Avtor: Justin Stanovnik, Niko Grafenauer

Saj ne gre za konje



stran: 001

Za vsem vsakodnevnim in vsakdanjim – za vsem, kar nas zadeva tako, da zaključujemo svoje dneve neveselo in se prebujamo v nove s pičlimi pričakovanji – za vsem, kar nas sicer tako zaposluje, da nam zmanjka časa in domišljije, da bi se dokopali do razumetja širših obzorij dogajanja, za vsem in izza vsega počasi vstajajo obrisi nekega občutja, ki mu ne moremo reči drugače kot nemoč. Občutek imamo, da ne pristopamo k stvarem tako kot k njim pristopa človek, ki je v posesti samega sebe, prost in svoboden človek, ampak bi preje rekli, da nas vklepajo neke sile, ki prihajajo od znotraj in ne od zunaj in jih zato občutimo kot lastno nemoč. Naše kretnje se ne začenjajo s pravo voljo, ne grejo do konca in zato ne dajejo tistega zadovoljstva, ki prihaja po opravljenem delu.
Ko govorimo o nemoči, mislimo seveda na tisto nemoč, ki zadeva naše skupne reči. Svojo osnovno nelagodnost bi lahko izrazili z vprašanjem: Zakaj Slovenci ne moremo prav postaviti države? Ko ga zaslišimo, tako postavljenega, se zavemo, da smo v območju nekega temeljnega dejstva. Hkrati si moramo priznati, da smo nad njim tudi začudeni, saj si nismo nikoli mislili – še takrat, ko smo o državi samo sanjali – da ga bomo morali kdaj postaviti. Tudi takrat, ko države še nismo imeli, smo namreč mislili o sebi, da smo politično kompetenten narod – v celoti in brez ostanka.
Narod, ki hoče postaviti državo, mora biti notranje suveren. Suverenost vključuje zadnjo odgovornost, ki je v tem, da se tisti, ki se čutijo suverene, ne morejo in nočejo na nikogar ozirati in se ne morejo in nočejo o temeljnih vprašanjih svojega obstoja z nikomer posvetovati razen s seboj. Zavest suverenosti lahko prebiva samo na določeni podstati, ki nastane v ljudeh, ki vedo, kaj so, in hočejo to, kar so, tudi biti. Biti to, kar si, pa ni nič drugega kot opis tega, kar izraža beseda identiteta – pokritost s seboj. Narodova identiteta je pogoj njegovega suverenega duha.
Torej, vedeti, kaj si, in to kar si, tudi hoteti biti. Kako je s tem? Kako je s slovensko identiteto? Slovenci smo imeli takšno zgodovino ali pa takšno začetno naravo, da smo mogli in morali pridobiti velike preživetvene sposobnosti. To nas je ohranilo. Pri tem nam je veliko pomagala kultura, v vseh njenih razsežnostih, zlasti pa v tem, da nam je prinašala transcendentalni smisel človeškega obstajanja. Ob tem pa smo šli skozi takšno zgodovino ali pa smo bili takšne začetne narave, da se v nas vzporedno s tem ni razvila v taki meri in intenzivnosti tudi zavest identitete. Veliko vlogo je pri tem imela omejenost našega življenjskega prostora. Komaj je kdo takorekoč stopil čez prag domače hiše, že se je znašel sredi povsem tujega sveta. Tam pa je bilo treba s poudarjanjem in razkazovanjem tega, kar si, biti varčen in previden. Tuji svet je uveljavljal, dosledno in neizprosno, svoje pogoje obstajanja. V takem se je identiteta umaknila v notranjost, tam pa ni mogla dolgo živeti. Pravzaprav se sploh ni mogla prav razviti.
Obstajajo zgodbe, ki kažejo, kako globoko so v nas te stvari. Eno nam je nedavno v Frankfurter Allgemeine Zeitung povedala dunajska novinarka Eva Menasse, ki je raziskovala umiranje zadnjih Slovencev na avstrijskem Štajerskem, zlasti v vaseh Lučane, Gradišče in Klanec. Pred nami je razgrnila tudi primer Sabine Narat. Ko je kot šestletna deklica šla prvič v šolo, ni znala niti ene nemške besede. Kar je tam tistega dne doživela, je ostalo v njenem spominu kot ponižanje vsega, kar je živelo v domači hiši. Ko se je pozneje vračala iz Graza, kamor je šla v službo, se je z materjo, ki je govorila slovensko, pogovarjala samo po nemško, poleg tega pa ji nikoli ni pozabila poočitati, da je ni naučila nemščine. »Kdor hoče danes kaj pomeniti, govori vendar nemško.«
Za nas je na tej zgodbi zanimivo to, da neke šestletne slovenske deklice napad na njeno jezikovno in narodnostno identiteto ni zadel kot nekaj neznosnega. Lahko bi se mu bila uprla – na skrit, otroški način, v obliki trme. Lahko si predstavljamo, da bi se bilo to zgodilo. Tako pa je že prvemu srečanju s tujostjo in prvem napadu na to, kar je bila, sledila vdaja, ki je potem trajala celo življenje. Da se je ta vdaja zgodila v starosti, ko deklica še ni razpolagala s kulturo zavestnega narodnega spomina, ki bi jo v tem, kar je bila, podpiral tudi od zunaj, nam veliko pove o elementarni moči njene identitete. Ali je bil otrok, katerega zgodbo smo posneli po neki aktualni reportaži, izjema?

stran: 002

Danes, ko se zdi, da je preteklost tu predvsem zato, da na njej vadimo umetnost pozabljanja, se le redko kdo spominja, kaj se je v prvih povojnih letih, daleč od krvi in smrti, dogajalo v preprostih klopeh podeželskih šol. Tam so od prvih razredov naprej sedeli tudi otroci domobrancev, za katere se je vedelo – prvo leto še ne tako določeno in zagotovo, potem pa vsako leto bolj – da so jih nekje, v nekih gozdovih, nedoločno povezanih z imeni Teharje in Kočevski Rog, pobili. Ti otroci so bili torej brez očeta – sirote, tudi če so vsaj zvečine še imeli matere. To so vedele tudi učiteljice. In vendar se je moglo zgoditi nekaj človeško komaj razumljivega. Ko je prišel Dedek Mraz, eden od socialističnih surogatov krščanskih praznovanj, je prišlo v razredih do delitve: nekateri otroci so šli v prostore za obdarovanje, otroci domobrancev – v nekaterih razredih jih je bilo le nekaj, v nekaterih pa do polovice – pa so obsedeli. Ti niso dobili nič. Bilo jim je tudi povedano, zakaj ne bodo dobili nič. Zato, ker so otroci izdajalcev.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zazrta v neskončnost Mirko Kambič

Tu pomislimo na več stvari. Gotovo tega niso uprizarjale vse učiteljice, mnoge tega niso počele rade. A tiste, ki so: kakšna bitja so to bila! Ali je katera med svojimi papirji, ki jih je zapustila, ohranila tudi opis katerega teh prizorov, ki ji je pozneje moral priti pred oči in ga ni mogla več pozabiti? A bolj važno je nekaj drugega, nekaj, na kar takrat, ko smo za te reči slišali, še pomislili nismo, danes pa na naše veliko presenečenje prihajajo na dan. O tem, kaj se je tedaj dogajalo v otrocih, nam pripovedujejo sami. Da so bili prizadeti je razumljivo, toda mislili smo, da so bili prizadeti drugače. Mislili smo, da je za njihovo ponižanostjo plivkal upor; da so v sebi začutili nasprotovanje, kakor so ga začutili tedaj, ko je kdo iz vasi govoril čez njihovo hišo. A ni bilo tako. Danes izvemo, da so tiste delitve doživeli kot sramoto. Podoba, ki so jo imeli o svojih očetih in ki so jo obnavljali v pogovorih okoli domače mize, ni mogla tekmovati s podobo, ki so jo izrisavale učiteljice kot predstavnice oblasti – to je tako važno, kot predstavnice oblasti. Podoba, ki so jo imeli o svojih očetih, ni imela te moči, da bi jih obvarovala. Tudi to je bila nekakšna vdaja, ki so jo pozneje, ko so odraščali, jemali nazaj in popravljali, spomina nanjo pa ni bilo mogoče izbrisati povsem. Njena senca pada še na naš čas.

stran: 003

In spet si pravimo: lahko bi bilo tudi drugače. Ko bi bila naša kultura drugačna, ko bi bila izkušnja zgodovine, iz katere se je oblikovala naša genska snov drugačna, potem ponižanje, ki so ga ti otroci doživljali v šolskih klopeh, ne bi šlo mimo brez upora – takrat otroškega in tihega, pozneje odraslega in odgovornega. To bi se bilo, kot rečeno, lahko zgodilo.
Vprašanje, ki si ga moramo po vsem zastaviti, je naslednje: Kakšen je vzorec, ki je zapisan v nas? Kakšne možnosti nam daje? Ali je to isti vzorec, ki se je uveljavil na Koroškem, kjer smo Slovenci v enem stoletju izgubili stotisoč ljudi – praktično vse? Ali je to isti vzorec, ki dovoljuje, da se je to, kar se je zgodilo na Koroškem, začelo sedaj dogajati tudi na Tržaškem? Ali je snov, iz katere smo narejeni, naklonjena ohranjanju same sebe? Ali je vzorec, ki nas določa, tako koncipiran, da daje razumno jamstvo za ohranitev narodove mase in energije? Kakšni smo?
Zgodovine seveda ne moremo spreminjati, lahko pa se potrudimo in raziščemo, kakšna je bila in kakšne smo se v njej mogli narediti. Pri tem seveda ne bi smeli dovoliti, da nas zmoti cinični stavek, da se iz zgodovine ni mogoče ničesar naučiti, razen tega, da se iz nje ni mogoče ničesar naučiti. Temu ciničnemu stavku nasproti bi morali postaviti stavek o človekovi osnovni racionalnosti in si v njegovi luči ogledati izsledke svoje raziskave. Ko bi tako ti izsledki stali pred nami, očiščeni vseh utvar, bi v njih lahko poiskali svojo podobo. Ničesar si ne bi smeli pri tem prikrivati. Če bi dolgo in potrpežljivo tako stali pred njimi, bi se nam gotovo nazadnje odprla tudi možnost, da najdemo odgovor na vprašanje, zakaj ne moremo prav postaviti države.
Če bi bili dovolj natančni in se ne bi zadovoljili prav s prvim odgovorom, ki bi prišel, bi nazadnje pristali pri ne neosnovani domnevi, da je naša politična ohromelost tudi – morda pa predvsem – posledica poznega delovanja nekega šoka, ki smo ga doživeli v nedavni zgodovini. Gre za naslednje. Ko so komunistični teroristi leta 1942 začeli z umori po vaseh in mestih, so se ljudje nanje odzvali na dveh ravneh. Na tisti ravni, kjer so bili shranjeni njihovi tradicionalni vzorci vedenja, s sprejetimi pravili dovoljenega in nedovoljenega, so umore obsodili od začetka. Prevzel jih je strah in zgroženost. Tako je bilo skraja in tako se je dogajalo na zavestni ravni, ki jo je, kot rečeno, oblikovala tradicionalna kultura. Potem pa je k temu prišlo še nekaj drugega – motnega in temnega. Ljudje so zaslutili, da to niso umori, kot so jih bili vajeni, umori zaradi dediščin, ljubosumja in maščevanja, ampak nekaj povsem drugega. Zavedeli so se, da so to politični umori. To pa je bilo nekaj drugega, nekaj popolnoma novega, neznanega, neskušenega. Političnemu umoru niso znali prirediti nobenega razumljivega vzroka. S tem pa ljudje, ki so politične umore uprizarjali, niso bili več predmet prezira in obsodbe, ampak so se jim začele pripisovati lastnosti, ki so jih dvigale nad navadne in povprečne ljudi: če se do sedaj zaradi politike ni ubijalo, tu pa so ljudje, ki to delajo, je več kot na dlani, da so to posebni in izredni ljudje. Od tu pa ni bila daleč misel, da imajo ti ljudje posebne pravice. Pri tem ni ostalo skrito, da jim te pravice niso bile dodeljene od zunaj, ampak so jih našli in odkrili v sebi. In ko so ti ljudje pozneje zahtevali oblast, je že veljalo za sprejeto, da jim oblast pripada. Komunisti niso ubijali – in ubijali so toliko, da so se uveljavili v zavesti časa kot ubijalci – zato, da bi eliminirali nasprotnike, ampak so ubijali predvsem zato, da bi legitimirali svojo voljo do oblasti. Z ubijanjem so dokazovali – z ničemer ne bi mogli bolj – ne samo da moč imajo, ampak da imajo tudi pravico do nje. Komunisti so utemeljevali oblast tudi z mitom, s svojimi ustanovnimi besedili, s svojimi ideološkimi obredi, nobena stvar pa jih ni tako za trdno in tako za dolgo uveljavila kot nosilce oblasti kot ravno politično aranžiran umor. Za ljudi je to bilo povsem novo izkustvo, zgrabilo jih je globinsko, a so se ga na čuden način vseeno malce sramovali in ga zato niso pripuščali na področje, ki ga ureja tradicionalni um. Odkazano mu je zato bilo mesto v diafragmi – najtrdnejše mesto pravzaprav – kamor razum ne seže. Tisti pa, ki niso mogli, da tega izkustva ne bi prisilili, da stopi v svetlobo etičnega uma, te so v zadnjem dejanju ali pobili ali pregnali. Ti so se odločili, da branijo Termopile, kot pravi Kavafis, in niso slutili, da bodo nazadnje Perzijci prodrli. Ostali so tisti, ki so pač ostali.
Motijo se tisti, ki pravijo »Ljudje zato ne govorijo, ker se bojijo« ali »Ljudje volijo nekdanje gospodarje zato, ker se še vedno bojijo«. Ljudje govorijo, kakor govorijo, in volijo, kakor volijo, ne zaradi strahu, ampak – naj se sliši še tako paradoksno – zaradi spoštovanja – temnega, skritega, ponižujočega. To izprevrženo spoštovanje jim ne dovoli, da bi se dokopali do avtentične suverenosti demokratičnega državljana.
Če je identiteta, kot smo uvodoma omenili, istovetno obstajanje s seboj, potem je njen bistveni del neko védenje – védenje za sebe ali samozavedanje. Če hoče človek živeti v identiteti, mora v prvi vrsti vedeti, kaj je. To vedenje pa ne zadeva samo nekega dejstva, ki ga je mogoče opisati, ampak nujno in takoj vključi normativne zahteve: védenje za sebe ali samozavedanje je tudi že, vsaj v določeni meri, samozavest ali, z drugo besedo, samospoštovanje. Samospoštovanje pa zaradi moje osnovne družbenosti ne more ostati v sebi: nujno se mora bojevati za spoštovanje drugih.

stran: 004

S tem pa smo se dotaknili neke zelo pomembne stvari. Videli smo, da je identiteto mogoče normalno živeti samo v moralno koncipiranem svetu. Samo v svetu torej, v katerem je dejstvo, da sem upravičen o sebi misliti s spoštovanjem, tudi že jamstvo, da bodo tudi drugi o meni mislili s spoštovanjem. Če pa pri vsej iskrenosti in objektivnosti – potem ko sem sebe, kot pravimo, postavil v perspektivo – ponovno ugotovim, da o sebi smem misliti s spoštovanjem, družbeno okolje pa spoštovanja, ki ga imam do sebe, z mano ne deli, potem moram pristopiti k nekim dejanjem za spremembo družbene biti. Kako pa sem prišel do razumne gotovosti, da si spoštovanja ne samo ne smem odrekati, ampak tudi ne smem dovoliti, da mi ga odrekajo drugi? Tako da nobeno od relevantnih dejstev v družbenem prostoru – sem spadajo predvsem enake pravice drugih – v bistveni stvari ne zanika moje specifične identitete. Šele po tem samouvidu smem reči, da je moja identiteta moralno utemeljena.
Naše razmišljanje se je izteklo v misel, da identiteta kaže v smer družbenega angažiranja človeka. Od vprašanja, kaj je človek, smo prišli do vprašanja, kaj je družba.
Kaj pa je družba? Kaj je, posebej, moderna družba? François Furet je pokazal na ostrino tega vprašanja s tole formulacijo: »Stremljenje po svobodi, ki ga je prinesla Francoska revolucija, je sprožilo središčno temo sedanjega časa: Kaj pa je družba, če smo vsi avtonomni posamezniki?« Identiteta posameznika, vse lepo in prav, kaj pa kolektivna identiteta družbe? Družbe ni, če ni vezi, ki avtonomne posameznike povezuje v družbo. Najbolj nepogrešljiva od teh vezi je pravičnost. Prostor, v katerem vlada pravičnost, imamo ljudje za svoje domovanje. Brez osnovne pravičnosti ni normalne človeške družbe. Protičloveška ost nepravičnosti, ki jo človek mora prenašati, je v njeni žaljivosti. Nepravična družba je žaljiva družba.
Ko je parlament države Slovenije junija leta 1991 izvolil Antona Drobniča za državnega tožilca, se je poleg drugih nenavadnih reči dogodilo tudi tole. »Rdeči odnosno roza-rdeči kontinuum« je organiziral zbiranje podpisov proti Drobničevi izvolitvi. Na čelu podpisnikov protestne izjave so stala imena imenitnih političnih in kulturnih predstavnikov tega ideološkega spektra. Prvi je bil predsednik predsedstva države Milan Kučan, potem pa so sledili ugledni akademiki in profesorji, na primer Ciril Zlobec in dr. Matjaž Kmecl, nato pa razne celebritete, kakor so se mogle razviti v totalitarnem sistemu. Seznam podpisnikov je bil impozanten. V nekaj tednih so zbrali več kot trideset tisoč imen. Komunisti so se odločili, da bodo pokazali svojo moč.
Ko se je vse to dogajalo, sem se spomnil nekega dogodka s konca avgusta ali začetka septembra leta 1950. Z Drobničem sva ure in ure hodila po ljubljanskih ulicah in premlevala žgoč problem. Oba sva nekaj prej prišla iz taborišča in Drobnič naj bi se tistega večera javil na ozni. Šlo je seveda za sodelovanje. Med tehtanjem za in proti sem mu, kakor se spominjam, svetoval, naj še nekaj časa zavlačuje. Toda to je bilo samo govorjenje, v sebi se je Drobnič že zdavnaj odločil. Potem sem šel jaz na vlak, Drobnič pa domov – mimo ozne. Mogoče bo nekoč sam opisal, kako so ga prišli naslednji dan iskat in kako je na ozni odklonil sodelovanje. Danes, ko ga vsi poznamo, bralcem ni treba pripovedovati, da je to naredil izzivalno in suvereno. Treba pa je povedati nekaj drugega. Treba je povedati, kako nevarno je to bilo – danes nepredstavljivo nevarno. Sam, ki sem to doživel, to samo še vem, občutiti tega po tolikih letih ne morem več. Tistega dopoldneva je Drobnič na ozni stal pred neko silo, ki bi ga lahko nekaznovano strla. Kako to gre, mu je tudi še bilo živo v spominu, saj je komaj nekaj tednov prej prišel iz njenih ustanov.
Ko sem se spomnil tega dogodka in ga vzporedil z imeni z vrha seznama podpisnikov proti njegovi izvolitvi, sem pomislil: kakšna bedna klavrnost. Vsi so se namreč priključili najbolj opresivnemu sistemu, kar jih je iznašlo to stoletje. Biti povezan s komunizmom je, da navedem samo besede Stéphana Courtoisa, »nekaj strašnega«. V resnici pa sem takrat veliko premišljal še o nečem drugem. Spraševal sem se, kakšna je družba, v kateri se lahko dogajajo stvari, ki tolčejo po središču človekovega moralnega zavedanja; kakšna je družba, v kateri potrpežljiva vrlina, kot pravi Hamlet, dobiva brce – ne samo nekaznovano, ampak tudi neopaženo, res, kakšna družba je to? In kakšni ljudje! Ali smo že potopljeni v politiko absurda?
Pred letošnjim slovenskim kulturnim praznikom smo bili obveščeni, da bo dr. Matjaž Kmecl v treh radijskih oddajah predstavil Slovencem svoje novo branje Prešernovega Krsta pri Savici. Po tem branju, tako oglas v časopisu, naj bi bilo pokristjanjenje Slovencev in izguba politične samostojnosti prav umljiva šele z uvedbo pojma kastracije. Kot del širše zgodovine pa naj bi bila ta interpretacija tudi prispevek k zgodovini mučnega nastajanja evropskega subjekta. Avtor teh vrstic mora z resničnim obžalovanjem povedati, da napovedanih oddaj ni mogel poslušati. Z obžalovanjem zato, ker je dr. Kmecl že obilno dokazal, da ima poleg spoštovanja vredne erudicije tudi talent za odkrivanje zanimivih in novih reči. Vendar upravičeno dvomimo, da je profesor vključil v svoje razmišljanje tudi boleče, a še vedno aktualno vprašanje pohabe pa tudi samopohabe, ki so se ji Slovenci izpostavili in ki so ji bili Slovenci izpostavljeni v tem stoletju. Čisto lahko, da ta prosvetljeni bralec ni prišel tako daleč v sedanji čas. To bi bilo škoda, saj bi bilo ne samo zanimivo, ampak za našo moderno ali postmoderno kulturo tudi poučno, izvedeti, kaj je »osvobojeni in osamosvojeni« evropski subjekt, takorekoč pred našimi očmi, naredil s seboj. Kako zelo se je prizadel! Ta uvid bi mogoče sprožil novo branje Krsta pri Savici.

stran: 006

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Daljave vabijo Mirko Kambič

To, kar se je dogajalo okoli Drobničeve izvolitve, je bolj kot vse drugo žaljivo. Cela vrsta ljudi je bila žaljenih, žaljeno pa je bilo tudi osnovno načelo, ki zagotavlja pripravljenost za sobivanje v skupnosti. Za naše razmišljanje pa je važno predvsem to, da žaljeni človek ni primeren za postavljanje države. Če se seveda ne upre. Uprl pa se bo samo človek z identiteto – človek, ki ve, kaj je.
Tak človek tudi ne bo dovolil, da se poljubno ravna z njegovim zgodovinskim spominom. Enciklopedija Slovenije je prostor, v katerem je shranjeno zgoščeno narodovo vedenje o sebi. Ali je to vedenje, kakor ga najdemo v obstoječi Enciklopediji, takšno, da ga lahko mirne duše izročimo prihodnosti? Poglejmo si nekatere vpise iz zadnjega, 13. zvezka.
Članek Sodni proces proti vojnim zločincem v Kočevju daje že z naslovom vtis, da so ljudje, ki jih je neka partija obsodila za »vojne zločince«, ker so bili pač njeni nasprotniki, tudi dejansko že »vojni zločinci«. S partijsko dikcijo Enciklopedija sprejema tudi partijsko gledanje. Tako bodo žrtve nekega pravnega nasilja ostale v slovenskem spominu za zmeraj kot »vojni zločinci«. Članek nadalje pravi, da so skraja hoteli vključiti v proces več nasprotnikov, menda okoli osemdeset, »po številnih zaslišanjih in pridobljenih podatkih« pa so jih sodili samo enaindvajset. Človek bi mislil, da so ostale oprostili, saj so »številna zaslišanja in pridobljeni podatki« očitno dokazali, da jih nimajo za kaj soditi. Pa so jih res? Najbrž so bili žrtve izvensodnih ubojev kot večina tistih, ki jih niso sodili. A to znanstvene tenkočutnosti člankarja ne prizadene, čeprav piše o Kočevskem procesu in so ti bili v nekem smislu vključeni vanj, vsaj na začetku, v predsodnem postopku. Ko pravi nadalje, da so šestnajst »obtoženih« (pravilno se ji je zapisalo, res samo »obtoženih«) usmrtili v Mozlju, se mu ne zdi vredno omeniti važnega dejstva, da se za te grobove petdeset let ni smelo vedeti – da jih sploh ni bilo. Ko Enciklopedija govori o tistih štirih, ki so bili obsojeni na prisilno delo, se ji zdi potrebno povedati, da so delali na »Kajfežovi žagi«, ne zdi pa se ji vredno povedati, kaj se je z njimi zgodilo v jesenski nemški ofenzivi, »ki jo je preživel samo« eden. Ali ni bilo morda tako, da so tudi te tri komunisti pridružili tistim šestnajstim »vojnim zločincem«, ki so že ležali v Mozlju?

Takoj za zgornjim člankom prinaša Enciklopedija Slovenije članek Sodni zapori v Ljubljani. Kaj se Enciklopediji zdi pomembno in kaj ne, se vidi iz tega, da je razdobju 1941 – 1945 posvečenih 31 vrstic, razdobju po letu 1945 pa samo ena, in sicer tale: »1962 so sodne zapore preselili, zgradbo pa kmalu nato podrli«. Pika! In vendar so bili »sodni zapori v Ljubljani« po maju 1945 tako polni, da so pokali. Avtor tega komentarja je bil leta 1949 sam tam in nekaj o tem ve. In vendar so od tu odvažali ljudi na morišče! In vendar se je tu dogajalo nasilje, ki je tekmovalo z vsem, kar se je v tem poslopju kdaj zgodilo! Ali to niso bili ljudje? Koga brani ES? Ali se je odločila vzdrževati totalitarno razlikovanje med tistimi, ki so ljudje in tistimi, ki niso čisto ljudje?

Za razumevanje gledanja ES na zgodovino je zelo poučna primerjava med člankoma, ki obravnavata Slovenski poročevalec in Slovenski dom. Prvi se omejuje zgolj na dejstva in daje stvarno sliko časnika. Člankar se zadržuje v strogo odmerjeni razdalji, tako zelo, da izvemo malo ali nič o tem, kaj je časnik hotel biti. Slovenskemu domu pa se pozna želja po ideološki diskvalifikaciji. Govori skoraj samo o njegovi vsebini, pri čemer ne kaže nobenega razumevanja za čas in razmere, v katerih je izhajal. Kdor bi presojal obe strani, vpleteni v državljansko vojno, po vpisih teh dveh časnikov, ki sta ju na neki način predstavljala, bi dobil zelo pristransko podobo. Pred sabo imamo majhne prispevke k ideološki ofenzivi na slovenski spomin. Aliquid semper haeret – Nekaj zmeraj ostane, mar ne?



Vpisu Slovensko domobranstvo razen dveh stvari nimamo kaj očitati. Ti dve stvari pa sta naslednji. Prvič, Slovensko domobranstvo ni bila »kolaborantska organizacija«. Te oznake avtorju toliko ne zamerimo, ker nismo pričakovali, da bo naredil razvoj, ki bi ga v tej točki korigiral. Vseeno pa ga moramo opozoriti na naslednje zelo preprosto dejstvo: Če je to, kar se je dogajalo v Belgiji, na Nizozemskem, na Danskem, na Norveškem, v Franciji, če je to bila kolaboracija, potem je zunaj vsakega dvoma, da to, kar se je dogajalo v Sloveniji, ni bila kolaboracija. Kaj je bilo, je drugo vprašanje, kolaboracija ni bila. Če je med rastlinami na travniku, ki imajo skupne znake in zato tudi skupno ime, nekaj rastlin, ki teh znakov nimajo, potem botaniki tem rastlinam dajo drugo ime. Tako delajo botaniki, zgodovinarji in sociologi pa se zdi, da so te precizije odvezani. In drugič! Holocidni umor Slovenskih domobrancev je ne samo integralni del njihove zgodbe, ampak tudi njen vrhunec. Po njem bodo šli v zgodovino. Ko po partizanih ne bo več ne duha ne sluha, bo ta Smrt svetila visoko na nebu in slovenski krmar bo po njej usmerjal svojo ladjo. V tem jim ni mogoče škoditi. Zgodba o njih pa brez njihove smrti ostaja torzo.


stran: 007

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Triglav moj dom Mirko Kambič

Naše branje ES naj s tem končamo. Izrazimo le še svojo začudenost, da najvažnejša knjiga, ki izide, ne doživi prave ocene ali kritike ali razprave. Ali res nismo več v stanju »izmeriti daljo in nebeško stran«? Glede zvezka, ki je pred nami, pa ponovimo že postavljeno vprašanje: Koga brani ES? Na njenih prvih straneh, ki prinašajo člane raznih odborov, so tudi ljudje, za katere ne dvomimo, da so na strani avtentičnega slovenskega spomina. Malo smo presenečeni, a ostajamo z upanjem, da se dajo vsaj dobro plačati.
Zdi se, da ljudje iz tabora kontinuitete vedo, da izročajo svojo stvar v varne roke, ko nas ob vsaki priložnosti pozivajo, da nehamo misliti na preteklost in jo raje prepustimo zgodovinarjem. Toda mi imamo do njih nemalo zadržkov, čeprav hkrati priznavamo, da se je nanje zgrnila kritično velika porcija tranzicijskega dela, s katerim se moramo ubadati sicer vsi. Ne gre samo za to, da jim dejstvo, na katero nas je opozoril eden od njih, da so namreč morali »izjemno hitro diplomirati in doktorirati«, mogoče ni samo v prid, ampak za neko drugo, temeljno stvar. Niso namreč še opazili – v pregnantnem pomenu te besede – da se je v totalitarizmu – še vedno jih, se zdi, beseda malce žali – z zgodovino – to pa so predvsem ljudje in njihove ideje – grdo ravnalo. Totalitarna preteklost se jim še ni pokazala v tako nesprejemljivi nedovoljenosti, da bi se od nje morali obrniti v kotu, ki bi ga vsi lahko imeli za »kopernikanski obrat«. To pa praktično tudi pomeni – omejena odsotnost to pomeni – da ostajajo v okviru politike kontinuitete. Tako imamo pravico govoriti, če mislimo na stroko kot stroko; vsi pa vemo, da obstajajo bleščeče izjeme, ki jim čas ne bo pozabil dati priznanja in nagrade.

stran: 008

Po naše je tako, da bi se zgodovinarjem preteklost – kot smo rekli so to ljudje in njihove ideje – morala zasmiliti. Morali bi biti malce užaljeni, da se je s preteklostjo tako grdo ravnalo, saj so vendar njeni varuhi – saj je preteklost vendar njihova stvar. Ko se je grdo ravnalo z zgodovino, se je v resnici – seveda pri tem računamo na normalno človeško občutljivost – grdo ravnalo z njimi.
Za utemeljevanje mehkega postopka pri prehajanju iz enega zgodovinopisja v drugega, so zgodovinarji iznašli – v resnici je niso iznašli, ampak so jo samo bistro zagledali – teorijo o »subjektivnem gledanju« in o »pravici do interpretacije«. Najprej je treba reči, da zadeva z »interpretacijo« drži in hkrati ne drži, zato brez kvalifikacije o njej ne bi smeli govoriti. A raje premislimo tole: Denimo, da je kdo bil član partije pet ali deset ali petnajst let, ali ima to sedaj kakšen vpliv na njegovo »interpretacijo«? Ali je mogoče reči, da se v tisti ideološki komori z njim ni nič zgodilo? Nedavno smo slišali, da imajo zgodovinarji nekje na voljo »dva izredno močna računalnika«. Bojimo se, da računalniki ne bodo dovolj. Pri tranziciji gre za notranjo osvoboditev. Problem je, kot zmerom, v glavi.
Upamo, da so bralci opazili, da še vedno govorimo o tem, da ne moremo ali ne znamo ali nočemo postaviti države. Ne moremo je postaviti, ker ne moremo ali ne znamo ali nočemo biti državljani. Ali drugače, ker nismo ljudje identitete. Zaradi naše neidentitete se v državi lahko dogajajo poljubne reči. Že danes se lahko reče karkoli, kmalu pa se bo lahko tudi zgodilo karkoli. Nikomur ni več treba računati na nas kot državljane, ki si nekatere stvari dovolijo in drugih ne. Predstavljajte si, da bi na ulici ustavljali ljudi in jih opozarjali, da na trgu nekje v bližini pripravljajo za nekoga grmado, predstavljajte si, da se, po pričakovanju, za to nihče ne bi zmenil, predstavljajte si to in se potem vprašajte: Koliko časa pa bo moralo še preteči, da bo ta možnost stopila iz domišljije v resničnost?
Ni dosti več kot dva meseca, kar smo v Delu brali članek o Argentini z naslovom Evidence pogrešanih obstajajo. V njem je stalo, da »Argentina podoživlja eno najbolj temačnih obdobij svoje zgodovine – čas vladavine vojaške hunte in tako imenovane umazane vojne, v kateri je izginilo na tisoče ljudi«. Izraženo je bilo upanje, da »po šestnajstih letih, odkar se je hunta umaknila z oblasti, spet obstaja vsaj medlo upanje, da bo grozljiva zgodba o pogrešanih naposled razjasnjena«. Članek je poln skritega prezira do slovenskega bralca. Ali uredništvo, ki je članek ali naročilo ali dopustilo, misli, da je slovenski bralec že tako prepariran, da ne bo pomislil na Slovenijo, ko bo bral: »Po uradni verziji je v času diktature izginilo dvanajst tisoč ljudi, a človekoljubne organizacije in neodvisni raziskovalci ocenjujejo, da je realno število med dvajset tisoč in trideset tisoč.« Mar ni bilo skoraj do pike tako tudi v Sloveniji?
Ali ni bila »umazana« tudi naša vojna in ali ni bil posebej »umazan« naš mir?
In dalje, kako si upajo slovenski dnevniki priobčevati fotografije, ki prikazujejo izkopavanje nekaj let starih množičnih morišč iz Hrvaške in Bosne, ne da bi pri tem vsaj omenili, da so pri nas doma številna množična morišča izpred petdesetih let, ki se zavestno potiskajo v molk in pozabljenje? Njihova žaljivost je v tem, da se jim očitno zdi, da to ni več treba.
In vendar so v Sloveniji morišča s tisoči pokončanih ljudi, za katere se nihče ne briga in ni nikomur mar, kdo v njih leži; in vendar je sredi Ljubljane oskrunjeno veliko vojaško pokopališče; in vendar so na ljubljanskih Žalah, za čudovitimi Plečnikovimi propilejami, še danes oskrunjeni grobovi. Od kod torej pogum predsednika države, da pravi, »da v Sloveniji ni sistematičnih grobih kršitev človekovih pravic«? Odkar se je »hunta« umaknila z oblasti, res še ni šestnajst let, odkar pa so se ti zločini godili, pa je že več kot petdeset let. In kdo še ve za stavek, ki ga je pred več kot dvesto leti izrekel Edmund Burke: »Politika ni nič drugega kot morala, pisana z velikimi črkami.«
Kako malo se je treba ozirati na kritično sposobnost naših bralcev ali poslušalcev, kažejo tudi primeri, ki že mejijo na banalno. Ko so se lanskega oktobra poslavljali od narodnega heroja Andreja Cetinskega, je avtor spominskega zapisa v Delu posebno hvalil njegovo humanost in vsestransko človečnost. To ni nič čudnega, čudno pa je to, v čem se je po avtorjevem mnenju kazala pokojnikova humanost in človečnost. Ko je kot partizan nekoč prišel v domačo vas po hrano, ga je ustavil domači župnik in mu rekel, da ve, po kaj hodi, in naj drugič ne pozabi zaviti tudi v farovško drvarnico, kjer ga bo nekaj čakalo. Vsak večer je poslej tam bila zanj pletena košara, polna gnjati, klobas, kruha, potice in žganja. Košara je bila tako težka, da je najprej odnesel samo njo. Čeprav člankar nakaže, da sta humanost in človečnost Andreja Cetinskega v tem, da je sprejemal hrano od, da tako rečem, ideološkega sovražnika, natanko le nisem razumel, kaj je njegova humanost in človečnost imela opraviti z župnikovimi klobasami. Potem pa sem v reviji Transit, številka 15, naletel na zelo zanimivo razpravo nekdanjega češkega disidenta – bil je med podpisniki Listine 77 – in sedanjega politika Petra Pitharta z naslovom Dvojni značaj Praške pomladi. (V eseju najdete med drugim zanimivo analogijo med Aleksandrom Dubčkom in našimi reformnimi komunisti.) Avtor je namreč vpletel v besedilo tudi poučno anekdoto o Džerdžinskem. Zgodbica gre takole: Moskovčan razkazuje svoje mesto prijatelju iz tujine. Nenadoma ves vznemirjen zgrabi prijatelja za roko: »Ali ste videli? Džerdžinski se je ustavil in mimoidočega dečka pobožal po glavi. Kakšen humanist, kakšen človekoljub!« Ko ga tujec začudeno pogleda, doda Moskovčan: »Čisto lahko bi ga bil tudi ustrelil.«

stran: 009

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Prva brazda Mirko Kambič

Andrej Cetinski je bil oktobra 1943 kot dvaindvajsetletni partizan tudi član izrednega vojaškega sodišča na Kočevskem procesu. Tam je bilo šestnajst ujetih četnikov in vaških stražarjev obsojenih na smrt, kot smo že povedali. Zanimalo bi nas, kako je bilo z njegovo humanostjo in človekoljubjem tam. Zapis v Delu nam namreč o tem ničesar ne pove.
Res, kako malo se je treba ozirati na to, kako bodo reagirali ljudje! Kakor da bi tisti, ki namesto nas spremljajo življenje in ga spreminjajo v dogodke, ki nam jih potem sporočajo, vedeli, da se v nas nima več kaj zganiti. In če bi se že kaj zganilo, bi na tisto, še preden bi moglo sprožiti kakšno dejanje, že pozabili. Nimamo več časa, da bi ob čem obstali in si rekli: to tu je nekaj važnega, to moram premisliti, to moram spraviti v svoj spomin, tega za nobeno ceno ne smem pozabiti. Vse bolj postajamo ljudje brez spomina in ljudje brez zgodovine. Ali smo se že kdaj nad čem začudili, kot se je začudil poljski pesnik Julian Kornhauser:

stran: 010

Nož, ki si mu ga nekoč nastavil na grlo,
ti sedaj služi za rezanje papirja.
Ali smo že kdaj zahtevali kaj takšnega kot je zahteval isti pesnik:
Nekoč si rekel, da je vse samo romantika,
sedaj pa še povej, koliko si z njo zaslužil.
Ali je kdo ugovarjal, ko so nam skušali podtakniti, da smo »narod, ki je v novejši zgodovini doživel kar dve polaščanji« in so hoteli s tem poistiti dve neprimerljivi stvari: komunistični totalitarizem in katoliško kulturo; ali takrat, ko so pred nas postavili trditev, da se po letu 1990 »kvaliteta našega političnega življenja ni bistveno izboljšala«; ali takrat, ko so nam rekli, da imamo »namesto ene več partij«, ki se borijo za »monopol na oblasti«? Koliko ljudi se upre, vsaj notranje, ko skušajo nekateri ljudje pred nami diskreditirati demokracijo z denunciranjem strank, ki da jih »žene nepotešljiva strast po oblasti«; ali takrat, ko nas s pozivanjem »k zrelosti in preseganju preteklih delitev« hočejo ponižati v ljudi brez spomina; ali takrat, ko govorijo o komunistih, da so imeli »svojo vizijo«, (ah, kako civilno!); ali takrat, ko nas prepričujejo, da smo si pač »različni«, kar je res in normalno, a ne povejo ničesar o tem, kar je še bolj res, da je različnost, ki ti omogoča, da svoj narod, ko je napaden od zunaj, napadeš še od znotraj, nekaj nedopustnega in zunaj civilizacije. In da si potem zaradi takega dejanja za zmerom zaznamovan. Ko človek bere te reči, pomisli na Heineja:
Poznam melodijo,
poznam besedilo,
poznam tudi gospode sestavljalce.
Res, poznamo jih, a jih tudi ne poznamo. Ne moremo razumeti, kje jemljejo pogum, da ravnajo z nami tako nespoštljivo. Pravzaprav ne z nami, ampak z jezikom. Kar namreč počnejo, se nazadnje izteče v nekaj grozljivega. Najbrž se tega ne zavedajo, iz takih duhovnih kvartirjev prihajajo, da tega ne čutijo tako, toda potem ko smo prebrali njihova besedila in slišali njihove govore, si pravimo: to je ubijanje jezika. Dosežejo, da se iz človeka izseli veselje do besede. Začutiš, da se tu ne da nič več reči, da je tu konec jezika. Ali je to sedaj v njihovem načrtu? Da se bodo polastili naroda tako, da mu bodo vzeli jezik!
Za ilustracijo, kako daleč lahko te reči grejo, se je odločil poskrbeti Delov novinar Grega Repovž s člankom Zastrupljeno darilo A. Drobniča. Članek se končuje takole:
Drobnič pa bo odšel v zgodovino. Tako nekako se ga bomo spominjali: Anton Drobnič, jurist, generalni državni tožilec (od leta 1990 do 1998); na tem položaju hotel rehabilitirati vodje medvojne kolaboracije>glej Quisling; s tem bi posredno dosegel tudi rehabilitacijo nacista in esesovca Rösenerja>glej Nacizem na Slovenskem, ki je bil kot poveljujoči skupaj z organizirano kolaboracijo>glej L. Rupnik odgovoren za več tisoč smrti in deportacije desettisočih nedolžnih med drugo svetovno vojno.
Sedaj se skoraj ni mogoče več slepiti, da ne vemo, kaj hočejo ti ljudje doseči. Doseči hočejo, da se vrne čas, ko bo mogoče pisati Enciklopedijo Slovenije tako, kakor je s svojim člankom pokazal, da si jo zamišlja novinar Grega Repovž. Ko članek prebereš in preigraš vso skalo jezikovnih možnosti, ko iščeš, katera bi mogla nositi odgovor, vidiš, da takšne ni. To smo mislili, ko smo govorili o ubijanju jezika.
Toda, da spet spomnimo na Nika Grafenauerja, ne gre za konje, gre za državo. Problem slovenske države smo zagledali, ne kje na njenem površju, ampak v njenem središču: videli smo, da je težava z njo osnovna – v tem, da je ne moremo postaviti. Bolj resne stvari ne bi mogli opaziti. Če je namreč to res, potem je to izraz naše temeljne nezadostnosti. Vprašati se moramo torej, kaj je z nami. Ali, kakor smo vprašanje formulirali mi, kaj je z našo identiteto. Ta pa, kot smo rekli, vključuje dvoje: vedeti, kaj smo, in hoteti biti to, kar smo. To pa pomeni, da ne smemo dovoliti, da se v svetu, za katerega smo odgovorni, izrekajo ali dogajajo stvari, ki so proti našemu osnovnemu izkustvu. Ali, kakor pravi Shakespearov Cymbeline, ne smemo dovoliti, da nas prisilijo, da bomo plačevali davek zato, da lahko nosimo svoje nosove. Bojevati se moramo za to, da se uveljavi nova narodova paideja: biti v identiteti.
Slovenci smo v tem stoletju imeli takšno zgodovino, da nas je naredila za narod z dvojno identiteto, odvisno od tega, na kateri strani državljanske vojne smo bili, ali na katero stran v državljanski vojni iz različnih razlogov gravitiramo. Danes, pol stoletja po državljanski vojni, sta se obe strani ustalili v novi duhovni, kulturni in politični fakturi, toda osnovni kriterij pripadnosti ostaja isti: odnos do državljanske vojne. Zgodovinski epicenter, v katerem se je slovenska identiteta razklala na dvoje, je državljanska vojna. Napraviti moramo torej temeljni razmislek o državljanski vojni.
Govor o državljanski vojni je povezan s strašljivimi asociacijami. Zgodovinar Claudio Pavone pravi: »V državljanski vojni država ne izvaja več svoje monopolne oblasti, sproščene sile razbijajo skupnost in družbene vezi, ki so bile še nedavno trdne. Na terenu narodne skupnosti se uveljavijo mehanizmi izključevanja in prezira: sovražnik postane absoluten sovražnik, njegova podoba se spremeni v podobo zločinca, ki zanj več ne veljajo mednarodne vojne konvencije. Sovražnik v državljanski vojni je hujši kot nevernik in razkolnik.« Zato, pravi Claudio Pavone, se ljudje sprašujejo, ali ne bi bilo bolje državljansko vojno izključiti iz javnega diskurza. Toda dodaja: »Postaviti vprašanje državljanske vojne pa daje tudi možnost, da vsi udeleženci, vključno s fašisti (v slovenskih razmerah, s komunisti, op. prev.) dobijo pravo mesto. Če pa se kolektivna zavest ne bo odločila, da stopi na to težko pot in se bo iz katerihkoli političnih motivov odločila raje za bližnjico, bomo zamudili tudi to priložnost, da v odkritosti in medsebojnem razumevanju pridemo do zgodovinskega spomina in ga naredimo za temelj demokracije, na kateri smo vsi udeleženi.«

stran: 011

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Domovina Simon Dan

Za dialog »v odkritosti in medsebojnem razumevanju« slovenski komunisti še niso pripravljeni, kot smo videli. Vemo, zakaj ne. Za oblast, ki so se jo namenili obdržati, je enobejevska interpretacija državljanske vojne condicio sine qua non. Zato Slovenci ostajamo v dveh identitetah. Komunisti hočejo to s frontovsko politično aparaturo prikriti, a dejstvo ostaja dejstvo. Večinski volilni sistem bo to začasno in zasilno aparaturo odstranil in skrb za državo bodo prevzeli ljudje z eno identiteto. Sedaj je to – žal, res zelo žal – edina rešitev.
Toda to je politika. Ostaja še domovina. Kaj je domovina? To je ljubezen, ki daje prostor vsem drugim našim ljubeznim. V to ljubezen smo zajeti vsi. Nobeno srečanje ne sme miniti, da ne bi iz ozadja tiho stopila zraven.