Avtor: Janez Grum

stran: 093

stran: 094

Dne 1. okt. 1998 je levo usmerjeni tednik Slovenska panorama na str. 21 in 22 priobčil članek Milice Strgar pod naslovom Domobranski častniki so ostali v Vetrinju. Vsekakor pozornost zbujajoč naslov, vsaj za nekatere bralce.

Svoj članek, ki ga je za poldrugo stran, M. Strgar začne z Novo Slovensko zavezo. Pravi: »Poskus oprati slovenske domobrance zgodovinske krivde, je med nalogami Nove Slovenske zaveze na najbolj izpostavljenem mestu. Za to je potrebna nepregledna vrsta opravil.« Pravi nadalje, da so znana prizadevanja Zaveze očistiti medvojne krivde škofa Rožmana, gen. Rupnika in dr. Hacina. Da to poskušajo z Vukom Rupnikom, ki ga Angleži v Pliberku niso predali. Za tem M. Strgar piše, »da med 8.263 Slovenci, ki so jih Angleži predali (v oklepaju se izraža: »storjeni so bili aranžmani za izročitev«) jugoslovanski armadi, ni bilo nobenega visokega ali višjega domobranskega častnika«. Dodaja, da »ni bilo ne poveljnika Slovenskega domobranstva … oziroma po novem Ljubljanske divizije SNV, ne članov štabnih in prištabnih teles (razen načelnika štaba z enim podoficirjem teh v Vetrinju ni bilo, J. G.), ne poveljnikov (razen enega) polkov, še komandirjev čet ne vseh. Tudi Vuka Rupnika - Vuleta ne«.
In dalje: … »da se niso dali, niso se pustili vrniti, izmaknili so se, izmuznili so se, ušli so po vrnitvi … Iznajdljivosti in domiselnosti jim ni manjkalo, morale pa precej.«
Navedene besede predstavljajo jedro njenega članka. In da bi se bralec res ustavil ob njem, niso omenjene le v tekstu, ampak tudi v debelem in večjem tisku kot vložek čez tri stolpce članka.
Naj najprej navedem tista dejstva iz dogajanja v Vetrinju, ki govore proti njeni trditvi, da ni bilo nobenega visokega ali višjega domobranskega častnika med domobranci, ki so bili predani jugoslovanski vojski.
Dne 27. maja sta bila odpeljana iz Vetrinja tehnični bataljon in policijska skupina, čez 600 ljudi. Poveljnik prvega je bil major inž. Rudolf Škof, poveljnik druge skupine je bil podpolk. Franc Šturm.
Naslednji dan (28. maja) so angleški kamioni odpeljali iz Vetrinja 4. domobranski polk. Prvi del dopoldne na Podrožco, drugega pa popoldne v Pliberk. Poveljnik polka je bil major Anton Mehle. S tem polkom je bila dopoldne odpeljana na Podrožco tudi dopolnilna četa, ki jo je vodil stotnik Franc Pavlovčič. Z drugim delom tega polka je bil v Pliberk odpeljan tudi njegov zdravnik dr. Janez Janež, mnogim Slovencem v Sloveniji in po svetu znan kot misijonski zdravnik na Kitajskem in na Formozi. Naj na kratko omenim že tu, da je Janežu v Pliberku uspelo uiti iz domobranske kolone in se s tem izmakniti izročitvi jugoslovanski vojski.
Dan za tem (29. maja) je bil odpeljan iz Vetrinja v Pliberk ves 3. polk. Njegov poveljnik je bil major Maks Kunstelj. Na Podrožco pa je bil ta dan odpeljan artilerijski divizion, ki mu je bil poveljnik podpolk. Gabrijel Hočevar. (Ta divizion je 7. in 8. maja z ljubljanskega gradu in Barja uspešno zadrževal partizanski pohod proti Ljubljani.)
Ni mi znano, kateri skupini, a najbrž Hočevarjevi, se je pridružil tudi podpolkovnik Miroljub Stamenković. Od jeseni 1944 do 8. maja 1945 je bil poveljnik novomeške domobranske skupine. Pri Radečah je zbranim domobrancem dal na prosto, ali da odidejo v domače kraje, se tam skrivajo, ali pa se mu pridružijo na poti proti Avstriji, na Koroško. Pridružila se mu je le manjša skupina in se končno prebila v Vetrinj dva ali tri dni pred 27. majem. Po izročitvi se mu je nekje v Sloveniji posrečilo zbežati in se vrniti na Koroško.
Iz Vetrinja je v tistih dneh z malo skupino odšel peš nadporočnik Franc Mrak iz Novomeškega udarnega bataljona, z namenom, da bi gverilsko nastopal po Dolenjskem. Že na Peci je bila skupina uničena.
Dne 30. maja je bil iz Vetrinja odpeljan v Pliberk 2. polk, ki mu je bil poveljnik podpolkovnik Vuk Rupnik. Šele na železniški postaji je Vuk Rupnik presenečeno opozoril, da Angleži predajajo domobrance Titovi jugoslovanski vojski. Kot mi je Vuk pripovedoval v jeseni l. 1947 na poti v Italijo, ga je žena rešila pred izročitvijo in da se ima samo njej zahvaliti za življenje. Da je žena pokazala angleškemu oficirju priporočilo nekega visokega angleškega oficirja, ki sta ga z Vukom dobila prve dni v Vetrinju. (Najbrž od angleškega oficirja v Spittalu.)
Iz Vetrinja so bili torej odpeljani skupaj z domobranci štirje podpolkovniki (Šturm, Hočevar, Stamenković, V. Rupnik) ter trije majorji (Škof, Mehle, Kunstelj). Nižjih oficirjev, vključno s tistimi v Rupnikovem polku, je bilo do tedaj izročenih že tri četrtine. To so dejstva, ki so avtorici M. Strgar dobro znana iz domobranske literature, v tem primeru iz Vetrinjske tragedije. Zakaj jih ni zaupala bralcem Panorame? Zato ni upravičena do naslova svojega članka, ki naj bi naredil vtis, da so vsi domobranski častniki ostali v Vetrinju. M. Strgar očita domobranskim častnikom pomanjkanje morale; zaradi zamolčanja teh dejstev smo ji upravičeni vrniti ta očitek.

stran: 095

Vsi domobranski častniki, ki so ostali v Vetrinju po odvozu Rupnikovega polka (30. maja), so bili do večera tega dne pripravljeni, da bodo naslednji dan sledili prejšnjim polkom. In zakaj niso odšli? Z vsem možnim poudarkom je treba povedati, da zato ne, ker je zgodaj popoldne politično vodstvo zvedelo, in kmalu za njim tudi vojaško, da Angleži res izročajo domobrance Titovim silam. Zvedeli sta to od dr. Janeža in od Krenerjevega izvidnika por. Mršola. Kot že omenjeno, je dr. Janežu 28. maja popoldne v Pliberku uspelo izmakniti se iz domobranske kolone in se po dveh dneh tavanja vrniti v Celovec. Por. Mršol in njegov voznik Franc Šega pa sta bila ta dan (30. maja) priči izročanju domobrancev na pliberški postaji.
Ta strahotna resnica je kot bomba vplivala na vse v vetrinjskem taborišču, ko so proti večeru zvedeli zanjo. Tudi na civilne begunce, ki so nato šli iskat tolažbo v vetrinjsko cerkev. Ta je bila v naslednjih dneh polna od zgodnjega jutra do polnoči. In med njimi je bil marsikateri domobranec.
Zlasti oficirjem je postalo jasno: če bodo slovenski komunisti prizanesli komu od že izročenih, bodo le preprostim vojakom, nikakor pa ne oficirjem in ne večini podoficirjev in ne izobražencem med vojaki. Med njimi je bil tudi moj brat Polde, prej računski uradnik v Vzajemni, in njegov prijatelj dr. Franc Sojer, ki sta bila le pisarja v domobranski četi svojega prijatelja por. V. Piriha v Kunstljevem polku. Med že izročenimi sta bila dva sinova predsednika NO dr. Basaja in sin polk. Bitenca bogoslovec Jože Bitenc.
In sedaj še beseda o gen. Krenerju. Tudi nanj je resnica o izročanju domobrancev, za katero je zvedel od svojega adjutanta Mršola, močno vplivala. Samo tako je razumljivo, da se je nekaj za tem za nekaj trenutkov Krener pokazal pred svojo pisarno v civilnih hlačah, še v vojaški bluzi. Precej smešna slika! A bila je dokaz silne miselne napetosti zaradi te novice in zavesti odgovornosti. Če so oficirji in domobranci, ki naj bi se zbrali pred Krenerjevim štabom, videli v civilnih hlačah nekaj pomenljivega, pa gotovo v njih niso mogli »spoznati, kam jih je pripeljal njihov general«. Citat je bil zapisan več let kasneje ali v Taboru ali Vestniku. Toda zakaj ni ravno tu M. Strgar omenila, kar ji je znano, da je Krener že 27. maja po odvozu obeh specialnih skupin odredil tri patrole z namenom, da bi odkrile smer prvega transporta. In naslednji dan poslal na pot še Lavričevo patrolo.
Kritika, ki je je bil gen. Krener deležen od preživelih domobrancev po svetu, je bila upravičena zato, ker je prekmalu zapustil taborišče, namesto da bi ostal v taborišču do zadnjega dne. Ali v civilni obleki ali v uniformi, je bilo tisti dan nepomembno. Kot general v uniformi se je Krener zavedal, da mora biti pokoren poveljniku 6. angleške oklepne divizije, Krener v civilni obleki pa je bil rešen te pokorščine.
Ker je Krener prekmalu zapustil taborišče, je dolžnost poveljnika prevzel njegov namestnik polk. Vizjak. Ta je bil še v Ljubljani in prav tako v Vetrinju bolj malo pri četah. Na nemajhno presenečenje se je kljub potrjeni vesti o izročanju domobrancev odločil, da bo odšel iz taborišča z zadnjim transportom. To namero je omenil majorju Bohu, ko ga je ta prišel vprašat, kako se bo odločil. A ko je bil z avtom že v koloni, pripravljeni za odvoz, mu je nekdo prišel sporočit, da ga kliče NO. Temu izmišljenemu pozivu se je odzval in zapustil kolono. Po neki vesti je celo spregovoril nekaj besed domobrancem na tovornjakih. – Izven dvoma je, da je polk. Vizjak vplival na Bohovo odločitev in na neko število domobrancev, ki so bili odpeljani in izročeni ta dan. Polk. Vizjak se je spomladi 1946 vrnil prostovoljno v Slovenijo iz slov. taborišča v Kellerbergu. In jeseni istega leta je bil vključen v sodni proces skupaj z gen. Rupnikom, gen. Roesenerjem, dr. Hacinom, škofom Rožmanom in dr. Krekom.
In beseda o majorju Ivanu Bohu. V domobranstvu je bil znan kot udaren oficir, človek hitrih odločitev, včasih morda premalo premišljenih, a je pri njih vztrajal. To smemo reči tudi za njegovo odločitev v Vetrinju, da bo sledil polkom že izročenih domobrancev. Ni pa dvoma, da je ta Bohova odločitev najbrž veliko vplivala na tiste domobrance, ki so se odločili za vrnitev v Slovenijo z zadnjim transportom. Poleg zvestobe svojim vojakom je k odločitvi verjetno pripomogla tudi misel na družino, ki jo je v majskih dneh 1945 pustil v Ljubljani. Boh ni pomislil, da bo komunistična Titova vojska neusmiljeno postopala z njim, da ga čaka gotova smrt. Tega pa se je zavedala njegova sestra, ki ga je skupaj s prijateljico pregovorila, da je stopil s tovornjaka. Zapletli sta ga v pogovor, medtem pa je kolona z domobranci odpeljala.

stran: 096

Glede podpolk. Emila Cofa, poveljnika 1. polka, navaja M. Strgar, da je do zadnjega verjel angleškim trditvam in da je tako tudi on spravil marsikaterega omahljivca na transport. Angleških trditev Cof ni slišal. Moral bi reči, da ni verjel Srbom in por. Šprahu, ki so se vrnili s prejšnjih transportov. Verjel ni do vrnitve dr. Janeža in por. Mršola, kot tudi vsi drugi oficirji niso, od gen. Krenerja navzdol. Zato je neopravičeno trditi, da je že s tem spravil marsikaterega omahljivca na transport. – Po povelju, ki ga je Cof prejel od štaba, je zvečer sklical oficirje polka in jim sporočil resnico o izročanju ter ukaz, naj se domobranci preoblečejo v civilno obleko, naj jih čim več odide iz taborišča ali pa se zatečejo med civilne begunce. Cof je opozoril oficirje zlasti na to, da bodo komunisti najtrše postopali z njimi. Le navadni vojaki bi smeli pričakovati, da se jim ne bo zgodilo kaj hujšega. Če so in kolikor so oficirji ta zadnji del sporočila omenili vojakom, je možno, da se je ta ali oni zaradi tega odločil za vrnitev. Le v tem bi bilo nekaj Cofove krivde. A preživeli domobranci niso izrekli kaj več kritike na račun podpolk. Cofa.
Naj sledi še nekaj stavkov k nekaterim nemoralnim lastnostim domobrancev v Vetrinju – po mnenju M. Strgar. Kot nekaj nezaslišanega naj bi bilo dejstvo, da so domobranci tam živeli vojaško življenje. Res so ga. So pač Angleži ukazali Nemcem, Madžarom in kozakom, da morajo držati svoje čete skupaj. In to je bilo obvezno tudi za domobrance v Vetrinju. Res pa je, da je več načinov, kako se to doseže. – Glede skritega orožja v Vetrinju pa bodi povedano, da ga je bilo komaj dovolj za oborožitev malo večje patrole. Ni bilo nevarnosti, da bi domobranci tam gori na Koroškem napadli partizane.
M. Strgar omenja dva ubežnika, ki sta se rešila s srbskega transporta in se zatekla nazaj v Vetrinj. Glede prvega pravi, da ga gen. Krener ni nič kaj nežno zasliševal. Zahteval je, da gre pričat pred Angleže, a se temu ta ni vdal in končno ušel. Glede drugega pa navaja, da je Krener z njim »kruto in butasto ravnal«. Ta ubežnik je bil srbski študent Vlada Ljotiæ, sin znanega politika Dimitrija Ljotića, ki se je konec aprila 1945 smrtno ponesrečil blizu Postojne. D. Ljotić je tedaj skušal posegati tudi v slovensko politiko. To je bil najbrž glavni vzrok, da njegovemu sinu v Vetrinju niso verjeli. Največ se je z njim razgovarjal Vuk Rupnik. – Ljotić ml. je pred nekaj leti v pismu dr. Urbancu zapisal, da je bil v Vetrinju priprt, sicer pa da so z njim fair ravnali. To pismo ni bilo objavljeno, le nekaj kopij je bilo razposlanih.
Prav posebej pa se je M. Strgar spravila na Vuka Rupnika. Omenja ga kar 17-krat. Poudarja, da Vuka Rupnika med izročenimi ni bilo. Neka frustracija diha iz teh besed. Kaj verjetno, da so si takrat v maju in juniju 1945 partizani in komunisti zelo, zelo želeli, da bi dobili v roke najbolj sposobnega domobranskega oficirja Vuka Rupnika. Želeli pa so tudi Krenerja in še koga, da bi jih triumfalno razkazovali po Ljubljani. A ne v rimskem stilu, ampak v stilu živalskega vrta, kakor so v kletki vozili gen. Rupnika.
Še več trditev je v članku Strgarjeve, ki bi bile potrebne komentarja ali pa zavrnitve. Na primer omemba, da so bili »storjeni aranžmani za izročitev domobrancev«. Ali pa k »brutalnemu napadu na enote 14. part. divizije v Borovljah«.