Avtor: Nace Ahlin

stran: 023

Nekateri bralci ZAVEZE se gotovo spominjajo, da sem v štev. 9, 10, 11 opisal svojo življenjsko pot med revolucijo in v povojnih letih. Tokrat bom samo na kratko opisal življenjsko zgodbo svoje žene Lote.
Če se človek sprehodi sredi mesta Maribor, opazi na Koroški cesti št. 3 častitljivo staro hišo, ki je zelo zapuščena; če bi pa stopil še po ozki cesti, ki je potniku bližnjica med Koroško c. in obrežjem reke Drave, in še na dvorišče te hiše, bi videl, da hiša razpada. Streha je na več mestih nevarno upognjena, na zidovih je opaziti sledove, da jih že dolga leta moči dež, saj že razpadajo. Stopnice, ki vodijo v zgornja stanovanja, so izrabljene in podobne koritom. V podzemlju je menda nekaj kleti, vendar ni več varno iti noter. To imetje je bilo leta 1945 podržavljeno. Z njim se je gospodarilo tako, kot se je pač gospodarilo z »ljudsko imovino«.
Hišo sta leta 1931 kupila zakonca Maks in Ljudmila Plavc. Na dvorišču sta do glavne zgradbe dozidala veliko in za tiste čase moderno kuhinjo z garažo. Prišli so iz Celja, kjer je bil oče dolga leta lesni trgovec. Ko je bilo zidanje končano, je Ljudmila zaprosila na občini za dovoljenje za opravljanje gostinske obrti. Mestno načelstvo v Mariboru je dalo »DOVOLILO« št. ⁹³⁸³⁄₂₆₄₅ z dne 2. 9. 1932. Ljudmila se je lotila gostilniške dejavnosti, saj je bila kot rojena za ta poklic. Za vsakogar je imela primerno besedo, vedno je bila nasmejana, vesela in korajžna, dobra pevka, pri tem pa nikoli utrujena, vedno je bila na nogah. Mož Maks je trgoval z vinom. V nekaj letih je bila njihova gostilna med najboljšimi v Mariboru. Poleg družine je bilo stalno zaposlenih dvajset delavcev.

stran: 024

Razpad Jugoslavije jih je prizadel, vendar so se kmalu prilagodili novim razmeram. Proti koncu leta 1941 se je starejša hčerka Truda, stara 19 let, poročila s korporalom nemške vojske Ludvikom Wolfom, ki je bil doma iz Celovca; to je razjezilo štajerske domoljube. Žal pa se, mlada kot je bila, na to ni ozirala. Wolf je po vojni končal študij. Bil je inženir za nizke gradnje. Dobil je službo pri koroški deželni vladi in tam delal do upokojitve. V Celovcu je tudi pokopan. Leta 1942 je po kratki bolezni umrl oče Maks. Gostilno so podedovali žena in otroci.
Kmalu po osvoboditvi so se pojavile govorice, da bo gostilno prevzela država, mati in hči pa bi lahko še ostali kot delavki. Na dan prevzema sta se upirali, kolikor sta mogli, tudi z metlo in krožniki. Žal to ni pomagalo. Kar hitro so ju obvladali, uklenili in odpeljali v zapor. Loto, ki je imela 18 let, so po dveh tednih izpustili, Ljudmili pa so prisodili dve leti ječe. Po enem letu je zelo zbolela in so jo zaradi tega izpustili.
Ko se je Lota vrnila v domačo hišo, je gostilna že delala pod novimi gospodarji. Stanovanje je bilo še prazno, vendar popolnoma izropano. Njeno bedo so kar hitro opazili nekateri gostje in se ji začeli dobrikati z darili, ki so bila po njenem mnenju nakradena, zato jih je ostro zavračala. Vse noči je prespala na podstrešju v neki stari omari, jedla pa ni skoraj nič. Tam bi gotovo tudi umrla, da ni nekega dne zaslišala svoje tete Rezike, ki jo je klicala, naj gre z njo v Ljubljano. Takoj je šla z njo. Teta je bila poročena s prof. Danilom Golobom. Z dvema majhnima hčerkama so živeli v udobnem stanovanju na Ilirski cesti. Teta je bila do Lote materinsko dobra. Še potem ko je Lota odšla v Avstralijo in se je poročila, sta vse do tetine smrti ostali v pismenih stikih. Vsakega uspeha nečakinje se je iskreno veselila. Tudi njen mož Danilo je bil do Lote dober. Ko sva ga z Loto leta 1992 dvakrat obiskala, je bil do naju nadvse ljubezniv in gostoljuben. Svojih simpatij do Tita pa nikoli ni skrival.
Ljudmila se je po letu dni prestane ječe tudi zatekla k Reziki. Tudi njo je ta lepo sprejela, pozdravila in oblekla. Ko se je Ljudmila okrepila, je proti koncu 1946. leta ušla čez mejo v Celovec k hčerki Trudi. Pri njih je živela do leta 1950. V tem letu je dobila priložnost, da se je preselila v Avstralijo. Delo je dobila v mestu Canberra, v hotelu z istim imenom. Delala je v kuhinji in je tam ostala do upokojitve 1961. Že v enem letu je ob skromni plači prihranila toliko denarja, da je plačala pri Loyd Triestino karto za v Avstralijo za hčerko Loto. Karto hranimo še sedaj. Lota je potem zaprosila za potni list in ga dobila med prvimi, ki so lahko s potnim listom zapustili Jugoslavijo. V Avstralijo je prišla leta 1952. Delo je dobila v istem hotelu kot mati. Torej sta se le znašli kot dekli, vendar ne v domači hiši, kjer bi jima ukazovali ljudje, ki jih nista spoštovali. Leta 1954 sva se srečala in se kmalu poročila.
Vsa leta živimo v Adelaidi v pokrajini Južna Avstralija. V zakonu so se nama rodili štirje otroci: dve hčerki in dva fanta.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Avstralija, 1. Januar 1984 – Lota praznuje rojstni dan

Lota na domačo hišo v Mariboru še vedno misli in je nikoli ne bo pozabila. Ne more razumeti, zakaj je izgubila prav vse. Ni nobene oblasti, ki bi to krivico poskusila popraviti? Pa je Lota kaj storila za vrnitev imetja? Leta 1979 je pooblastila odvetnika, da je v njenem imenu terjal njen delež premoženja. Do leta 1981 je bila njena zadeva na temeljnem sodišču v Mariboru in tam je bilo več razprav. (Zapisnike imamo za štiri.) Vsi predlogi so bili zavrnjeni ali preloženi. Ko je bilo povsem jasno, da se stvar ne bo premaknila, je pooblastila preklicala in ustavila postopek. Ko je bil 1991 izglasovan zakon o denacionalizaciji, je zopet zbrala šop dokumentov in zadevo zaupala nekemu podjetju v Ljubljani. Tedaj sta bili mama Ljudmila in sestra Truda že med pokojnimi in ni bilo nikogar več, ki bi še kaj terjal, razen Lote. V letu 1995 je že kazalo, da bo dobila vrnjeno, pa je prišla novica, da je stavbo prevzelo Ministrstvo za kulturo, ker da je kulturni spomenik, zato ne bo vrnjena v naravi. Zahtevali so, da najame določenega odvetnika. Morala je dati pooblastilo in akontacijo in zbrati dodatne dokumente. Potem je bilo vse tiho, zato je po enem letu poslala varuhu človekovih pravic dopis, v katerem mu je razložila svojo zadevo. Dobila je odgovor, da je Oddelek za notranje zadeve Občine Maribor izdal odločbo, da se Ljudmila Plavc ni štela za jugoslovansko državljanko, upravičenci do denacionalizacije pa so jugoslovanski državljani, ki jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Vsa stvar je prav čudna, saj na sodbi Ljudmile Plavc vendar piše, da je obsojena na dve leti zapora in izgubo državljanskih pravic za šest let. Torej je le bila državljanka države, v kateri je bila sojena, rojena in je v njej tudi živela.

stran: 025

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Družina Ahlin ob poroki hčerke Rozi – Lota tretja od leve

Sprašujem se, če so krivice, storjene Loti, omembe vredne, če jih primerjam z usodo tisočev mladih fantov, med njimi tudi svojih dveh bratov, ki ležijo v breznih po vsej Sloveniji. Izgubili so vse, še slekli so jih pred smrtjo. Lota pa uživa zdaj v zavesti, da ji ničesar več ne morejo vzeti. Tudi strupeni članki ježevcev je ne morejo bolj prizadeti kot veter v daljni Sibiriji. Živi sredi svoje družine in potomcev, ljubljena in spoštovana, v državi z odličnim socialnim varstvom za starost.