Avtor: Peter Gosar

stran: 048

stran: 050

Slovenija se intenzivno pripravlja na vstop v Evropsko unijo. Družbeno ureditev in pravni sistem v Sloveniji preverjajo komisije Evropske unije in si ustvarjajo podobo o našem izpolnjevanju pogojev za vstop. Pravniškim, sistemskim, ekonomskim in podobnim preverjanjem se zlahka izmuzne tisto, kar je bistveno za zdravo, stabilno in demokratično državo. Gre za to, kolikšna je dejanska in ne formalna stopnja demokratizacije v državi, kolikšna je pri državljanih stopnja družbene zavesti in pripadnosti svojemu narodu, kakšen je kulturni nivo javnega komuniciranja in dialoga in ne nazadnje ali je poleg osebne fizične svobode varovana tudi svoboda mišljenja in prepričanja. Zelo pomembno je vprašanje zavesti o pripadnosti istemu narodu in državni skupnosti, kljub veliki raznolikosti in pestrosti njenih subjektov. Pripadnost je pristna le ob navezi s solidarnostjo in vzajemnostjo, ob spoštovanju skupnih korenin in tradicije, ob soglasju o temeljnih opredelitvah in pogledih na skupnost ter ob soglasju o osnovnih socialnih in moralnih vrednotah, na katerih temelji družba. Vse to in še kaj je potrebno za obstoj stabilne družbe in države. Ni moj namen, da bi analiziral stanje pri nas glede na postavljena vprašanja in trditve. Za kaj takega nisem dovolj razgledan. Lahko le nanizam nekaj lastnih občutkov in opažanj ter pogledov, ki jih imam kot državljan Slovenije. Nisem politik, okno v svet družbenih dogajanj pri nas mi predstavlja branje dnevnika Delo, izbire žal ni, in verskega tednika Družina ter gledanje nacionalne televizije. Torej sem običajen, politično neangažiran Slovenec. Strokovne izkušnje imam le na podagoškem in znanstvenem področju, sicer pa sem že upokojenec. Nekaj lastnih doživetij med in po drugi svetovni vojni pa mi tudi pomaga pri razbistritvi vprašanja preteklosti, ki je pri nas v javnem življenju stalno na dnevnem redu.
Začel bom s temo o razdvojenosti in razkolu v slovenskem narodu. Ali razdvojenost in polarizacija res obstaja, je težko dokazati. Sodeč po izjavah in nastopih vidnih oseb javnega življenja in po odmevih v sredstvih obveščanja se zdi, da je temu tako. Najprej je treba razčistiti, kaj razumemo pod razdvojenostjo in razkolom in zakaj je tak pojav za družbo škodljiv. O konkretnih rešitvah problemov, naj omenim probleme brezposelnosti, pokojninske reforme, ekonomske, plačne in davčne politike, ekološke zaščite in tako dalje, so v družbi različna mnenja in pogledi. To je nekaj normalnega. Soočanje različnih pogledov in predlogov je vedno koristno, ker omogoča zdravo izbiro. To nikakor ne vodi do razdvojenosti in razkola. Tudi ni lahko ugotoviti, katera stranka ponuja boljšo rešitev konkretnega problema, ali tista, ki nam je pri srcu, ali pa stranka, ki ji nasprotujemo recimo zaradi ideoloških razlogov. Do razdvojenosti in razkola pride tedaj, kadar ni soglasja o temeljnih opredelitvah in pogledih na skupnost, soglasja o osnovnih socialnih in moralnih vrednotah in spoštovanja skupnih korenin in tradicije. Tu se zdi, da se je v naši družbi zalomilo, ker še vedno živimo v senci skoraj polstoletnega totalitarnega komunističnega režima. Med drugo svetovno vojno je komunistična partija pod krinko NOB začela z uvajanjem totalitarnega sistema in represije nad slovenskim narodom. Delo je bilo dokončano po vojni s popolnim prevzemom oblasti in sistematičnim uničevanjem, zamolčevanjem in zanikanjem vsega, kar je spominjalo na svetle trenutke slovenskega naroda v predvojnem času. Priča smo bili množičnim zapiranjem, pobojem, diskriminacijam, kraji lastnine, splošnemu napadu na tradicijo, vero in moralo, rušenju cerkva in kulturnih spomenikov. Še bi lahko naštevali. Po padcu berlinskega zida in slovenski osamosvojitvi smo pričakovali, da bo prišlo do treznejšega gledanja na dogajanja med in po drugi svetovni vojni. Pa se ni zgodilo. Še vedno živimo v senci mita o NOB in mita o zaslugah prejšnjega totalitarnega režima. Mit o NOB vzdržuje del generacije, ki je na vodilnih položajih v družbi. To so praviloma ljudje srednjih let, le nekateri so doživeli drugo svetovno vojno še kot otroci. Mit je tem ljudem potreben za ohranjanje oblasti, privilegijev ter uveljavljanje skrajno liberalističnega gledanja na družbo in posameznika, sicer bi se mu že zdavnaj odpovedali. Mit o NOB in mit o zaslugah totalitarnega režima sta glavni vzrok za razdvojenost slovenskega naroda, ker posegata na najbolj občutljiva področja osebne svobode, moralnih vrednot, vere, spoštovanja, tradicije in skupnih korenin.
O NOB, partiji in totalitarnem režimu je bilo že veliko povedanega, da je težko kaj dodati. Mit o NOB je osnovan na zelo trhlih predstavah in trditvah. Naj navedem nekatere:
Vseljudski upor proti okupatorju v okviru OF in NOB. To gotovo ni res za slovensko podeželje, še posebej ne za področje Ljubljanske pokrajine. Le v mestih je bilo precej simpatizerjev OF.

stran: 051

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Praznovanje

Prostovoljna udeležba v partizanskih enotah. Prav redki iz podeželja in tudi mest so odšli v partizane po svobodnem razmisleku in prostovoljni odločitvi. Večina bodočih partizanov ni imela izbire. So bili mobilizirani ali pa je bil odhod v partizane edini način za ohranitev življenja zaradi pričakovanih represalij okupatorja. To drugo je partizansko vodstvo načrtno izrabljalo za posredno mobilizacijo. Tudi za aktiviste OF ne moremo trditi, da je bil njihov odhod v partizane vedno prostovoljen. Marsikateremu je bil to edini izhod pred nevarnostjo aretacije.
Demokratičen način odločanja v kaoliciji OF. Podpis Dolomitske izjave je najboljši dokaz, da je o vsem odločala partija. V sedanjih razpravah o vojnih dogodkih se premalo ali pa sploh ne izpostavlja odgovornost vplivnih skupin predvojnih intelektualcev in eminentnih posameznikov, ki so sodelovali v OF. Bili so vazali in ujetniki partije brez najmanjše politične moči. Te skupine in posamezniki so bili fasada, za katero so se vršili najhujši zločini in genocid, ki ga je izvajala partija nad slovenskim narodom. S tega vidika bo treba revidirati tudi mesto Edvarda Kocbeka v zgodovini našega naroda.
NOB je svetel primer antifašističnega boja za osamosvojitev kljub nesmiselnim napakam, ki jih je zagrešilo to gibanje. Groza me je, ko vidim, s kakšno neprizadetostjo sedanja generacija sprejema na znanje in obravnava poboje zavednih Slovencev med samo vojno in največji genocid nad slovenskim narodom takoj po zaključku vojne! S temi dejanji sta si OF in NOB zapravila vso legitimacijo, da govorita in odločata v imenu naroda. Vsakomur je jasno, da pri teh zločinih ne gre za dejanja in ekscese posameznikov, ampak za premišljene odločitve partijskega vodstva.
Zasluga za priključitev Primorske matični domovini. O tem se da na dolgo razpravljati. Sam močno dvomim o tej zaslugi. Če bi zavezniki izvedli načrtovano izkrcanje v Istri, bi bila Primorska ravno tako priključena novi Jugoslaviji. Komunistična provenienca partizanov predstavlja v tem pogledu prej minus kot plus. Seveda se v zgodovini ne da govoriti, kaj bi bilo, če bi bilo. Zato je tudi govor o zaslugah pogosto zelo problematičen.
Toliko o NOB, ker je ta tema še vedno eden izmed poglavitnih vzrokov za razdvojenost v slovenskem narodu. Zakaj? Odgovor je preprost. Gibanje, ki je odgovorno za največji genocid nad narodom, ni obsojeno in ga še danes slavijo, pobite sramotijo, žrtve niso pokopane, niso izdani mrliški listi, poprava krivic se ne premakne iz mrtve točke in tako dalje.
Mit o zaslugah totalitarnega režima zahteva tudi poseben razmislek. V času, ko ves demokratični svet obsoja totalitarne režime, se zdi kot da smo posebna dežela, v kateri je bil prejšnji totalitarni režim bolj blagega obraza in ga ni mogoče primerjati z ostalimi tovrstnimi režimi. Temu seveda ni tako. Ljudje, ki govorijo o zaslugah prejšnjega režima, pripisujejo v dobro režima vse, kar so Slovenci pozitivnega ustvarili v preteklih petdesetih letih. Zasluga je napredek v zdravstvu, življenjskem standardu, socialni varnosti, splošni izobrazbi, znanosti, kulturi in gospodarstvu itd. Zasluga je celo to, da so lahko študirali in tu pa tam poučevali na univerzi tudi taki, ki niso bili člani partije. Totalitarizem pri nas ni bil v osnovi nič drugačen od ostalih totalitarnih režimov. Povzročal je nešteto krivic, odločanje o bistvenih in manj bistvenih vprašanjih narodovega življenja je bilo podvrženo partijski presoji, svoboda mišljenja in izražanja pa do skrajnosti omejena.

stran: 052

V nadaljevanju razmišljanja se bom osredotočil na nekatere značilnosti sedanjega trenutka v javnem življenju in politiki, ki so tudi povezane z razdvojenostjo slovenskega naroda.
Po propadu komunističnih vladavin je bilo modno govoriti o krizi vrednot. O tem so razpravljali politiki, kulturniki, znanstveniki in na sploh visoko izobražen sloj naroda. Po nekaj letih so razprave o krizi vrednot v veliki meri zamrle.
Opazovalec dobi vtis, da je slovensko izobraženstvo prišlo do spoznanja, da so vrednote pravzaprav nepomembne za zdravo osebno in družbeno življenje. Edini kriterij, ki naj uravnava in omejuje delovanje posameznikov in družbe, je zakon. Kar zakonsko ni prepovedano, je dovoljeno in dobro. Pa pustimo vsebinsko vprašanje vrednot ob strani. Bolj preseneča sam pojav in nastanek krize vrednot zaradi propada komunističnih političnih sistemov. Zakaj je ta prelom, ki je sicer zgodovinsko zelo pomemben, povzročil pri slovenski inteligenci tolikšno samospraševanje o idejnih in moralnih osnovah osebnega in družbenega življenja? Lahko taki inteligenci zaupamo, če je njena duhovna in moralna integriteta odvisna od trenutnega političnega sistema? Odkod potreba po novih vrednotah? Jaz je ne vidim. To vprašanje je povezano s problemom svobode oziroma suženjstva in podrejenosti v osebnem intelektualnem in duhovnem življenju. O tem bo govor pozneje. Misliti da tudi plejada spreobrnjencev, ki so se z izredno lahkoto odpovedali komunistični ideologiji in pogosto postali njeni najbolj glasni kritiki. Nekaj zadnjih let pa je opazen ponoven premik. Kritik prejšnjega sistema je vedno manj.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pričakovanje prihodnosti

Po osamosvojitvi je bilo javno manifestiranje pripadnosti verskim skupnostim, še posebej katoliški Cerkvi, blagohotno sprejeto. Politiki so pogosto ob podpori medijev kar tekmovali v javnem izkazovanju verske pripadnosti. Večkrat je bilo tako izkazovanje že na meji dobrega okusa. Danes, po nekaj letih, pa je moderno napadati Cerkev. Če prebiramo na primer dnevnik Delo, ki se deklarira kot samostojen časnik za samostojno Slovenijo, ugotavljamo sistematično blatenje in napadanje Cerkve. Napadanje, kakršnemu nismo bili priča niti v skoraj polstoletnem komunističnem totalitarnem režimu, je tako primitivno in na nizki kulturni ravni, da spada kvečjemu v zvrst pamfletov ali rumenega tiska. Bralec se sprašuje, kako bomo s tako kulturo komuniciranja in vplivanja na javno mnenje primerni za sprejem v EU. Vsaka družba se mora sprijazniti, da v njej občasno prihaja do raznih ekscesov posameznikov ali skupin, ki so nekulturni in žaljivi do soljudi in naroda kot celote. Tak eksces brez dvoma predstavlja zgoščenka celjskih popevkarjev. Žal se je zgodilo. Kar vzbuja resno skrb o stanju duha in kulture na Slovenskem, je odziv medijev in nacionalne televizije na omenjeni eksces. Namesto enoglasne obsodbe ali vsaj ignoriranja so mediji podprli to nekulturno dejanje, ga zagovarjali v imenu umetniške svobode in obenem sprožili frontalno gonjo proti katoliški Cerkvi. Kaj takega si v Evropi ni mogoče predstavljati. Problem katoliške Cerkve v Sloveniji je umetno izzvan. V demokratični družbi zanj ni mesta. Tudi krivdo za take razmere lahko le v zelo majhni meri iščemo v Cerkvi sami, glavni povzročitelji so liberalistično usmerjene stranke, mediji in posamezniki. Gre za strah pred prevelikim vplivom katoliške doktrine na širše sloje prebivalstva. Na zunaj Cerkvi očitajo najrazličnejše reči od politizacije in stremljenja po oblasti, bogatenja, zgodovinske krivde, dvoličnosti in nemoralnosti itd. Brez dvoma Cerkev, kot božja in obenem človeška ustanova, ni brez hib. Živimo pa v zelo svetlem obdobju cerkvene zgodovine tako v svetu kot celoti in tudi v Sloveniji. Političnega angažiranja duhovnikov in cerkvene hierarhije je sedaj pri nas bistveno manj kot v prvi polovici tega stoletja. Življenjski standard duhovnikov je praviloma skromen v primerjavi s standardom ostalih izobražencev z univerzitetno izobrazbo. Možnost duhovščine, da bi neposredno posegala v strankarsko življenje in upravljanje družbe, je majhna in zelo omejena s cerkvenimi predpisi.

stran: 053

Ekonomski vpliv gospodarjenja s cerkvenim premoženjem je zanemarljiv. Vse to kaže, da je edina moč Cerkve v vzgajanju, njeni moralni avtoriteti in socialnem nauku. Tako je tudi prav.
Tudi v demokratičnem svetu prihaja občasno do hudih sporov med Cerkvijo in družbo. To so večinoma spori zaradi različnih pogledov na nekatera vprašanja moralnega značaja in vzgoje. V moderni družbi se pojavljajo vedno nove dileme s področja etike in morale in pa tudi težnje po življenju s čim večjo svobodo brez moralnih omejitev. Potreben je strpen dialog, mnogo modrosti in razmišljanja. Pravilnih odgovorov na zapletena moralna vprašanja ni mogoče kar tako stresti iz rokava. Kar se tega tiče je tudi Cerkev včasih preveč toga in enostranska.
Ob letošnji slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku v bernski ambasadi je züriški pater blagoslovil na novo odprte prostore. To je povzročilo kar nekaj zgražanja. Zanimivi so komentarji. Brali smo, da so tovrstne posvetitve lahko običajne za okolja z izrazito katoliško tradicijo, pri nas pa naj bi bilo takšno ravnanje problematično. Kot da Slovenija ne predstavlja okolja z izrazito katoliško tradicijo! Takšni pogledi so tudi eden izmed vzrokov za razkol v slovenskem narodu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Za boj pripravljeni

Država se ni opravičila in priznala, da je dolžnik Cerkvi zaradi preganjanja v času komunistične diktature. Gre za moralni dolg do zatiranih in preganjanih. Tudi si težko predstavljam spravo na Slovenskem, dokler bo škof Rožman obravnavan s strani države kot sodelavec italijanskega in nemškega okupatorja. O delovanju škofa Rožmana med drugo svetovno vojno obstajajo različna mnenja. Najbrž res ni bil celoti kos zapletenim in kritičnim razmeram, v katerih se je znašel slovenski narod. Bil pa je z bitjem in žitjem zavezan slovenskemu narodu. Zato je nerazumljivo, da sodišče svobodne Slovenije sankcionira razsodbo montiranega procesa pred vojaškim sodiščem po drugi svetovni vojni, s katero je bil škof Rožman obsojen zaradi kolaboracionalizma. Pa še to. Nad glavami vojaških sodnikov sta viseli sliki Tita in Stalina.

stran: 054

Ob opazovanju življenja, dela in javnih nastopov naših politikov, kulturnikov in inteligence na sploh, se poraja resen dvom, ali so oni v resnici srčika in nosilec slovenstva. Kulturniki se radi trkajo na prsi, da brez njih ne bi bilo slovenskega naroda in slovenske države. Ni moj namen, da bi oporekal in poskušal zmanjševati njihove zasluge. Vendar preveč pogosto pozabljamo na tisti del naroda, kjer slovenska skupnost zares nastaja in se rojeva. To so slovenske družine, učiteljice in učitelji ter vzgojiteljice in vzgojitelji v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter duhovščina. Gre za del naroda, ki mu je bila tuja pomisel na krizo vrednot zato, ker je padel berlinski zid in so se zrušili totalitarni sistemi. Slovenski narod v veliki meri ogroža ravno njegov srednji sloj in inteligenca s svojim skrajno liberalističnim in opurtunističnim gledanjem na življenje in družbo ter ustreznim življenjskim slogom.
Podoba Slovenije ob zatonu stoletja kaže znake in klice modernega duhovnega suženjstva, ki formalno ohranja človekovo telesno in materialno svobodo, zasužnjuje pa duševno sfero njegove biti. Pojav duhovnega suženjstva je ob izredni moči medijev in splošni globalizaciji prisoten v celem svetu. Vendar je v takih deželah, kot je danes Slovenija, bolj izrazit. Varovanje človekovih pravic in svoboščin je v naši ustavi kljub nekaterim pomanjkljivostim dobro opredeljeno in zagotovljeno. Pomembna pomanjkljivost ustave pa je v tem, da z ničimer ne opredeljuje nalog družbene skupnosti in države pri varovanju duhovne svobode državljanov. Tu gre predvsem za vprašanja vzgoje mladine in vloge medijev v družbi.
Vpliv medijev in izobraževalnega sistema ima izredno velik vpliv na miselni svet celotne populacije in še posebej mladine. V Sloveniji so žal sredstva javnega obveščanja skoraj izključno v rokah skrajno liberalistično usmerjenih skupin. Podobna ugotovitev velja tudi za velik del kulturne in znanstvene sfere. Zato je celotna slovenska populacija podvržena zelo enostranskim vplivom. Boj za ohranitev tega vpliva prihaja najbolj do vidnega izraza pri polemikah o prenovi slovenskega šolstva. Sklicevanja na strokovnost, ugotovitve pedagoških znanosti in v zvezi z versko in moralno vzgojo na našo ustavo so le zunanji videz, fasada, za katero se skrivajo drugi cilji. To je vzdrževanje miselnega sveta, ki je prevladoval v šolstvu, kulturi in javnem življenju na sploh v času prejšnjega totalitarnega režima. Izobraževanje in vzgoja sta bila od pradavnin tesno povezana. Izobraževalni in vzgojni sistemi vedno zrcalijo družbene, socialne, duhovne in kulturne prvine posameznega naroda ali širše človeške skupnosti. Vsi se še kako dobro zavedamo, kako velik vpliv ima šola na oblikovanje duševnega sveta pri mladini in s tem na vrednote, ki bodo oblikovale bodočo družbo. Po naši ustavi imajo starši pravico in dolžnost izobraževati in vzgajati svoje otroke. Država pa mora ustvarjati možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Vendar si lasti država mnogo več, kot je zapisano v ustavi. Okoli izobraževanja se zaradi nedorečenosti tega pojma in tendenc po ekskluzivno laicističnem in liberalističnem pojmovanju družbe krešejo divergentna mnenja. Največ takih razprav je okoli zasnov in izvajanja predmeta o verstvih in etiki. O tem tu ne bom razpravljal. Dvomim pa, da bo predmet o verstvih in etiki ob sedanji zasnovi prispeval k nepristranskemu izobraževanju in vzgoji za to pomembno področje človekovega duševnega življenja.
Zdi se, da ima naš izobraževalni sistem pomembno pomanjkljivost že v sami zasnovi. Snovalci sistema se stalno sklicujejo na strokovno in znanstveno utemeljenost učnih programov in predmetnih vsebin. Na področju šolstva se godi nekaj podobnega, kar že dobro poznamo iz prejšnjih časov. Živeli smo v znanstveno utemeljenem in zato edino pravilnem socialističnem družbenem sistemu. Posledice poznamo. Bojmo se ljudi, tudi strokovnjakov in znanstvenikov, ki jim je vse jasno. Največje zločine v zgodovini človeštva so naredili posamezniki in gibanja, ki jim je bil tuj dvom v svoj prav. Znanost je dosegla v zadnjih nekaj stoletjih zavidljiv napredek. Vendar obstaja v vseh bistvenih vprašanjih, ki so relevantna za razmerje človeka do soljudi in stvarstva nasploh veliko nejasnosti, dvomov in skrivnosti. Izobraževanje mora posredovati znanstvene dosežke ob stalnem poudarjanju mej našega vedenja. Izobraževanje mora poudarjati izreden pomen dvoma za razvoj človekove osebnosti. Ljudje se moramo navaditi živeti z dvomom v svojem srcu. Življenje mora biti stalno samospraševanje. Dvom nikakor ne pomeni duševne zmedenosti, nezvestobe idealom ali nazorske oziroma verske neopredeljenosti. Dvom je le izraz zavesti o človekovi omejenosti in najboljše zdravilo proti oholosti in domišljavosti. Zdi se, da učbeniki in strokovne knjige za širši krog bralcev ne poudarjajo dovolj razmejitev med resničnimi znanstvenimi dognanji in hipotezami. To velja za vsa področja, tako naravoslovna kot humanistična.
Kritika nikakor ne leti na naše šole in pedagoški kader ampak na učbenike, učne programe in pedagoške metode. O šolah in učnem kadru imam na splošno dobro in pohvalno mnenje in obojim želim le več družbenega ugleda in priznanj. Danes so z izobraževalnega vidika verjetno najbolj problematična naslednja področja: svetovna in slovenska zgodovina, sociologija, nastanek življenja in razvoja človeka, psihologija, biologija in marsikaj od ostalih naravoslovnih ved. Šola nam pogosto vceplja predstave, ki so osnovane na zelo majavih znanstvenih temeljih. Pomislimo le na predstave, ki jih imajo mlajše in pogosto tudi starejše generacije o srednjem veku, zgodovini katoliške cerkve, francoski revoluciji, o NOB, genski determiniranosti človekove osebnosti, o možganih kot računskem stroju in podobno.

stran: 056

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Preteklost – mera sedanjosti Mirko Kambič

Duhovna svoboda posameznikov je pri nas še posebej ogrožena zaradi izrazite netolerantnosti do različnih pogledov in mnenj in pomanjkanja kulture dialoga. Netolerantna družba ni samo posledica prejšnjega režima, njene korenine segajo tudi v čase pred drugo svetovno vojno.
Tudi slovenska ustava je odraz stanja duha v naši deželi. Ustava je najvišji pravni akt o ureditvi družbenih odnosov. Opredeljuje osnovne pravice in temeljne svoboščine članov skupnosti, gospodarska in socialna razmerja v skupnosti in celoto pravil, ki določajo državno ureditev in pravni sistem. Dikcija ustavnega dokumenta mora biti jasna in razumljiva večini državljanov in ne samo pravnim strokovnjakom. To pa zato, ker ustava predstavlja v bistvu dogovor med člani skupnosti o osnovah in načinu medsebojnega sožitja. Odražati mora vse tisto, kar je bilo napisano v uvodu tega razmišljanja o pogojih za zdravo, stabilno in demokratično državo. Možnosti različnih tolmačenj in razumevanj ustavnih členov ne bi smelo biti. Ker ustava opredeljuje osnovna pravila sožitja v državni skupnosti, bi morala biti kratka. Manj bistvena vprašanja in nadrobnosti naj bodo prepuščena zakonom in odredbam. Če gre ustava preveč v nadrobnosti, je to znak nezaupanja med podpisniki dogovora. Kako je z našo ustavo?
Najprej je tu 7. člen, ki govori o tem, da so država in verske skupnosti ločene. Tej ugotovitvi nihče ne nasprotuje. Kdo si pa danes želi državno vero? Vprašanje pa je, ali je tak člen v ustavi sploh potreben. Različno razumevanje tega člena pa je slovensko javnost skoraj razdelilo. Najbolj prihaja do izraza na področju šolstva. Minister za šolstvo in šport Slavko Gaber stalno poudarja laičnost naše šole, ki naj bi bila utemeljena ravno na tem členu ustave. Ne vem natančno, kaj je s to oznako mišljeno, zdi pa se, da gre za izobraževanje in vzgojo, ki apriori zanika nadnaravne razsežnosti človekove biti. Bosta naše šolstvo in vzgoja mladine vedno podrejena tistemu, ki je trenutno na oblasti? To poznamo iz preteklosti in tudi vemo, da vodi v nesvobodo in duhovno suženjstvo.
41. člen ustave je tudi zanimiv. Govori o svobodi vesti. Tu preberemo »Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« Bralec naj bo pozoren na drugi stavek tega citata. Kako nadrobno pravilo o tem, kakšno sme biti usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje! Sestavljalci ustave, ki naj vsebuje le načela in osnovna pravila sožitja v državi, so se tu očitno ustrašili vpliva staršev na otroke. Podobne natančnosti ne zasledimo v ustavi pri členih, ki govorijo o vzgoji in izobraževanju.
58. člen ustave pravi, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Kaj je tu z besedo avtonomen mišljeno, lahko le ugibamo. Beseda avtonomija je povezana s pojmom svoboščin. V čem so univerze in visoke šole avtonomne? Zdi se, da prav malo. Dobro pa bi bilo, če bi imele šole vseh stopenj precejšnjo stopnjo avtonomije. Lahko bi koristila pri obrambi pred duhovnim suženjstvom in indoktrinacijo od zgoraj.
59. člen je kratek in se glasi: »Zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.« Takega člena si ne bi upal zapisati v ustavo. Verjamem, da so imeli sestavljalci pri tem dober namen. Strah pa me je svobode brez etičnih omejitev. Spomnimo se na medicinske poskuse nemških zdravnikov na internirancih ali na možnosti kloniranja človeških zarodkov.
Vredno je omeniti tudi tolikokrat citirani 55. člen ustave, to je tisti člen, ki naj bi uzakonil pravico do splava. Nikakor ne mislim razpravljati o problemu splava, ki ga zagovorniki in nasprotniki večinoma zelo poenostavljajo. Bolj me zanima miselnost in stanje duha, ki omogoča formulacijo, ki jo najdemo v tem členu: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.« Stavek je treba pazljivo prebrati. Tu je eksplicitno govor o otroku, ki je v materinem telesu. In mati se lahko svobodno odloči, ali ga bo rodila ali ne. Otrok je človeško bitje in tudi zanj velja splošna deklaracija o človekovih pravicah. 3. člen deklaracije pravi: »Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.«

stran: 057

1. člen ustave je tako v nasprotju z deklaracijo o človekovih pravicah. Citirani stavek iz ustave je slabša verzija vulgarnega izreka: »Ženska je gospodar svojega telesa«. Tu ni pomembna beseda ženska, lahko bi namesto nje zapisali človek. To je tista miselnost in domišljavost, češ da lahko delamo s svojim telesom, kar hočemo. Pripomba glede tega člena se tiče predvsem miselnosti, ki je privedla do tega, da je ta člen in v taki formulaciji prišel v osnovni dokument, ki ureja družbo. Nikakor pa ne nameravan kar po dolgem in počez obsojati ženske, ki splavijo. Človek je po naravi družbeno bitje. Praktično pri vseh oblikah družbene skupnosti prihaja do žrtvovanja zdravja in življenja posameznikov. Razlogi so najrazličnejši. Naj navedem nekatere: materialno preživetje družin, neprimerna stanovanja, onesnaženo okolje, stremljenje po višjem življenjskem standardu ali ohranitvi obstoječega, zaščita svobode, pohlep po denarju, moči in oblasti. Koliko delavcev in delavk zboli in predčasno umre zaradi nezdravih delovnih pogojev, neprimernih stanovanjskih prostorov in mizernega zaslužka! Kako malo je narejeno za varstvo pri delu! Število invalidnih oseb je v Sloveniji zastrašujoče. Koliko žrtev terjajo naše ceste! Potem so tu pojavi alkoholizma, narkomanije in samomorov, ki imajo svoj globlji vzrok v družbenih razmerah. Državljani in državljanke ter njihovi predstavniki v institucijah upravljanja družbe le preveč radi zamižijo in nočejo videti, da njihov življenjski slog in standard pogosto slonita na žrtvovanju zdravja in življenj sodržavljanov. Tudi ob sintagmi “padel za domovino” bi se morali zamisliti.
   

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pomladni vrtovi Mirko Kambič

To je nekaj misli o stanju duha v naši družbi ob zatonu stoletja.