Avtor: Nigel Nicolson

stran: 078

stran: 079

V Zavezi številka 30 smo obširno poročali o knjigi Iana Mitchella Koliko stane dobro ime. Knjiga obravnava dve, za nas prevažni dogajanji: izročanje Slovenskih domobrancev komunistični Jugoslaviji maja 1945 in proces proti Tolstoju oktobra in novembra 1989 v Londonu. Govori torej o »edinem resnem zločinu, ki ga je bila britanska armada obtožena po drugi svetovni vojski« in o delovanju britanske politične justice. V tej knjigi smo tudi že srečali kapetana Nigela Nicholsona, obveščevalnega oficirja pri 6. oklepni diviziji generala Murraya, ki je bila odgovorna za taborišče Vetrinj in tako tudi za izročanje Slovenskih domobrancev v Pliberku in Podrožci. Nastopil je, kot Tolstojeva priča, tudi na londonskem procesu 1989. Nekoliko smo ga torej spoznali že v tej knjigi. Videli smo, da mu visoke moralne in politične norme niso dovoljevale, da bi stal v isti vrsti z vojaškimi in sodnimi predstavniki imperija, ki ga bomo Slovenci zaradi koroške izkušnje vedno postavljali v negativno polje zgodovinskega spomina.
Še bolj pa smo ga spoznali iz knjige njegovih spominov, ki so izšli lansko leto v Londonu in jim je dal naslov Dolgo življenje. V petem poglavju te knjige, ki nosi naslov Priča, govori o londonskem procesu in o razmerah na Koroškem maja 1945. Ker je zaradi človeških in pisateljskih kvalitet avtorja to besedilo za nas pomembno, smo sklenili, da ga v prevodu ponudimo našim bralcem.
Po vojni se je kapetan Nicholson lotil založništva, pisateljevanja in politike: ustanovil je praktično svojo založbo, napisal je vrsto knjig, med drugim tudi življenjepis feldmaršala Alexandra, sedem let pa je bil kot konservativec član angleškega parlamenta. Za nas je pomemben tudi zato, ker krivdo za koroško izdajo ne vali samo na Aldingtona in Macmillana in na ozko družbo generalov in politikov, ampak jo nalaga britanski politiki in vojski v celoti. To pa je tudi naše gledanje. Posebej se mu zahvaljujemo za to, da nam je dovolil prevod in uporabo fotografij v knjigi.
Uredništvo

Te dogodke obravnavam posebej, ker so me zapletli v veliko dvojno dramo; prvi del je potekal maja 1945, nadaljevanje pa oktobra 1989. Ponovno je bilo izpostavljeno temeljno načelno vprašanje: koliko so “višja povelja” legitimno opravičilo za brutalno ravnanje?
Naj povzamem dogajanje. Ob koncu vojne v Evropi je bila moja brigada del britanskega petega korpusa, ki je zasedel Koroško, južno pokrajino Avstrije. Ukazano nam je bilo izročiti Rdeči armadi okrog štirideset tisoč protisovjetskih kozakov, ki so se nam predali, in Titu približno trideset tisoč Jugoslovanov, ki so se med državljansko vojno borili proti njemu in katerim smo zagotovili azil. Večina teh sedemdeset tisočev je bila umorjena ali je umrla v ujetništvu. Štirideset let kasneje je grof Nikolaj Tolstoj, daljni sorodnik velikega romanopisca, vendar rojen in vzgojen v Angliji, obtožil lorda Aldingtona, ki je bil takrat visok štabni častnik, da je neusmiljeno organiziral to izdajo. Aldington ga je tožil zaradi obrekovanja in na znanem procesu je porota odločila v njegovo korist ter mu prisodila en in pol milijona funtov odškodnine. Jaz sem bil na procesu Tolstojeva glavna priča.

Kaj se je zgodilo maja 1945

Tu bom navedel samo tisto, kar sem vedel takrat; spomin si bom osvežil s takratnimi zapiski in poročili. Shranil sem jih slučajno, kot spomin na vojno, in nisem mislil, da bodo nekoč pomemben dokaz na sodišču. So treh vrst. Najprej je tu dnevnik, ki smo ga vodili v glavnem stanu prve gardne brigade. Deloma sem ga pisal jaz, večino pa so napisali drugi nižji oficirji, ki so si sledili v dežurstvu štiriindvajset ur, podobno kot mornariški oficirji. V dnevnik smo zabeležili vsako sporočilo, ki smo ga prejeli po radiu, telefonu ali po oficirju za zvezo, ne pa pismenih povelj; ta smo shranjevali posebej. Druga vrsta dokumentov so bila moja poročila o položaju (sitrep), ki sem jih vsak večer narekoval in pošiljal navzdol našim bataljonom in navzgor glavnemu štabu naše, šeste oklepne divizije. Neposredno petemu korpusu kopij nismo pošiljali. Tretjič, naše delovanje sem povzemal v dokumentu, naslovljenem »Operacije prve gardne brigade v severni Italiji in južni Avstriji. April–maj 1945«. Tega smo razdeljevali navzgor in navzdol enako kot poročila o položaju. Ob povratku domov julija 1945 sem vrgel te troje dokumente v pločevinasto škatlo, jo shranil na podstrešju, in jih pozabil za štirideset let.

stran: 080

Ni si mi treba pomagati z njimi, da bi podoživel vznemirjenje tistih prvih nekaj dni v Avstriji. Mejno črto z Italijo smo prešli v četrtek, 8. maja, in opisal sem že, kako so nas prebivalci prvih dveh avstrijskih mest, v kateri smo prišli, Beljaka in Celovca, pozdravili bolj kot osvoboditelje kakor kot okupatorje. Bili smo polni zmagoslavja. Vojne je bilo konec; dobili smo jo in preživeli. Vsi smo bili mladi in polni zdravja. Znašli smo se v tistem delu Evrope, ki je bil čudovito lep in relativno neprizadet od vojne. Zaslužili smo si pravico, da zasedemo najlepše od gradov in vil ob jezeru, da rekviriramo jadrnice, konje in avtomobile najpriljubljenejšega avstrijskega letovišča, in čeprav je bilo druženje s prebivalstvom v začetku prepovedano, se prepoved ni mogla dolgo upirati dobrikanju čednih domačinov in pripovedovanju britanskih vojnih ujetnikov, ki so bili dodeljeni kot delavci na kmetije in so se imeli tako dobro, da so se posamezni neradi vrnili domov.
V kontrastu s takim ozadjem je bilo, da smo morali razrešiti položaj, ki bi se lahko spremenil v kaos. Koroška je bila odtočni kanal Evrope; vanj so se stekali vojaki najrazličnejših narodnosti in tisoči civilnih beguncev, da bi se rešili ujetništva ali zatiranja Rusov ali Titovih partizanov. Hoteli so, da bi jih Britanci zaščitili pred sovražniki in enega pred drugim, in naša naloga je bila relativno lahka, kajti vojno pravo, ki smo ga vzpostavili, je bilo tisto, kar so si sami najbolj želeli. Naša dolžnost je bila, da jih ločeno namestimo v taborišča, razorožimo, hranimo in zgladimo politične razlike med njimi, kolikor je le mogoče, preden bi sploh lahko pomislili na repatriacijo. Od nas so pričakovali varnost. Nekega večera sta se na primer oglasila pri vratih moje prikolice v Beljaku dva oficirja, eden Nemec, drugi Bolgar; vsak je zastopal bataljon svoje armade. Bolgari so bili nemški ujetniki. Ali naj Nemci sedaj postanejo bolgarski ujetniki? Mi naj odločimo. Oba bataljona smo postavili pod britansko stražo, toda Bolgari kot naši zavezniki naj bi se imeli za svobodne. To dvomljivo rešitev so sprejeli vsi. Odgovorni smo postali za celoten madžarski zbor samo zato, ker se je njihov general obrnil na naš brigadni glavni štab prej kot na katerega koli drugega. Morali smo se spomniti, ali so bili naši zavezniki ali bivši sovražniki. Bili so bivši sovražniki. Na zemljevidu smo določili šest področij, kjer so lahko nastanili svoje vojake, in smo jim dali hrano iz skladišč, ki jih je bilo veliko, kajti Koroška je bila glavna preskrbovalna baza za italijansko fronto. Nobenega od teh “ujetnikov” ni bilo treba stražiti. Moj brigadir Gerald Verney mi je naročil, naj poročam o naši akciji glavnemu štabnemu oficirju petega korpusa Tobyju Lowu, ki je postal lord Aldington. Samo ob tej priložnosti sem mu v vojni neposredno poročal. On je bil brigadni general, jaz kapetan; salutiral sem, on je prikimal v znak soglasja.
Že prvega dne v Avstriji smo se zavedeli grožnje, ki so jo za Koroško pomenili Titovi partizani. Tito je deželo zahteval kot del povečane Jugoslavije, prav tako kot je od Italije zahteval Julijsko Benečijo in Trst kot legitimno nagrado za svoj trdi boj. Partizani so prišli v Celovec nekaj ur pred nami in so svoje razglase nalepili na vsa javna poslopja in tudi v mnogih vaseh, ki so bile imenoma pod našo oblastjo. Še vedno imam izvod razglasa, ki se, preveden iz nemščine, zlovešče glasi tako:
Jugoslovanska armada je prišla na Koroško, da bi enkrat za vselej očistila deželo nacističnih zločincev in zagotovila slovenskemu ter nemškemu prebivalstvu resnično ljudsko demokracijo, svobodo in blagostanje v novi, zmagoviti in močni povečani Jugoslaviji. S tem razglašamo, da je bila v vsej osvobojeni Koroški vzpostavljena vojaška oblast jugoslovanske armade.
Trgali smo lepake in jih nadomeščali z našimi, ki so razglašali, da je Koroška premagana, vendar neokrnjena, pod britansko kontrolo. Toda Tito je bil naš zaveznik. Sedaj ga nismo mogli razglasiti za sovražnika. Situacija je bila izredno težavna, razrešila pa se je presenetljivo lahko, kajti naša premoč na ozemlju je bila tako očitna, da je Tito prav tako jasno kot mi videl, kakšen bi bil neizogiben izid oboroženega spopada. Čeprav je bila v južni Koroški številna slovenska manjšina, sta bila Beljak in Celovec čisto nemška in njunega odpora, ki bi ga podpirale britanske oklepne enote, ne bi mogle streti sile, ki so bile v glavnem gverilske.
Dobili smo ukaz, naj bomo hladnokrvni, naj oviramo partizane na vse načine razen s streljanjem. Vse civiliste, ki sta jim grozila rop ali ugrabitev, smo vzeli v zaščito; klateškim skupinam partizanov smo preprečevali dostop do bencina, hrane in transporta; kak naš tank se je “slučajno” ustavil na pomembnem mostu ali ob železniški progi. Zastraševanje, zavlačevanje, zadrževanje in zaustavljanje – vendar nič več. Če so partizani vztrajali, da gredo skozi naše cestne zapore, smo jih morali spustiti skozi. Vsekakor ni bilo lahko izpolnjevati te ukaze, in mnogo je bilo odvisno od zdrave pameti nižjih poveljnikov, vodij oddelkov in njihovih podoficirjev. Možje istih činov v Titovi armadi so bili večinoma neizobraženi, divji kmečki fantje, veterani hudih bojev in odločeni uživati sadove svoje težko priborjene zmage. Nismo bili v dvomu, kaj se bo zgodilo z vsakim sovražnikom, ki jim je padel v roke. Prvič smo jih srečali v severni Italiji 7. maja, ko je bilo v dnevnik napisano: »Partizani imajo štirideset italijanskih ujetnikov – skoraj gotovo bodo ustreljeni.« Tak je bil glas o njih in taka je bila naša slutnja.

stran: 081

Zato smo bili zaskrbljeni, ko smo sprejeli protititovske begunce iz Jugoslavije in jim dali zatočišče v našem malem kotu Avstrije. 12. maja se je prva gardna brigada premaknila iz Beljaka, da bi stražila prehod čez reko Dravo pri Borovljah in železnico, ki je od mejne postaje Podrožca vodila v Slovenijo. Naš je bil srednji odsek fronte petega korpusa. Kasneje tega dne smo zagledali dolgo kolono, nazadnje se je izkazalo, da je bila dolga deset milj, ki se je spuščala z gora na naši južni strani in se usmerjala proti mostu, kjer so čakali grenadirji. Stal sem poleg poveljujočega oficirja bataljona Petra Cliftona, ko je vodja kolone stopil naprej, da bi se sestal z nami. Bil je Nemec, polkovnik von Seeler. Povedal nam je, da ima za seboj deset tisoč Nemcev, zelo discipliniranih, in veliko skupino neorganiziranih beguncev, nekaj od teh je civilistov, ki beže pred partizani, večina, okrog dvajset tisoč, pa je vojakov, Slovencev, Srbov, Hrvatov in belih Rusov, ki so se borili proti Titu, a niso bili pod poveljstvom von Seelerja.
Če bi hoteli, bi jim lahko preprečili prehod čez reko, tako da bi odstranili mostnice ali pa postavili na most en sam tank. Vendar smo jih pustili čez. Vse popoldne so se valili čez most, na drugi strani so odmetavali orožje na mesta, ki smo jih določili. Med njimi je bilo mnogo žensk in otrok, strašno izčrpanih od hoje čez gore, in tropi konj. Spominjam se, da sem v tej neskončni kavalkadi videl tri kamele. Vsi so bili močno pomirjeni, ko so se znašli v britanski coni, in brez pritožb so se opotekali še nadaljnjih pet milj do začasnega taborišča, ki smo ga osnovali v Vetrinju, nekaj milj južno od Celovca. Grenadirji so nadzorovali obod taborišča, da bi partizanom preprečili zasledovanje. Ni bilo potrebe, da bi begunci prosili za azil ali da bi jim ga mi zagotavljali. Naše ravnanje je bilo zadosten dokaz zanj.
V Vetrinju so se zelo hitro uredili, olajšanje je premagalo izčrpanost, in v nekaj dneh so organizirali parade, verske obrede, atletske prireditve, koncerte in šole. Vsak dan sem se popolnoma svobodno sprehajal med njimi, in ko so bili Nemci in Rusi preseljeni v druga taborišča, sem spoznal srbske, slovenske in hrvaške oficirje in se skoraj spoprijateljil z njimi. Britanski vojaki, s svojim prikupnim darom za poenostavljanje, so poznali samo dve skupini, juge in tite. Jugi so bili “naši” Jugoslovani; titi so bili partizani, sovražniki jugov, a naši zavezniki. Sedaj je bilo vse mirno. Partizani so se vozili okrog taborišča v svojih ukradenih avtomobilih, a niso poskušali prodreti vanj.

stran: 082

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gardni poročnik Nigel Nicholson 1940

Jugi so se na nas popolnoma zanesli in so nam zaupali. Dan za tem, ko smo ustanovili vetrinjsko taborišče, sem zapisal v poročilo o položaju: »Noben od njih ne more biti repatriiran razen v gotovo smrt po Titovih rokah.« To je bilo šele prvo od mnogih mojih svaril. Po naših prejšnjih izkušnjah s partizanskim ravnanjem in po pripovedovanju jugov smo vedeli, kakšna usoda jih najbrž čaka, če jih izženemo. Niso bili ljudje, ki bi se bali za prazen nič. Pravkar so preživeli strašno vojno. Vendar jih ni bilo sram priznati strahu, ki ga v bitkah nikoli niso kazali, strahu pred vrnitvijo okrutnemu sovražniku brez vsake možnosti za samoobrambo. Vsi od njih so se borili proti Titu in nekateri od njih, hrvatski ustaši, so bili pod nemškim poveljstvom ter so zakrivili strašne okrutnosti nad Srbi. Vendar velika večina ni nikoli sprejela nemškega poveljstva, in če so se bili včasih prisiljeni v državljanski vojni bojevati na isti strani proti Titu, so bili večinoma sobojevniki Nemcev, nikoli njihovi zavezniki. Upali so, da bodo v tej vojni zmagali Anglo-Američani. Večinoma so bili to preprosti kmetje v uniformah. Njihov edini zločin je bil strah pred komunizmom in njihov edini motiv, da so zapustili domovino, je bila panika. Nekateri od žensk in otrok so spremljali vojake in so bili pri svojih možeh na poljih zunaj Vetrinja, toda šest tisoč drugih ni imelo z vojsko nič opraviti. Bili so Slovenci, ki so zbežali s svojih kmetij in iz revnejših ljubljanskih predmestij; nastanili smo jih ločeno v velikem vetrinjskem samostanu.
Tam so bili manj kot en teden, ko smo prejeli od šeste oklepne divizije ustno svarilo, da se morajo vsi protititovski Jugoslovani v naši coni Avstrije predati Titu. Komaj smo verjeli. Nekdo je moral nekaj zamešati. Toda naslednjega dne, 17. maja, je bilo povelje pisno potrjeno:
Vsi jugoslovanski državljani, ki so trenutno na področju korpusa, bodo, čimprej bo mogoče, izročeni Titovim silam. Ne bodo seznanjeni s ciljem poti.
To povelje je bilo 18. maja modificirano z dopolnilnim poveljem, da za zdaj civilistov ni treba pošiljati nazaj, razen če niso spremljevalci vojske, ki bi najbrž radi ostali pri svojih možeh in očetih. Ker jim nismo smeli povedati, kam gredo, nismo imeli druge možnosti kot laž. Pravili smo jim, da jih pošiljamo v druga britanska taborišča v Italiji, kjer jih bo laže čuvati in hraniti in kjer se bodo lahko pridružili rojakom, ki so se nam vdali že prej. Nikoli nisem izvedel, kdo si je izmislil to laž. Lahko je bilo to nekje pri dnu poveljevalne verige, mogoče v bataljonu valižanskih stražarjev, ki so službovali na postojankah. Kdorkoli je že prvi dal to povelje, njemu se ni bilo treba soočiti s tisoči zbeganih mož in žena v vetrinjskem taborišču, ki nas bodo nujno spraševali: »Kam nas pošiljate?« Če bomo odgovorili, da nam je prepovedano povedati ali da ne vemo, bodo takoj zaslutili resnico in se branili iti na kamione in vlake. Tudi če bi bili pooblaščeni uporabiti silo, kako bi lahko tako veliko množico z bajoneti in kroglami prisilili, da bi nas ubogala? Lahko bi nastala neobvladljiva zmeda. Tako smo jim lagali in odšli so iz Vetrinja v zaupanju, da se jim ni treba bati nič drugega kot dolgega, neudobnega potovanja z vlakom v Italijo.
“Repatriacija” jugov, kot smo je evfemistično imenovali, je trajala od 19. maja do konca meseca, povprečno po dva vlaka na dan, vsak s po tisoč petsto ljudmi. Po cesti smo jih prepeljali do dveh podeželskih postaj Podgorje (Maria Elend) in Podrožca; tam so izstopili s tovornjakov in splezali na vlake, sestavljene iz starih živinskih vagonov. Za oficirje, ženske in otroke sta bila kompozicijam priključena po dva razbita potniška vagona. Pri večini teh dogodkov sem bil poleg kot priča in poročevalec, ne kot poveljnik, vendar sem bil soudeležen pri našem laganju. »Kam gremo?« »Povedali smo vam že, da greste v Italijo.« Mlad srbski oficir, ki je dobro govoril francosko, je dvomil. »Ali prisežete pri svoji časti, da gremo v Italijo?« Odgovoril sem mu: »Obrnil vam bom hrbet za pol minute in če boste še tu, ko se spet obrnem, greste v Italijo.« Razumel je namig in v teh tridesetih sekundah je izginil v gozdu.
Naši stražarji so zaprli vrata živinskih vagonov, ko so bili polni, in jih zaklenili. Zaklenili so tudi potniške vagone. Ko je bilo vse varno, so odšli od vlaka in njihova mesta so takoj zasedli Titovi partizani, ki so bili skriti v grmovju in v postajnem poslopju. Vagoni so bili stari in skozi razpoke v stenah so jugi lahko natančno videli, kaj se dogaja. Začeli so tolči po stenah vagonov in preklinjati, ne partizanov, ampak nas, ki smo jih izdali, jim lagali in vsaj moške poslali v gotovo smrt. Ta prizor se je ponavljal dan za dnem, dvakrat dnevno. To je bila najbolj strahotna izkušnja v mojem življenju.
Ni nam bilo treba čakati mesece ali leta, da bi izvedeli za usodo teh ljudi. Dvema ali trem se je posrečilo uiti pokolom in se v nekaj dneh vrniti v Avstrijo, kjer so rojakom v Vetrinju povedali, kaj se je zgodilo. Niso jim verjeli. Britanci so nesposobni za tako izdajstvo. Nato so povedali nam. Vlaki so se, ko so zapustili postaje, obrnili na levo v Slovenijo, namesto da bi nadaljevali pot naravnost v Italijo (to so začutili po gibanju koles), in raztovorili so jih v majhnem mestu Kočevje južno od Ljubljane. Tam so ujetnike slekli, zvezali v parih za zapestja z žico in s tovornjaki odpeljali v borov gozd. Po polurni vožnji so jih odgnali po stezi do roba naravnega brezna, kjer so jih streljali v tilnik in njihova trupla metali v jamo. Množični grob je bil kmalu napolnjen s tisoči golih teles, peščica še živih je počasi umirala od lakote in se zadušila pod razkrajajočimi se mrtveci. Ko se je stemnilo, se je trem preživelim posrečilo splezati iz jame po drevesnem deblu, ki ga je eksplozija nagnila v jamo. Jugoslovanski oficir, ki je ta pokol organiziral, Simon Dubajić – kasneje ga je izsledil Tolstoj – je dajal intervjuje tisku in televiziji; priznal je, da je bil na smrt pijan, toda kot fanatičen komunist ni poznal nobene milosti. Bili so sovražniki ljudstva, nečloveški, in treba jih je bilo uničiti.

stran: 083

Še preden smo te stvari izvedeli, smo protestirali proti nečloveškosti tega, kar nam je bilo ukazano storiti. Nenehno smo razpravljali o tem in jaz sem izrazil naš skupni gnus v zadnjih dveh stavkih poročila o položaju, ki sem ga sestavil 18. maja, dan pred pričetkom repatriacij. »Vsa zadeva,« sem zapisal, »je skrajno neprijetna in britanske čete bodo izvajale ta povelja z največjim odporom. Za sedaj ni znano, kakšna višja politika je za to odločitvijo.« Zaradi tega me je general Murray, poveljnik šeste oklepne divizije, hudo ukoril, ne zato, ker se ne bi strinjal z mojimi čustvi, ampak ker jih nikoli ne bi smel izraziti v napol javnem dokumentu. Naročil mi je, naj poročilo naslednjega dne “popravim” in bolj ali manj mi je narekoval tisti odstavek:
Prvi vtisi o tem, kako so bili Hrvatje sprejeti, so bili skrajno dobri. Z njimi so ravnali prijazno in učinkovito, preden so nadaljevali pot z vlakom v Jugoslavijo, so dobili skromno okrepčilo. Titov predstavnik je rekel, da bodo kaznovani samo vojni zločinci med njimi, druge pa bodo poslali na delo na kmetije. Imamo vse razloge, da verjamemo, da se bo ta politika zvesto izvajala, kakor kaže tudi dosedanja praksa Titovih ljudi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V begunstvo

stran: 084

V tej ugotovitvi, za katero me je še danes globoko sram, ni bila resnična niti ena beseda. Edini izraz, ki je kazal moje ogorčenje, je bil “skromno okrepčilo”. Jasno je bilo, da na vlakih ni bilo nobenih okrepčil in vsakdo v našem bataljonu je to vedel in prepoznal moj grenki komentar. Mislim, da sem bil edini, ki je javno izrazil naše ogorčenje, vendar so drugi v pogovorih in v svojih pismih ter dnevnikih govorili z enako jezo. Anthony Crosland, bodoči zunanji minister v vladi Jima Callaghana, ki je bil eden od obveščevalnih oficirjev v šesti oklepni diviziji, je takrat pisal: »To je bilo najbolj ostudno in okrutno vojno dejanje, pri katerem sem sodeloval.« Robin Rose Price, ki je poveljeval bataljonu valižanskih stražarjev, je to imenoval »povelje za najpogubnejšo hinavščino« in njegov kurat častiti Malcolm Richards je pričal o globokem odporu moštva do njihove nemoralne naloge. Odklonil sem, da bi v Avstriji še pisal poročilo o položaju, ker mi je bilo prepovedano povedati resnico, celo o preživelih po pokolu, čeprav so njihove zgodbe ustno krožile po vsej brigadi.
Vojakom v sodobni armadi ni mogoče preprečiti razmišljanja o vzrokih. Dobro smo se zavedali, da tako sporno povelje ne more izvirati iz šeste oklepne ali iz petega korpusa. Vsi smo namreč vedeli, da mora izhajati od najvišjih poveljnikov v Washingtonu, ki bi radi pomirili Tita. Ker je začel umikati svoje partizane s Koroškega istega dne, 19. maja, ko so se začele repatriacije, se je okrepil naš sum, da je šlo za kupčijo na najvišji ravni. V svojem povzetku dogajanja, ki sem ga napisal, ko je bila kriza mimo, sem dejal: »Kot ves svet sedaj ve, je Tito pristal, da umakne svoje partizane … Naš prispevek k temu dogovoru /podčrtal 1997/ je bila odločitev, da mu vrnemo vse jugoslovanske ujetnike, ki so bili v naših rokah.« To je bila razlaga, ki je bila takrat splošno razširjena, vendar je bila napačna. Toby Low (lord Aldington), ki je v imenu svojega generala vodil pogajanja s Titovim odposlancem, ni napravil take kupčije. A maja 1945 jih je le malo od nas slišalo za Tobyja Lowa.
Za kozake se nisem dosti zanimal. Nekaj tisoč “belih Rusov”, kot smo jih imenovali, je bilo vključenih v von Seelerjev korpus, v nekaj dneh pa so jih premestili v taborišča v drugem divizijskem odseku in jih nazadnje vrnili v Italijo. Drugih štirideset tisoč je imelo manj sreče. Ko so bili v začetku junija izročeni Rdeči armadi, je ta neprijetna naloga spet pripadla valižanskim stražarjem, vendar mene ni bilo zraven, ker je bil naš bataljon začasno oddeljen od brigade. Ta kozaška zgodba je polnila časopisne stolpce, morda zato, ker ima beseda “kozak” poseben prizvok, česar pri imenu “disidentski Jugoslovani” ni. Vendar je izkušnja z jugi za našo zadevo bolj pomembna, ker je imel lord Aldington z njo več opraviti in je, po mojem mnenju, zanjo manj opravičila. Nobena pogodba nas ni obvezovala, da vrnemo juge, po jaltskem dogovoru pa smo bili obvezani vrniti večino kozakov.
Na višjih poveljevalnih ravneh je bilo nekaj pomislekov, posebno po Alexandrovem obisku v Avstriji 4. junija, da smo Jugoslovane obravnavali morda preostro in prenaglo. Potem ko je pri njem protestiral neki vodilni civilist, je bilo šest tisočem beguncev prizaneseno z repatriacijo. Ko so jih vprašali, ali se želijo vrniti v domovino, se jih je javilo samo sto trideset. Šesta oklepna divizija je zahtevala poročilo in general Murray ga je podpisal 25. junija. Ugotovil je, da »noben pripadnik Slovenske narodne vojske ali drugih jugoslovanskih sil, ki so bile sovražne do zaveznikov, ni bil izročen partizanom,« v resnici pa jih je bilo na tisoče. Trdil je, da jim je bilo »nemogoče« preprečiti, da bi prešli reko Dravo, čeprav to sploh ni bilo res. »Skrbeli smo, da govoric, da je cilj njihove poti Italija, nismo niti potrjevali niti zanikali,« v resnici pa so sami namerno razširjali te govorice. Končno: »Titove čete so jih sprejele korektno in naš glavni štab nima obenih zanesljivih poročil o njihovi nadaljnji usodi v Jugoslaviji.« “Korektno” je osupljiv evfemizem za ravnanje, o katerem je jasno pričalo tistih nekaj preživelih. V splošnem poročilo opravičuje naše ravnanje z navajanjem “višjih povelj”. Nikakega izraza obžalovanja ni bilo.

Po štiridesetih letih

O teh dogodkih takrat časopisi niso pisali in celo vojaki, ki so pri njih sodelovali, so nanje počasi pozabljali. Kdaj pa kdaj so se v parlamentu ali na zunanjem ministrstvu pojavljala vprašanja, največ glede kozakov, in v odgovorih so počasi začeli dopuščati “napako”, potem pa že “strašno napako” in “resno pomoto”. Uradno je obstajalo upanje, da zgodovinarji zadeve ne bodo podrobno raziskovali, vendar je lord Bethell leta 1974 objavil Zadnjo skrivnost (The Last Secret) in leta 1976 se je oglasil Nikolaj Tolstoj s svojimi Jaltskimi žrtvami (Victims of Yalta); obe deli sta se največ ukvarjali s kozaki. V lordski zbornici je leta 1976 lord Hankey, visok uradnik zunanjega ministrstva, izrazil svoje »najgloblje obžalovanje, da v vročini in skrajnem vznemirjenju poleti 1945 vojaške oblasti niso mogle obravnavati posameznih primerov. Prišlo je do nekaterih žalostnih napak.« V zadnjem zvezku uradne zgodovine druge svetovne vojne, ki je izšla leta 1988, je bila repatriacija Jugoslovanov »v celoti zadovoljiva za zaveznike«, in ko so avtorja generala sira Williama Jacksona vprašali, zakaj ni izkoristil priložnosti in izrazil obžalovanja zaradi tistega, kar se je zgodilo, je odgovoril, da je bila to politična odločitev, ki jo je armada morala samo izvesti.

stran: 085

Dobro, ali je res bila politična odločitev? V začetku leta 1984, ko sem sodeloval v BBC-jevem programu Timewatch, ki je govoril o repatriacijah, je Nikolaj Tolstoj pisal Timesu in ugovarjal, da je program dal napačen vtis, naj bi bil odgovoren za pokole Alexander. Kot avtor feldmaršalove biografije sem pisal Tolstoju, ki ga nisem osebno poznal, in mu ponudil, da mu pokažem dokumente, ki sem jih ponovno odkril na svojem podstrešju. Odgovoril mi je, da namerava označiti kot glavnega krivca Harolda Macmillana, ker je »izdelal zelo rafinirano taktiko varanja, ki je zaslepila tako Alexandra kot oficirje na terenu.« Če bi bilo mogoče to dokazati, bi bilo sklicevanje vojakov na politično odločitev upravičeno. Tolstoj je to teorijo razvil v knjigi Minister in pokoli (The Minister and the Massacres, 1986), kjer je precej uporabljal moje dokumente.
Knjiga, ki je postala uspešnica, je rezultat temeljitih raziskav v britanskih in ameriških arhivih in je pripovedovala o repatriacijah z velikim znanjem in vnemo. Na začetku ugotavlja, da je Harold Macmillan, ko je bil kot minister dodeljen Alexandrovemu glavnemu štabu v Caserti in je imel nalogo, da mu daje politične nasvete, »v veliki meri organiziral celotno zadevo«, ne da bi ga informiral. Zadnje poglavje v knjigi zaključuje Tolstoj z domnevo, da je KGB morda imela vpliv na Macmillana ves čas njegove kariere, ko je bil obrambni minister, zunanji minister in predsednik vlade. Močan namig na rusko izsiljevanje je v skrivnostnem zaključku: »KGB je najbrž imela najboljšega od razlogov, da je poznala celotno zgodbo, za katere razkritje je Zahod potreboval štirideset let.«
Ta insinuacija, prav na koncu sijajne knjige, je povzročila vznemirjenje. Konservativna stranka je Tolstoja obtožila, da je omadeževal ugled najodličnejšega veterana. Tudi jaz sem mislil, da je teorija o zaroti neupravičena in je, paradoksno, pripisala veliko krivdo mojemu junaku Alexandru, ker ni uvidel, kakšne posledice bodo imela povelja, izdana v njegovem imenu – nekatera od njih so bila protislovna – in ker je odlašal s svojim obiskom v Avstriji, dokler niso bile repatriacije že skoraj končane. Zdelo se mi je nepredstavljivo, da bi bil Macmillan zavestno udeležen v zaroti proti feldmaršalu, glavnemu poveljniku, in hkrati svojemu najboljšemu prijatelju v zadevi, ki je zahtevala njuno tesno sodelovanje. Tudi ni imel nobenega motiva, da bi ga varal. Ni gojil nobenega posebnega sovraštva do kozakov ali protititovskih Jugoslovanov. Dejansko se je instinktivno nagibal k temu, da bi jih zaščitil. Leta 1984 je objavil svoj dnevnik iz tistega časa – kdo drug bi ga obdržal v tajnosti – v katerem je izrazil svoje negodovanje, da so bili kozaki poslani v »suženjstvo, mučenje in verjetno smrt«, vendar je zaključil, da ni bilo nobene druge možnosti, če naj bi držali besedo, ki jo je dal Churchill Stalinu v Jalti, in dobili nazaj od Rdeče armade svoje osvobojene vojne ujetnike. Kot civilist Macmillan ni mogel svetovati petemu korpusu, naj repatriira juge, ko je 13. maja obiskal Celovec, ampak se je “strinjal” z usodnim poveljem, ki ga je general Robertson izdal v Alexandrovem imenu, in po Alexandru Kirku, svojem ameriškem kolegu v štabu v Caserti, ga je “priporočil”. Njegov vpliv je bil tako močan, da so se podrejeni štabi še tedne zatem sklicevali na “Macmillanov nasvet” in celo na njegov “ustni ukaz”, ko so opravičevali svoje ravnanje.
Macmillana ne obtožujem zaradi dvoličnosti, ampak zato, ker ni uporabil svojega vpliva na poveljnika, ki bi ustavil tisto, kar je bil nedvomno strašen zločin, in ker je bila njegova indiferentnost v povezavi z Alexandrovo brezbrižnostjo v zadnji konsekvenci odgovorna za zločin. Macmillan nasproti podrejenim ni nikoli poudarjal pomembne razlike med Sovjeti in “belimi” Rusi, emigranti, ki niso nikoli živeli v Sovjetski zvezi in jih zato ni bilo treba vrniti. V Avstriji jih je bilo kakih tri tisoč, med njimi mnogo starejših generalov, skupaj z njihovimi nemškimi oficirji, in vse so “repatriirali” v državo, katere državljani nikoli niso bili; tam jih je čakala takojšnja smrt ali počasno umiranje v sibirskih taboriščih. Macmillan tudi ni podrobneje raziskal našega nečloveškega ravnanja z jugi. Nikoli se ni vrnil v Avstrijo. Nikoli ni svetoval Churchillu (s katerim je bil na vrhuncu krize dva dni v Chequersu), naj napravi vse, kar je mogoče, da bi preprečil pokole. Ni upošteval bolj humane politike zunanjega ministrstva Združenih držav. In nikoli ni resno preudarjal o drugačnih možnostih. Kar zadeva kozake, bi lahko vztrajal pri selekciji, ločil bi bele od rdečih, in podprl Alexandrovo pobudo, naj jih pošlje na zahod Eisenhowerju namesto na vzhod Stalinu. Kar zadeva Jugoslovane, bi lahko svetoval, naj jih s tovornjaki, ki so pripeljali zaloge, pošljejo v Italijo, ali pa jih ponovno oborožijo z nemškim orožjem in pošljejo v boj proti Titu, če je bila to edina pot, da spravijo partizane s Koroškega.

stran: 086

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V begunstvu

Naredil ni nič od tega. V svoji biografiji Harolda Macmillana je Alistair Horne, ki je o svoji stvari razpravljal z njim nič manj kot ob osmih različnih priložnostih, prišel do sklepa, da ga je zadeva »mučila bolj, kot je bil pripravljen priznati«, a v javnosti je Macmillan ostal neomajen. Zakaj? Njegova malomarnost – če ne uporabimo hujše besede – je bilo nekaj, za kar bi se v zadnjih letih življenja lahko opravičil, ne da bi izgubil čast. V resnici bi bilo opravičilo častno.
Tolstoj je še nadalje vztrajal, da »je resnično gotovo, da je Macmillan varal Alexandra« (Spectator, 23. maja 1992), in ponavljal, kar je povedal v svoji knjigi Minister in pokoli. Junija 1989 je založnik knjige Century Hutchinson na nasvet svojih odvetnikov, in ne da bi se posvetoval z avtorjem, sklenil dogovor z lordom Aldingtonom (Macmillan je umrl 1986, ne da bi začel sodni postopek), da knjige ne bo več tiskal, in mu plačal 30.000 funtov odškodnine, čeprav nobeno sodišče knjige ni obsodilo kot obrekovalsko. Leto kasneje, po velikem procesu, so Aldingtonovi odvetniki pisali vsem javnim knjižnicam v Angliji in Walesu in jih posvarili, da bi nadaljnje izposojanje knjige pomenilo obnavljanje obrekovanja. Večina je ubogala. V Bodleiani so povedali Ianu Mitchellu, časnikarju, ki je bil na Tolstojevi strani, da je knjiga »v rezervirani zbirki in je ni mogoče dati na vpogled«. V Univerzitetni knjižnici v Cambridgeu so mu rekli: »Knjiga spada v fond z omejeno izposojo, bojimo se, da vam je ne moremo pokazati.« Londonska knjižnica bralcem knjige tudi kasneje ni hotela izposojati in ko sem preverjal spomladi 1977, knjiga ni bila dostopna v nobeni kentski knjižnici. Očitno si noben knjižničar ni upal tvegati preganjanja in bilo ni tudi nobenega skupnega protesta proti takemu omejevanju svobode govora, ki je bilo brez precedensa.
Prišlo je še do drugega poskusa za “omejitev škode”. Brigadni general Anthony se je sam lotil raziskovanja celotne zadeve in je septembra 1988 objavil vmesno poročilo. On in njegovi tovariš, Christopher Booker, sposoben časnikar, lord Brimelow, bivši visoki uradnik v zunanjem ministrstvu, in brigadni general Tryon-Wilson, ki je bil leta 1945 višji administrativni oficir v petem korpusu, so trdili, da nimajo nobenega drugega motiva kot »spraviti zadevo v red«. To je bila zasebna raziskava, na stroške avtorjev in brez kake uradne podpore ali pomoči razen tega, kar je bilo dostopno vsakemu zgodovinarju, tudi Tolstoju. S temi trditvami se mnogi niso strinjali, prav tako tudi ne z zaključki. V predgovoru je bilo ugotovljeno: »Zelo hude obtožbe so bile izrečene proti britanskemu ministrskemu predsedniku (Macmillanu) in vsa zadeva je delovala negativno na ugled britanske armade.« Ni bilo presenetljivo, da je poročilo ugotovilo, da ni bilo nobene “celovške zarote” (s čimer se strinjam tudi jaz) in da je bilo ravnanje petega korpusa, čeprav obžalovanja vredno, pooblaščeno in v skladu s “operativnimi okoliščinami” in da Macmmillana nikakor ni mogoče grajati.

stran: 087

Ko je bilo to Cowgillovo vmesno poročilo objavljeno, sem napisal dolgo kritično pismo Christopherju Bookerju in on me je povabil, da se sestanem z njim, Cowgillom in Brimelowom na kosilu v Carltonovem klubu. Tryon-Wilson se je opravičil; skrbel je za ovce v Cumbriji. To je bilo eno od najneprijetnejših kosil, ki sem jih kadarkoli zaužil v kakem londonskem klubu, vendar so bili naši razgovori prijateljski. Brimelow je bil od vseh treh edini, ki je izražal osebno sovraštvo do Tolstoja; nikoli ne bi sedel z njim v istem prostoru, češ da ima raje debate na “gentlemanski” ravni. Cowgill je priznal, da je Tolstoj naredil državi uslugo, ko je odkril dokumente, na katerih je v veliki meri temeljilo njegovo lastno poročilo, in da se vsi strinjamo v tem, da je bila storjena velika krivica. Vendar se mi je zdelo, da, čim bolj razbremenjujejo Macmillana in vrhovno poveljstvo, tem bolj obremenjujejo peti korpus, katerega komandant je bil general Charles Keightley in načelnik štaba Toby Low, kasnejši lord Aldington.
Aldington je bil edini še živeči višji oficir, ki je bil zapleten v zadevo, in Tolstoj je hotel dokazati njegov del odgovornosti. Vedno je trdil, da ni hotel izzvati Aldingtona, da bi ga ta sodno preganjal, ampak dejansko je zaradi čudnega spleta okoliščin napravil prav to.
Slikar in trgovec z nepremičninami v Turnbridge Wellsu Nigel Watts je gojil dolgoletno zamero proti Aldingtonu, predsedniku zavarovalne družbe Sun Alliance, ker ta ni dovolil, da bi zadeva njegove sestre prišla pred zavarovalniškega ombudsmana, zato ker ni vložila priziva v šestmesečnem dovoljenem roku. Watts je slišal za Tolstojev spor z lordom in mu je predlagal, da bo objavil sramotilno poročilo o Aldingtonovem vedenju v avstrijski aferi. Tolstoj se je nespametno strinjal, in ko je dobil Wattsov osnutek, je bil ta tako poln napak, da ga je sam ponovno napisal. To je bil dokument z naslovom Vojni zločini in skrbništvo winchestrskega koledža (War Crimes and the Wardenship of Winchester College). Razmnožen je bil tipkan letak na štirih straneh, slabo oblikovan in neroden za uporabo, ki je postal znan kot »winchestrski pamflet«. Deset tisoč izvodov je bilo razdeljenih kuratorjem winchestrskega koledža, katerega častni skrbnik oz. predsednik je bil Aldington, staršem gojencev, vsem članom obeh domov parlamenta, tisku in Aldingtonovim sosedom v Kentu. Namen je bil opozoriti, da človek, ki je kriv za tako strašne zločine, ni vreden biti skrbnik tako odlične šole.
Ko sem leta 1987 prvič videl pamflet, so me osupili nekateri odstavki. Začel se je z dovolj preprostim povzetkom zgodbe o repatriacijah, nato se je nadaljeval tako: »Človek, ki je izdal vsa povelja in organiziral vse podrobnosti laži in brutalnosti, ki so privedle do teh pokolov, je bil brigadni general Toby Low,« in nakazoval, da tudi če je zgolj ubogal ukaze, »bi bil še vedno kriv hudega kršenja vojnih zakonov in zakonov človečnosti … Zakrivil je velik vojni zločin, popolnoma se zavedajoč, da višje poveljstvo kar se da barbarskih in nečastnih vidikov njegove operacije ni nikoli odobravalo in ga ni pooblaščalo zanjo, in vedoč, kakšna kruta usoda čaka repatriirance.«
To je bila huda obdolžitev. Še hujše je sledilo: »Lord Aldington je bil že večkrat obtožen v knjigah in člankih, v tisku in v javnosti, da je hud vojni zločinec, katerega dejanja se lahko primerjajo z največjimi mesarji nacistične Nemčije ali Sovjetske Rusije.« Na dokumentu ni bilo podpisa niti ni bila omenjena Wattsova zamera. Toda Watts je priznal odgovornost zanj in Tolstoj svoje avtorstvo. Aldington je Wattsa tožil za odškodnino in po svoji lastni želji se mu je Tolstoj pridružil kot soobtoženec.
Tolstojevi odvetniki so kmalu stopili v stik z menoj, da bi pričal na sodišču in dal svoje dokumente na razpolago obema stranema. Pojasnil sem, da čeprav sem pripravljen podpreti vse, kar je Tolstoj napisal o obsežnosti naše akcije, ne morem sprejeti njegovih trditev, da jo je Aldington organiziral v vseh podrobnostih in da je njegova krivda tolikšna kot krivda največjih vojnih zločincev v Nürnbergu. Največ, kar sem bil pripravljen izjaviti na sodišču, je bilo, da Tolstoj ni pričakoval, da bodo njegove trditve v pamfletu razumljene dobesedno, in da jih je napisal pod hudim čustvenim pritiskom. Osebno sem si mislil, da je močno pretiraval. Kako naj bi Aldington organiziral vsako podrobnost, če so bile podrobnosti prepuščene podrejenim in če je zapustil Avstrijo en teden, preden so se pričele repatriacije kozakov? Imenovati ga odgovornega je pomenilo, da je bil odgovoren on sam, kar je bilo v tesno prepleteni poveljevalni strukturi nemogoče. Če je bil “vojni zločinec”, smo bili to vsi, ki smo sodelovali pri uresničitvi načrta. Osrednje vprašanje je bilo, čigava je bila zadnja odgovornost. Toda sodišče se ni moglo ukvarjati s tem. Vprašanje za poroto je bilo lahko le, ali so Tolstojeve obtožbe Aldingtona upravičene.

stran: 088

Da bi si pred pričetkom sojenja osvežil spomin, sem avgusta 1988 s Tolstojem potoval v Avstrijo. V najetem avtomobilu sva prevozila koroško podeželje, kjer so me polja, zelena in mehka kot trate, razgibani gozdovi, pravljične hišice, šilasti zvoniki in jezera z vijugastimi bregovi spomnili idiličnega ozadja teh strašnih dogodkov. Spet sem obiskal kolodvora v Podrožci in Podgorju, peljal sem se do ljubeljskega prelaza na meji med Avstrijo in Jugoslavijo in obiskal vetrinjsko taborišče ter most pri Borovljah. Dve noči sva ostala v Pliberku kot gosta grofa Aripranda Thurna v njegovem mračnem srednjeveškem gradu, kjer se je dogajala konferenca med britanskim brigadnim generalom in partizanskim kapetanom, ki je povzročila pokol tisočev Hrvatov 16. maja. Teh dogodkov, nam je povedal grof, se starejši ljudje še spominjajo; mlajšim pa so tako odmaknjeni kot srednjeveška kuga. Naslednjega dne sva se peljala v Judenburg, kjer so bili kozaki izročeni Rdeči armadi na mostu; z njega so se mnogi vrgli v lažjo smrt. Po povratku v Celovec se mi je pridružila hči Rebeka in vzel sem jo s seboj na prizorišča svojih zločinov. Zadela sva 250 šilingov v kazinu v Vrbi in se nato odpeljala v hribe v Kitzbühel, kjer sva prebila štiri srečne dni. Vse to je bilo pred viharjem.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V senci smrti

Sojenje

stran: 089

Tobyja Aldingtona nikoli nisem dobro poznal, vendar sva se seznanila že pred mnogo leti, najprej v armadi, kolikor sta dovoljevala najina različna čina, nato v spodnji zbornici, kjer je bil minister za trgovino in podpredsednik konservativne stranke, nazadnje sva bila soseda v Kentu, kjer sva se priložnostno srečevala pri krajevnih dogodkih. Nikoli pa ni bil povabljen v mojo hišo ali jaz v njegovo do poletja 1987, ko je predlagal, da bi se srečala in se posvetovala o njegovi nameravani tožbi proti Tolstoju. Do tega srečanja nikoli ni prišlo, ker ni mogel pristati na mojo zahtevo, naj bo navzoča tretja oseba (predlagal sem lorda Deedesa, prijatelja naju obeh) in da lahko vsak od naju pove svojim odvetnikom, kaj je drugi rekel. Povedal sem mu tudi, da sem jaz v nekem smislu priča nasprotne stranke, ker sem nameraval nastopiti za Tolstoja in ker sem menil, da je bila repatriacija jugov “sramotna”.
Nisem ga videl, dokler se nisva srečala na sodišču. “Srečala” je pretirano, kajti čeprav sva sedela v isti prednji klopi ves čas sojenja, ločena samo po mladem odvetniku Lindsayu Georgeu, nisva govorila, dokler nisem podal svoje izjave. Nato sem šel prek hodnika v moško toaleto in tam našel še nekoga, lorda Aldingtona. Položaj je bil neroden, ker sem o njem povedal nekaj neprijetnih stvari. Zajecljal sem: »No, Toby, bojim se, da je vse to za vas precejšnja obremenitev.« Odgovoril je: »Deset ur sem potreboval, da sem si opomogel od tega, da so me imenovali morilec.« Začel sem ugovarjati, da nisem rekel niti mislil nič takega, a medtem se je zapel, v resnici in v prenesenem pomenu. Od takrat ga nisem videl. Mora me imeti za sovražnika, toda v mirnem času nisem navajen imeti sovražnikov. 1994. leta sem neko sosedo povabil na kosilo, pa je odklonila z opravičilom: »Vidite, jaz sem dobra prijateljica Tobyja Aldingtona.« To me je zabolelo. Čeprav sem ji njeno lojalnost do Tobyja štel v dobro, sem menil, da zavrnitve nisem zaslužil. Morala si je predstavljati, da sem na vse načine spodbujal Tolstoja, naj ga preganja, čeprav sem jaz storil vse, da bi ga zadržal.
Toby Aldington je napravil sijajno kariero. V vojni je dobil odlikovanje za odlično ravnanje v boju (DSO) in je postal drugi najmlajši brigadni general v britanski armadi. Ko je bil minister, so ga imeli za enega najožjih svetovalcev Edwarda Heatha. Harold Macmillan ga je nagradil s plemstvom. V poslovnem svetu je bil predsednik ali direktor mnogih družb poleg Sun Alliance, kar mu je pomagalo pri sodnih stroških, in bil je predsednik uprave londonskega pristanišča. Nikoli pa ni postal splošno znan, vse do tega sojenja. Publiciteta mu ni bila neprijetna, a zdi se, da ga ni privlačila. Imeli so ga za člana visoke družbe, bil je član klubov Beefsteak in Carlton, visok teorijevec, nič bolj ksenofobičen kot drugi člani njegovega razreda, veselega, bolj mornariškega kot vojaškega vedenja, čustven (med sojenjem je jokal), družinski človek in skrajno zakrknjen, kar se tiče njegove vloge v Avstriji.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Georgina in Nikolaj Tolstoj

Prepričan sem, da je tako omikan človek simpatiziral z žrtvami ukazov, vendar tega med sojenjem ni pokazal. Razumljivo, da je bil njegov glavni namen razbremeniti se. Trdil je, da je ravnal natančno po poveljih, ki jih je prejel, vendar, če je bila v teh poveljih kakršnakoli dvoumnost, nikoli ni omogočil jugom in kozakom, da bi se z njo okoristili. Lahko bi bil rekel generalu Keightleyu: »Mislim, sir, da so nam naročili nekaj, kar ni samo nečloveško in v nasprotju s tradicijo armade, ampak tudi nepotrebno. Dovolite mi, da predlagam osmi armadi alternativno možnost, npr. da pošljemo juge na Tirolsko ali v Italijo in da preberemo kozake.« Toda ni naredil tega. Niti ni, kolikor vem, nikoli obiskal vetrinjskega taborišča ali železniških postaj. V intervjuju za BBC leta 1985 je dopustil, da bi bil svetoval generalu drugače, ko bi bil vedel, da bodo Jugoslovane umorili, a tega ni vedel. Nihče mu ni povedal.
Tako je na sojenju pomemben del dokazovanja zadeval njegovo domnevno nevednost, kakšna bo usoda repatriirancev. Tolstojev ugovor je bil, da če je res verjel Titovemu odposlancu, da bodo z njimi lepo ravnali, je bil v korpusu edini, ki je mislil tako. Moral je vedeti za pokol pri Pliberku in za Titovo neupoštevanje ženevske konvencije. Tudi če nikoli ni bral mojih poročil o položaju, je imel na voljo mnogo drugih virov za informacije in čudil sem se, da moja svarila nikoli niso prišla dlje od glavnega štaba šeste oklepne divizije, kamor sem jih vsak dan pošiljal. Toga vojaška pravila so mi onemogočala, da bi se Tobyju Lowu ali njegovemu generalu osebno približal. Danes mislim, da bi bilo bolje, ko bi bil to storil.

stran: 090

Tu ni treba, da bi navajal celotno dokazovanje na procesu, ki se je začel na visokem sodišču 3. oktobra 1989 in je trajal sedem tednov. Vsak dan sem prihajal iz Sissinghursta v London in sedel na sodišču ter poslušal zagovore in dokazovanja, ki jih bom moral kasneje ali podpreti ali ovreči. Najeta sta bila dva vrhunska odvetnika, Richard Rampton za Tolstoja in Charles Gray za Aldingtona. To je bila moja prva izkušnja z velikim sojenjem in očarala me je veščina, s katero sta advokata obvladovala snov, ki jima je bila dotlej neznana, ter spretnost in zgovornost njunih govorov. Velik vtis je tudi napravila name pozornost, s katero je porota spremljala dokazovanje; dvanajst moških in žensk je z nami sedelo vsak dan, toda njihova anonimnost ni bila prekršena do konca. Manj mi je bil všeč sodnik Michael Davies, preprosta stara duša, ki na dokazovanje ni reagiral z ostrino obeh odvetnikov, in zdelo se je, da ga precej spravlja iz ravnotežja dejstvo, da je bila večina prič starejša od njega. Precej jasno nam je dal čutiti, da bi bil on, ko bi bil član porote, na Aldingtonovi strani. Povedali so mi, da je to čisto legitimno. Sodniku ni treba nastopati popolnoma nevtralno. Dejansko je njegova dolžnost, da nakaže, katera stran tehtnice ima po njegovem mnenju večjo težo. To napravi na znani način, tako da posredno nakazuje lastno mnenje (»Porotniki, vi lahko mislite – vendar je seveda popolnoma vaša stvar, da odločite – da … «) in pri svojem povzemanju lahko izbere izmed nasprotujočih si argumentov tiste, ki en vidik bolj poudarjajo kot drugega.
Lord Aldington je bil prvi poklican da priča. Nadel si je veseljaški način, vedenje “šaljivega fanta”, toda njegova drža ni bila odbijajoča, bil je dostojen, vljuden, pameten in izkušen vojni junak, politik in poslovnež. Povedal je znano zgodbo: izvajal je samo ukaze; vedno je poročal nadrejenim, kaj dela; pridobil je njihovo soglasje; njegov motiv je bil očistiti teren za primer vojne s Titom; nikoli ni dobil nobenega mojega poročila o položaju; zapustil je Avstrijo, potem ko je izdal zelo malo ukazov glede kozakov. Ničesar takega ni bilo, česar bi se lahko sramoval.
Potem je bil na vrsti Tolstoj. Njegova žena Georgina je sedela poleg mene; s seboj je pripeljala dve starejši hčerki, Aleksandro in Anastazijo, da bi podprli svojega očeta in da bi to koristilo njuni vzgoji. Nikolaj Tolstoj je pričel pričevanje brez prednosti, da bi imel za seboj javno mnenje. V londonskih večernih družbah, kjer je bila zadeva trenutno edini predmet pogovora, so menili, da ni “fair” preganjati petinsedemdesetletnega človeka zaradi nečesa, kar lahko je ali pa tudi ni storil v svoji mladosti; slabo je bilo tudi, da je bil povezan z Nigelom Wattsom, katerega maščevalnost je prekrila Tolstojeve najbolj častne motive. Nikolaj je mislil, da se bo zanj vse dobro končalo. Jaz nisem mislil tako. Zelo težko bo lahko opravičil skrajno ostri jezik winchestrskega pamfleta. Vse je bilo odvisno od vtisa, ki ga bo napravil na poroto.
Na prostor za priče je stopil 25. oktobra. Tega dne sem si zapisal v dnevnik:
Oblečen je v moder suknjič z zlatimi gumbi in simpsonove hlače, videti je mlad, britanski, kot mornariški oficir pred vojnim sodiščem, ki pričakuje, da bo oproščen. Nastopa razločno, mirno, z dobrim poznavanjem stvari, čisto drugače od norega kozaka, ki ga je po pripovedovanju pričakovala porota. Rampton poskuša poudariti njegovo ‘duševno stanje’, ko je pisal pamflet, in njegovo nezmernost opravičuje z njegovo ‘naravno vnemo za razkrivanje resnice’. To je pametna in v resnici edino možna obramba.
Ko je Charles Gray začel z navskrižnim izpraševanjem, je Nikolaj postajal vedno odločnejši. Rekel je, da bi bil nemški oficir, ki bi bil odgovoren za usodo sedemdesetih tisočev, gotovo obtožen vojnega zločina. Gray je poskušal najti izhod. Kaj je vojni zločinec? Ali je to oseba, ki sodeluje pri politiki, ki nepričakovano privede do pokola? V tem primeru so tudi Churchill, Alexander, Macmillan, McCreary (komandant osme armade) in kapetan Nicolson (vedno me je imenoval tako, prvič po štiridesetih letih) vojni zločinci. Nikolaj je odgovoril, da je bil Toby Low eden od maloštevilnih, ki bi bili stvar lahko zaustavili. Nato je raztrgal lažnivo poročilo generala Murraya. Ta dan je končal z bleščečim napadom na Cowgilla, ki je sedel v zadnji vrsti z Alistairom Hornom. Nisem vedel, da je zmožen tolike vneme in zgovornosti, in sem mislil, da sem mu svetoval narobe, naj ostane miren, hladen. Vseeno sem mu na koncu pričanja prisodil samo 45 do 55 odstotkov možnosti za zmago.
Priče obrambe so bili razen mene večinoma jugoslovanski begunci, ki smo jih z ogromnimi stroški spravili v London iz Kanade, s Tasmanije, iz Južne Amerike in Združenih držav, da bi pričali, kako so z njimi slabo ravnali Britanci, Rusi, Nemci in partizani. Toda obe strani sta se strinjali, da so se izročitve in pokoli v resnici dogodili, tako da je bilo njihovo pričanje nepomembno. V njihovo veliko razočaranje jim niso pustili povedati zgodb, ki bi lahko omehčale srca porotnikov. Britanskih prič je bilo malo, ker je bila večina že mrtva. John Buchanan, brigadni major prve gardne brigade, se o stvari ni mogel spomniti nič in ni imel nobenih pisem ali dnevnikov, ki bi mu pomagali. William Bell, ki mi je pokazal svoja pisma, v katerih je izražal obup nas vseh, razumljivo ni hotel pričati proti Aldingtonu, če bi se lahko zdelo, da podpira Wattsa. Lahko bi ga uradno pozvali, a jaz sem bil proti temu, ker je prisiljena priča slaba priča in ker sem mislil, da bom lahko sam dovolj dokazal, kaj se je zgodilo in kako smo pri tem čutili.

stran: 091

1. novembra, dan zatem, ko je padel berlinski zid, sem stopil na prostor za priče. Moje pričanje je trajalo dva dni, vsega pet ur. Najprej me je Richard Rampton vodil skozi dogodke do ustanovitve vetrinjskega taborišča in ukaza za repatriacijo jugov.
   »Ko ste prejeli ustno povelje, je bila reakcija v vaši brigadi taka, da niste verjeli. Je to res?«
   »Pravilno.«
   »Ko je prišlo pisno povelje naslednjega dne, kakšna je bila reakcija takrat?«
   »Menili smo, da bo to ena najsramotnejših operacij, ki jih je bilo britanskim četam kadarkoli ukazano opraviti.«
   Ko sem to rekel, je lord Aldington, ki je sedel prav pod menoj, skril obraz v dlani, ne zaradi očitkov vesti, ampak od presenečenja, da sem lahko izrekel tako hudo obtožbo.
   »To se zdi zelo huda reakcija. Ali lahko poveste razlog zanjo?«
   »Ukazano nam je bilo izročiti, po našem mnenju v skoraj gotovo smrt, tisoče ljudi, ki so se nam predali in ki so nam zaupali, in sedaj smo morali zlorabiti njihovo zaupanje in jih poslati k njihovim smrtnim sovražnikom.«
   Drugega dne me je navskrižno spraševal Charles Gray. Vsaka priča ima pred še tako spretnim odvetnikom prednost, da o stvari ve več kot spraševalec, in če nima kaj skrivati, se nima česa bati. Spraševal me je, kakšni so bili na visoki ravni poveljevanja načrti za izgon Tita s Koroškega s silo, in lahko sem mu povedal, da na naši ravni o tem nismo imeli pojma, dokler kritični položaj ni minil. Repatriacija se je pričela točno tistega dne, ko se je Tito začel umikati.
   Nato me je spraševal o poročilu o položaju, v katerem sem na povelje generala Murraya napisal laž, da smo pričakovali, da se bo z jugi zelo lepo ravnalo.
   Mr. Gray: »Če bi povedali resnico, ne bi bili zelo popularni.«
   »Res je.«
   Sodnik: »Ali bi bilo to res pomembno? Niste bili poklicni oficir in vojna je bila končana.«
   »Gospod, sedaj čutim, da bi generala Murraya ne bil smel ubogati. Morda bi bil prišel pred vojno sodišče in bi bil šel v zapor za eno leto. Toda ohranil bi bil dobro ime.«
   Končal sem pričanje, ne da bi mi bilo treba odgovoriti na pričakovano Grayevo vprašanje: »Ali se strinjate z grofom Tolstojem, da je lord Aldington organiziral vse podrobnosti, ki so vodile do pokolov, in da je njegovo ravnanje možno primerjati z najhujšimi nasilji nacistov?« Pripravil sem si odgovor in posvaril Nikolaja, da bo tak: »Ne, ne strinjam se. Grof Tolstoj je dopustil pretiravanje, ki ga dejstva ne opravičujejo. Mislim, da je to, kar se je zgodilo, vojni zločin, vendar ne mislim, da je lord Aldington vojni zločinec. Vendar pa je izvajal povelja prizadevno in, očitno, ne da bi bil razmišljal o namenu, posledicah in alternativah.« Vendar pa mi tega vprašanja niso zastavili.
   Zaključna govora obeh odvetnikov sta bila sijajnejša kot podobni govori v parlamentu, toda sodnikov povzetek je bil bolj vsakdanji. Brezhibno je razložil zakonska določila o obrekovanju, ko pa je prišel do pregledovanja dokazov, ni naredil dosti, da bi pomagal Tolstoju. Kot je Rampton zvito pripomnil, od sodnika ni mogoče pričakovati, da bo govoril za obrambo. Pogosto je rekel poroti: »Če mislite, da je Nicholson precejšnja neroda, je to povsem vaša stvar.«
   In ko je govoril o nekem Tolstojevem pismu, je vprašal: »Ali je to pismo uravnovešenega zgodovinarja ali pismo fanatika?« Kasneje je Nigel Watts zakričal: »Vaše povzemanje je sramota za sodniški poklic,« odvihral iz dvorane in se ni nikoli več pojavil. V dobro pa lahko štejemo sodniku Daviesu, da ga ni dal aretirati zaradi žalitve.
   Sodba je bila izrečena 30. novembra 1989. Porota je na vsa vprašanja odgovorila v korist Aldigtonu in mu dosodila povrnitev sodnih stroškov in 1,5 milijona funtov odškodnine; to je bila trikratna najvišja odškodnina za razžaljenje časti do tedaj. Sodnik je nato še prepovedal Wattsu in Tolstoju še kdaj ponoviti obrekovanje. Nekateri časopisi so poročali, da je bila razsodba sprejeta z vzdihi osuplosti, jaz pa se spominjam, da je nekaj sekund vladala grobna tišina, ki jo je pretrgal vzdih Anastazije Tolstoj, stare štirinajst let. Oče ji je tolažilno položil roko na ramena in jo je odpeljal. Pred sodiščem je lord Aldington izjavil v televizijske kamere: »Vzradoščen sem, da je rešeno moje dobro ime.«
   
   stran: 092

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Adam, Rebecca in Juliet s svojim očetom leta 1980

Epilog

Reakcije tiska niso bile tako določne. Simon Jenkins je v Sunday Timesu povzel to, kar so mislili mnogi: »Lord Aldington se je izkazal za neokusno figuro. Njegova glavna razlaga – ‘ubogal sem povelja’ – je v bistvu enaka, kot so jo uporabljali nekateri od nürnberških obtožencev. Še zmeraj neprijetno zveni v ušesih. Povelja so lahko pravična ali nepravična in poslušnost poveljem prav tako. ‘Izbrali smo nemške oficirje in smo jih postrelili.‘« Toda nadaljeval je: »Tolstoj je strastno zasledoval Aldingtona, meril je nanj kot na vidni člen v verigi odgovornosti. To ni bilo prav.« Res je, da je Aldington pritegoval več kot svoj lastni delež krivde, ker je bil edini preživeli. Menil sem, da bi morala biti preiskava razširjena tako, da bi odkrila, kdo je bil v resnici odgovoren. Cowgill ni napravil tako. Proces se je zanimal za odgovornost enega samega človeka. Uradna vojna zgodovina se je izognila bistvenemu vprašanju. Poveljevalna veriga je segala od Churchilla in Edena v Jalti do valižanskega stražarja, ki je v Podrožci zaklenil zadnji živinski vagon. Ali ne bi bilo moralo priti do nepristranske raziskave, ki bi jo vlada podpirala, a ne vodila? To sem predlagal svojemu poslancu siru Patricku Mayhewu, ki je bil takrat vrhovni javni tožilec. Ta je o tem poročal Tomu Kingu, obrambnemu ministru, in Douglasu Hurdu, ministru za zunanje zadeve. Oba sta odgovorila, da je to sedaj stvar zgodovine. Zdelo se je, da je s tem zadeva zaključena.
Ne čisto. Tolstoj je bil odločen, da se bojuje naprej. Ker je zaradi sodnih dolgov bankrotiral, Aldingtonu ni mogel plačati niti stroškov niti vsaj dela odškodnine, za katero je Aldington ponudil znižanje od 1.500.000 funtov na 300.000 funtov. Prijatelji v Angliji in v tujini so prispevali v družinski fond, ki smo ga upravljali Ludovic Kennedy, poslanec Bernard Braine in jaz, tako da so Tolstojevi še lahko prebivali v svoji hiši v Albingdonu in šolali otroke; medtem je Nikolaj zbiral dokaze za priziv.
Čustveno je bil zavzet s stvarjo mnogo bolj kot katerikoli od njegovih britanskih pomočnikov. Sam je bil napol Rus, čeprav je bil rojen v Angliji in vzgojen na Wellington Collegeu in Trinity Collegeu v Dublinu, in je globoko občutil krivico, storjeno kozakom, posebno emigrantom med njimi: odločen je bil, da jih maščuje. Skoraj prav tako je bil prizadet zaradi Jugoslovanov. Meni se je zdelo, da je že s svojima dvema knjigama o tej zadevi in z objavo dokazov v Cowgillovem poročilu ter na sojenju zadosti napravil za stvar; z nadaljevanjem bi samo nadlegoval sodišče in dolgočasil publiko ter ne bi nič prispeval k uspehu. Ludovic Kennedy je čutil enako in skupaj sva ga hotela prepričati, naj opusti nadaljnje pravdanje.
Februarja 1991 sem mu pisal:
Vztrajate pri tem, da boste nadaljevali zadevo na evropskem sodišču in na angleških sodiščih; s tem si nalagate hudo obremenitev in velike stroške. Pišete biltene, ki so tako pristranski v vašo korist in tako polni strupa do nasprotnikov, tako žaljivi za britanski sodni sistem, da se morajo celo tisti, ki vas podpirajo, vpraševati, ali vas ni obsedenost s to stvarjo čisto obnorila … Dobili ste moralno zmago; sedaj ste v nevarnosti, da s pretiravanjem to prednost zavržete.
Nič ni pomagalo. Nihče, ki se je boril za svojo stvar tako dolgo in tako pogumno, se ne da zaustaviti s svarili prijateljev. Georgina je svojega moža ves čas podpirala in s skromnimi finančnimi sredstvi je znala imenitno ravnati. S čudovito odločnostjo je Tolstoj nadaljeval svojo križarsko vojno in se osebno udeleževal zaporednih sodnih zaslišanj, čeprav mu je pogosto brezplačno pomagal Richard Rampton. Ni mu manjkalo občudovalcev. Tako kot jaz so mu verjeli, da ima, kljub svojim nerazumljivim obtožbam, moralno resnico na svoji strani. Ugledni ljudje, kot Aleksander Solženicin, Graham Greene in Hugh Thomas, so mu odkrito izrazili svojo naklonjenost. Fotografije njegove privlačne družine so se redno pojavljale v ilustriranih magazinih in o zadevi je predaval v mnogih tujih državah. Njegov soobtoženec Nigel Watts je bil pri upoštevanju prepovedi manj previden in je bil obsojen na osemnajst mesecev zapora, ker je imenoval Aldingtona »najbolj perfidnega in izdajalskega vojnega zločinca v Evropi«, sodišča pa koruptna.

stran: 093

Tolstoj se je pritožil proti sodbi iz leta 1989 in proti višini odškodnine. Pritožba pa ni bila sprejeta, ker ni mogel položiti dovolj denarja kot jamstvo za stroške za primer, da bi spet izgubil. Proti Aldingtonu je vložil obtožbo zaradi krivega pričevanja, češ da novi dokazi, najdeni v Državnem arhivu (Public Record Office), dokazujejo, da je lagal o datumu svojega odhoda iz Avstrije. Obtožba je bila zavrnjena brez javne obravnave. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strassbourgu je v precej zmedeni razsodbi dopustilo, da je odškodnina pretirana, ni pa se izreklo o bistvu stvari ali o novih dokazih.
Zmeraj se mi je zdelo, da grozi Tolstojevemu domu potop, vendar se mu je nekako posrečilo, da je leto za letom odlagal dan, ko naj bi mu upravitelj konkurzne mase zaplenil hišo, knjižnico in drugo premoženje.
Zaupal sem, da bo, tudi če bo prišlo do katastrofe, splaval na površje z visoko dvignjeno glavo. Vsak obisk pri njegovi družini v Albingdonu je bil poživljajoča izkušnja, prav tako njihovi obiski v Sissinghurstu. Še nadalje sem ga rotil, naj opusti svoje iskanje krivca in naj se povrne k svojemu donosnemu poklicu zgodovinarja in pisca romanov iz dobe “temnih stoleti”, vendar nisva mogla priti do soglasja.
Prišlo je že do trenutka, ko sem mislil, da bi se zadeva lahko dokončno, če že ne prijateljsko rešila. Leta 1991 je BBC oddajal televizijsko dokumentarno oddajo o naših dogodkih pod naslovom »Britanska izdaja« (A British Betrayal). Temeljila je na čudovito popolnih raziskavah, vsebovala je mnogo arhivskih filmov in zadevo je prikazovala z veliko poštenostjo do obeh strani, čeprav je Aldington odklonil vabilo BBC-ja k sodelovanju in je bil Tolstoj naveden kot “raziskovalni asistent”. Aldington je napisal pritožbo proti BBC-ju in ugovarjal predvsem naslovu, češ da ni bilo nikake “britanske izdaje”. Vendar doslej še ni spravil BBC-ja pred sodišče. Škoda. Glede na poštenost oddaje bi se lahko razsojalo, ne da bi oba protagonista prišla v neposreden spor, in oba bi bila nazadnje lahko rešena vzajemnih obdolževanj, ki so jima tako dolgo grenila življenje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Življenje se ne ustavi