Avtor: Anton Drobnič

stran: 047

V zadnjem času smo bili v Sloveniji priče silnemu političnemu in medijskemu pritisku na ustavno sodišče, od katerega dediči nekdanjega komunističnega režima glasno in prizadeto zahtevajo, naj ponovi postopek ustavne presoje referenduma o volilnem sistemu in spremeni svojo, lansko jesen sprejeto sodbo, da se je na referendumu večina volivcev odločila za večinski volilni sistem in da mora zato slovenski parlament takšen sistem uzakoniti pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Politiki pišejo in izgovarjajo “pravne” razprave, pravniki nastopajo politično, časnikarji pa pravno in politično smešijo zagovornike pravne države, dokončnosti ustavnih odločb in neponovljivosti postopka pred ustavnim sodiščem in sploh vse najbolje vedo. Vsi se obnašajo izredno, kot bi grozila huda nesreča.
Odločbe ustavnega sodišča so načeloma, pojmovno nespremenljive in zato ponovitev postopka – če se okoliščine niso bistveno spremenile – pravno ni možna. To so očitno spoznali tudi poslanci, ki so v parlamentu prvotni poziv ustavnemu sodišču spremenili v poziv generalnemu državnemu tožilcu, naj on na ustavnem sodišču zahteva nov postopek in novo presojo. Odgovornost za svojo neutemeljeno zahtevo in njen pričakovani neuspeh so tako spretno prenesli na generalnega državnega tožilca.
Državni tožilec bi moral zahtevo poslancev zavrniti, saj nima nobene zakonske podlage, da bi kakorkoli posegel v postopek in v sodbo ustavnega sodišča. Državni tožilec lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži samo v tistih postopkih in zoper tiste odločbe, za katere ga zakon izrecno pooblašča. Zakon o ustavnem sodišču državnemu tožilcu takšne pristojnosti glede odločb ustavnega sodišča ne daje.
Pobudniki zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbo ustavnega sodišča trdijo nasprotno in se pri tem sklicujejo na 6. člen zakona o ustavnem sodišču. Ta pravi, da v vprašanjih postopka, ki niso urejena s tem zakonom, ustavno sodišče smiselno uporablja določbe zakonov, ki urejajo postopke pred sodišči. V postopkih pred sodišči je navadno dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato naj bi tudi ustavno sodišče lahko obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti in o izidu referenduma ponovno odločalo.
Takšna razlaga je jalova. Spominja na “dogovorno pravo” nekdanjega totalitarnega sistema, ko so zakone prilagajali vsakokratni politični ali kakšni drugačni potrebi vladajočih. Navedena določba zakona o ustavnem sodišču res pooblašča ustavno sodišče, da ob pravnih prazninah uporablja zakone o postopkih pred drugimi sodišči. Prav v ničemer pa ne pooblašča nikogar drugega, zlasti tudi ne državnega tožilca, da bi smel zoper odločbe ustavnega sodišča vlagati zahteve za varstvo zakonitosti. Navedena zakonska določba državnemu tožilcu ne daje nobenih pooblastil, ne daje mu nobene pristojnosti v postopku pred ustavnim sodiščem.
Zahteve zoper odločbo ustavnega sodišča državni tožilec tudi vsebinsko ne bi mogel utemeljiti. Kot že ime pove, državni tožilec to izredno pravno sredstvo lahko uporabi, kadar je z neko odločbo kršen zakon. Pobudniki zahteve zoper odločbo ustavnega sodišča ne trdijo, da je odločba nezakonita, ampak pravijo, da je odločba ustavnega sodišča o volilnem sistemu protiustavna. Zaradi kršitve ustave pa državni tožilec po nobenem sodnem postopku nima zahteve za varstvo zakonitosti. Prav tako ni organa, ki bi o takšni zahtevi odločal. Po sodnih postopkih o zahtevi za varstvo zakonitosti odloča višje sodišče, če tega ni, pa v razširjeni sestavi sodišče, ki je izdalo odločbo. Nad ustavnim sodiščem ni niti višjega sodišča niti ni možna razširjena sestava tega sodišča, ki bi lahko odločala o zahtevi državnega tožilca.

stran: 048

Po svojem nastanku in obliki je zahteva za ponovitev postopka pri ustavnem sodišču izrazito dejanje političnega pritiska na samostojne pravosodne ustanove. Za zahtevo ustavnemu sodišču ali generalnemu državnemu tožilcu je pravno vseeno, ali jo vloži en sam poslanec ali državni zbor s svojim sklepom oziroma takšna ali drugačna večina poslancev. V pravnem pogledu je torej vse, kar je več od enega, “od hudega”, je samo zaradi večje moči, zaradi hujšega psihičnega in političnega pritiska na pravosodne ustanove.
Dediči stare totalitarne miselnosti zelo radi zahtevajo ponovitev postopkov, čim jim stvari uhajajo iz rok. Navajeni neskončnega ponavljanja smešnih glasovanj v raznih delavskih svetih in drugih organih starega režima, dokler rezultat ni zadovoljil predstavnikov avantgarde delavskega razreda, tudi danes pogosto zahtevajo ponovitev glasovanja ali odločanja, če jim prva odločitev ni všečna. V državnem zboru preprosto trdijo, da so se zmotili in že dosežejo ponovitev glasovanja. Tudi zoper druge odločbe ustavnega sodišča so že zahtevali ponovitev sojenja, na primer zoper odločbo o koprski mestni občini.
Zakaj se toliko ubadamo z zahtevami za obnovitev ustavnih postopkov? Zaradi primerjave z nekimi drugimi obnovitvenimi postopki, z zahtevo za obnovo kazenskega postopka in z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki sta vloženi zoper krivično in nezakonito revolucionarno sodbo proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Zaradi pogleda v “pravno državo”.
Na novega generalnega državnega tožilca (?) so se organizirano spravili politiki, pravniki in časnikarji, da bi ga pripravili k nečemu, česar po zakonu ne more storiti. Na prejšnjega generalnega državnega tožilca pa isti politiki in časnikarji že leta zlivajo golide gnojnice, obtožb, strokovnega in osebnega zasmehovanja in omalovaževanja, ker je povsem v okviru zakonskih pristojnosti vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka in zahtevo za varstvo zakonitosti zoper skrajno nezakonit kazenski postopek in zoper - tako v dejanskem kot v pravnem pogledu - skrajno sporno sodbo proti dr. Gregoriju Rožmanu.
Kakšna dvoličnost, kakšna hinavščina! Kje je toliko opevana stroka in nepristranost? Izsiliti obnovo, kjer je po zakonu ni, prepovedati obnovo, kjer je z zakonom določena! Res in prav je samo tisto, kar koristi komunistični partiji kot avantgardi delavskega razreda, je stara boljševiška “znanost”. Zelo priročna modrost! Zato so petdeset let učili in zahtevali, da mora pravo služiti politiki, da so sodišča udarna roka politike.
Zadnjih osem let politiki kontinuitete tega pogubnega nauka na državnem tožilstvu niso niti poskušali uveljaviti. Ob novem državnem tožilcu iz stare garde, pa so začutili, da se vračajo stari časi. Z vsemi silami in z vsemi sredstvi so pritisnili nanj, da bi na eni strani umaknil zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper škofa dr. Gregorija Rožmana, vloženo po veljavnih zakonih, na drugi strani pa brez zakonske pristojnosti in proti zakonu zahteval obnovitev postopka pri ustavnem sodišču in spremembo njegove odločbe o volilnem sistemu.
V resnici je trud politikov stare miselnosti proti obnovi kazenskega postopka zoper škofa Rožmana nepotreben. Da do obnove tega postopka ne more priti, zgledno skrbi kar “neodvisno sodstvo”. Ko gre za funkcionarja totalitarnega režima, se sodniki spotaknejo že ob kamen in postopek po nekaj mesecih ponovijo. Velike gore obnovitvenih razlogov v Rožmanovem procesu pa v več kot treh letih še niso zagledali, čeprav znajo – če hočejo – tudi natančno opazovati, saj se jim je odločbi s tridnevnim pritožbenim rokom v treh letih kar dvakrat posrečilo izdati ravno za novoletne praznike! Vsakokrat se jim je po enoletnem čakanju tako mudilo, da niso mogli počakati niti dneva več. Udarna roka politike?

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Spomin na lepši jutri Mirko Kambič