Avtor: Tine Velikonja
stran: 057
Zločini okupatorjevih sodelavcev, 1. knjiga
stran: 058
O prvi knjigi Silva Grgiča Zločini okupatorjevih sodelavcev sta pisala Pavle Kogej in Janko Maček v 20. številki (77-82) in nato še jaz v 25. številki Zaveze (85-96). Da gre za potvorbe in laži, smo dokazali na podlagi številnih zgledov. Velika večina partizanov, za katere pisec trdi, da so jih vaški stražarji ali domobranci pobili kot ujetnike, je padlo v boju. Poimensko je navedel okoli tisoč petsto partizanov. Po njegovem mnenju pa jih je še kar tisoč, katerih imena so neznana. Omenjeno število je dvomljivo, saj gre pretežno za Slovence. Težko je verjeti, da revolucionarna oblast ne bi popisala svojih padlih. Če ne drugega, so zanje vedeli svojci in jih ob povojnih popisih prijavili. Biti svojec padlega borca je čast in ponos. Spomnil bi Grgiča, da so poslanci iz strank komunističnega nasledstva nasprotovali, da bi popisali vse medvojne in povojne žrtve in bi imeli popisovalci prost dostop do dokumentov, predvsem do matičnih knjig. Ko na lepem za tisoč petsto ljudi nimaš podatkov, se sklicuješ na zakonodajo, ki si jo sam predlagal in sprejel. Skratka, pomanjkanje podatkov je Grgiču pomagalo, da je prišel do številke dvatisoč petsto. Ustavil bi se še pri eni zgodbi, omenjeni v prvi knjigi na str. 363-365:
KRNICE pri Masorah:
5. junija 1944 so esesovci iz Trsta ujeli dva partizana in ju prignali v vas Krnice. Sklicali so vaščane. Med Nemci so bili tudi domobranci. Krvnik je prvemu ujetemu z bodalom iztaknil oči in potem še drugemu. Nato jima je na stolu z mesarsko sekiro odsekal glavi. Obe je položil na mizo. Na eno je posadil titovko in med zobe vtaknil cigareto. Zraven je postavil listek z napisom »Tu imata svobodo!«. O zločinu obstajajo fotografije.
Domačini iz Šebrelj vedo povedati podrobneje, kako je prišlo do tega. Bilo je dan ali dva pred Rešnjim telesom leta 1944, ko so partizani z roba Šebrelj streljali na nemško kolono, ki se je pomikala po cesti v dolini Idrijce. V petek po prazniku se je v Gorenji vasi na zgornjem delu planote pojavila esesovska enota. Spremljali so jo tudi vermani in italijanski vojaki, vsega skupaj je bilo nekaj sto vojakov. Niso prišli po glavni cesti, ampak čez Jagršče. Vpraševali so po partizanih. Drugo jutro, bila je sobota 10. junija 1944, so začeli požigati. Domačin Janez Črnilogar je vprašal enega od oficirjev, kaj bodo požgali: »Alles!« Vaščani so grabili skromno imetje in bežali. Janeza so prijeli in odpeljali s seboj. Vedel je, da ga imajo za talca. Če se bo oglasila partizanska puška, je po njem. Nemci so se pritihotapili do Sedeja v Idrijskih Krnicah in v hiši presenetili tri partizane. Vzeli so plenkačo in dva od njih obglavili, kot kažejo fotografije, ki so kasneje obredle svet, tretjega, starega šestnajst let, pa odpeljali s seboj. Janezu, ki je moral gledati zločin, je pomagal pobegniti italijanski vojak, drugače bi se tudi zanj slabo končalo. Svojim otrokom je večkrat pravil, kako je bilo, tudi to, da domobrancev ni bilo zraven, so pa Nemci imeli svojega tolmača. Zdaj se že ve, da naj bi šlo za enoto KWB (Karstwehrbataillon - bataljon Kraške obrambe) in o tem zločinu vodi preiskavo državno tožilstvo v Würzburgu. Še več, sumijo, da je bil navzoč pri dejanju zdaj 80-letni v Salzburgu živeči Karl Weiland, adjutant poveljnika enote. Še enkrat, domobrancev ni bilo in zgodilo se ni 5., ampak v soboto, 10. junija 1944! To poudarjam, ker je Mladina v prispevku, ki je poročal o tej knjigi, objavila ravno te fotografije. Nenavadno je tudi to, da do danes ni znano, kako je bilo nesrečnima partizanoma ime. Toliko zaenkrat kot dodatek ocene o prvi knjigi.
Zločini okupatojrevih sodelavcev, 2. knjiga
Druga knjiga Zločini okupatorjevih sodelavcev (Društvo piscev zgodovine NOB-PKK Ljubljana, 1997) našteva in opisuje civilne žrtve. Izšla je že pred dobrim letom in je po svoje čudno, da smo jo pustili neocenjeno. Naša ocena je bila, da gre za pamflet, za katerega je škoda, da bi mu posvečali dragoceni čas. Ko smo namreč začeli listati po njem, se nam je sredi branja uprlo. Toliko laži, podtikanj, hudobnosti, sovraštva in hujskanja v času demokracije zlepa ne najdeš skupaj. Na tako pisanje se ne da odgovarjati. Treba ga je čimprej pozabiti!
Nismo imeli prav. Laž je treba razkrinkati, sicer bo dobila mlade. Če bomo čakali na zgodovinarje, se bomo prej postarali. Priče umirajo, Grgičeva odkritja pa se prodajajo za suho zlato. Ne samo enkrat smo slišali in brali, kako je padlo v boju z vaškimi stražarji in domobranci ali bilo pobitih 11.000 partizanov, terencev in aktivistov. Omenil bi za zgled Janeza Stanovnika, ki je v lanskem pogovoru v Delu omenil to številko kot nekaj dognanega in potrjenega. Spomenka Hribar je pred nekaj meseci na posvetu o 57. številki Nove revije v Šentjoštu nad Vrhniko omenila Grgičevo pisanje, češ zdaj pa vemo, kakšni so bili domobranci.
stran: 059
V drugi knjigi je avtorju uspelo zbrati 1.965 imen civilnih žrtev, kar je impozantna številka, zraven pa jih je odkril še 1.139, za katere ne ve, kako so se pisale. Prizna, da je bil vsaj del teh ljudi oborožen, da jih je bilo veliko zajetih, ko so bili skupaj s partizani, so se skrivali ali so bivakirali v gozdu. Ne skriva želje, da bi bilo to število čim večje in smrt žrtev čim bolj mučeniška, divjanje protikomunistov pa čimbolj divje in surovo. Vaške stražarje in domobrance neizmerno sovraži, ne najde utehe niti v tem, da so bili zvečine pomorjeni, zmetani v jame in imajo zaprta usta. Moti ga prav vse, celo simbolični pokopi v obliki farnih spominskih plošč. Stavek na 5. strani pomeni vrhunec izprijenega uma in presega vse meje: »Ne morejo in tudi ne bodo mogli onemogočiti, da bi slovenska javnost končno ne izvedela vsega ali vsaj večine o vojnih zločinih tistih, ki danes skrunijo slovenske cerkve s ploščami, na katerih so napisana tudi imena vojnih zločincev, morilcev neoboroženih slovenskih žensk, starcev in mnogih mladoletnih žrtev.«
Grgič se zahvaljuje pomočnikom med zgodovinarji. Strokovni mentor je bil Ivan Križnar in recenzent Zdravko Klanjšček. Dragocene nasvete naj bi dala tudi Milica Stergar. Ni mi jasno, zakaj ga niso vsaj malo umirili in pregovorili, da bi znižal temepraturo. Morda so mu pomagali pri analizi in statistični obdelavi zbranih podatkov, ni pa videti, da so svetovali pri osnovnem gradivu. Predvsem niso opazili, ali pa niso hoteli, da ni mogoče slepo prevzemati literature ali dokumentov, ki so bili napisani ali bili sestavljeni v času državljanske vojne ad hoc na podlagi nezanesljivih prič. Takrat so služili posebnemu namenu, nasprotnika je bilo treba demonizirati. Za zgled bi omenil naše Črne bukve. Čeprav so zelo verodostojen dokument in še sedaj vir dragocenih podatkov, saj imena in datumi držijo in se Grgičevi umotvori pred njo skrijejo, pa zveni njihov aktivistični in mobilizatorski naboj ob tem, kako se je protikomunistični odpor končal, absurdno. Ne moti seveda, če kronist ali zgodovinar ob pomembnem dogodku izbruhne s svojo oceno in komentarjem, ne more biti pa knjiga eno samo nabijanje z najtežjimi topovi. O domobrancih, ki so doživeli tako surovo smrt, bi bilo treba pisati s posebnim posluhom in obzirnostjo. Ne morejo se braniti, ne morejo ugovarjati nobeni besedi. Za njimi je ostal prazen prostor, tega pa izprijeni ljudje polnijo z umazano besedo, med katerimi nosi primat ravno Silvo Grgič. Če bo njegove knjige bral nekdo čez sto let in jim verjel, se bo čudil, odkod so se vzeli ti vaški stražarji in domobranci, ki so samo klali in mučili. Kako je mogoče, da je bil vsak, kogar so se lotili, razrezan spredaj in zadaj, zgoraj in spodaj. Samo mimogrede, domobranci na puškah niso imeli bajonetov, kakšna rezila naj bi uporabljali? Vpraševal se bo, ali je bil to ritual krvi kot pri Majih ali obred mučenja kot pri Džingiskanu. Kaj je šlo za neraziskano pleme, ki je umor gojilo kot najvišjo vrednoto? Če je tako, še dobro, da so ga iztrebili. In to je sporočilo Grgičevega pisanja. Treba jih je bilo pokončati! Še več, podobno je Jelinčičevemu pozivu v Medvodah: »Vso to sodrgo bi bilo treba pobiti!« Tudi te namreč, ki so ostali živi. Spodbujanje mržnje in sovraštva, klicanje na pogrome proti njim, ki so »počeli zločine in zdaj skrunijo slovenske cerkve s ploščami«. Ni dvoma, da so s tem mišljeni predvsem člani Nove Slovenske zaveze!
Žrtve so razporejene v tri skupine: v prvi so neposredne žrtve, v drugi žrtve, ki so umrle v skupnih akcijah slovenskih protikomunistov v sodelovanju z Italijani ali Nemci, v tretji pa žrtve, ki so padle v roke posredno Nemcem in umrle v koncentracijskem taborišču.
Kako bi se lotili preverjanja objavljenih podatkov? Usesti bi se morali skupaj in pregledati ime za imenom, tudi s pričami, če še živijo. A partizani so se zakleli, da se z drugo stranjo ne bodo pogovarjali in da bodo o svojem početju molčali. Opazujemo, kako eden za drugim odhajajo in svojo skrivnost nosijo v grob. Kar je še živih, svoje grehe tajijo, pri tujih vztrajajo. Mi bi morali biti drugačni. Treba bo analizirali tudi te žrtve, za vsako napisati, če bo le mogoče, koliko so podatki resnični in če so, kako je prišlo do umora in kdo je bil krivec. Grgič je namerno nejasen. Pojmov vaški stražar ne pozna, ne belogardist, legist, ampak mu je najbolj všeč kratica, ki so jo uporabljali izključno Italijani, namreč MVAC. Domobranskih enot ne imenuje po njihovem sedežu ali po poveljnikih, ampak po številkah. Kdo ve, kje so imeli sedeže in kdo so bili poveljniki 1., 2., 3. in 4. domobranskega bataljona ali 16., 21., 31. in 32. čete? Vedo strokovnjaki, drugi pa moramo vsakokrat sproti preverjati, koga je avtor mislil. Delo bi bilo treba razdeliti tako, da bi določili ljudi za posamezno področje, predvsem domačine. Boleče bo, saj bomo raziskovali in preverjali resnično ali zlagano krivdo tistih, za katerimi še vedno žalujemo. Zaenkrat bi obdelali sporna imena in morda določili v reviji posebno rubriko, v katero bi pisali pripombe ob teh seznamih. Predvsem so sumljivi podatki, ki govorijo o tem, da so vaški stražarji pobijali, še preden so bili formirani, torej med roško ofenzivo v poletnih mesecih 1942, da so sodelovali pri pobojih ob nemški ofenzivi oktobra in novembra 1943, da so pobijali maja 1945 ob umiku na Koroško ali Furlanijo. Taki žrtvi naj bi bila npr. 9. maja 1945 GRABERŠEK Stane in NOVAK Gregor (str. 237) v Šentvidu pri Lukovici, ker sta izobesila slovensko zastavo (str. 94).
stran: 060
Marsikaj bo ostalo nepojasnjeno. Tudi to, kdo in zakaj! Vse, o čemer piše Grgič, ni laž. Bojim pa se, da smo za tisto, kar je v njej resnica, preveč ranjeni, da bi se bili pripravljeni z njo soočiti. Upira se nam, da bi brskali po dejanjih, za katera ni dvoma, da so bila zločinska, pa naj so bila takrat videti še tako koristna in nujna. Prof. Vinko Lipovec je zabičal nekdanjemu članu domobranske politične policije, ki živi v Clevelandu: “O tem bomo tiho, o tem ne bomo govorili.” Prof. Janez Grum je napisal študijo o Sv. Urhu. Nameravali smo jo objaviti, prej pa smo jo dali prebrati nekaterim našim članom. Bil je tak ogenj v strehi, da smo sklenili počakati na boljše čase.
A. Prva skupina: izključno žrtve vaških stražarjev in domobrancev
Skupina je največja, poimensko je zbranih 1464 imen neposrednih žrtev, ubitih v samostojih akcijah protikomunistov. Številka, za katero lahko rečemo, naj jo obračamo kakorkoli, da je pretirana in dvomljiva. Omenil bi, da tu ni posebne razdelitve, koliko je bilo teh ljudi umorjenih, koliko jih je padlo v oboroženem spopadu, koliko je bilo civilistov, ki so se nehote znašli v bojnem ognju in podobno. Pisec ni izbirčen. Pobral je prav vse, kar je zasledil v še tako sumljivi publikaciji, in uvrstil na svoj seznam. Poudarjam, da je ta seznam najbolj boleč, tudi če drži za samo polovico imen. Boleča so predvsem imena ljudi, ki so jih kot civiliste pobili doma ali so bili odpeljali in bili ubiti drugje. Sv. Urh, Kozlerjeva gošča, Lisičje, Volčje jame pri Turjaku, Šuštarjeva njiva v Žužemberku in drugi kraji so tudi naša bolečina! Žal Grgičeva knjiga ni osnova za resno raziskavo, bolj sračje gnezdo, v katero je natlačil prav vse, za kar je izvedel. Pri tem je pokazal celo to, da slabo pozna partizansko literaturo, še celo pa se ni potrudil, da bi pogledal čez reko. Zanj obstajata predvsem dva udarna bataljona, 2. Rupnikov in 4. šentviški oziroma Meničaninov bataljon. Kolikor se je dalo ugotoviti, so se v Žužemberku na začetku januarja 1945 nad skojevci znesli domobranci stiškega bataljona in ne šentviškega, ob napadu na Loško dolino 10. septembra 1944 je prvi prišel na bojišče 4. in ne 2. bataljon. Vojaki tega bataljona so streljali na bežeče terence in člane partijskih komisij v Viševku, imeli pa tudi največje izgube. Res si je Grgič naložil težko nalogo, ki ji sam ni mogel biti kos. Zato se je sprehodil skozi arhive, knjige in sezname, ki jih kar naprej citira, pri tem pa drugo zanemaril. Za zgled bi se ustavil pri nekaj imenih, pretežno gre za ljudi, ki so znani in se je o njihovi usodi veliko razpravljalo in pisalo. Pri tem se ravno pokaže, da je avtorjev način dela pomanjkljiv. Prehitro se zadovolji z dobljenimi podatki. Izpisanih imen in drugih podatkov ne preverja, ker nima prave volje in mu zmanjkuje časa. Za tako delo bi bila potrebna močna skupina prekaljenih raziskovalcev.
LEOPOLDINA MEKINA
Str. 217: MEKINA Leopoldina, rojena 1907 v Trstu, uradnica. Bila je kurirka in je organizirala zvezo s partizani, odhode v NOV tudi za pomembne funkcionarje OF. Pred aretacijo je bila tudi sekretarka odbora OF in komiteja KPS Ljubljana. Rehabilitirana je bila po sumu, da je bila ena od izdajalk organizacije OF v Ljubljani. Okoli 4. maja 1945 so jo neznano kje ubili pripadniki domobranske politične policije.
Grgič in njegovi sodelavci si niso ogledali Virov 10, dosjeja o njenem zasliševanju (Lojz Tršan: Razbitje OF in partije v Ljubljani v zadnjem obdobju nemške okupacije, Viri, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 1996). Izvedeli bi, da so domobranski zasliševalci izvlekli iz nje prav vse, kar je vedela, in tega je bilo precej. Med 4. maja 1945 ustreljenimi na Turjaku je ni bilo, čeprav so jo prvotno prištevali zraven. Tudi Grgič tega ne trdi. Avtor Virov 10 Lojz Tršan zaključuje uvodno poglavje (str. 12): »V resnici so jo verjetno likvidirali sami in jo potem “vrinili” med nesrečnike, ki so bili resnično pobiti pri Turjaku. In kaj nam pri iskanju oziroma brušenju takratne sprevržene logike še preostane? Dejstvo, da je bila Leopoldina Mekina, ženska, ki je verjela, ena izmed prvih žrtev povojnih pobojev.«
stran: 061
STRELJANJE V MOSTAH
Str. 267 piše: PRELEC Anica, rojena 4. aprila 1931, stanujoča v Tovarniški ulici v Zeleni jami, Ljubljana Moste.
6. maja 1945 sta z Olgo ŠEREMET (str. 321) nabirali rože ob železniški progi. Domobranci so začeli streljati na otroke, ki so bežali po Mokronoški ulici, in ju ubili.
Dogodek je znan. Bila je nedelja in na dosegu roke konec vojne. Začelo se je plenjenje vagonov in poslana je bila izvidnica na ogled. Vodil jo je nemški vojak, spremljala pa domobranca Marko Kremžar, zdaj vodilni politik argentinske politične emigracije, in Rihard Beuerman, nedavno umrli glasbenik, ki je deloval v Trbovljah. Hodili so po progi, v bližini moščanske šole pa daleč zagledali skupino otrok okrog vagonov. Nemec je dvignil orožje, ustrelil in smrtno ranil dve deklici, Anico Prelec in Olgo Šeremet. Aničin brat Marjan, kasnejši direktor celjske Cinkarne, je bil domobranec. Kremžar in Beuerman sta bila med vrnjenimi mladoletnimi domobranci. Prvi je preživel Šentvid, drugi Teharje. Čez nekaj mesecev je bil proti obema sprožen sodni proces. Nista tajila, da sta bila zraven, niso pa jima dokazali, da sta streljala. Kremžar je bil v kratkem izpuščen, Beuerman pa je odsedel nekaj let.
MLADOPOROČENCA IZ ULICE ROSSETTI
Na str. 370: VUK Danica in dr. Stanko, rojen 12. novembra 1921 v Mirnu pri Gorici, njen mož. 10. marca 1944 so v Trstu pripadniki četnikov-plavogardisti vdrli v njuno stanovanje in oba ubili. Na str. 377: Zajc dr. Drago, rojen 9. oktobra v Ljubljani. 10. marca 1944 so ga v Trstu ubili pripadniki črne roke, ki so prišli iz Ljubljane. Takrat so ubili tudi zakonca Vuk.
Grgič sprejema domnevo kot resnico. Na začetku je bilo splošno prepričanje, da so bili morilci iz vrst komunistov. Tako so pisali tudi časopisi. Razumljivo je, da svojcem ta možnost ni všeč in bi raje videli krivce na nasprotni strani. Pisatelj Fulvio Tomizza v svoji knjigi, ki nosi isti naslov kot naš odstavek (Založnitvo tržaškega tiska, Trst 1987), na široko razglablja o tem dogodku, vendar se ne more odločiti, komu so pripadali morilci. Zdenko Zavadlav ob prej izginulem in nedavno najdenem zapisu italijanske policije, ki je zločin raziskovala, v knjigi Partizani, obveščevalci, jetniki (69-84, Horvat M&M, 1996), opozarja, da je morilcem odprla Danica in je komaj verjetno, da jih ni poznala. Šele kasneje je prišel domov Stanko z Zajcem. Vuk je bil krščanski socialist in tega ni skrival, Zajc tudi. Na začetku leta 1944 se je že vedelo, da bo vojne kmalu konec. Komunisti so se že videli kot zmagovalci. Če bi že izbiral, kdo so verjetni morilci, bi se prej odločil, da so bili iz njihovih vrst. To, da so prišli plavogardisti oziroma črnorokci nekje iz Ljubljane, je le prehuda. Kot možni atentator se omenja Janko Soklič. Leta 1948 je stal pred sodiščem v Ljubljani, bil obsojen na smrt in ustreljen. Kako, da takrat niso skušali izvedeti, ali je imel svoje prste pri tržaških žrtvah?
SV. ANA, 13. JANUARJA 1945
Na str. 394: ŽNIDARŠIČ Janez, (priletni) gospodar domačije na Sv.Ani nad Ložem. 13. januarja so pripadniki 47. domobranske čete 2. domobranskega bataljona ob napadu na četi Notranjskega odreda na Sv. Ani ubili tudi gospodarja domačije, kjer so se zadrževali partizani. Domobranci so ga pri napadu težko ranili, da je za ranami na poti v Cerknico umrl.
Ker je nekaj domobrancev, ki so sodelovali pri tem napadu, še živih, sem izvedel iz prve roke, kako je bilo. O Sv. Ani sem pisal v 25. številki Zaveze (95). Vojaki 47. čete Rupnikovega bataljona so presenetili dve četi Notranjskega odreda. Partizani so bili nastanjeni v dveh hišah. Šlo je za popolno obkolitev. Najprej so prišli na poziv iz hiš domačini, bilo je okrog deset ljudi. Nato se je vnel spopad. V eni hiši so se partizani hitro vdali, v drugi pa so se odločili za boj do konca. Branili so se junaško in srdito. Po slabi uri se je končalo tako, da so napadalci zmetali bombe skozi okna in vdrli skozi vrata. Vsi partizani so bili mrtvi. Napadalci pa so presenečeni naleteli na ranjenega gospodarja. Ni znano, zakaj ni šel ven z drugimi člani družine. Skratka, Grgič ne pozna rubrike vojna žrtev. Teh imen je v njegovi knjigi kar nekaj.
Tako denimo, naj bi GANTER Pavla z Velikega Osolnika pri Robu umrla pri napadu Tomšičeve brigade (str. 87) na vaške stražarje, ki so se branili pri cerkvi. Kdo bi laho vedel, čigava je bila krogla, ki jo je ubila? Grgič jo mirno naprti vaškim stražarjem. Napadali so partizani, bili v absolutni premoči in zmagali. Avtor je pozabil povedati, da so po zmagi ob cerkvenem zidu ustrelili trideset ujetih nasprotnikov.
TOMINC Janez - Tomaž Slivnik,
Na str. 347 piše: Rojen 24. maja 1921 v Kamniku, aktivist OF in član okrožneg odbora OF Stična-Struge, krščanski socialist. 3. septembra 1942 so ga pri Ambrusu do smrti kamenjali pristaši MVAC. Odvlekli so ga v Ambrus, a ga župnik ni hotel pokopati. Italijani so ubijalce denarno nagradili.
stran: 062
V 26. številki Zaveze sta France Pibernik in Justin Stanovnik (40-52) napisala, kako je bilo. Šlo je za kriminalno dejanje domačinov, predvsem za pohlep po denarju. Laž je, da ga župnik Tominc ni hotel pokopati. Dan po smrti je bil krščansko pokopan. Res se je nekaj krivcev čez dva meseca prijavilo k vaškim stražam. Tominc je preveč kazal, da je globoko veren krščanski človek. Zločina komunistična oblast ni raziskala, celo člani njegove politične skupine se po vojni niso upali drezati v nevarno področje. Tako je pobudnik ostal nekaznovan, čeprav se je vedelo, kdo je.
B. Žrtve slovenskih protikomunistov v sodelovanju z Italijani ali Nemci
Poimensko je navedenih 276 imen. Ne moremo se znebiti vtisa, da bi pisec rad okupatorja, tako italijanskega kot nemškega, opral dela krivde in jo naprtil domačemu političnemu nasprotniku. Pri oceni prve knjige sem izzval zgodovinarje, naj že enkrat ugotovijo, kaj se je dogajalo med italijansko ofenzivo poleti leta 1942, ali so namreč zares v akcijah sodelovali domačini oziroma celo vaški stražarji, in ali so ob nemški ofenzivi v jeseni leta 1943 zares sodelovali tudi domobranci. Ravno pri zadnji partizanskim piscem rada uide trditev, da so bili zraven, vendar preoblečeni v nemške unforme. V 7. zvezku Enciklopedije Slovenije, ki nosi letnico 1993, sicer prof. Tone Ferenc na str. 357-358 natrese nekaj cvetk, vendar brez podrobnega dokazovanja: da so v 4. delu ofenzive (Wolkenbruch) sodelovali tudi trije domobranski bataljoni in da so nemške enote vodili nekateri nekdanji pripadniki MVAC in kočevski Nemci, ki so dobro poznali ozemlje. Edino, kar za domobrance drži, je podatek, da je v začetku novembra 1943 Informacijski urad pokrajinske civilne uprave iz Ljubljane poslal v ujetniška taborišča 2. SS-tankovskega korpusa nekaj ljudi za prepoznavanje ujetnikov. Med zajetimi so bili tudi v partizane prisilno mobilizirani vaški stražarji in te se je dalo rešiti pred internacijo. Kar se tiče streljanja talcev po dolini Krke, na spomenikih teh žrtev ni pisalo in ne piše, da bi bili udeleženi tudi vaški stražarji ali domobranci. Z rinjenjem protikomunističnih borcev med sodelavce pri okupatorjevih zločinih se je začelo šele po letu 1975, torej v času, ko se je začelo javno govoriti in pisati o povojnih pobojih. Laž so tudi poročila o njihovem sodelovanju pri ubojih ob velikonočni ofenzivi leta 1945 proti IX. korpusu v Trnovskem gozdu. Pri tej ofenzivi so sodelovali tudi domobranci Rupnikovega bataljona in nekaj drugih manjših domobranskih enot. Vojaki Rupnikovega bataljona se se sprehodili po jugovzhodnem delu, šli od Cola na Angelsko goro in se ustavili na Golakih. Poboji družin so bili na drugi strani Golakov, tam pa domobrancev ni bilo. Ferenc bi želel s pričami podpreti svoje teze in mu pride prav še tako blodno pisanje. V 27. številki Zaveze (58-63) sem v prispevku Laž ali resnica ovrgel pričevanje, ki mu je nasedel. V teku nemške ofenzive oktobra 1943 naj bi v dobrniško dolino prišli tudi domači domobranci in celo sodelovali pri zločinih.
JOŽE BAVDEK
Na str. 47 piše sledeče: BAVDEK Jože, doma s Kaplanovega pri Velikih Laščah, organizator mladine (ZKM). Neugotovljenega dne poleti 1942 so ga umorili pripadniki MVAC in Italijani.
V prispevku Vseh mojih pet bratov v 20. številki ZAVEZE (str. 18-24) opisujem usodo Škuljevih fantov iz Adamovega, pri tem pa tudi 24. julij 1942, dan sv. Jakoba, ko je v Mišjo dolino pod Rutami privihrala italijanska ofenziva. Jože Bavdek je bil v skupini partizanov, ki so tega dne ponoči odvedli sedem članov Grudnove družine, ni pa sodeloval pri njihovem uboju. Pobral je najstarejšo, Marijo, in jo zaprl v klet pri sebi doma v Kaplanovem. Videti je, da je šel potem kar oblečen spat na peč. V tem pa so se z Rut spustili Italijani, ga presenetili v hiši in rešili dekle. Prebivalci Adamovega so nato gledali, kako so na drugem bregu dolinice italijanski vojaki peljali iz osamljene kmetije nesrečnega fanta na travnik pred hišo, ga tam ustrelili in pustili ležati. Popoldne so videli mamo in sestro, kako za hišo kopljeta jamo. Jože Bavdek je umrl torej istega dne, to je 24. julija 1943, kot so partizani pri Karlovici pobili pet članov Grudnove družina iz Ulak. Da pri Bavdku niso imeli nič domačini, piše tudi Franci Strle v Notranjskih listih III na str. 457: »Medtem, ko so Italijani to počenjali, sva s Fricem zakopala na njegovem vrtu Jožeta Bavdka, ki so ga Italijani ubili ob poti, ki pelje mimo Kaplanovega.« Res pa se je čez dva dni nekaj zgodilo. Fantje iz okoliških vasi, še danes se dobro ne ve, kateri, so pobrali Bavdkovo mater in sestro (str. 34: BAVDEK Marija, mati in BAVDEK Iva, hči), ju peljali v Velike Lašče in predali Italijanom, ti pa so ju ustrelili. Obe uvršča Grgič v I. skupino, torej med tiste, ki so jih okupatorjevi sodelavci pobili v samostojnih akcijah.
stran: 063
Kaj bi rekel ob tem? Porajala se je državljanska vojna. Lahko trdimo, da nudi velikolaški dogodek enega najbolj verodostojnih podatkov o tem, da se je v času roške ofenzive rojevalo sodelovanje domačinov z okupatorjem. Partizanski teror in okupatorjeva povračilna dejanja so bili tako hudi, da se ni dalo živeti, in usodni korak je bil neizogiben. Vse, kar se je zgodilo kasneje, je bilo njegova posledica.
MALENCE pri Kostanjevici, 21. OKTOBRA 1943
Na str. 437 piše: 21. oktobra 1943 so Nemci v Kostanjevici med tistimi, ki so jih ta dan aretirali, izbrali petindvajset moških. V glavnem je o tem odločal domobranec iz Prekope. Skupino so odpeljali proti Raki ter jo za vasjo Malence postrelili.
Jesenska nemška ofenziva leta 1943. Esesovska tankovsko-grenadirska enota je zasedla Kostanjevico. Na trgu, kjer so bili zbrani, je eksplodiralo. Od nekod je priletela ročna bomba, ki je ubila tri ali štiri oficirje. Nemci so se odzvali, kot so edino znali. Pobrali so petindvajset domačinov in jih v bližnjih Malencah postrelili. Niso prebirali, spravili so se na prve, ki so jim padli v roke. Domobrancev pri tem ni bilo zraven!
ŠENTJERNEJ, 21. OKTOBRA 1943
Na str. 447 piše: 21. oktobra 1943 so esesovci in domobranci ujeli in pognali na eno od njiv šestindvajset neoboroženih vaščanov, med njimi več mladoletnikov. Pustili so jih, da so začeli bežati, nato so jih pobili s strojnicami.
Sledi imenski seznam pobitih (enaindvajset imen).
Jesen 1943. Ista enota je iz Kostanjevice nadaljevala prodor proti Šentjerneju. Tanki po cesti, pobočnice na obeh straneh. V Imenjem pod Gorjanci je imela štab Gubčeva brigada. Proti nemški pobočnici so nagnali pravkar mobilizirane neizurjene partizane. Ve se, da jih je Stane Potočar-Lazar s pištolo prisilil v napad. V spopadu pred Ledečo vasjo jih je v hipu padlo trideset. Govori se še o enem partizanskem napadu iz zasede, pri katerem naj bi bili ubiti trije Nemci. Mira Šekoranja, katere šestnajstletni brat Ivan Ban je bil tudi med ubitimi talci, pove, kako se je z Nemci pogajala za brata, naj ga izpustijo, pa so se ji zlagali, da jim bodo samo kazali pot. Domobrancev takrat v Šentjerneju ni bilo! Morda še to, da mati po ubitem sinu ni dobivala podpore, niti ga prvotno niso napisali na spomenik v Šentjerneju, ker družina ni bila prava. Nanj je prišel šele po petinpetdesetih letih.
GABRJE POD GORJANCI, 21. OKTOBRA 1943
Na str. 431 piše: 21. oktobra 1943 so pripadniki 1. esesovskega tankovsko grenadirskega polka v sodelovanju z domobranci v vasi Gabrje pobili dvajset ljudi.
Ponovil se je scenarij iz omenjenih dveh krajev. Domobrancev ni bilo zraven!
ŠENTRUPERT, 26. OKTOBRA 1943
Ista zgodba se je ponovilo čez pet dni, 26. oktobra, pri Šentrupertu.
GRČAR PAVEL
Na str. 103 piše: 26. oktobra 1943 so v nemški ofenzivi okrog Rakovnika, Mirne in Trstenika sodelovali tudi domobranci. Ubili so Pavla Grčarja in še deset občanov.
MARL JOŽE
Na str. 228 piše: 26. oktobra 1943 so ga Nemci, med katerimi so bili tudi domobranci, ubili nekje v Mirenski dolini.
PRELIH MARIJA
Na str. 275 piše: 26. oktobra so nekateri domobranci sodelovali z Nemci v ofenzivi v dolini Mirne. Takrat so aretirali več ljudi, med njimi tudi njo, in jo z drugimi ustrelili.
PRIJATELJ TOMAŽ
Na str. 276 piše: 26. oktobra so domobranci skupaj z Nemci v dolini Mirne aretirali več ljudi, med njimi tudi njega, in ga še isti dan ubili.
Partizani so z Vesele gore, tam se je sončilo kar nekaj brigad, streljali na tankovsko kolono, ki se je pomikala po glavni cesti od Mirne proti Mokronogu, in se takoj umaknili. Ni znano, če so imeli Nemci kaj žrtev. Maščevanje je bilo neusmiljeno. Iz bližnjih vasi niso pobrali enajst, kot piše Grgič, ampak dvainštirideset ljudi in jih postrelili. Čeprav ima monografija Občina Trebnje v NOB (Zoran Hudales, 1975) kar 892 strani, ni v njej o tem zločinu niti stavka. Grgiču bi želel dopovedati, da tudi pri tem zločinu domobrancev ni bilo zraven. Pa še to, da po vojni šetruperški talci niso zaslužili svojega spomenika in so zdaj vsaj omenjeni na farni spominski plošči na tamkajšnem pokopališču.
stran: 064
Kaj bi dejal. Štiri naselja, Kostanjevica, Šentjernej, Gabrje in Šentrupert in podoben scenarij: partizani streljajo na premočnega sovražnika, se umaknejo in prepustijo prebivalstvo surovi jezi okupatorja. Krivdo naprtijo domačim ljudem.
C. Žrtve, ki so padle posredno v roke nemcem in umrle v koncentracijskem taborišču
Poimensko je navedenih 225 imen. Videti je, da so ta imena še najbolj verodostojna in da so podatki resnični. Gre za ujete partizane ali aktiviste OF, ki so jih morda res aretirali domobranci in predali Nemcem. Ob tem bi pripomnil, da torej domobranci ujetih partizanov in civilistov praviloma niso pobijali, ampak so jih pošiljali v taborišča. Ni pretirano, če ocenjujemo, da je bilo v taborišča poslanih še petkrat toliko ljudi, ki so preživeli.
Tito leta 1970: »Šlo je za državljansko vojno. Takrat tega nismo omenjali. To bi nam škodilo!«
Bila je revolucija, bila državljanska vojna. Grgič je ne prizna, zanj sta bili samo dve strani, na eni partizanska stran, na drugi okupator skupaj z domačimi pomagači (str.505). Spomnil bi ga samo na filmski dokument iz leta 1970, ki ga lahko dobi na vpogled, na katerem Tito izgovarja sledeče besede: »Šlo je za državljansko vojno. Takrat tega nismo omenjali. To bi nam škodilo.« Osem mesecev so revolucionarji po Sloveniji morili politične nasprotnike. Ko so se ti končno zganili, bi jim pri tem lahko očitali samo, zakaj s tako zamudo in zakaj tolikšna naslonitev na okupatorja.
Grgičev seznam, v prvi in drugi knjigi, skupaj z neznanimi žrtvami, je narastel na 5.634 ljudi. V tretji knjigi bo nabral še partizane, padle v boju z domobranci, in obljublja skupno število 11.000. V prvih dveh knjigah, če upoštevamo samo prepoznana imena, ostane tisočpetsto partizanov, večinoma padlih v boju, in petsto do sedemsto neposrednih civilnih žrtev vaških stražarjev in domobrancev. Če primerjamo pettisoč protikomunističnih žrtev med vojno in najmanj petnajsttisoč po vojni, dobijo omenjene številke drugačen pomen.
Zavedam se, da pretresanje in prebiranje v tem prispevku ni prepričljivo. Če smo pojasnili dobrih sto Grgičevih imen in pokazali, kako malo se je avtor potrudil in kako zlahka je padel v past, ki se mu je ponujala, še ne pomeni, da je tudi vse ostalo sumljiva roba. Grgičev namen je, povečati število žrtev vaških stražarjev in domobrancev in to predvsem tako, da italijanskega ali nemškega okupatorja odvezuje krivde in jo nalaga na ramena svojih političnih nasprotnikov. Naš cilj pa je resnica, nič drugega. Dela se bomo lotili resno, morda bo treba izdati knjigo Resnica Silva Grgiča in tistih, ki mu nudijo oporo. V njej ne bomo izpustili nobenega imena. Ne verjamemo, da se bo dalo iti v podrobnosti, ki so del Grgičeve folklore, ko je bila skoraj vsaka žrtev pred smrtjo in po njej masakrirana, večinoma na grozljiv načičn. Pri tem je pravi vseved. Kot smo že večkrat povedali, morilci delujejo skrivaj. Zlasti partizani niso hoteli biti moteni pri svojem poslu in niso dovolili nekvalificiranih prič. Čudež je bil, da se je nekaj domobrancev rešilo iz brezen v Kočevskem Rogu in jam na Hrastniškem hribu in nam povedalo, kakšna je bila smrt njihovih soborcev. Nihče se ni rešil iz Brezarjevega, Andrejčkovega, Ajharjevega brezna in tistih okrog Trnovega. Pri Grgiču pa je vse jasno, povsod je bil zraven, slišal je poslednje besede, tudi po enem letu je na razpadlih truplih videl sledove ostrih rezil in mučenja. Poleg vsega dela, ki nas čaka, bomo morali okusiti tudi ta pelin. Z žalostjo in grenkobo se bomo lotili usod ljudi, za katere trdijo, da so jih pobili vojaki kraljeve vojske, vaški stražarji ali domobranci. Vsega ne moremo opravičiti s trditvami, da so začeli komunisti, da so napadli oni, nasprotna stran pa se je samo branila. Bila je revolucija, bila je državljanska vojna. Komunisti so narodovo nesrečo, ko so se njegovega ozemlja polastili trije okupatorji, izkoristili za svoj projekt. Začeli so pobijati, treba se je bilo upreti. V bojnem metežu se ne gleda, kam pada in koga zadene. Domobranska vojska je bila najboljša vojska v zgodovini Slovencev. Njeni vojaki so se borili hrabro in častno. Pri zločinih je šlo včasih za stare zamere, praviloma pa za čiščenje terena. Vohunov in neoznačenih vojakov ne ščiti nobena zakonodaja. Kljub temu pa zločinov, ki jih je zagrešila protikomunistična stran, nočemo opravičevati, zlasti ne nekaj tako morbidnega in nesmiselnega, kot je bil poboj devetindvajsetih partizanskih aktivistov pri Turjaku 4. maja 1945. Skratka, pokazati hočemo, da smo drugačni.