Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 042

stran: 044

Ta sprava me je očitno popolnoma obsedla. Ne morem zagotovo reči, zakaj je temu tako, vendar zna biti eden od vzrokov ta, da že sama beseda povzroči velik cirkus, enim požene kri v glavo, drugim udari na jetra, kaj vem, kaj se zgodi tretjim. Kot sem že napisala, je ta beseda lakmusov papir za ugotavljanje načina mišljenja ali celo prepričanja sogovornika oziroma sogovornikov. Drugi vzrok, morda še pomembnejši, bi mogel biti v tem, da si jo vsak drugače predstavlja, vsak ima svoj pogled in svojo definicijo; vse te predstave in definicije pa so navadno vsaka zase nekaj povsem drugega ali pa so si celo diametralno nasprotne.
Če se spomnimo začetkov tega fenomena, ko si je gospa Hribarjeva pod to besedo predstavljala spomenik (če me spomin ne vara, naj bi bil to obelisk), na katerem bi pisalo “Padli za domovino”. Po svoje lepa ideja, ki bi lahko pomenila zaključni akt sprave, nikakor pa tak obelisk ne bi prinesel sprave sam po sebi, prej bi povzročil neizmerno količino hude krvi, ki bi se manifestirala v (figurativno rečeno) potokih prelitega črnila, se pravi, v neskončni množici sestavkov in člankov v sobotni prilogi Dela in seveda v drugih časnikih in medijih vseh vrst in kalibrov. Namreč že sama ta ideja, sama misel, da bi se kaj takega utegnilo zares nekoč zgoditi, je povzročila silen rompompom na vseh nivojih oblastnih struktur, ki je imel prav tako silen odmev v medijih. Kaj bi torej šele bilo, če bi se začela ta ideja udejanjati oziroma, če bi se začel postopek za njeno udejanjanje.
Mnogo kasneje je podobno idejo privlekel na dan predsednik države, kajti ugotovil je (vsaj sama tako mislim, oziroma si razlagam to njegovo gesto), da bi bil tak spomenik v bistvu krasna “stvar”. Nič raziskovanja, nič odkrivanja resnice, nič popravljanja zgodovine, obelisk in smo opravili. Najbrž bi celo marsikdo nasedel. Posebej bi to veljalo za tujce. Pokazali bi jim obelisk in bi rekli, češ, mi smo s tem enkrat za vselej opravili. Vse žrtve smo izenačili. Vsi ti ljudje so bili Slovenci. Sinovi našega naroda. Njihova smrt je rana na narodovem telesu. Besede, same besede bi jih bile. Parole. Puhlice. Ostale pa bi izjemne zasluge, izjemne pokojnine, ostala bi Resnica in ostala bi Zgodovina. Za vselej in za vse rodove.
Vendar bi bil to samo eden od (mogoče malo bolj rafiniranih) poskusov, kako na videz urediti problem sprave, v resnici pa ga pomesti pod preprogo. Kajti očitno je vsem jasno, da bo treba v zvezi s tem nekaj storiti. Prej ali slej. Ampak vsi tisti, ki bi jim resnična sprava prinesla “detronizacijo” ali jih vsaj prikrajšala za kakšne bonitete, in ki seveda v tej državi kaj štejejo, skratka imajo čast in oblast, skušajo najti način, kako celo zadevo speljati tako, da bo šlo samo za zunanji videz, za “image”, v resnici, dejansko, stvarno, se pa ne bo nič spremenilo. Seveda so bili komunisti vedno mojstri za tovrstne zadeve. Spomnimo se samo enega zadnjih velikih podvigov te sorte, sestop z oblasti ob osamosvojanju Slovenije, sestop z velikim pompom, vendar sestop z oblasti samo za potrebe zunanjega videza, seveda bognedaj kaj več kot to. V resnici pa je oblast “naša” in je za nobeno ceno ne “damo” iz rok. Formalno oblast mogoče, neformalne pa nikakor ne. Formalno je tisto, kar se vidi in ve. Česar se ne vidi in ne ve, tisto pa ne boli. Podobnički naj kar mislijo, da imajo kje kakšno besedo. Na svojih mestih bojo toliko časa, dokler jih “bomo” rabili. In niti trenutka dlje. Potem bojo odpadli kot usran golob. Potem “bomo” našli nove idiote, ki “nam” bojo služili za legitimiteto in “nam” držali žakelj. Medtem bojo padale domine. Padale bojo toliko časa, da “bomo” očistili slovensko politično sceno. Da se bodo obdržali samo “naši” ljudje. OBDRŽALI. Seveda bodo prihajali in odhajali z nje tudi drugi, “nenaši”, ampak to samo za krajši čas. Samo za legitimiteto. Samo za “farbanje folka” in “farbanje” Evrope in Amerike. Madonca, so pa res butasti. Zahodnjaki namreč. Po eni strani se borijo proti komunizmu, po drugi strani so mu pa podarili nova krila. In ta se že šopiri kot pav. Pa tega ne opazijo. Ne vidijo ali pa nočejo videti. Pa saj je tako vseeno. Važno je, da “imamo” proste roke. Da “delamo”, kar “hočemo” in kakor “nam” paše. Važen je rezultat. In rezultat je “pravi”. Pravi za “nas”.
Vsakomur, ki na vse skupaj gleda s kančkom zdrave pameti, je zadeva jasna kot beli dan. In mali človek ima zdravo pamet. In ne verjame nikomur. Saj mora biti človek skoraj nor, da ne opazi, kdo pije in kdo plača. Kako stvari izgledajo in kakšne so v resnici.

stran: 045

Ena lepa ideja, seveda v popolnoma drgačnem smislu, je lipa sprave, ki jo je spravil v življenje gospod Klep. Sam je kot partizan ugotovil, da je s to zadevo nekaj hudo narobe, da je z vsemi nami nekaj hudo narobe in da je nujno treba nekaj narediti. Ljudje so se množično zbirali in prihajali k tej lipici in imeli so občutek, da se nekaj premika. Zmotno pa je bil gospod Klep prepričan, da se mu bo pridružilo veliko tovarišev iz hoste. Pa ni bilo nič takega. Pač pa je uboga nedolžna lipica postala tarča napadov, takih besednih, pa tudi dejanskih. Lomili so jo, zastrupljali, lomili veje, pa je nekako obstala. Dobila je nek svoj pomen, ki ga bo ohranila za vselej. In kot taka bo živela med nami. Morda predstavlja tudi neko drobtinico na poti do resnične sprave. Ideja sama je bistveno bliže ideji sprave, vendar je žal samo lepa ideja.
Seveda pa ne manjka obilice banalnih idej. Nekateri gredo celo tako daleč, da si spravo predstavljajo nekako tako, da bi si partizani in domobranci segli v roke, si rekli nekako tako, češ, vsi smo delali napake, in se potem skupaj zapili. To me spominja na dogodke iz leta 1964, ko se je dogajala “Topla greda”. Takrat je študentski časopis Tribuna veliko pisal v zvezi z dogodkom v gledališču, ko so delavci iz KZ Grosuplje prekinili predstavo. Nekdo je napisal, da so trije Angleži klub, trije Francozi ljubezenski trikotnik, trije Nemci vojna in trije Slovenci veselica (=pijančevanje). Drugi pa je zapisal, da bi se vsak spodoben Slovenec za pol litra vina podelal na sredo Titove ceste, kaj se ne bi na sredo tople grede. Ali pa na spravi, bi lahko pripomnili.

Avtor slike: Tadej Bratok

Opis slike: Drug ob drugem Tadej Bratok

Seveda pa je najbolj (medijsko in s strani oblasti) popularno stališče, da bi morali preživeli domobranci skloniti glave, se posuti s pepelom in priznati, da so za vse (za državljansko vojno, za večino žrtev druge svetovne vojne, morda celo za povojne procese in poboje) krivi oni sami in potem bi se temu reklo sprava, sicer bi pa vse ostalo po starem (Resnica, Zgodovina, bonitete, itd. itd.). Seveda pa to ne bi veljalo samo za peščico domobrancev, ki so preživeli menda zato, da je imela stara oblast za vsak primer notranje sovražnike v rezervi, pa tudi danes pridejo zelo prav. Krivi so za razkol v slovenskem narodu in še za marsikaj drugega. Pa ne samo oni. Tudi svojci preživelih in pobitih. Petdeset let so bili državljani milo rečeno drugega razreda, hodili so sklonjenih glav, pa ne zato, ker bi bili česa krivi, ampak zato, ker so bili nesrečni in razočarani. Ves čas so poslušali o demokraciji in enakosti med ljudmi, pa o NOB in revoluciji, pa o sovražnikih, pa še in še. Pa so nesrečni in razočarani še zdaj. Nova država in nov družbeni red je po pravici povedano čisto navadno nadaljevanje prejšnje oziroma prejšnjega. Isti ljudje, iste metode, skoraj iste besede. In enaki odnosi. In iste vrednote. Le to, da so se prej razlike skrivale, zdaj pa še tega ni več treba. Čedalje manj. Zakonodaja, ki jo sprejemajo, jih je že, še bolj jih pa bo v prihodnosti zaščitila. Zaščite za tiste, ki so le-te potrebni, pa ni. Zakaj le. Bog je najprej sebi brado ustvaril.
Temu, skoraj uradnemu stališču je precej blizu ideja, ki jo je pridigal nadškof Šuštar. Govoril je o krščanskih vrednotah, o odpuščanju, o ljubezni do sovražnikov, o tem, da če te nekdo udari po levem licu, nastavi mu še desno (ali obratno) in podobno. Tu naj ponovim besede moje tete, ki je rekla, da je za vsako odpuščanje potrebno kesanje. In tega kesanja ni bilo nikjer niti za trohico.
Na vsake toliko časa pride ideja o narodni spravi v državni zbor. Vedno se stvar tako spridi, da potem odnehajo. Tudi sedaj “vkup klamfajo” nek akt o spravi, ki že v začetku ni bil kaj prida, zdaj pa ga maličijo že toliko časa, da na koncu ne bo podoben ničemur. Pa smo spet tam, vsak ima svojo predstavo o spravi. Vsak jo hoče natakniti na svoje kopito. Vsak bi rad imel od nje kakšne koristi zase. Narod, ljudje, pha, koga pa to briga. Na prste ene roke bi lahko preštel poslance, ki jim je mar še kaj drugega kot lastna rit, kot se lepo po ljudsko reče.

stran: 046

Kar precejšen korak k spravi v smislu iskanja resnice so napravili avtorji razstave “Temna stran meseca”. Dalo bi se napraviti sicer precej več, ampak to je bila prva taka razstava. Ki je vsaj pokazala nekaj stvari, ki so jih ljudje kar nekako pozabili. Tudi televizijske oddaje, ki so na nek način spremljale to razstavo, so bile še kar dobre. In so veliko povedale. Pa, kot sem rekla, bi lahko še veliko več. To so bele lise naše polpretekle in sodobne zgodovine. Všeč mi je tudi to, da so pisatelji spet enkrat naredili nekaj velikega. Vendar me je ena stvar zelo motila. Da so omenjali neke ljudi, pa niso povedali njihovih imen. Rekli so, da so ti ljudje (zločinci) še živi, da dobro živijo, da jih nihče ne preganja in nekaj v tem smislu. Potem se pa čudimo, da je malega človeka še vedno strah. Seveda ga je strah, kajti on to razume tako, da se bojijo, da si ne upajo povedati imen in priimkov. Take reči ljudi prepričajo, da je njihov strah upravičen. Da še vedno vladajo isti ljudje, da se torej imajo česa bati. Ko bodo ljudje, ki so ustvarjali “temno stran meseca” (tu ne mislim na avtorje razstave, ampak tiste, ki so počeli stvari, ki jih vidimo na razstavi), dobili imena in priimke, se pravi, ko bodo izrečeni v javnosti, takrat bo malega človeka manj strah. Takrat bo verjel, da se je nekaj bistveno spremenilo. Tako pa so se obnašali kot spovedniki (greh se pove, grešnika pa ne). Ampak za spravo bi bilo treba povedati, kdo je grešil nad narodom. Kdo nam je nakopal stoletno prekletstvo.
Meni je še najbližja predstava sprave v tem, da se po uradnem nalogu najvišje oblasti poišče (bla, bla, bla) enkrat za vselej “resnica, vsa resnica in nič drugega kot resnica, tako nam Bog pomagaj” (the truth, the whole truth and nothing but the truth, so help me God). Kaj si mislim o resnici in o tem, kako naj bi izgledala, sem že povedala. Vsaj približno. Ampak to še ni vse. Tudi resnica sama ne bi še avtomatično pomenila sprave. Sprava pomeni, da bi ves narod priznal svoje grehe (zločine) in se tako očistil. Sprava bi bila neke vrste narodova spoved. Ki bi jo seveda izrekli njeni izvoljeni predstavniki (kar smo vse že stokrat povedali, napisali, ampak sami taki modeli, ki v tej državi nič ne štejejo, kot bi dejal najpomembnejši človek, lahko bi rekli, duša modernega, mogoče bolje, posodobljenega komsomolstva). Jasno in glasno in javno. Na podlagi resnice.
Najbrž je z narodom podobno kot s človekom, ki mu kaj težkega leži na duši. Nekako mora to spraviti iz sebe, se nekomu izpovedati, “se spovedati”, da potem lahko živi naprej, ne da bi ga vse skupaj težilo in dušilo. Tako pa se je na narodovi vesti nabralo toliko vsega, da ni čudno, da nekako ne moremo spodobno in sproščeno zaživeti v samostojni državi, ki smo jo končno prisanjali preko vseh generacij. S tem, ko vse svinjarije (zločine), ki smo jih kot narod zagrešili v zgodovini, pometamo pod preprogo in “gledamo samo naprej”, na nek način pokrivamo in ščitimo tudi njihove akterje, se pravi zločince. In tako smo vsi, ves narod, hočeš, nočeš, soudeleženi pri teh zločinih, sokrivi teh zločinov. In zločini se ponavljajo in prinašajo narodu nove in nove katastrofe. Malikovanje zločina. Zločin in kazen. Že v Avstroogrski smo bili Slovenci izbrani za razna umazana (zločinska?) dela (Slovenski fantje v Bosni, Slovenski fantje na Kosovem in v Metohiji), najbolj umazano (zločinsko) delo pa smo si naložili (ali pa so nas za to določili drugi?!) po drugi svetovni vojni, ko smo postali klavnica južne Evrope, ko smo poleg lastnih ljudi masovno pobijali tudi četnike, ustaše, kozake, … Zakaj smo bili od vseh možnih (of the whole world) izbrani prav mi, Slovenci. Ker smo take reči že prej počeli, ker smo (podobno kot Nemci) dobri organizatorji, zanesljivi, marljivi, ubogljivi in natančno izvršujemo povelja. In tako je tudi bilo. Nekje (Dedier?) sem prebrala, da če bi te poboje izvrševali kje drugje v Jugoslaviji, bi zadevo zašuštrali, ker bi jim jih več kot pol ušlo in še vsi bi vedeli, kaj se dogaja. Tako pa vemo, da se je to naredilo tako, “kot je bilo treba”.

stran: 047

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Kam nas pelješ, Slovenska cesta? Mirko Kambič

Vsi ti zločini nam vsem kot narodu ležijo na duši, nam obremenjujejo vest. Vendar nismo vsi enako krivi. Vsekakor nosijo večjo odgovornost voditelji, predsednik države, vlada, poslanci, kulturniki in vsi, ki imajo javne funkcije in položaj, ki jim omogoča, da nekaj naredijo ali pa nič ne naredijo s tem v zvezi. Posledice, ki so nastale, ki še nastajajo in bodo nastale zaradi tega, ker sprava ni dosežena, bodo pa v večji meri občutili tisti, ki so najmanj krivi in najmanj odgovorni in najmanj pristojni, da kaj ukrenejo. Edina priložnost, ko lahko kaj naredijo, so volitve. Pa kaj, ko ne verjamejo v njihovo poštenost. Če so tolikokrat ponarejali volitve, zakaj jih ne bi še zdaj. Kot pri vseh rečeh je tudi pri volitvah pomemben zunanji videz. Važno je, da izgledajo demokratične in poštene. In, žal, bo tako tudi s spravo, ko jo bodo končno objavili. Resnična narodova sprava pa bo morala počakati boljše čase. Peterle in z njim DEMOS je priložnost zamudil. In silno se bojim, da bo tudi v tem primeru obveljala stara modrost: Priložnost zamujena ne vrne se nobena.