Avtor: Vanja Kržan

stran: 025

Dobrepolje! Geografi jih označujejo kot kraško planoto v Suhi krajini, obdano na eni strani z dolino Krke, na drugi z Ribniško dolino, ki jo oklepata s svojimi gozdnatimi pobočji; na spodnji strani prehaja v Suho krajino, to pa zapirajo prostrana pobočja Kočevskega Roga.
Za nas so Dobrepolje mnogo več. Skromna zemlja, skromen zaslužek in vsakdanje pehanje za preživetje so v preteklosti ustvarili zelo pridne, skromne in iznajdljive ljudi, povezane med seboj. Družino so družile krvne vezi, družili so jo skupni napori, medsebojna pomoč in trdna zavest, da nad njimi gospoduje in jim pomaga Bog.
Vaščane je zbliževala skupna fara in jih ob nedeljah in praznikih zbrala pod krov svoje cerkve, zbliževali so jih skupni običaji in navade, še skrbi in napori so bili od hiše do hiše skoraj enaki. Delo in molitev sta posvečevala vsakdanjik, nedeljska maša, počitek in razvedrilo pa so nedelje in praznike spremenili v posebne, skoraj slovesne dneve. Mir božji se je razlival po pokrajini in v srcih Dobrepoljcev: starejše je ogreval ob misli na večnost, mlade razvnemal v veselem pogumu do življenja.
Vse dotlej, dokler ni mednje udarila vojna vihra. Bili so tarča Italijanov na eni strani, na drugi partizanske revolucije. Partizani so si lastili Suho krajino, njene ljudi in njihovo imetje za svoje “osvobojeno ozemlje” že pred kapitulacijo Italije. Ustrahovali so na vse načine in pobijali ljudi pri belem dnevu. O tistih časih domačini danes pravijo, da so živeli pod okupacijo partizanov, na partizanskem območju. Svojih domačij, polj, travnikov in host skorajda niso več čutili za svoje. Partizani so se skrivali v hosti, nedaleč od vasi, kradli zdaj tu, zdaj tam; pobijali enkrat domačine, drugič ljudi, ki so jih prignali Bog ve od kod: kar na robu njihovih njiv, v njihovi hosti. Vsakič, ko je strel odjeknil po vasi, je zarezal v njihova srca: največkrat so vedeli, kdo je bil ubit.

stran: 026

Zaradi partizanov so se Italijani znašali nad Dobrepoljci še toliko bolj: napadali so jih iz zraka, s topovi obstreljevali iz Ribnice, ustrahovali in nadzorovali so jih iz posameznih krajevnih postojank: iz Vidma, od Svetega Antona. Samo v Kompoljah pri Vidmu in v neposredni bližini vasi je padlo prek šestdeset granat. Toda vso vojno granate niso ubile niti enega: varni zidovi farne cerkve, kamor so ob bombnih napadih pribežali, so jih vselej obvarovali smrti! Gorelo pa je ob vsakem napadu: domačije, štale in seniki; celo vodnjak je zrušila granata.
Kljub vojni mladi niso nehali sanjati svoje mladosti, vendar upi in načrti, ki jih je razvnemalo mladostno hrepenenje, so se jim lahko v trenutku zrušili. Hudobija in krivica sta lahko tako globoko zarezali v srce, da je rana dolgo dolgo krvavela, dekle ali fanta pa zaznamovala za vse življenje.
»Tako žalostno mladost smo takrat živeli mladi. Če danes o tem pripovedujem svojim hčerkam, težko verjamejo, da je bilo vse to res,« se spominja Marija Petrič roj. Adamič iz Hočevja ob robu Dobrepolj. Doma je iz Kompolj pri Vidmu in tam je preživela vso vojno vihro in čas do poroke. Fantje so se po večini pridružili legistom (vaškim stražam), dekleta so ostala doma in pomagala, kolikor se je dalo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stara mati Adamič Terezija z vnuki

Do pričetka vojne so za Marijo bili dom, domači, rojstna vas in fara, njena mladost in prijateljice iz vasi ves njen svet. V vasi je bilo kar sedeminštirideset deklet! V družini je bila najstarejša in edino dekle. Za njo so bili še trije mlajši bratje. Zelo so bili nanjo navezani in ona nanje. Eden od njih še danes ve povedati, kako dobro krompirjevko – kar tri pekače iz krušne peči – jim je sestra nekoč spekla, ko ni bilo mame doma: zlatorumeno, hrustljavo zapečeno in bogato posuto z ocvirki! Kakšno veselje za vse! Seveda, takrat še ni bilo vojne.
Med vojno se je njihova ljubezen še poglobila. Marija se spominja, kako so dekleta iz vasi obiskala brate domobrance na patrulji na Primskovem. Našla so jih utrujene in lačne, toda brat ji je vesel planil naproti: »Grem po deko, da malo sedeva in mi boš vse povedala, kako je doma!« Poiskala sta odmaknjeni kotiček v travi, sedla in se najprej pogovorila o domačih novicah. Za tiste, ki imajo dom in domače radi, je teh vedno veliko in brat jih je hudo pogrešal, Marija pa mu je rada o tem pripovedovala. Potem sta si razodela svoje upe in dvome, na koncu je brat imel še toliko vprašanj za svojo starejšo sestro. Kaj bo z njimi? Kaj naj stori? Kako naj se odloči?
Neznanec, ki jima je sledil na ta odmaknjen prostorček in ju skrivaj opazoval, je bil prepričan, da ima pred seboj dva zaljubljenca. »Nikoli še nisem doživel in nikoli več ne bom, da sta brat in sestra taka prijatelja,« je kasneje povedal Mariji. Danes takega prijateljstva med brati in sestrami ni več in tudi take navezanosti na dom ne, je prepričana gospa Petrič.
Če se danes zazreš v njen obraz, v sedeminsedemdesetletno ženo, lahko na njem izrišeš lepoto dvajsetletnega dekleta: njene oči te še vedno gledajo z notranjim žarom in ko se poteze njenih ust razlezejo v nasmeh, se ti zasmeje otroška preprostost in veselje. Kljub rahli sključenosti je njen korak še vedno trden in uren. Glavo si vedno pokriva z ruto, zavezano na tilniku. Vse do dvajsetega rojstnega dneva sta njen cvetoči obraz uokvirjali dve debeli kiti bujnih las, tako dolgi, da je nanje lahko kar sedla. Katero dekle ne bi bilo takrat nanje ponosno! Katero ne bi bilo veselo, da jo je narava obdarila z lepoto, ki fantom vedno zbudi pozornost.

stran: 027

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Osemnajstletna Adamič Marija – Mohorjeva iz Kompolj – Pozneje poročena Petrič

Njena mehka, pojoča dolenjska govorica razodeva, da je Dobrepoljam ostala zvesta vse življenje. Le nekajkrat, za kakšen dan, se je v tistih “hudo hudo težkih” časih odpravila v Ljubljano, največkrat peš. Tudi tiste noči, nekaj dni pred svojim dvajsetim rojstnim dnem …
Zima se je bližala. Kako jo bodo preživeli? Pomanjkanje je bilo veliko. Imeli so le, kar jim je z muko uspelo pridelati, kar jim niso pokradli ali jim ni pogorelo ob bombardiranju. Zelo so pogrešali sol, kvas, sladkor in v dolgih zimskih večerih petrolej. Vrh vsega si je stara mama hudo zaželela liter vina in nihče niti pomislil ni, da njeni želji ne bi ustregel, če bo le mogoče.
V vasi so se domenili, da odidejo na pot v Ljubljano. Od doma bodo vzeli jajčka, moko in kakšnega petelinčka in v Ljubljani zamenjali za sol, sladkor, kvas, petrolej in liter vina za staro mamo.
Možakar iz vasi je zapregel konja in kakih dvanajst, večinoma deklet, se jih je mrzlega zimskega jutra tretjega decembra 1942. stiskalo na njegovem lojtrniku. Nekaj jih je bilo iz sosednjih vasi, štiri iz Kompolj, med njimi tudi Marija in njena sestrična . Ob dveh ponoči so se odpeljali. Pot je bila lepa, saj snega še ni bilo. Konjski peket in drdranje voza ni vznemirilo Italijanov v Vidmu, tudi pri Svetem Antonu ne. Samotna zimska noč in gozd ob cesti sta kljub temu slikala strahove za vsakim ovinkom. Toda zakaj bi se bali, saj ne delajo nič, česar ne bi smeli? Na vozu nimajo pokradenega blaga in tudi krast ne gredo v Ljubljano. Le svojim domačim pomagajo.
Srečno so se vozili do Mlačevega pred Grosupljim. Na mostu pred Mlačevim jih je ustavila partizanska zaseda. Obstopili so voz in jim pobrali prav vse, kar so imeli. Voznik se je moral vrniti in skupaj z njim vsa dekleta. “Midve s sestrično sva prosili partizane, da bi smeli v Ljubljano k sorodnikom in znancem, da bi vsaj midve dobili nekaj soli, kvasa, sladkorja in liter vina za staro mamo. Toda odpeljali so naju v Žalno in zaprli v neko klet. Mislili sva, da bova lahko šli naprej. Toda če ne bi v Žalni neki duhovnik iz Zdenske vasi prosil za naju, ne vem, kako bi bilo.
Naslednji dan zjutraj so naju izpustili. Lahko sva odšli proti Ljubljani. V Grosupljem sva naleteli na vojaške kolone. Prepoznali sva nekaj naših fantov in se do Ljubljane peljali na kamionu. V Ljubljani sva na Tržaški cesti obiskali očetovega prijatelja, ki je bil že večkrat pri nas. Pomagal nama je, da sva dobili nekaj kilogramov sladkorja in soli, kvas in liter vina za staro mamo. »Veste kaj, punce, pa še nekaj cigaret vam dam. Če spet padete v zasedo, jim jih podarite in lahko boste šle naprej.«
V Ljubljani sva prišli v stik še z nekaterimi dekleti iz naše vasi, ki so en dan pred nami šle s kolci peš v Ljubljano. Do takrat smo bile že večkrat peš v Ljubljani in nazaj. Kar smo imele, smo naložile v kolca in popoldne odšle iz Ljubljane skozi Grosuplje. Hodile smo kar po železniški progi in pridemo skoraj na Predole. Že pred postajo nas ustavi partizanska straža. »Od kod, dekleta?« – »Iz Ljubljane.« – »Kaj imate v kolcih?« – »Nič drugega kot tole, kar poglejte,« in smo pokazale. »Damo vam še nekaj cigaret.« Rade volje so jih vzeli in nas pustili naprej. Po štiristo metrih je bila naslednja straža in ponovilo se je isto. Pri tretji straži pa nas niso pustili naprej. »Zdaj pa ne greste proti Dobremu Polju, kar z nami na Predole boste šle.« Kolc nam niso vzeli. Ko pridemo na Predole, pa se je začela druga pesem.
Odpeljali so nas v staro kmečko stavbo. Ko pridemo v vežo, je bil tam že partizan. »Kar imate, takoj odložite!« Vse je šlo: sladkor, sol, kvas in vino. »Če ima katera še kaj v laseh in modrčku, vas bo življenje stalo!« Nismo imele nič. Na tleh je bil že od prej velik kup raznih stvari.

stran: 028

Potem je vsaka posebej šla na zaslišanje na komando, v manjšo sobo na desno. V sobi je bila dolga miza. Na sredi je sedel komandant, zraven njega pa še drugi. Na vsaki strani je imel ob sebi prižgano svečo, za vratom pa rdečo rutko. Povprašal je: Kdo sem, od kod, kam grem, zakaj sem bila v Ljubljani? »Zdaj ste končale zaslišanje, greste v drugo sobo k frizerju.« Ta je bila večja in ko pridem tja, je bila tam že sestrična, ostrižena po vsej glavi, do kože. Tako žalostna je tam stala. »Ti pa imaš take lase,« se je zasmejal frizer meni, »da jih bom lahko imel za pušterček!« Tam poleg je stal majhen, plešast možiček. »Jej, jej, fantje,« je prosil za nas, »pustite punce, pa mene strizite, boste imeli manj dela!« Rekli so mu, naj se ne norčuje, ampak njemu smo se me smilile.
Partizanski frizer mi je moral kar štirikrat prerezati kite, tako dolge in debele sem imela, potem pa je šel z mašinco počez in posredi glave, da mi ni ostal niti milimeter lasu. Tako smo bile vse štiri postrižene, pa tudi druge, ki niso bile iz naše vasi, so bile čisto brez las. »Zdaj boste šle v štalo. Vse ste obsojene na smrt. Prekoračile ste mejo z osvobojenega na neosvobojeno ozemlje!«
Kadar tako pride, človek kar otrdi od groze. Nobena ni nič naredila. Nič se nismo zagovarjale. Vse smo bile tiho. Partizani so nas odgnali v štalo. Imela je stara, trhla vrata, spodaj je zijala velika špranja. Zunaj je vso noč močno deževalo in voda je v potokih tekla v štalo. Ni nam bilo mar. Vso noč smo jokale, molile in vsega je bilo. Na komandi pa so imeli miting z zabavo. Šušljalo se je, da so bila s partizani dekleta iz Ponikev, njihove ljubice. Me tako, one drugače. Las in zdravja mi nihče ne more povrniti, imam pa vse življenje čisto vest.
Proti jutru grozno poči. Vse se je stresnilo. Zunaj nastane direndaj. Komanda se je razbežala. Pozneje smo zvedele, da so z Grosupljega prišli legisti in minirali železniški most. Stražil nas je mlad partizan. Od samega hudega smo bile tako žejne, da smo ga prosile, naj nam da piti. Nekje na dvorišču je staknil črepinjo ribniške latvice, iz kolovoza vanjo zajel deževnico in nam skozi špranjo pod vrati dajal piti. Smilile smo se mu. Zjutraj pa pride in nam odpre vrata. Vso noč nas je stražil. »Zdaj pa lahko gre vsaka na svoj dom,« nam reče. Brez kolc, brez soli, sladkorja in litra vina za staro mamo smo odšle proti domu. Partizanska straža je šla pred in za nami …
Dež je ponehal. Pričela je pihati burja. Ostra in mrzla je brila po golih glavah in vratovih deklet. Sneg je gosto naletaval in veliki kosmi snežink so se na njihovih glavah spremenili v drobne vodne curke, da so jim z glav polzeli po obrazih in vratovih; ledeni piš jih je razpihaval in sušil.Spredaj in zadaj zastražene z oboroženo partizansko stražo so s povešenimi glavami kot največje hudodelke sledile čmokajočim stopinjam partizanov pred seboj. Saj drugega, s pogledom v tla, niso videle. Pa tudi ne bi hotele videti. Le misel, kako grozne so, jim je žgala glave, izpirala oči s solzami.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kompolje 1943 – Nedeljska druščina – Tretja z desne Marija, zraven nje sestrična Marija, njena spremljevalka v Ljubljano

Ukazali so jim, da morajo rute nositi v rokah! Hoteli so, da burja in sneg, pa velik sram bičajo njihove gole glave vso to strašno, dolgo pot. Skozi Račno in Čušperk so jih gnali, po sredi vasi, pa hvala Bogu niso videle in slišale nikogar in ničesar, tako zelo je vsako lastna bolečina zvila vase. Le kaj so si mislili in koga obsojali tisti, ki so slučajno ta žalostni sprevod opazili?
Prignali so jih v bližino Svetega Antona. Tam je bila italijanska postojanka. Partizani so se zbali, drug za drugim so kar odšli. Zdaj so, hvala Bogu, ostale same, toda najhujši del poti jih šele čaka. Vrnitev v domačo vas!
»Me smo hitro dale rute na glave in odšle naprej. Bilo je okrog poldne. Kako težka je bila ta pot. Še vedno smo jokale, tako hudo žalostne smo bile. Take poti smo izbirale, da smo se zamikale ljudem. Nismo šle skozi Videm, tudi ne skoz Zdensko vas in Malo vas, ampak povsod zadaj, za vasjo. Pred našo vasjo smo jo ubrale po skrivnih stezicah, da smo prišle do svojih hiš. Doma so me že vsi čakali: oče, mama, mlajši bratje, sosedi. Kako smo vsi jokali! Vse štiri smo bile take prijateljice, kot da bi bili vsi skupaj ena družina. Tudi mlajši bratje so vsi jokali, tako hudo smo bili prijatelji!
Pa kaj, lase so mi vzeli, samo zdravja, tega mi nihče ne more vrniti! Prej sem bila navajena na kite, tudi vrat so mi pokrivale, potem pa mi je burja prepihala ostriženo glavo tako močno, da vsa mlada leta in še potlej, ko sem bila poročena, nisem mogla biti razoglava. Tudi poleti ne. Vsako sapico sem čutila. Približno petnajst let me je bolela glava, tako da sem stalno tožila. K doktorju nisem šla nikoli. Tri tedne sem trdo ležala v postelji. Bila sem živčno zelo prizadeta. Ženske so me spravile na noge z raznimi čaji.

stran: 029

Obe s prijateljico sva se ves čas držali doma, nikamor nisva šli. Po vasi se je razneslo, da so nas partizani posilili in vse mogoče počeli z nami. To pa ni bilo res, saj nam nobeden ni nič žalega storil. Tisti plešasti možiček, ki je bil z nami ponoči zaprt v štali, se je za nas pognal: »Kaj, da je s puncami kaj narobe? Čisto nič! Ves čas sem bil z njimi. V smrtnem strahu smo preživeli vso noč, molili in jokali skupaj.« Tako nas je rešil obrekovanja.
Čez štiri mesece me pride nekdo iz vasi poklicat: »Pojdi hitro k sestrični! Neki partizan te hoče.« Tako sem se prestrašila, da sem se skrila. Sestrična pa je bila bolj pogumna. Govorila je z njim in mi čez kaki dve uri prišla povedat: »Ali veš, kateri te je iskal? Tisti, ki nam je zjutraj dajal vodo v hlev. Bil je hudo zaskrbljen, kaj je z nami, dekleti, ali smo še žive in zdrave.« Sestrični je povedal, da ni šel prostovoljno v partizane, ampak je bil mobiliziran.
Četrtega decembra so nas ostrigli, desetega decembra sem imela svoj dvajseti rojstni dan. Tako hudo žalostna sem bila takrat! Ko so bile hčerke stare dvajset let, sem jim rekla: »Poglejte, kako lepo praznujemo vaše rojstne dneve, moj dvajseti rojstni dan pa je bil tako žalosten!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranska slika – Na levi Marijin brat France, ki so ga nazdanje videli v Teharjah

Mladost njenih dvajsetih let je bila preveč ranjena in ponižana, da bi lahko danes gospa Petrič o tej veliki žalosti kaj več povedala. Zeliščnega čaja, ki bi ji mogel pregnati grenkobo, ozdraviti žalost in vrniti lepoto mladosti in mladostnim sanjam, ženske iz vasi niso imele!
»Kar naprej smo si umivale glave s koreninami kopriv, tudi večkrat na dan. Petega aprila, ko je bila velika noč, smo imele že nekaj centimetrov dolge lase. Štrleli so naprej kot pri dojenčku. Z vsemi pripomočki smo jih silile, da so lasje nazaj stali, tudi z rutami smo jih nazaj privezovale. Končno smo lahko šle k maši. Takrat je bil za nas lep dan. Danes so že vse tri pokojne, samo jaz sem še ostala.
Vse to sem prestala z Božjo pomočjo. A stara mama ni dobila svojega vina. Naslednje leto petega marca je umrla. In prav kozarček vina si je zaželela. Res, tako težki časi so bili to, da je zdaj težko verjeti, kdor jih ni preživljal.«