Avtor: Janko Maček

stran: 011

Ko je delo v vinogradih še bilo veselo

stran: 012

Naša današnja zgodba naj bi govorila o trpljenju in stiskah, ki so jih v letu 1942 doživljali ljudje Bele Cerkve in okolice, ko se je tudi na tem koščku Dolenjske začela krvava revolucija, vendar moramo za začetek poseči še nekaj let nazaj, v čas pred drugo svetovno vojno. Tedaj ob Krki pod Belo Cerkvijo še ni tekla široka cesta in bela cerkev sv. Andreja se je s svojega hribčka, kjer je že več kot devetsto let cerkveno središče, v miru razgledovala proti Podgorju in Gorjancem. Glavna cestna povezava med Novim mestom in Brežicami je šla po drugi strani Krke skozi Šentjernej in Kostanjevico. Iz Bele Cerkve so do ceste prišli čez most pri Dragi, v Novo mesto so pa navadno potovali kar po svojem bregu zelene reke mimo Kronovega, Št. Petra, Lešnice in Ločne.
Seveda ljudje za razglede in izlete po lepi okolici niso imeli veliko časa, saj jih je dan za dnem priganjalo delo, zdaj v vinogradu zdaj na polju ali v gozdu. Komaj je odlezel sneg, že so oživeli vinogradi na Vinjem Vrhu. Tudi po dvajset in več kopačev je hkrati delalo v enem vinogradu, zato med napornim delom nikoli ni manjkalo veselja. Kljub deset in večurnemu garanju se kopačem zvečer ni mudilo domov, ampak so še ostali v zidanici in vesela pesem ter vriski so se razlegali tja v šmarješko in škocjansko faro, katerih področje se je začenjalo blizu Vinjega Vrha. Tudi tam so tiste dni kopali in tudi pri njih je bilo ob večerih po napornem delu veselo.
Ob takih večerih doma najbrž niso molili rožnega venca, s katerim so sicer celo leto razen v poletnih mesecih, zaključevali svoj delovni ali praznični dan. Molitev je navadno vodil oče, če je pa vodilno vlogo prepustil kateremu od otrok, je sam na svojem velikem molku kontroliral, da mladi molivec ni izpustil preveč zdravamarij. Morebitne nepravilnosti je skušal urediti s pogledom ali s spremenjenim glasom, v skrajni sili je pa nemarnež občutil na sebi trdoto debelih jagod očetovega roženkranca. Ponekod oče ni bil tako pobožen, zato je molitev vodila mati, vsi drugi so pa odgovarjali.
Morda se bo kdo kislo nasmehnil, ko bo pomislil, kako preprosto je bilo veselje, ko so se ljudje sprostili ob sadu trte, ki so jo cel dan okopavali v potu svojega obraza. Naj takoj povemo, da ni bilo to edino veselje. V Beli Cerkvi so že od nekdaj imeli močno gasilsko društvo. Še starejši je pa bil cerkveni pevski zbor, s katerim so se Belocerkovčani vedno postavljali. Vsakokratni organist in zborovodja je obenem pomagal tudi pri prosvetnem življenju kraja. V letih, ko so se na obzorju že zbirali temni oblaki druge svetovne vojne, so v Beli Cerkvi imeli živahno kulturno-prosvetno življenje. Fantje so se družili v Fantovskem odseku, dekleta pa v Dekliškem krožku. Vsako zimo so naštudirali dve ali tri ljudske igre in jih igrali v domačem prosvetnem domu, šli so pa gostovat tudi k sosedom. V okviru gasilskega društva so imeli godbo na pihala; pri njej je pomagal organist, njen kapelnik je pa zadnja leta pred vojno bil domačin Jože Ajdnik. Seveda je na kulturno podobo kraja vplivala tudi šola, ki se je vedno obračala po vetru iz Beograda. V času Živkovičeve diktature je gojila sokolskega duha, ko pa so potem namesto ukinjenega Orla ustanovili Fantovske odseke in Dekliške krožke, se je temu prilagodila in katoliški prosveti vsaj nasprotovala ni.
Kaj pa časopisi in knjige? V marsikateri hiši so bili naročeni na Domoljuba in so se tako vsak teden seznanjali z domačimi in svetovnimi novicami. Tisti, ki so bili zavarovani pri Vzajemni zavarovalnici, so vsak mesec dobili njen list Naša moč, ki je imel posebno rubriko Mlada moč, da so na svoj račun prišli tudi mlajši bralci. Redki so bili naročeni na Slovenca, nekateri pa tudi na Domovino in Jutro. Fara je imela nekaj naročnikov Mohorjevih knjig, tik pred revolucijo so pa v Belo Cerkev prihajale tudi knjige Slovenčeve knjižnice.
Pred volitvami je včasih prišlo do prepira med zagretimi pristaši Slovenske ljudske stranke ali JRZ in njihovo opozicijo, vendar so bili taki prepiri po volitvah kmalu pozabljeni in niso močneje vplivali na medsebojne odnose v fari in občini.
Vedno znova slišimo trditve, da do razdora v našem narodu ni prišlo šele med okupacijo in »osvobodilnim bojem«, ampak že prej – zlasti zadnja leta pred vojno. K temu naj bi bistveno pripomogle nekatere katoliške organizacije kot Katoliška akcija in druge, ki so tedaj opozarjale na nevarnost komunizma. Res so opozarjale, niso se pa popolnoma zavedale, kako velika in neposredna je ta nevarnost. List Vzajemne zavarovalnice Naša moč, ki je leta 1939 imel naklado 113.000 izvodov in je bil njegov glavni urednik Ivo Peršuh, je februarja 1939 takole razmišljal: »Ena narodna družina smo. V družini je pa lepo, kadar v njej vladata ljubezen in sloga. Ali je res drugačno politično prepričanje, drugačno svetovno naziranje že dovolj močan razlog, da nekoga sovražim? Res je, proti zmoti se je treba boriti. A ne s kolom in z osebnimi spori, temveč s prepričevalno besedo in resnici odgovarjajočimi dejanji ter pravilnim življenjem. Borba med dobrim in zlim bo trajala do konca sveta, ko bo o njih izrečen pravdorek, proti kateremu ne bo več priziva. Nobeno sovraštvo tega dejstva ne bo izbrisalo, le ljubezen in obzirnost in človečnost bodo blažile nasprotja.« Naša moč seveda ni bila vodilni katoliški časopis, vendar njen glas že zaradi velike naklade ni bil zanemarljiv. Širili in brali so jo tudi ljudje v Beli Cerkvi, o katerih bomo govorili v tem sestavku in katerih polpretekla zgodovina se nam zdi pomembna za razumevanje slovenske razdvojenosti.

stran: 013

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ajdnikova oče Franc in mati Jožefa

Prvo leto okupacije

Aprila 1941 so tudi v Beli Cerkvi postavljali mlaje in izobešali rdeče zastave s kljukastim križem. Neka šivilja se še spominja, kako so jo priganjali, naj hiti z delom, kajti nihče ni hotel biti izjema in ostati brez zastave. Redke hiše, ki nacistične zastave niso takoj izobesile, so bodle v oči, toda pod pritiskom sovaščanov so kmalu popustile.
Kljub drugačni želji mnogih občanov se je nemško-italijanska meja ustalila med Škocjanom in Bučko. Kmalu se je pokazalo, kako nespametno je bilo tisto začetno navdušenje za Nemce. Najprej so izgnali ali odpeljali duhovnike, učitelje in nekatere druge zavedne Slovence, oktobra so pa razglasili preselitev prebivalstva posavskih občin. Partizanski napad na Bučko preselitve ni mogel preprečiti, ampak je povzročil še dodatne žrtve. Družine in posamezniki, ki so se pravočasno umaknili na italijansko stran, so bili rešeni preselitve v Nemčijo. Italijani so tolerirali, da so se naselili pri sorodnikih in znancih, kljub temu so pa občutili grenkobo brezdomstva.
Osvobodilna fronta je kljub neuspelemu spopadu z Nemci pri Bučki in tragičnemu koncu belokranjske partizanske čete pri Lazah še naprej oznanjala nujnost takojšnjega upora proti okupatorju. V decembru 1941 je prišlo do vstaje v Poljanski dolini, ki se je zaključila z dražgoško bitko, po kateri so Nemci postrelili 41 Dražgošanov, vse druge pa izgnali in izravnali z zemljo celo vas s cerkvijo vred. Istočasno je VOS (varnostno obveščevalna služba osvobodilne fronte) v skladu z »Odlokom Slovenskega narodno osvobodilnega odbora glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev« (Glej Slovenski poročevalec, 20. septembra 1941) začela pobijati Slovence, ki se s takim načinom boja proti okupatorju niso strinjali. Po novem letu 1942 je bilo vse več groženj proti beli gardi in dejanja VOS-a v Ljubljani kot tudi partizanov na podeželju so potrjevala, da so te grožnje resne.
Spomladi 1942 so partizani tudi v Beli Cerkvi začeli preganjati belo gardo, ki je pa pravzaprav ni bilo. Ohranjeni so zapisniki zaslišanj, ki so tedaj nastali v štabu Krškega odreda. Za razumevanje teh zapisnikov bomo najprej osvetlili nekatere dogodke iz leta 1941, o katerih naša »že napisana zgodovina« ni pisala ali pa jih je prikazala drugače, kot so se v resnici zgodili.

stran: 014

Takoj po okupatorski zasedbi Slovenije se je v Ljubljani sestalo nekaj predstavnikov katoliških mladinskih organizacij. Vsi so soglašali, da je treba vzpostaviti tajno organizacijo, ki bo v dogovoru z zavezniki ob primernem času pripravljena nastopiti proti okupatorju. V naslednjih dneh so od raznih strani prišla poročila o aktivnosti komunistov, predvsem o njihovem zbiranju orožja. 29. aprila so se v Delavski zbornici v Ljubljani zbrali zastopniki Zveze fantovskih odsekov, Mladinske kmečke zveze, Zveze združenih delavcev in mladinskega dela Slovenske ljudske stranke. Ustanovili so tajno vojaško organizacijo in jo imenovali Slovenska legija. Vodstvo organizacije sta v začetku prevzela Rudolf Smersu in polkovnik Ernest Peterlin. Odposlanci organizacije so potem obiskovali zaupnike po občinah, priporočali zbiranje orožja in spodbujali k ustanavljanju občinskih oddelkov Slovenske legije. Vse delo je moralo biti strogo tajno, zato ni čudno, če so se organizatorji iz Ljubljane obračali na podeželju izključno na ljudi, ki so jih poznali iz predvojnega delovanja v raznih organizacijah; namen Slovenske legije ob ustanovitvi gotovo ni bil oborožen nastop proti komunistom, komunisti so bili kvečjemu vzpodbuda za njeno ustanovitev, ampak odpor proti okupatorju ob primernem času. Seveda tedaj niso računali, da bo OF odpor proti okupatorju kmalu proglasila za svoj monopol in vsako delovanje zunaj njega kaznovala kot najhujši zločin narodnega izdajstva.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gojenci Kmetijske šole na Grmu pred zadnjo vojno – Prvi z desne sedi Jože Ajdnik, ki so ga koministični teroristi umorili julija 1942

V Sajetovem Belogardizmu najdemo podatek, da je bila konec leta 1941 pri Sv. Ani v bližini Mirne Peči konferenca zastopnikov Slovenske legije z Dolenjske, ki so se je udeležili tudi fantje iz Bele Cerkve (F. Saje, Belogardizem, str. 149). V Mirni Peči se spominjajo nekih sestankov v Krevsovem mlinu pod Sv. Ano, vendar kaj več o njih ne vedo. Zelo verjetno je, da so bili na omenjeni sestanek povabljeni nekateri vidnejši člani Slovenske ljudske stranke in Zveze fantovskih odsekov in da so prireditelji hoteli z njim vzpodbuditi organizacijo Slovenske legije po dolenjskih občinah.
Do pozne jeseni 1941 Slovenska legija ni imela svojega glasila, Slovenski poročevalec pa je začel izhajati že maja 1941 in je takoj po ustanovitvi OF postal njen »informacijski vestnik«. Ko sta novembra 1941 izšli prvi številki ilegalnih listov Slovenija in Evropa in Svobodna Slovenija so bili nameni OF že precej znani. Skoraj cela prva številka lista Slovenija in Evropa je bila namenjena razpravi o pismu, ki so ga »katoličani v Osvobodilni fronti« naslovili na Slovence. Med drugim je bilo v tem pismu navedeno, da se usoda vsega sveta in tudi slovenskega naroda odigrava na vzhodu, da je Osvobodilna fronta postala dejansko in formalno vsenarodno gibanje, da so partizani narodna vojska, ki varuje slovenske ljudi in imetje, da so katoliški voditelji premišljeno lagali o preganjanju vere in Cerkve v Rusiji, da so prav katoliški voditelji krivi, da je slovensko ljudstvo po zlomu Jugoslavije tako lahkomiselno sprejelo nacistične in fašistične okupatorje. V precej dolgi razpravi potem list vsako posamezno točko pojasni in zavrne, na koncu pa še pove, kaj so o komunizmu rekli štirje veliki Slovenci: Slomšek, Krek, Jeglič in Korošec.



stran: 015

Na zadnji strani je prva številka lista Slovenija in Evropa prinesla sledeče opozorilo: »Sedaj ne gre za klerikalizem, ne za JRZ, niti za SLS, gre za mnogo več. Gre za obnovo duhovnih osnov krščanske omike. Samo v tej obnovi je rešitev sveta, rešitev Evrope in rešitev slovenskega naroda. Izven krščanske omike je tema, je strašna tiranija totalitarizma države, je gospodarsko izkoriščanje in socialna krivica, je postopno uničenje malih narodov, je ponižanje univerz za dekle oficialnih zablod, je trganje otrok od družinskih ognjišč v režimske kasarne. Rešitev je samo ena: nazaj h krščanski omiki, ki edina vzpostavlja pravo zapovrstje vrednot, ki daje osebi, kar je njenega, družini, kar je njenega, narodu, kar je njegovega, državi, kar je njenega, in Bogu, kar je božjega. Samo v takem ozračju more živeti prava svoboda in mednarodna vzajemnost, po kateri nas tako žeja.« (AINZ, fasc 4-Tisk)


Svobodna Slovenija v drugi številki pod naslovom Kaj hočemo Slovenci našteje pet točk slovenskega narodnega programa, »na katerem so se zedinili vsi Slovenci v domovini, in ki je tudi program Slovenskega narodnega odbora v Londonu ter vseh Slovencev v Ameriki – kakor je preko londonskega radia razglasil poslanik dr. Kuhar dne 23. novembra 1941«. Ista številka v rubriki Za robom razmišlja o tem, koliko časa bo trajala vojna. Med drugim pove, da je Churchill že v začetku vojne napovedal, da bodo demokracije dosegle Nemčijo v oborožitvi šele leta 1942, vojna bo pa verjetno trajala še leta 1943, in da je dr. Krek marca 1941 izjavil, da bo os še poldrugo leto močnejša, zadnjo besedo pa da bo imel Roosevelt.


V tretji številki Svobodne Slovenije, ki je izšla 20. decembra 1941, beremo o stiski beguncev z nemškega zasedbenega področja in tole ugotovitev: »Od vseh zapuščeni in sovraženi se sovražimo in pobijamo sedaj še med seboj, kakor bi bili divjaško pleme. Komunistična stranka, ki se skriva pod masko Osvobodilne fronte, je segla po umorih kot sredstvu domačega političnega obračunavanja. Osvobodilna fronta tako postaja fronta – ne proti okupatorju in zunanjemu sovražniku, ampak fronta za notranje politične pokolje in umore med nami Slovenci. – Slovenci smo na žalost vedno imeli hude strankarske boje, vendar se pa z naročenimi in premišljenimi umori dosedaj nismo borili proti domačim političnim nasprotnikom.« V isti številki je tudi poročilo o smrti Fanuša Emerja in na koncu poročila besede dr. Korošca: »Ponovno naglašam, da mi nočemo komunizma! Ruski narod je naš bratski narod, toda ruski komunizem ni naš brat. Mi nočemo niti komunizma niti fašizma. Nočemo, da postanemo to, kar je zraslo na tuji zemlji.«




Naj omenimo samo še šesto številko Svobodne Slovenije, ki je izšla 1. februarja 1942, in ki je pod naslovom Ne tirajte slovenskih družin v žrelo gestapa prinesla poročilo o dražgoški bitki in o krutem nemškem maščevanju nad vaščani. Poročilo se zaključi z vprašanjem, zakaj glasilo OF (Slovenski poročevalec) tako kratko omenja dogodke v Dražgošah, o žrtvah in strašnih grozotah pa sploh ne govori. (AINZ, fasc. 4–Tisk)

Pomlad in poletje 1942

Tisto pomlad kopači na Vinjem Vrhu niso bili tako veseli kot navadno. Čeprav se še ni zgodilo nič posebnega, je med ljudmi zavladalo nezaupanje. Drug drugega so vprašujoče pogledovali in se izogibali nekaterim temam razgovora. Šentjernejski skupini, ki je v noči na 10. marec mimo Bele Cerkve in Šmarjete odhajala k partizanom v kočevske gozdove, se je pridružilo nekaj fantov iz Bele Cerkve in okolice, več jih je pa odšlo v aprilu in maju. Sovaščani so to komaj opazili, saj so fantje večkrat bili za nekaj časa od doma zaradi dela. Ob večerih so se v tej ali oni hiši pojavili partizani in govorili, da bodo kmalu pregnali okupatorja. Besedam o svobodi so zlasti mladi radi prisluhnili, nekateri pa so dvomili v smiselnost takega boja in v čistost namenov OF.
Te dvome so kmalu podkrepila dejanja, ki niso mogla ostati neopažena. V sosednji fari Št. Peter je partizan – domačin 12. aprila pri belem dnevu streljal na Franca Rataja, znanega javnega delavca in člana Katoliške akcije. Kaže, da napadalec ni bil dober strelec, kajti Rataj je kljub nekaj ranam ostal živ. Nekako ob istem času so poskušali ustreliti Milana Žlendra, organistovega sina iz Bele Cerkve. Organist in zborovodja Žlender se je že pred vojno z družino naselil v Beli Cerkvi. Poleg Milana so bile v družini še tri sestre in brat Mirko, ki je bil starejši od Milana in je aprila 1941 kot jugoslovanski vojak prišel v nemško ujetništvo. Milan, rojen 1920, je bil pred vojno v službi v Kranju. Po nemški zasedbi se ni počutil varnega, zato je prišel k domačim v Belo Cerkev, in dobil službo občinskega referenta za prehrano. Tisti dan sta ga dva oborožena neznanca iskala najprej na občini, potem pa prišla k organistovim na dom. Eden je vstopil v hišo in ko je našel Milana, je uperil vanj pištolo in zahteval, naj takoj gre z njim. Na poti skozi vežo je Milan z nenadnim udarcem zbil nasprotniku pištolo iz rok in ga rinil na dvorišče. Prihitela sta tudi oče in mati in skušala posredovati. Oni, ki je čakal zunaj, se ni takoj znašel; ko je končno streljal, je krogla očeta samo oplazila po obrazu, Milan je pa že zbežal. Napadalca se očitno nista želela soočiti z vaščani, zato sta hitro odšla. Milan se je tedaj umaknil v Ljubljano, v Belo Cerkev je pa spet prišel konec avgusta kot legionar – vaški stražar. Nekako sredi maja so partizani neke noči odpeljali organista, njegovo ženo in dve hčeri. Cel teden so jih gonili s seboj po Gorjancih in zasliševali, nazadnje pa vendarle izpustili.

stran: 016

Ali bi lahko rekli, da so bili »likvidatorji« v začetku neodločni ali pa neizkušeni? Za osvetlitev tistih težkih razmer poglejmo dve sliki. Eno od teh slik dobimo v knjižici Vstaja pod Gorjanci: »Devetnajstega maja je Jaka s patruljo zaplenil poštni avtobus in ga odpeljal v Kobile; začela se je stroga zapora. Telefoni so bili potrgani in porušeni. Ljudje so hodili s partizani prekopavat ceste in nanje rušit drevje. Mostove na Krki so minirali in zažgali. Postrelili so nekaj lahkomiselnih predrznežev, ki so kljub svarilom za beraške nagrade poskušali pretihotapiti italijansko pošto. Čas cerkvenih ur so naravnali zopet po starem, prepovedali plačevati Italijanom davke in razpisali svoje. Vpeljali so svoje lastno kazenskopravno in civilnopravno oblast. Sodili in kaznovali so tihotapce živine, tatove, ki so že od nekdaj vlamljali v vinske hrame, in v kali zatrli vse pojave razbojništva. Gorjanci in dežela pod njimi so se spreminjali v svet z vsemi pravnimi in upravnimi lastnostmi svobodne države.« (Ivo Pirkovič, Vstaja pod Gorjanci, str. 30).
Drugo sliko povzamemo po Vesteh od 5. septembra 1942: »Bela cerkev 25. 8. Narodna zaščita še vedno nadzira gibanje prebivalstva. Zadnja taka straža je v Kronovem na cestnem križišču, sicer pa ni do Novega mesta nobene straže več. Cesto, ki je zadelana z drevjem, mislijo sami očistiti. Koncem maja so napadli avtobus podjetja Kos in odvedli 2 gasilca, ki sta se peljala z njim. Za tem so podžagali telefonske drogove in jih razmetali po cesti, žico pa odnesli s seboj. Da bi onemogočili promet čez Krko, so poškodovali most pri Dragi in pri Dobravi. Po teh razdiralnih akcijah je sledil na praznik Sv. Rešnjega Telesa, dne 4. julija, prevzem občine po partizanih. Na njihovo zahtevo jim je občinski komisar Zorko izročil štampiljke in blagajno. Precej denarja so zaplenili tudi na pošti. Takrat so ustanovili tudi narodno zaščito. Odbor je sestavil imenik obveznikov, ki morajo hoditi na stražo. Prepovedali so hoditi v Novo mesto. Pod smrtno kaznijo je bilo prepovedano prinašati kakršnokoli časopisje. Precej fantov je odšlo med partizane.« (AINZ 110 A, II 0243822)

stran: 017

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Brata Jože (sedi) in Avguštin Ajdnik – Jožeta so komunisti umorili julija, Avguština pa novembra 1942

V noči od 9. na 10. julij, komaj pet dni po v Vesteh opisanem prevzemu oblasti v občini, so partizani odpeljali proti Klevevžu Jožeta Ajdnika iz Bele Cerkve, Leopolda Klobučarja z Vinjega Vrha, Franca Gričarja iz Družinske vasi in še nekaj drugih mož in fantov, med njimi bivšega župana Vinka Bevka in občinskega komisarja Cvetka Zorka. Komisarjevega brata Franca Zorka so iskali, pa se je še pravi čas umaknil; odpeljali so pa tedaj tudi Stanka Grahuta iz Gorenje vasi pri Šmarjeti. Naslednje dni so jih zasliševali v štabu Krškega odreda. Po zaslišanju in mučenju so Ajdnika, Gričarja in Klobučarja ubili, Cvetko Zorko jim je pobegnil, druge so pa izpustili. Iz zapisnikov teh zaslišanj zvemo, kaj je tožitelje predvsem zanimalo in kako so se obtoženci zagovarjali. Seveda je pa pri tem treba imeti pred očmi posebne okoliščine, v katerih so ta zaslišanja potekala, saj je zasliševalec lahko z mučenjem pripravil svojo žrtev, da je govorila po njegovi želji, ali pa njene izjave v zapisniku formuliral po svoje.
Po zapisniku sodeč, je bil glavni obtoženec na »procesu« v štabu Krškega odreda Jože Ajdnik. Na vprašanje, ali ve, zakaj je aretiran – to vprašanje je bilo menda postavljeno vsem zaslišanim – je Ajdnik odgovoril: »Ne vem«. Sledilo je vprašanje: »Kaj veš o shodu – sestanku, ki je bil baje pri Trebnjem?« Odgovor: »Bil je pri Sv. Ani pri Mirni Peči. Od nas smo bili: Gregorčič Karel – sedaj pri partizanih, Peterlin Ivan, jaz in Zorko Franc, ki nas je spravil skupaj. Vseh nas je bilo okrog 15. Govorilo se je proti Italijanom in tudi proti komunistom. Pozneje sem govoril samo z bratom od Peterlina – Gustelnom, s katerim sva skupaj brala liste Svobodna Slovenija in Slovenija in Evropa. Od 12 izvodov, ki sem jih dobil od Rataja v Št. Petru, sem 3 izvode oddal, ostale sežgal. Dal sem Peterlin Gustelnu, Gregorčič Karlu in Kaplan Francu.«
»Kaj veš o jugoslovanski narodni armadi in Mihajloviču?«
»Slišal sem na sestanku, da je Mihajlovič vodja jugoslovanske narodne armade.«
»Kaj veš o beli gardi?« »Rataj mi je rekel, da je treba organizirati, jaz sem mu odklonil in Zorku prav tako.«
Po dveh urah se nadaljuje: »Ko smo se vračali od Sv. Ane, smo Zorka pustili zadaj. Ko sem kasneje prišel v Novo mesto, sem srečal Vebleta. Naročil mi je, naj se oglasim pri Rataju. Ko sem fante vprašal, kakšnega mnenja so, so izjavili, da se ne izplača. Od tistih, s katerimi sem jaz govoril, sigurno ni nobeden zraven. Grahut Stanko je bil tudi na sestanku pri Sv. Ani. Literaturo sem dobil v zimskem času. Možnosti za zvezo z Vebletom in Ratajem se nisem poslužil.«
»Se čutiš kaj krivega?« »Samo toliko, ker sem vzel liste.«
Pri Francu Gričarju je zapisan rojstni datum 19. 7. 1878 in poklic: policijski višji stražni podnarednik, služboval v Trstu 1897 – 1913 in v Ljubljani 1913 –1923. Na vprašanje, ali ve, zakaj je aretiran, je odgovoril, da mu niso povedali. Zapisnik ni zaključen.
Cvetko Zorko, občinski komisar, je menil, da je aretiran zaradi svojega brata Franca, in dodal, da ga je večkrat svaril, naj v domači hiši ne razpravlja o politiki. Ni bil zadovoljen, ko je brat sodeloval pri kolportaži Slovenca in Slovenčevih knjig. Ko so Cvetka obvestili, da ga je visoki komisar Grazioli imenoval za komisarja občine Bela Cerkev, ni imel nobene izbire, moral je sprejeti to funkcijo.
Tudi druge so spraševali, kaj vedo o beli gardi, ali so brali belogardistične časopise in podobno. Gričarja so obtoževali, da je tolmačil Nemcem, Klobučarja pa, da je bil v službi na gradu Otočec, vse drugo se je pa vrtelo okrog bele garde; na zaključno vprašanje , če imajo kaj pripomniti, so skoraj vsi odgovorili, da jim »je naredba o beli gardi znana.« Morda je bila s tem mišljena 1. naredba štaba Dolenjskega odreda za 28. maj, ki sta jo podpisala Urban Velikonja in Tone Nosan in s katero je bilo zagroženo, da bo po kratkem postopku ustreljen vsak, komur bo dokazano, da je član belogardistične organizacije. Kje so se prebivalci Bele Cerkve tako temeljito seznanili s to »naredbo«? In kdo naj bi bil član belogardistične organizacije? Tudi tisti, ki je prodajal knjige Slovenčeve knjižnice?
Nekdo od zaslišancev je menda izjavil, da je Jože Ajdnik belogardist; kaj ga je nagnilo k taki izjavi? Kaj si je pod pojmom bela garda sploh predstavljal? Jože Ajdnik je bil rojen leta 1910. Za njim je pri Ajdnikovih prijokalo na svet še pet otrok. Dva sta kmalu umrla, Avguštin in dve sestri pa so delali Jožetu družbo. Ajdnikova kmetija ni bila ravno majhna, toda otroci so kljub temu iskali še kak dodaten zaslužek. Ko je v Beli Cerkvi začela delati mlekarna, je kdo od Ajdnikovih vsako jutro še pred svitom napregel konje in hitel pobirat mleko po okoliških vaseh. Martina se je izučila za šiviljo in je potem imela doma »priviligiran« položaj. Avguštin je postal ključavničar in se je že pred vojno priženil v sosednjo vas Gradenje. Vsi Ajdnikovi so bili dobri pevci, zato so radi sodelovali pri cerkvenem pevskem zboru. Jože je bil tudi kapelnik gasilske godbe, kot smo že omenili. Pri vsaki igri, ki so jo uprizorili na odru belocerkovskega prosvetnega doma, je bil med igralci tudi kdo od Ajdnikovih. Poleg vsega dela in številnih konjičkov je Jože tudi čebelaril. Ni čudno, če je užival v družbi marljivih čebelic, saj je tudi njegovo življenje bilo izpolnjeno z neprestanim delom.

stran: 019

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zaradi takega branja so komunisti morili slovenske ljudi!

Ko so Jožeta odpeljali, je bil oče zelo zaskrbljen, vendar na zunaj tega ni pokazal. Ni vedel, kako bi sinu pomagal. Verjetno mu je tedaj nekdo svetoval, da je napisal pismo, kjer je skušal Jožeta opravičiti, češ da je »bil žrtev terorizma Vzajemne zavarovalnice.« (Arhiv Slovenije – dis. enota Linhartova 9) 17. julija, ko je bilo to pismo napisano, je Jože Ajdnik že ležal v grobu skupaj z Gričarjem in Klobučarjem. Domači so pa še nekaj časa upali, da se bo vrnil, saj so jim govorili, da so ga poslali na Kočevsko.
Hkrati z možmi in fanti iz Bele Cerkve so pri Klevevžu zasliševali tudi sedemindvajsetletnega Stanka Grahuta iz Gorenje vasi pri Šmarjeti. Kot član Fantovskega odseka je bil Stanko znanec Jožeta Ajdnika in drugih belocerkovških fantov. Po tistem zaslišanju so ga izpustili, toda proti koncu avgusta so spet prišli ponj. Tedaj so se zadrževali v gozdu nedaleč od Šmarjete. Ko so izvedeli, da se bližajo legionarji, so »ga justificirali, čeprav proizvedbe o njem še niso bile končane«. Med mučenjem je Stanko klical na pomoč in okoliški prebivalci so to slišali. Šli so na tisti kraj in našli njegovo zmrcvarjeno truplo, pokrito samo z listjem. Pogreba v Šmarjeti se je udeležilo zelo veliko ljudi. Novomeški okrožni obveščevalec OF je o vsem tem poročal v pismu od 3. septembra, ki je nekaj mesecev kasneje prišlo v roke legionarjem in njegov prepis so objavile tudi Vesti. (AINZ 110 B, II 0244717)
Lep primer, kako je delovala »kazenskopravna in civilnopravna oblast«, ki so jo 4. julija vzpostavili v Beli Cerkvi, je obsodba Avguština Ajdnika, Jožetovega mlajšega brata. Oktobra 1942, ko se je že vedelo za Jožetov grob pri Klevevžu, je neki domači somišljenik OF opozoril Avguština, naj se za nekaj časa umakne od doma, ker je tudi on v nevarnosti. Avguštin ga je odločno zavrnil, da ne bo nikamor hodil, ker nima nič na vesti. Ko je 10. novembra šel po opravkih v sosednjo vas, so ga prestregli partizani in odpeljali v svoje takratno taborišče onkraj Šmarjete. Po hudem mučenju so ga v bližini taborišča ubili in zelo plitko zakopali. Upanje domačih, da se bo morda le vrnil, je bilo kratkotrajno. Sredi noči na 13. november so Lindičevi v Gradenju, med njimi Avguštinova žena in trije otroci, dobili obisk. Novi oblastniki so prišli opravit zapuščinsko obravnavo za Avguštinom. Zahtevali so njegov delež. Pobrali so vso njegovo obleko, žito, krompir, zabelo, prekajeno meso in vse znesli na voz, ki so ga potegnili izpod kozolca. V hlevu so vzeli najboljšega prašiča, kravo in vola, ki so ga vpregli v voz, in odšli. Po njihovem je bil ta postopek zakonit, saj je 1. naredba štaba Dolenjskeega odreda za 28. maj 1942 poleg smrtne kazni za »člane belogardistične organizacije« predvidela tudi zaplembo njihovega premoženja. (F. Saje, Belogardizem, str. 290)

Uboj furlanove družine

Posebnost »osvobodilnega« boja v letu dvainštirideset, ki se je gotovo premalo zavedamo, je bilo kruto iztrebljanje celih družin. Kako so mogli govoriti o boju proti okupatorju, hkrati pa moriti slovenske matere in celo otroke.
V Dolenjem Kronovem pri Beli Cerkvi je živela Furlanova družina. Oče Franc Furlan je bil rojen leta 1890 v Studenem pri Postojni. Njegov rojstni kraj se je po prvi svetovni vojni znašel v Italiji in France se je tedaj odločil za odhod na drugo stran meje. Vstopil je v orožniško službo in leta 1921 ga najdemo na Dolenjskem na orožniški postaji v Mirni Peči. V začetku leta 1922 se je poročil z Marijo Zandir iz Češnjice pri Šentjanžu in decembra istega leta sta že dobila sina Draga. Tudi drugi sin Marjan je bil še rojen v Mirni Peči, kmalu potem pa je bil oče prestavljen v Kronovo pri Beli Cerkvi. Tu si je družina postavila skromno hišo in pri njih je živela tudi stara mama Ivana Zandir. Tretji sin France je bil rojen leta 1940, ko je oče, ki je tedaj že imel čin narednika, nekaj časa služboval v Črnomlju.
Aprila 1941 je Franc Furlan odložil uniformo in prvo leto okupacije preživel kot upokojenec doma v Kronovem. Oba starejša sinova sta nadaljevala šolanje, Drago je bil v Ljubljani na učiteljišču, Marjan pa na meščanski šoli v Novem mestu. S sovaščani v Kronovem so se Furlanovi dobro razumeli, tesnejših povezav z njimi pa niso imeli, saj so še premalo časa živeli v tem kraju. Pravijo, da je oče Franc kot orožnik bil strog, toda pravičen. Ljudje so to razumeli in zaradi tega v vasi in okolici ni imel sovražnikov.
Ko so v noči na 10. julij iz Bele Cerkve odpeljali Jožeta Ajdnika in druge, se pri Furlanovih niso oglasili. Marjana prepoved potovanja v Novo mesto ni motila, saj so bile počitnice, Drago pa tisto leto v začetku julija ni prišel domov kot navadno. Potovanja so bila povsod omejena ali prepovedana, zato se temu nihče ni čudil. V četrtek, 23. julija, okrog treh popoldne je prišlo nekaj partizanov v Dolenje Kronovo. Ustavili so se pri Furlanovih in čez nekaj časa so sosedje videli, kako so z očetom Francem in sinom Marjanom odšli po cesti proti Šmarjeti. Mama Marija je tisto popoldne plela korenje na Tratnikovi njivi pri Lutrški vasi. Ko jo je sosed – vaški zaščitnik pritekel klicat, naj hitro gre domov, se je poslovila od Tratnikove matere: »Zbogom! Če se ne vidiva več, dajte zame za kakšno mašo.« Toda Marijo so tisto popoldne še pustili doma.

stran: 020

O umoru Furlanove družine so Vesti nekajkrat poročale, najobširneje 20. septembra 1942. Očeta Furlana in sina Marjana so umorili v petek, 24. julija; menda so očeta zasliševali in mučili celih sedem ur. Ko se je med mučenjem onesvestil, mu je sin moral pomagati, da se je spet zavedel, in potem so »sodniki« nadaljevali delo. Eden od mučiteljev, ki je verjetno imel opraviti s Furlanom, ko je bil orožnik v Kronovem, je sedaj kričal nad njim: »V oči mi poglej. Tudi jaz sem ti nekoč moral gledati v oči.«
V nedeljo, 26. julija, zgodaj popoldne so prišli še po mamo Marijo. Baje se je upirala, da ne bo šla z njimi, in rekla, naj jo kar doma ubijejo. Sosedje so spet videli, ko so jo, praznično oblečeno, odpeljali po cesti proti Šmarjeti. V naročju je nesla manj kot dve leti starega sinčka. Stara mati je stala pred domačo hišo in gledala za odhajajočimi. Preden so izginili za ovinek, se je hči še obrnila in ji pomahala v slovo. Poročilo pove, da so se na poti ustavili pri gostilni Nace, ker je bilo Mariji slabo. Naslednji dan so jo ljudje še videli, ko je z otrokom v naročju sedela pred neko hišo. Gotovo so jo še ta dan, 27. julija, umorili, kajti v torek zgodaj zjutraj se je v Kronovem pojavila partizanka z otrokom v naročju. Ko je poizvedela, kje je pri Furlanovih, je odšla tja in otroka izročila stari materi Ivani. Pravijo, da je bila Marija v visoki nosečnosti, vendar mučiteljev niti to ni odvrnilo od njihove odločitve (AINZ, 110 A-II O243873. Slovenski dom 8. 4. l944, str. 9).
Oktobra 1942 so Vesti takole poročale o grobovih na področju šmarješke fare: »Za mnogo grobov ljudje vedo, čigavi so. Pri vasi Sela, npr., leži zakopana Furlanova družina iz Kronovega. Ko so bili legisti zadnjič na pohodu skozi te kraje, je bil z njimi tudi Drago Furlan, sin pokojnega Furlana. Ko je izvedel, kje ležijo njegovi starši in brat, je šel v bližnjo vas Sela, tam nabral cvetja in ga nasul na grob svojih staršev in brata. Kruta izguba ga je hudo zadela. Na istem hribu Koglu je pokopan tudi Ajdnik iz Bele Cerkve (AINZ, 110 A-II 0243929). Kmalu zatem Vesti spet zapišejo, da je pri gradu Klevevž – na poti proti Šmarjeti – njiva, na kateri je 240-260 grobov žrtev, ki so vse bile pobite s topim orodjem in zelo plitko zakopane. Ni dvoma, da je bilo število 240 pretirano, res pa je, da so domačini tisti kraj poimenovali Furlanova dolina.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranec Milan Žlender, Organistov iz Bele Cerkve, je aprila 1942 komaj ušel komunistični krogli – Izginil je v velikem pokolu 1945

Legionar Drago Furlan je kmalu poskrbel, da so posmrtne ostanke njegovih staršev in brata v Furlanovi dolini odkopali in jih prepeljali na novomeško pokopališče. Takrat najbrž ni pomislil, da bo tudi sam kmalu počival poleg njih. Nehote se vprašamo, kaj se je zgrnilo nad to družino, da je v kratkem času skoraj izginila. Ker o vzrokih smrti staršev in mlajšega brata ni ohranjen noben zapisnik, smo skušali kaj izvedeti od njihovih sovaščanov. Pravijo, da oče Furlan kot orožnik ni naredil nič takega, da bi mu mogli očitati. Po prihodu okupatorjev ni več opravljal službe in njegova nesreča v sreči je bila, da ga Italijani marca 1942, ko so pobirali bivše jugoslovanske oficirje in podoficirje, niso odpeljali v internacijo. Seveda pri »novi oblasti« že podatek, da je Furlan pred okupacijo bil orožniški narednik, ni bil ugoden. Ta in oni misli, da je sin Drago naredil napako, ker domačih ni pravočasno spravil pod zaščito v Novo mesto, saj je moral vedeti, da bodo zaradi njegovega delovanja proti OF ogroženi.

stran: 021

Kdaj je Drago Furlan prekinil študij na učiteljišču v Ljubljani in se pridružil nacionalni ilegali oziroma Štajerskemu bataljonu? Franček Saje med »enajstimi zarotniki, ki so se v tednu po 10. maju 1942 zbrali v Cerkvenem hribu nad Dobrunjami«, omenja tudi učiteljiščnika Draga Furlana – Orana iz Kronovega (Fr. Saje, Belogardizem 1952, str. 254). Iz tega bi lahko sklepali, da je Drago Furlan odšel proti Dolenjski s skupino sedemnajstih borcev prve nacionalne ilegale. V knjigi Ivana Korošca Prva nacionalna ilegala pa na strani 70 najdemo podatek, da so France Murn, France Pintar, Jože Golob in Drago Furlan prišli v odred šele 2. junija, torej v času, ko je nacionalna ilegala navzven že nastopala kot enota partizanskega Štajerskega bataljona. Za nas je pač važno dejstvo, da je Drago Furlan bil član nacionalne ilegale, podrobnosti njegovega kratkega življenja in boja pa ne spadajo v okvir naše zgodbe. Težko verjamemo, da so zasliševalci očeta Furlana 24. julija vedeli, da je njegov starejši sin Drago vojak Štajerskega bataljona.
Ni težko razumeti, da je novica o kruti smrti staršev in brata Draga Furlana hudo prizadela in ga samo še utrdila v protikomunističnem prepričanju, v pripravljenosti, da za to izpostavi tudi svoje življenje. Kljub svoji mladosti, saj je bil tedaj star komaj dvajset let, je konec leta 1942 postal poveljnik vaške straže v Škocjanu. Ob kapitulaciji Italije je s svojo enoto prišel v Novo mesto in se nato z drugimi vaškimi stražami pod vodstvom Vuka Rupnika umaknil do Zameškega. Po ustanovitvi Slovenskega domobranstva je prevzel poveljstvo 31. čete, ki se je v začetku imenovala 1. četa. Z njo je ostal tudi po vključitvi v Meničaninov bataljon, toda že junija 1944 je bil v boju pri Šumberku težko ranjen.
O nadporočniku Oranu je bilo veliko napisano v zvezi z bitko na Javorovici, 16. marca 1944, ki je bila usodna za 4. bataljon Cankarjeve brigade. Tudi v Zavezi št. 9 je izšel članek o Javorovici, ki ga je napisal dr. Velikonja. Ne mislimo se spuščati v razpravo, da niso imeli prav razni pisci, ko so glavno odgovornost za ustrelitev takrat ujetih partizanov pripisali nadporočniku Oranu, ki naj bi v napadu vodil 31. domobransko četo, na koncu pa prevzel vodstvo celotne operacije. Navedemo naj le odlomek iz knjige pisatelja Stanka Kocipra, ki je izšla v Ljubljani leta 1996. V njej je Kociper opisal tudi pohod na Javorovico, ki se mu je priključil kot domobranski propagandist. Zvečer, 15. marca 1944, ga je nadporočnik Šušteršič povabil, naj se z njegovo četo udeleži pohoda, da »bo potem gospodom v Ljubljani imel kaj povedati«. »Na pohod sta šli dve četi: Šušteršičeva in Oranova, ki pa ji ni poveljeval sam nadporočnik Oran, ker je bil bolan. S študentom Cirilom Skebetom, ki me je spremljal iz Ljubljane na obisk staršev v Novo mesto, sva se pridružila Šušteršičevi četi. Ob določeni uri, ko je sonce že stalo precej visoko nad Gorjanci, je bila Javorovica že obkoljena, ne da bi partizani kaj slutili. Napadla je Oranova četa, naša je pa zasedla položaje, ki so partizanom onemogočili pobeg … Med četverico naših padlih je bil mitraljezec Kukec; v glavo ga je ustrelil partizan, ki se je že predal in ga je Kukec hotel razorožiti.« Pisatelj v tem poglavju tudi pove, kako debelo je pogledal naslednji dan po bitki, ko je v glasilu novomeških domobrancev Za blagor očetnjave prebral o sebi, kako junaško je sodeloval v boju in ustrelil dva partizana. »Poročilo je bilo sestavljeno tako neokusno, kot da je šlo za nedeljsko lovsko trofejo vaškega veljaka. Povrhu vsega pa ni bilo resnično.« (Stanko Kociper, Kar sem živel, str. 154–156)

stran: 022

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Drago Furlan, domobranski nadporočnik Oran – Umrl za ranami, ki jih je dobil v boju z italijansko komunistično brigado Fontanot marca 1945

Omenili smo že, da je bil nadporočnik Oran junija 1944 težko ranjen. Ko je za silo okreval, je v Novem mestu prevzel poveljstvo 52. čete. V jeseni tega leta je dobil študijski dopust in odšel v Ljubljano dokončat učiteljišče. Po opravljenih izpitih se je vrnil k svoji četi. 21. marca 1945 se je 52. četa pri Mraševem spopadla z italijansko partizansko brigado Fontanot. Oran je bil v tem boju tako težko ranjen, da je naslednji dan v bolnici umrl. Pokopali so ga na novomeškem pokopališču poleg staršev in brata.

Zaključek

Ali po površnem pregledu začetkov revolucije na enem delu Dolenjske res kaj več vemo o vzrokih razdvojenosti v našem narodu? Ko smo listali po prvih številkah Svobodne Slovenije, smo v tisti od 20. decembra 1941 prebrali tudi tale stavek: »Slovenci smo na žalost vedno imeli hude strankarske boje, vendar se z naročenimi in premišljenimi umori dosedaj nismo borili proti domačim političnim nasprotnikom.« Ali ni v tem bistvo problema? Kaj je povzročilo večji razdor med ljudmi v Beli Cerkvi, prepir med pristaši JRZ in opozicionalci, ko je nekdo leta 1938 strgal predvolilni plakat, ali pokol Furlanove družine? Če se je o umoru Furlanove družine morda manj govorilo kot o tistem predvojnem plakatu, pomeni, da so se ljudje že spremenili, da se je vanje že naselil strah. Totalitarizem, ki se je sicer šele boril za oblast, je že vplival na njihovo razmišljanje in odločanje.
Tako smo spet pri vprašanju, ki se v vsakem Kako se je začelo odpira pred nami: Revolucija ali osvobodilni boj, ali je sploh še ostalo kaj prostora za osvobodilni boj? Proti komu je bil naperjen znani Odlok o zaščiti slovenskega naroda, ki ga je septembra 1941 izdal Izvršni odbor OF? Komu je grozila s smrtjo in zaplembo premoženja Naredba Dolenjskega odreda za 28. maj 1942? OF, ki je bila pod neposrednim vodstvom Komunistične partije, ni imela prav nobene pravice razglašati, da je odpor proti okupatorju njen monopol. Popolnoma normalno je bilo, da so predvojne katoliške organizacije v začetku okupacije pohitele z ustanovitvijo svoje ilegalne organizacije, da so potem z zamudo – Komunistična partija, že od prej navajena ilegalnega tiskanja svojih glasil, je bila pri tem veliko hitrejša – začeli izdajati Svobodno Slovenijo in druge ilegalne liste. Tudi sestanek zaupnikov območja, kot je bil tisti pri Sv. Ani nad Mirno Pečjo proti koncu leta 1941, ni mogel biti nič slabega. Jože Ajdnik je povedal na zaslišanju, da so govorili proti Italijanom in proti komunistom. Italijane so imeli za okupatorje in bili so odločeni, da bodo ob primernem času proti njim nastopili tudi z orožjem. Umorov domačih političnih nasprotnikov na tem sestanku zagotovo niso načrtovali, čeprav komunistom tedaj tudi to sredstvo za dosego ciljev ni bilo več tuje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Furlanovi na novomeškem pokopališču – Na levi brez imena grob nadporočnika Draga Furlana - Orana

Ko beremo zapisnike zaslišanj pri Klevevžu, skoraj nimamo občutka, da se je to dogajalo med okupacijo. Le izjemoma najdemo kako vprašanje v zvezi z okupatorji, vse drugo pa je preganjanje slovenskih organizacij in slovenskega tiska. Že s tem, da so bile, so se te organizacije in njihovi člani pregrešili, še večji greh so pa naredili, ko se niso podredili samovoljnemu sklepu OF, da njen SNOO (Slovenski narodnoosvobodilni odbor) v času okupacije »edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«, in je zato »vsako organiziranje izven osvobodilne fronte škodljivo borbi za narodno svobodo«. (Slovenski poročevalec, 20. september 1941)
Zdi se, da tudi nekateri, ki niso bili somišljeniki OF, niso bili popolnoma prepričani o neupravičenosti tega monopola. Na primer: Ajdnik je na vprašanje, ali se počuti kaj krivega, odgovoril, da le zato, ker je sprejel tistih nekaj izvodov Svobodne Slovenije in lista Slovenija in Evropa. Občinski komisar Zorko je takoj pomislil, da je na zaslišanju zaradi brata, ki je morda res poizkušal v Beli Cerkvi vzpostaviti neko organizacijo zunaj OF, sam se pa ni počutil krivega, ker je od Italijanov sprejel svojo funkcijo, katero je nekdo pač moral opravljati in s katero je za ljudi lahko naredil tudi kaj dobrega. Vsi, ki so imeli v rokah list Svobodna Slovenija ali Slovenija in Evropa, celo tisti, ki so ilegalni list dobili nekega jutra zataknjen za okno in so ga sežgali, še preden so ga prebrali, so se počutili nelagodno. Seveda je treba upoštevati, da je njihovo življenje med zasliševanjem viselo na nitki in da so temu primerni bili tudi odgovori na zastavljena vprašanja.

stran: 023

Kaj še lahko rečemo o poboju Furlanove družine? Morda je nova oblast kako izvedela, da je Drago Furlan spomladi 1942 izginil z učiteljišča v Ljubljani in se potem pridružil odredu nacionalne ilegale, ki so ga partizani precej časa imeli za svojo enoto. Po družini so udarili predvsem zato, da bi Beli Cerkvi in okolici vlili strah pred gibanjem, ki ni bilo pod njihovo kontrolo. Nekaj podobnega se je tiste dni dogodilo na drugem koncu Slovenije, v Šentjoštu nad Vrhniko. 24. julija, prav na dan, ko so pri Klevevžu sodili Furlanovem očetu in sinu Marjanu, so partizani napadli komaj ustanovljeno postojanko prve vaške straže. Ko je niso mogli zavzeti, so začeli v okolici pobijati ljudi, ne glede na njihovo zvezo z vaško stražo, in požigati njihove domove.
Kljub tem »preventivnim« ukrepom in prav zaradi njih se je odpor proti komunističnemu nasilju hitro razrasel. Ob krutem umoru Stanka Grahuta, 30. avgusta 1942, prebivalci Šmarjete niso skrivali ogorčenja. Novomeški obveščevalec je tedaj pisal glavnemu poveljstvu partizanskih čet, kako prav je Grahutov primer prišel »begom« za njihovo propagando, ki pa ne bo dolgo trajala, saj povzročitelje že iščejo. Pa ni bilo čisto tako. Celo nekateri fantje, ki so ali sami odšli v partizane ali pa bili mobilizirani, so začutili, da v takem osvobodilnem boju ne morejo sodelovati. Izkoristili so prvo priliko in prebegnili k legionarjem. Naj tu omenimo 21-letnega Rafaela Pevca in 19-letnega Karla Gregorčiča iz Družinske vasi pri Beli Cerkvi. Ko sta od partizanov prišla k legionarjem, so ju dodelili enoti kapetana Vasiljeviča – Iztoka. Z njim sta prišla na Suhor in 26. novembra 1942 ob združenem napadu slovenskih in hrvaških brigad so ju spet dobili v roke partizani. Tudi v takih primerih jim ni bilo treba veliko razmišljati, saj je z Odlokom o zaščiti naroda že septembra 1941 bilo določeno, da se kaznuje s smrtjo, »kdor izstopi ali zapusti narodno osvobodilno gibanje«. Tudi Pevca in Gregorčiča so ubili.
V Beli Cerkvi je šele maja 1943 nastala postojanka vaške straže in v avgustu istega leta doživela hud napad slovenskih nasprotnikov, toda razmišljanje o tem bomo prihranili za drugo zgodbo. Pa tudi o dogodkih iz leta 1941 in 1942 bi bilo treba še marsikaj povedati, saj so bili resnično usodni in njihov pomen sega do današnjih dni.