir je bila Šinkovčeva knjiga. Takoj sem lahko ugotovil, da je že sam citat v Habjanovi knjigi drugačen, kot je zapis pri Šinkovcu. Šinkovec namreč zapiše »samo« naslednje: »Na Krekovšah so zajeli 22 ranjencev, jih poklali in vrgli v pogorišče, nekateri so zgoreli kakor žive plamenice …« To in nič več. Nikjer kakšne omembe domobrancev, kaj šele Vuka Rupnika, ne bolnice Pavle ne Nagličeve. Citat v Habjanovi knjigi je bil torej skonstruiran oziroma ponarejen, česar si resen zgodovinar nikakor ne sme privoščiti.





Toda s preverjanjem seveda še ni bilo konec. Že takoj pri navedbi vira v Habjanovi knjigi mi je udarilo v oči, da ne navaja nobene strani pri knjigi Pavle Jerina-Lah. Poleg tega sta tudi naslov knjige in datum izida zapisana narobe. Knjigo Partizanska bolnišnica Pavla v Trnovskem gozdu (Ljubljana 1994), sem večkrat podrobno pregledal, še posebej obdobje, ko naj bi se zločin zgodil, vendar ni­k­jer niti sledu o čem podobnem. Za nameček je Šinkovčeva knjiga, kjer je vendarle omenjen poboj 22 ranjencev, med katerimi so nekateri »zgoreli kakor žive plamenice« (Šinkovec je znan tudi kot pesnik), izšla leta 1963, knjiga Jerinove pa leta 1994.


stran: 095

Knjiga Pavle Jerinove podrobno opisuje vse, kar je v zvezi z bolnišnico Pavlo v Trnovskem gozdu, celo vsakega ranjenca posebej. Prav nemogoče bi bilo, da tako velikega in grozljivega dogodka, kot bi bil pokol kar 22 ranjencev, Jerinova (ki je vodila bolnišnico) ne bi vsaj omenila, če ne že podrobneje opisala.
Na srečo Jerinova še živi, zato sem poklical tudi njo. Povedal sem ji, zakaj jo kličem. Od­vrnila mi je, da Habjanovo knjigo že ima, da pa je še ni prebrala, glede Habjanovih trditev o 22 pobitih ranjencih pa je povsem jasno dejala, da o tem ne ve nič in da se to zagotovo ni zgodilo. Poleg tega je njena knjiga izšla trideset let za Šinkovčevo, kar pomeni, da bi Jerinova prav gotovo v tem času lahko Šin­kovčevo trditev dopolnila oziroma raziskala, če bi bilo kaj na tem.
Na koncu sem obiskal še Vlada Habjana. Povedal sem mu vse, kar sem »odkril« v zvezi z njegovo trditvijo. Najprej je vztrajal pri svo­jem, ko pa sem mu navedel vse podrobnosti, nelogičnosti in pomisleke, je odvrnil, da so tisti takrat tam bili pobiti, da pa natančno ne more trditi, da je šlo za domobrance Vuka Rup­nika, saj so takrat tam okoli hajkale različne skupine vojska. Med drugim je prišel v takratni ofenzivi proti partizanom na tisto območje tudi Rupnikov bataljon. To je sicer znano, vendar je to območje precej obširno. Glede ranjencev je sprva trdno vztra­jal, potem pa je le dodal, da so bili med pobitimi takšni, ki so bili kot ranjenci pred tem v Pavli, v času poboja pa da so bili že odpuščeni in pokretni. To seveda potem niso več ranjenci. Dodal je tudi, da so ti še vedno bili v sestavu bolnice. Toda v tem primeru bi jih bila Jerinova v svoji knjigi vsaj omenila, saj je ves čas omenjala tudi celotni sestav in organiziranost bolnišnice, ne pa samo ranjence. Habjan je za nameček dejal, da je prav on Šinkovcu dal podatke, saj je bil kot ranjenec v Pavli takrat tam blizu. Tudi Jerinova mi je rekla, da je bila takrat tam blizu skrita.
Na koncu je Habjan še vedno ponavljal, da so bili vsi pobiti ranjenci, čeprav za to ni bilo več nobene osnove niti potrebe.
Kot vidimo, to, kar je Habjan napisal, ne drži. Verjetno so res bili tam takrat pobiti partizani, morda tudi kakšen od njih, ki se je prej zdravil v Pavli (kar je na koncu povedal Habjan), toda prav gotovo ni šlo ne za 22 ranjencev, na čemer je bil poudarek, pa tudi za Rupnikov domobranski bataljon ni šlo.
Omenjeni odstavek v Habjanovi knjigi je imel namen domobrance čim bolj očrniti. To bi bil lahko Habjan naredil s kakšnim primerom, ki se je dejansko zgodil. Toda pri tem bi se moral zavedati, da nismo več pod komunizmom, ko je bilo v tisoč in tisoč knjigah napisano vse mogoče, saj so avtorji vedeli, da »nikoli nihče« napisanega ne bo preverjal in jih »vlekel za jezik«. Habjanov prikaz odnosa partizani-domobranci se prav nič ne razliku­je od dosedanjega propagandnega pisanja. Tudi on, čeprav na dolgo in široko razglablja o domobrancih, nikjer ne zapiše, da so partizani leta 1941 in 1942 pobili več sto Slovencev, da so pri tem uporabljali surovo in laž­nivo propagando, da so izrabili vse tegobe okupacije in grdo izrabljali narodnoosvobodilna gesla. Za temi gesli pa so organizirali grozljiv aparat komunistične revolucije, ki je do poletja 1942 pobil okoli 400 Slovencev. Šele takrat so se ti bili prisiljeni začeti braniti; in to v vseh pogledih v nemogočih situacijah. Za oboroženo kolaboracijo in tudi za zločine kontrarevolucije so zato glavni krivci komunisti. Seveda je to tema, ki zaradi zakoreninjenosti dosedanjih propagandnih shem zahteva natančnejše pisanje in podatke, vendar tu za to nimam prostora.