Avtor: Justin Stanovnik

stran: 029

stran: 030

Za Jakličeve upravičeno pravimo, da so bili učiteljska družina. Učitelja sta bila oče, pisatelj Fran Jaklič, in učiteljica je bila tudi mati Ivana Arko iz Ribnice. Od šestih hčera so se štiri odločile iti po stopinjah staršev: Vida (1900), Ana (1909), Helena (1912) in Ivana (1913). Eden od treh sinov, Bogomil (1903), se je tudi namenil iti po tej poti, a je na njej naredil samo prvi korak, kot bomo pozneje videli.
Tako velika odločitev za isti poklic vzbuja pozornost. Vsi vemo, da zgledi staršev vlečejo; vemo tudi, da učiteljski poklic posebej priteguje dekleta. Toda to ni vse. V družini je morala biti še vzgoja. Ta je rasla iz gledanja na svet in življenje, ki sta jo v družino vnesla oče in mati. V tem gledanju je bil ukaz, da je treba za stvari, ki so bile spoznane za vredne, poskrbeti, da bodo živele tudi v prihodnjih ljudeh: da jim bodo svetile in jih varovale. Proces človekovega odhajanja in prihajanja je bil tu razumljen tako, da noben nov odhod ne sme ostati brez sledu in da noben nov prihod ne sme najti duhovno neopremljenega prostora. Preden se je zgodilo, da je neka družina postala takšna, da ji pristaja beseda učiteljska, je morala biti nekaj drugega – morala je biti kulturna. Zakaj bistvo kulture nosita dva uvida: da so nekatere stvari vredne in da jim je treba, prav zato, ker so vredne, zagotoviti prihodnost. To dvoje pa se more zgoditi na ozadju nekega tretjega bistvenega vedenja: da vrednotam ni že vnaprej in po sebi zagotovljen obstoj v zgodovini, ampak jih je treba prenašati iz roda v rod – zavestno in hote. Vrednote niso kakor kruh, po katerem se bodo stegovale roke vedno. Vrednote se lahko tudi pozabijo, iz prepadov, ki očitno v človeku so, pa se lahko proti njim dvigne celo upor. Katero stoletje bi moralo to bolj vedeti kot naše? Kateri čas je, tako kot naš, videl tolikšno zgrmetje kulture v barbarstvo.
Ne gre dvomiti, da so v družini pisatelja Jakliča učiteljski poklici rasli iz tega humusa. Otroci se morda niso tako odločali zavestno, kot bi kdo utegnil iz povedanega sklepati, gotovo pa se jim je zdelo naravno, da postanejo učitelji. Življenje, ki ga je živela družina, jih je usmerilo na to pot. Poleg vsega ne smemo pozabiti, da so to bili časi, ko smo Slovenci investirali najboljše moči – najbolj požrtvovalne, pogosto pa tudi najbolj talentirane – v narodovo vzgojo. Vse, kar je bilo prebujeno in kar je kaj hotelo, je šlo na učiteljišča in na teološke šole. Iz teh ustanov se je potem razlivala med ljudi ustvarjalna volja. Učitelj in duhovnik sta dve besedi, pomenita pa končno eno stvar – človeka, ki hoče ljudi obdržati v pokrajini omike in smisla. Fran Jaklič je tiste otroke, ki so se odločili, da bodo učitelji, oblikoval tako, da bodo svoj poklic razumeli v njegovem prvinskem pomenu. Zato se pozneje, ko so prišlo na razne šole, niso videli – ne da bi se jim bilo na to treba posebej odločati – kot nekakšne pedagoške uradnike, ki so tu zgolj zato in ki so plačani zgolj zato, da otroke opremijo z znanjem in veščinami.
Ko je Nuša Jaklič – njeno pravo ime je bilo Ana, pa so ji vsi rekli Nuša, in tako ji bomo odslej rekli tudi mi – prišla s Kapele na Spodnjo Slivnico, ji je oče konec oktobra 1936 poslal daljše pismo, v katerem sta se njegovo duhovno prepričanje in njegova učiteljska izkušnja zgostili v naročila, za katera je verjel, da morejo utemeljiti lik slovenskega učitelja – da ne veljajo torej samo za njegovo hčerko, ampak za učitelje sploh. Tako ji je naročal, da mora postati živ del kraja, v katerega je prišla; da ne sme ostati na robu kot človek, ki pride in gre, ampak mora »zrasti z ljudmi – z otroki in z odraslimi – v veliko družino«. Naročal ji je nadalje, da se mora truditi, da bo otrokom »ne samo učiteljica, ampak tudi vzgojiteljica«. Na središčnem mestu med ukazi, ki si tako sledijo, pa stoji naslednje: »Nikoli ne pozabi, da si slovenska in krščanska učiteljica in da moraš svetiti s svojim zgledom.« Kakor je stavek preprost, nas vendar, ko se zavemo, kaj pomeni, pretrese s svojo monumentalnostjo. To je namreč stavek, ki bi ga lahko videli zapisanega kot moto na ustanovni listini mladih katoliških rodov, ki so postavljali temelje za prihodnost prebujenega naroda. Ko bo narod iskal svojo identiteto, ko se bo ob prihajanju k sebi spraševal kdo je, bo našel prave odgovore, če jih bo iskal v prostoru, ki ga določata dve žarišči: slovenstvo in krščanstvo.
To so bile osnovne prvine ideje, ki se je postavljala kot velika naloga pred izobražence, prihajajoče v ljudstvo, ki se je začenjalo zavedati, da je narod. Slovenstvo in krščanstvo je bila ena reč, druga pa je bila »svetiti z zgledom«. Danes bi lahko rekli, da je ta ideja ali to poslanstvo računalo na celega človeka – na človeka, v katerem so se misli in dejanja tako pokrile, da so misli podpirale dejanja in dejanja misli. Za vsem je posebno pojmovanje življenja: življenje kot naloga, življenje kot služba. Danes je to treba posebej poudariti in nekoliko počakati, da se more misel vseliti v nas, ker je tako gledanje na svet in življenje odšlo iz območja razumljenih reči. Služenje, spopolnitev v služenju, tega ne razume nihče več. In sploh: čemu spopolnitev? Kakor da bi človek imel svoj smoter – svoj telos! Kakor da ne bi bilo vse v tem, da se človek polni s stvarmi, ki jih je mogoče dobiti v velikih nakupovalnih središčih.

stran: 031

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nuša Jaklič

In kaj oče hčerki obljublja – kakšna bo nagrada za tako življenje? Tu pismo doseže vrh. Oče ji ne obljublja ničesar oprijemljivega, ničesar, kar bi bilo za tu in sedaj. Zanimivo, ne obljublja ji, da ji bo tak način obstajanja prinesel srečo in zadovoljstvo, kar bi, priznajmo, pričakovali. Oče ji obljubi nekaj drugega: »Bog Ti bo dal svoj blagoslov, da boš gotovo prispela v srečno večnost.« Iz tega stavka vidimo, da je bilo to pismo napisano v nekem svetu, v katerem je v celoti veljal aksiom, na katerega je kultura bila postavljena od začetka: Kdor bo življenje hotel imeti zase, ga bo izgubil; kdor pa bo življenje izgubil, ga bo našel v polnosti. Ko je pisatelj Jaklič leta 1936 pisal svoji hčerki to učiteljsko pismo, je bil ta svet še nedotaknjen. Danes, ko se je vmes marsikaj zgodilo in se je ta aksiom umaknil in gledamo praznino, ki je za njim nastala, vemo, da ta svet lahko tudi obstaja samo kot nedotaknjen.
Ker je bilo v družini pisatelja Jakliča toliko učiteljev, bi lahko dali naslov našemu spominskemu zapisu npr. Jakličeve učiteljice. Kakor je misel mikavna, se ji vendar moramo odpovedati. Za to je več razlogov, najpomembnejša pa sta dva.
Prvič so Jakličevi otroci, učitelji in neučitelji, preden so se dokončno poslovili s tega sveta – živa je samo še učiteljica Ivanka – zelo malo mislili na to, da bi za seboj pustili kaj zapisanega, npr. katerega od osebnih dokumentov. Zato se tisti, ki se je namenil z njimi še enkrat prehoditi njihove poti, nima na kaj opreti, da bi te poti znova zarisal. Na voljo ima le spomine sorodnikov – ne prav številnih, saj je bila od učiteljic poročena samo ena, najmlajša. Zato ti spomini razumljivo niso posebno bogati in tudi ne natančni. Megla, ki tako leži med raziskovalcem in preteklostjo, se le sempatja toliko razmakne, da se pred njim odpre okno, nikoli brez zavese negotovosti, skozi katero je mogoče zagledati delček poti, po katerih je kdo od njih hodil. Druga možnost, ki jo raziskovalec ima, pa je ta, da obišče kraje, ki so jih ti, ki jih želi nekoliko podrobneje spoznati, naredili za daljše ali krajše življenjske postaje. Toda čas, po katerem mora tu spraševati, je daleč za nami. Poleg tega pa iskalcu postaja bolj in bolj jasno, da se ljudje manj zanimajo drug za drugega, kot bi se na prvi pogled zdelo. Zanimajo seveda se, toda – kako naj temu rečemo – s svojega stališča, le toliko, kolikor so sami v preteklost vpleteni. Redek je človek, ki ima v sebi talent, da vidi drugega kot drugega. Sedanji raziskovalec je vendar doživel nekaj srečanj, ki so mu prinesla skromno a dragoceno zadovoljstvo. Za kulturno sliko sedanjosti bi bilo škoda, če ne bi omenil vsaj dveh. Enega sem doživel v Ajdovcu, kjer je gospa Ivanka Gnidovec z veliko simpatijo razvezala culo toplih spominov na nekdanjo učiteljico Nušo Jaklič. Drugo pa me je čakalo na osnovni šoli v Predosljah, kjer sem začutil, kako je moj telefonski klic sprožil pravcati plaz spoštljivih spominov na nekdanjo kolegico Heleno Jaklič. Obšla me je misel, da je med takimi ljudmi moralo biti prijetno živeti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pogreb Frana Jakliča januarja 1938 – Hčerke v pogrebnem sprevodu

stran: 032

Drugič pa je k naši odločitvi, da se odpovemo skupinskemu učiteljskemu portretu Jakličevih, veliko pripomogla okoliščina, da je ena od njih, Nuša, pisala dnevnik, ki ima sicer ne tako redka in ne tako majhna prazna mesta, a daje vseeno slutiti tako zanimivega človeka, da bi bilo škoda, če ga ne bi vsaj deloma spoznal še kdo. Zato se bomo v svojem prikazu osredotočili na pot, ki jo je prehodila Nuša, in na misli, ki so na tej poti v njej nastajale in jo za krajši ali daljši čas spreminjale. Prej še pa bomo skušali ujeti vsakega od ostalih štirih Jakličevih učiteljev na katerem od krajev, ki nam bo dostopen po spominu ljudi. Njihove poti bodo torej zgolj povzete in še to le v fragmentih.
Najprej nekaj o vzgoji v Jakličevi hiši. Vse štiri bodoče učiteljice so se šolale pri uršulinkah v Ljubljani. Tam so opravile najprej štiriletno meščansko šolo, potem pa tudi petletno učiteljišče, to se pravi, da so pri uršulinkah preživele – bile so vse notranje gojenke – po devet let. Starši so od take vzgoje očitno veliko pričakovali, saj so pri njej vztrajali, čeprav je bilo treba zanjo dolga leta odštevati po eno od obeh pokojnin, ki sta prihajali v hišo.
Tudi doma se je vse odvijalo po določenem redu, v katerem je bil predviden tudi čas za molitev. Ivanka se posebej spominja večernih molitev, ki so potekale tako, da je vsak od otrok zmolil pred očetom ali materjo eno od ustaljenih molitev. Namesto molitve je bilo včasih treba pokazati poznavanje katerega od poglavij katekizma, npr. deset božjih zapovedi. Tako so ne samo molili, ampak tudi obnavljali vsebino svoje vere. Nekatera od deklet so ohranila samostansko navado in so hodila k delavniškim mašam tudi med počitnicami in tudi potem, ko so zapustila samostansko šolo.
Jakličevi so bili katoličani, ne samo v ozko cerkvenem pogledu – v tem, da so hote in zavestno izpolnjevali stvari, ki jim jih je nalagala vera – ampak so bili katoličani tudi v tem, da so pritrjevali in se udeleževali vseh oblik kulture, ki jih je katoliška skupnost gojila. Niso bili katoličani samo v cerkvi, ampak tudi v življenju. To pa družini, zlasti otrokom, življenja, potem, ko so vanj vstopili, nikakor ni delalo lahkega. Da so imeli težave po letu 1945, ko so komunisti uvedli totalitarno oblast, je razumljivo, a o tem bomo govorili pozneje. Težave pa so imeli tudi pred vojno, kar je manj razumljivo. Dejstvo, da je bil Franc Jaklič v času, ko so njegovi otroci iskali službo, že uveljavljen in cenjen pisatelj, je za kulturno zavest takratnih oblastnikov pomenilo bore malo. To je veljalo zlasti za prvo poldesetletje po uvedbi diktature leta 1929. Dve besedi sta označevali samovoljno ravnanje jugoslovanskih liberalcev z državnimi uslužbenci, npr. s prosvetnimi delavci: periferija in prestavljanje. Ljubljančanka Nuša Jaklič je tako morala na svoje prvo službeno mesto na Kapelo v Slovenskih Goricah. A tu so še druge stvari. Ohranjeno je pismo Frana Jakliča, naslovljeno na kralja Aleksandra, z dne 15. oktobra 1931, v katerem zahteva intervencijo v primeru njegove hčerke učiteljice Vide, da bi bila iz prekmurskih Gerlinec premeščena nazaj v Grosuplje, kjer je službovala prej. V pismu pravi, da niti malo ne dvomi, da je bila premestitev kazenska in pokorilna. Namiguje nadalje, da premestitev ni bila odločena v uradnih pisarnah, ampak v »nekih krogih« zunaj prosvete. Dobesedno pravi tole: »Pred nekaj meseci je od tistih krogov prišel na Ministrstvo prosvete predlog za premestitev 370 učiteljskih moči.« Nobenega dvoma ni, da so tu mišljeni liberalni krogi, ki so zavestno in v celoti pristajali na jugoslovenarsko unitaristično politiko. Jaklič podpre svojo pritožbo z zanimivo primerjavo: »Osemnajst let sem bil deželni poslanec kranjski, deset let državni poslanec na Dunaju, deset let član deželnega šolskega sveta v Ljubljani, pa sem priča, da nikoli ni bil noben učitelj proti njegovi volji ali kazensko premeščen, še preden se ni izvršil disciplinski postopek in je imel učitelj dovolj prilike, da se zagovarja ali pritoži na višje mesto proti obsodbi deželnega šolskega sveta.« Naslednje leto Jaklič ponovi svoj protest zoper to, da je hčerka Vida še vedno v Prekmurju, obenem pa se pritoži nad nenadno in neutemeljeno premestitvijo hčerke Tonke, medicinske sestre, iz Zdravilišča Rogatec v Cerklje na Dolenjskem. Ker je slišal, da je minister v zasebni družbi izjavil, naj Jaklič, namesto da se pritožuje, raje pomisli, kaj je sam počel, ko je sedel v deželnem šolskem svetu, pikro pristavlja: »Takratne persekucije niti dih kake sence niso bile v primeri s persekucijami današnjih dni, ko Vi in Vaši somišljeniki vedrite pod streho mogočnega gospoda generala Živkovića.« Nato izzivalno dostavlja, da ima še hčer Nušo, ki je učiteljica v Kapeli pri Radencih. »Še to pošljite kam, da bo mogla naša rodbinska kronika zabeležiti, da so bili za njene člane najbolj črni dnevi takrat, ko je imel gospod Janez Pucelj iz Velikih Lašč besedo v kraljevem Belem Gradu.«

stran: 033

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pogreb Frana Jakliča januarja 1983 – Akademiki v pogrebnem sprevodu

Ko bi bil pisatelj Jaklič vedel, kakšne »persekucije« se bodo dogajale deset let pozneje! Da so liberalci izkoristili kratkotrajno oblast in se znesli nad svojimi nasprotniki – njihovi edini nasprotniki so bili kristjani, slovenski liberalizem je bil vedno predvsem in v prvi vrsti antikrščanski – to ni bilo čudno. Bolj nenavadno je to, da se mnogim učiteljem ni godilo bolje tudi po leti 1935, ko je bilo liberalne oblasti konec. Nuša Jaklič je bila jeseni leta 1936. premeščena s Kapele na Spodnjo Slivnico pri Grosupljem. V začetku je bila lepo sprejeta in je vse bilo lepo in sončno. Toda stvari so se bistveno spremenile naslednje leto, ko je 20. februarja 1937 dobila dekret za začasno upraviteljico. V trenutku se je liberalna polovica vasi dvignila zoper njo, na pol se je preklal vaški šolski svet, najbližje sosedje so hodili na »srez« intrigirat zoper njo. Zadeve so postale domala nevzdržne in Nuša je v naslednjih petih letih petkrat prosila za premestitev v kak kraj bližje Ljubljani, npr. v Črnuče ali Pirniče. Vse prošnje so bila odbite, dokler niso junija 1942 Italijani šole požgali in ni imela kje več učiti.

stran: 034

Razen Nuše niso Jakličeve učiteljice, kot rečeno, pustile dosti zapisanega. Najstarejša, Vida, je umrla razmeroma mlada, leta 1941. O njej smo z gotovostjo mogli zvedeti le to, da je nekaj časa vodila razne tečaje pri uršulinkah – verjetno je tudi ona, kot ostale začetnice, morala nekaj časa čakati na državno službo – potem pa je delala na osnovni šoli v Grosuplju. Iz očetove pritožbe že vemo, da je od tu bila premeščena v Gerlince v Prekmurju. Obstaja določeno spominjanje, da se je od tu sredi tridesetih let vrnila, a ne v Grosuplje, ampak na osnovno šolo v Moste. Toda tedaj ji je ostalo le še malo življenja.
Ivka, najmlajša, je bila malo časa učiteljica. Verjetno je tudi ona morala nekaj časa čakati na službo, leta 1937 pa je tudi ona dobila učiteljsko mesto na Kopanju nad Veliko Račno. V dnevniškem vpisu za 10. december 1937 piše Nuša, ki je takrat učila na Spodnji Slivnici: »Zjutraj sem se vrnila s Kopanja s prvega obiska pri Ivki.« Ivka, – tako so Ivanki pravili doma – in Nuška sta se pogosto obiskovali. Zlasti Ivka, ki je bila začetnica, je rada skočila k sestri. S Kopanja v dolino Račne, nato pa čez Predole na Zavrh in v Spodnjo Slivnico za mlade noge ni bilo več kot dobro uro. Ivanka se še danes s hvaležnostjo spominja, da jo je izkušena sestra pogosto reševala iz zadreg z dobrimi nasveti glede vodenja knjig, pa tudi glede tega, kako je treba ravnati z otroki. Ivka je rada odhajala s Kopanja tudi zaradi upraviteljeve žene, ki je bila sicer lepotica, a ne najbolj prijetna ženska. To je trajalo do jeseni 1941, potem pa samotne gozdne poti niso bile več tako varne kot nekoč. Čisto lahko si tam srečal skupino partizanov, ki so postavljali vprašanja, za katera se nikoli ni vedelo, do kakšnega konca bodo pripeljala. Počasi je na deželo začel pritiskati strah.
Leta 1940 se je Ivka poročila. Petega novembra zapiše Nuša v dnevnik: »Imeli smo poroko. Nevesta je bila lepa in vesela.« Nuška se je veselila sestrine sreče, a obenem ni mogla skriti tihe žalosti: »Spet se je utrgal sad z drevesa naše družine.« Ivka pa ni bila več dolgo učiteljica. Na šoli v Kopanju je postajalo tesno, dokler ni jeseni 1941 začutila, da tam ni več zaželena. Na šolo je namreč začel prihajati begunski štajerski učitelj, ki ni skrival, da bi rad dobil tu mesto. Ivka se je potem nekaj časa vozila iz Ljubljane, počasi pa je tudi to opustila. Tako se je končala njena učiteljska služba. Sedaj je bila žena, obetalo se je pa tudi, da bo kmalu postala mati. Tako je sicer nehala biti učiteljica, a je čez kakih šest let spet morala v službo. Takrat je šlo za preživetje. Njen mož Lojze Sluga, inženir agronomije, je v tistem čudnem pravnem oziroma nepravnem sistemu ostal brez službe. Niso ga aretirali in niso ga zaprli, le nekakšna častna komisija kolegov agronomov ga je obsodila na nekajletno izgubo državljanskih pravic. Bil je obtožen, da se ni dovolj potrudil, da bi področje kmetijstva, za katero je bil odgovoren, izpolnjevalo planske obveznosti. Tožili so ga tudi, da je odklonil, da bi nesel zastavo na neki politični slovesnosti. Seveda to ni trajalo večno, čez nekaj let je službo spet dobil – to pot v Zagrebških mlekarnah.
Helena pravzaprav ni bila učiteljica, ampak profesorica. Kot ostale je tudi ona končala uršulinsko učiteljišče, potem pa je opravila še dopolnilne izpite za gimnazijo in gimnazijsko maturo, da je mogla iti na univerzo. Verjetno je že pred vojno začela na ljubljanski filozofski fakulteti študirali francoščino, sicer ne bi mogla honorarno prevzeti francoščine na uršulinski gimnaziji. Ko pa so se s prihodom Italijanov odprle možnosti študija v Italiji, so ji uršulinke s svojimi zvezami poiskale mesto hišne pomočnice v Perugii, kar naj bi ji dalo neko možnost študija na tamkajšnji univerzi. Tam je ostala nekaj let in se je, še pred koncem vojne, vrnila z diplomo iz francoščine in morda tudi iz italijanščine v Ljubljano. Da se je potrdil vzorec, ki je veljal za Jakličevo družino, je kljub visoki kvalifikaciji morala iti učit – bogve kaj – na osnovno šolo v Črni Vrh nad Idrijo. Tam so jo pa prav kmalu, takoj po letu 1950, premestili na nižjo gimnazijo v Gornjo Radgono. Tu je preživela leto ali dve, potem pa se je nenadoma odločila, zapustila Radgono in šla učit na gimnazijo v Tuzlo. Verjetno se je za to odločila sama, saj tedaj slovenskih učiteljev niso več pošiljali službovat na jug. V Gornji Radgoni je še nekaj ljudi, ki se Helene bledo spominjajo, nihče pa ne ve ničesar o tem, kaj jo je pognalo v Bosno. Domači pravijo, »da se je v Radgoni nekaj zgodilo«. Toda kaj? Ko sem v telefonskih pogovorih omenil cerkev in obiskovanje maše, moje sugestije ni nihče odklonil. A kaj je bilo v resnici? Morda ji je bilo vsega dovolj in je preprosto odšla.

stran: 035

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zemunski letalci – Prvi z leve Milo, prva z desno njegova učenka in prva slovenska letalka Goriškova

Za večje praznike in za počitnice je prihajala iz Bosne domov v Moste, jeseni leta 1960 pa se je vrnila za stalno in začela poučevati nemščino na osnovni šoli v Predosljah. Tu je bila deset let, 21. avgusta 1970 pa je dokončno zapustila šolo in odšla v pokoj.
Helena je bila nadarjena za jezike. Obvladala je francoščino, italijanščino, nemščino in ruščino. Učila je tudi slovenščino. Edina od otrok je podedovala očetov pisateljski dar. Še danes hrani družina njene neobjavljene spise. Vse te talente je s širokim srcem razdajala mladini. Nekoliko se nam je posrečilo odkriti njeno delo v Predosljah. Omenili smo že, kako zelo je bila priljubljena. Občudovali so jo kot človeka in učitelja. Računovodkinja na šoli, njena nekdanja učenka, je to takole povedala: »Ne bi tako dobro vedela, kaj je Prešeren, če ne bi bilo nje.« Ljubila je knjige in učila otroke, da jih ljubijo. Začela je izdajati šolsko glasilo Zares, ki izhaja še danes, po skoraj tridesetih letih. Nekdanji učenci pravijo, da so komaj čakali, da je prišlo na vrsto pisanje spisa. In tako dalje, in tako dalje. Umrla je tako rekoč včeraj, 1992.
Iz povsem drugega testa, se zdi, je bil drugi od Jakličevih sinov Bogomil. Milo, kot so mu vsi rekli, se učiteljstva tako rekoč še dotaknil ni. Vse, kar bi se lahko štelo sem, je bil prvi semester pripravljalnega razreda Državnega moškega učiteljišča v Ljubljani, za kar mu je bilo izstavljeno spričevalo 15. 2. 1919. leta. Za ostali del njegovega življenja ni ničesar, razen nekaj kratkih časopisnih poročil in spominov njegovih sorodnikov, dokaj negotovih. Poročil se tudi Milo ni in otrok ni imel.
Iz tega, kar sledi, bo vseeno razvidno, da je bil Milo izreden človek. Vsebina te izrednosti je bila svobodnost, pogum, avantura. Najprej je enostavno – spet se ne ve natanko, kdaj – izginil iz šole in od doma in se pridružil borcem generala Rudolfa Maistra v Mariboru. Ko se je koroška kampanja žalostno končala, ni šel domov, ampak se je raje odločil za letalsko akademijo v Zemunu. Postal je eden najboljših jugoslovanskih letalcev. Pobiral je prve nagrade na letalskih mitingih in hitrostnih letalskih tekmovanjih. Leta 1926 je na progi Novi Sad – Skopje – Zagreb – Novi Sad dosegel četrto mesto in za to dobil nagrado 25.000 din. Ob drugi priložnosti – ne vemo, kdaj – je »narednik Milo Jaklič« na že omenjeni progi dosegel cilj drugi: prevozil jo je v sedmih urah in petinpetdesetih minutah – rabil je štirideset minut dlje kot prvak. Odlična mesta je dosegel tudi na mitingih v Zemunu. Bil je tudi diskvalificiran – enkrat zato, ker se je zunaj programa zapeljal pod zemunskim mostom. Da ni znal ravnati z denarjem, pričujejo pisma, ki so včasih priromala v Ljubljano, s katerimi je kljub nagradam in kljub ne majhni plači – pri sestrah potrkal za denar. Leta 1941 se je v Srbiji pridružil partizanom. Ali četnikom ali partizanom? Domači se dobro spominjajo, da so to bili partizani. Naj bo že kakorkoli, vojno je končal kot partizanski letalec. Sestra Ivka se spominja, da je nekoč omenil, da je z letalom zasledoval vojsko, ki se je maja 1945 valila čez Ljubelj in Dravograd. Po vojni je bil pomočnik komandanta ljubljanskega vojnega letališča. Nečaki se ga spominjajo v letalskem jopiču in stavka, ki se je pogosto slišal pri Jakličevih v Mostah. Kadar je kako letalo posebno nizko preletelo hišo, tako da so se zatresle šipe, so rekli: »To je spet Milo.«

stran: 036

Potem pa je prišlo nekaj, kar je za Jakličeve delovalo kot šok. Milo je neke noči izginil. Čez nekaj mesecev je prišla kartica iz Sremske Mitrovice. Očitno so ga aretirali in na skrivaj obsodili. A zakaj, oziroma za kaj?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mimi je skrbela za dom

Pisalo se je leto 1948. Lahko bi torej to bil informiro. Ali je bil partijec? Nečak Tadej to odločno zanika, sestra Ivka pa ugovarja, da bi težko »bil tako visoko«, ko ne bi bil. Sam ni o tem nikoli ničesar povedal. V družini se je končno naselila tale zgodba: nekoč je na letališču ob nekem praznovanju Milo naglas razlagal družbi, da se sovjetsko letalstvo ne more in se pač nikoli ne bo moglo primerjati z ameriškim. To bi takrat lahko bila huda žalitev. Naj bo že kakorkoli, Milo ni bil prav dolgo zaprt. Mlada država je potrebovala letalske inštruktorje; nekoč so mu dovolili, da se je z neko skupino, ki jo je vežbal, dvignil v zrak. Pozneje je nekoč rekel: »Kaj bi mi takrat kdo mogel, ko bi se bil zapeljal malo dlje.« Pa se ni. Po izpustitvi je bil nekaj časa brez službe. Potem pa mu je hišni prijatelj ing. Miha Koncilija priskrbel službo gozdnega delavca: ali je delal v skupini za taksiranje gozdov ali pa je, kot vedo drugi, ta leta preživel kot navaden tesač. Živel je pri sestrah v Mostah, redkobeseden in vase zaprt. Umrl je leta 1979. Nikoli ni uveljavljal preteklih zaslug – tudi prvoborčevskih ne.

Nuša Jaklič

Edini dokument, s katerim moremo vstopiti v življenje Nuše Jaklič, je njen dnevnik. Pisala ga je skoraj štirideset let: prvi vpis je vnesla vanj 16. septembra 1930 v ljubljanskih Mostah, zadnjega pa, na istem kraju, 18. februarja 1960. Žal je v njem mnogo praznih mest. Včasih ni po cel mesec zapisala ničesar, včasih se je tak mesec raztegnil na celo leto. Bralec z obžalovanjem ugotavlja predvsem to, da največje praznine zevajo tam, kjer zasluti, da so zahteve, ki so se postavile pred Nušo Jaklič, spremenile njeno življenje v napeto dramo, z največjimi možnimi stavami. Taka praznina, najdaljša, je med leti 1941 in 1953. Ko je 19. februarja 1953 obnovila pisanje, se je začudila sama nad sabo: »Saj skoraj ne morem verjeti, da je moj dnevnik molčal dvanajst let.« Nato je z nekaj vrsticami skušala narediti most čez zevajočo praznino. Bralec takoj vidi, da to ni most, ampak tanka negotova brv, na kateri se ni mogoče poljubno ustaviti in poiskati ne širokih razgledov ne globokih pogledov. A potem se še vrstijo vrzeli: prva je dolga dve leti – od 1953 do 1955; druga se razteguje čez sedem let, od 1955 do 1962; tretja obsega šest let, od 1963 do 1969. Zadnji vpis je bil narejen dne 18. februarja 1969. Do smrti, 6.marca 1971, je imela tedaj še dve leti. Potem pa je njen dnevnik umolknil za zmerom.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vidi ni bilo usojeno dolgo življenje

stran: 037

Pozneje se je boleče zavedala škode, ki se je naredila zaradi opuščanja dnevniških zapiskov, zlasti v tistih dvanajstih letih med 1941 in 1953. Takole to izrazi v zapisu 28. avgusta 1963: »Sram me je, da nisem izpolnila očetovega pričakovanja, ker nisem zaupala dnevniku takrat, ko sem največ doživljala, ker nisem posredovala misli tistih dni, ko mi je trpljenje paralo dušo, ko so me vsi zapustili iz strahu, ko med najbližjimi nisem našla razumevanja. Pisala pa nisem, ker nisem mogla zajeti v besede, kar sem čutila na dnu duše. Danes pa je to prepozno.«
Nuša se opravičuje, da ni našla besedi za izrednost tega, kar je doživljala. Čutila je, da se z njo dogaja nekaj, kar se ne bi smelo. Da je bila postavljena v stanje, ki je bilo predvsem nepopisno – dobesedno – žaljivo. Gotovo je na tem nekaj resnice. Bistvo stvari pa je drugod. Bistvo je v tem, da je Nuša Jaklič bila vase obrnjen človek – introvertiran človek, kakor pravimo. Empiričnemu svetu, ki je vrvel okoli nje, je priznavala neko resničnost, a je v njenem osnovnem umevanju sveta in življenja ta resničnost imela značaj začasnosti, slučajnosti in prividnosti. Bila je daleč od tega, da bi bila čisto resnična, še dlje pa je bila od tega, da bi imela na sebi avtonomno resničnost. Prostor resnične resničnosti je bila njena notranjost. Tam pa sta bili dve bistveni prvini: Bog in njena volja, Bogu se darovati. Ko beremo skromni dnevnik Nuše Jaklič – skromen po obsegu – se na neki točki nenadoma zavemo, da je življenje, ki se nam tu razkriva, hotelo biti svetniško. Njena avtorica bi se te besede prestrašila in se ji uprla. Pisala ga je iz občutja časa, ki je imel svetniškost za nekaj nedosegljivega: po tem stremeti se običajnemu človeku ne spodobi. Toda njen dnevnik je skoraj izključno povest duše. Pred nami se sestavlja podoba človeka, ki si je izbral zelo strmo pot – morda najbolj strmo, kar si jih je mogoče izbrati. O tem nas prepričujejo redke sladkosti, o katerih tu govori, še bolj pa valovi teme, ki jo zajemajo in iz njih dihata neizpolnjenost in zapuščenost.
A o tem bomo govorili pozneje. Sedaj poizkušajmo iz vpisov, ki jih imamo na razpolago, izluščiti, kako je tekla njena pot, vidna tistim, ki bi videli samo to, kar je možno opaziti od zunaj.
V začetku dnevnika, ki ga je začela pisati še doma v Mostah 16. septembra 1930, bi mogli sklepati, da je pred nastopom redne učiteljske službe bila zaposlena, morda samo nekaj mesecev, na nekem »uradu«. Dne 19. 3. l931 pa imamo že prvi vpis na Kapeli v Slovenskih goricah, na njenem prvem službenem mestu. Tu je bila do jeseni 1936, ko so jo premestili na Spodnjo Slivnico pri Grosuplju. Dnevnik, ki pokriva teh pet ali šest let, je posebej ponotranjen. Komaj kaj zvemo o kraju, kamor je prišla, skoraj nič o kolegih in kolegicah, ki jih je tu našla, ničesar o ljudeh, ki jih je morala srečevati in ki so bili starši njenih otrok. Ponudi nam le nekaj redkih sličic, na katerih jo vidimo z otroki. Vidi, kako so zanemarjeni in kako so z njimi ravnali: »Nič drugega niso poznali doslej kot palico in težo učiteljeve roke.« Čuti, da jih mora osvojiti. »Prazna srca so mi dali. Kako jih napolniti?« Vsak uspeh je razveseljiv: »Šola mi je danes prinesla mnogo veselja. Pri računstvu sem opazila lep uspeh.« Včasih zagledamo lep prizor. Po dolgi bolezni se vrne v šolo Pavla Kenda: »Ponudila mi je lepo rdeče jabolko in me proseče pogledala. Nisem jo mogla zavrniti.«
Pogosto je mislila na dom. Domotožje je bila, kot bomo že videli, njena najzvestejša spremljevalka. Ko je očetu, za katerega je vedela, da so nad njim upniki, lahko poslala prvi denar, jo prevzame radost: »Moja duša poje hvalnico.« Posebno rada se spomni, kako so se doma razumeli in kako so bili vsi ene misli: »Še mar nam ni bilo, da bi kdo drugače mislil.«

stran: 038

Nuša je bila Jakličeva in je unitaristični režim, na katerega so se s tako vnemo vkrcali slovenski liberalci, težko prenašala. Posebej jo je vznemirjal Sokol. Dne 21. februarja 1932 zapiše: »Ne vem si svetovati v zadevi sokolskega društva, ki ga tako sovražim.« Očitno so iz te smeri prihajale določene zahteve glede vzgoje: »Ko nekateri trdo vstopajo v svetišče mojega delovanja, ga skrunijo.« Zato se Nuša toliko bolj razveseli tradicionalne katoliške kulture, če se kje pokaže. Ta se je pokazala ob Jegličevi slovesni biserni maši 30. julija 1933: »Ko sem gledala ta rod, teptan in zasramovan, a neustrašen in nezlomljiv, me je prešinilo: »Ni daleč čas, ko se oprosti okov tiranstva.« Tega leta izvemo tudi, da je postala članica Katoliške akcije. Izvemo tudi, kako je razumela cilje te organizacije: »Z ljubeznijo osvojiti svet.«
S prvim snegom, 6. oktobra 1936, pride Nuša v Spodnjo Slivnico. Zdi se, da se je s spremembo kraja spremenila tudi sama. Tu jo zanimajo stvari, ki ji na Kapeli še mar ne bi bile. Z veseljem govori o prijetnih pogovorih s kopanjskim župnikom Kogovškom. Zanimajo jo vaščani: »Pred Završčakovo hišo sem se malo pomenila z družino.« Včasih jo prevzame potreba po ljudeh: »Danes sem šla k Škaubarjevim s časopisom. A časopis je bil samo pretveza, da sem prišla do ljudi.« Zanima jo tudi pokrajina. Bralec dobi natančen opis krajev po grosupeljski kotlini in gričev, ki jo obkrožajo. Vse se ji zdi lepo. Prijazni ljudje in prijazni kraji jo napolnjujejo z veseljem: »Tako sem se danes razveselila, ko je opoldne posijalo sonce. Sonce, ljubo sonce, ki sije nad menoj, nad mamo, nad atkom, nad vsemi, ki so mi dragi! Pa je tudi v šoli sijalo sonce – smejalo se je v očeh otrok.« Očitno so jo ideje Katoliške akcije s svojim aktivizmom tako spremenile, da je dobila oči za svet. Tudi za njegove potrebe. Ko dobi s Prosvetne zveze v Ljubljani vzpodbudo za ustanavljanje Dekliških krožkov, se nemudoma loti dela. Trudi se tudi, da bi povečala število naročnikov katoliških časopisov: »Ne vem, ali jih bom dobila deset.«
To je bilo prvo leto. Z letom 1937 pa se je katoliška stran začela prebujati tudi politično. Majhen znak te prebujenosti je bilo tudi imenovanje Nuše Jakličeve za začasno upraviteljico šole. Tega pa liberalna Slovenija ni mogla prenesti. Začel se je protinapad. Vaščan Drobnič, ki jo je še pred nekaj meseci prosil, naj mu spiše govor za prvo občinsko sejo, sedaj že pobira po vasi podpise za izjavo, da bi za upravitelja na šoli morali dobiti poročen par. Za enega od sosedov je slišala, da je govoril takole: »Kaj pa mislite, če ste zdaj na površje zlezli! Saj ne boste dolgo.« Pokazalo se je pravzaprav nekaj, kar nam je ljudem s konca devetdesetih let tako zelo znano: kako težak je prehod iz diktature v normalnost. Že po nekaj letih nesvobode je postalo samoumevno, da katoliška učiteljica ne more biti upraviteljica.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Z leve: Ivka in Tonka

Nušino delovanje zunaj šole je sedaj postalo težje. To se je na primer opazilo pri agitiranju med mladino za društvo mladih abstinentov – tako imenovanih »mladih junakov«. Ni več šlo.
Politično osnovane intrige se nadaljujejo. Učiteljica jih občuti boleče: »Oni, ki so vedno govorili – za vas smo, ostanite pri nas – vpijejo sedaj, naj grem iz Slivnice.« Tolažbo spet išče v naravi: »Kraj, kjer se mi misli najbolj umirijo in zberejo, je studenec Vrtiščak: Sklanjam se nad vodo. Čista je in živahna, pa nič se ne meni za moje žalostne misli.« Kot vedno najde uteho tudi v delu, h kateremu jo kličejo otroci: »Ne jokam, ker delam nenehoma.« A vse to bi pomagalo malo, ko ne bi bilo cerkve. »Sedaj hodim vsako jutro v Grosuplje k maši.« Da je opravila še pred šolo pot tja in nazaj, je morala vstajati zelo zgodaj. Iz dnevnika se vidi, da ji to ni lahko in da to tudi zanjo pomeni veliko žrtev.
Najhuje, kar je Nuša med svojim bivanjem v Slivnici doživela, je bila očetova smrt. Najprej seveda bolezen. Ko zve, da je z očetom hudo, pride iz nje prošnja: »O Bog, o Bog, ohrani to drago življenje!« Od božiča 1937 pa do zadnjega dne tega leta, ko je oče umrl, je Nuša preživela ob njegovi smrtni postelji. Tu so bili tudi ostali: mati, Tonka, Mimi, Lado in drugi. V dnevniku nam Nuša podrobno opisuje zadnje dneve svojega očeta, pisatelja Frana Jakliča. Ko jih z njo tako preživljamo in preživimo, si nazadnje pravimo: to je bila krščanska smrt. Vidimo otroke prihajati, vidimo kako jih oče vedno enako pozdravi: »Umrl bom.« In potem, spet vsakič: »Molite, molite.« In res molijo. »Naša molitev ga pomiri.«

stran: 039

Čeprav je oče umrl, je v nekem smislu ostal. Ne samo kot spomin, ampak več. V tem, kar je v njem videla, se je ogledovala in ocenjevala. Sedaj se v dnevniku pojavi novo vprašanje: ali bi bil oče z menoj zadovoljen.
Včasih zavejejo iz dnevnika čisto človeški toni. V njej se oglasi ženska. Želi si v mesto, kjer je zares doma. Pomisli na to, da bi si kupila novih oblek, nove čevlje, nov klobuk. A kaj naj ji bo vse to, se sprašuje, če tega ne bo nihče videl! In sploh. Kaj naj pomenijo te stvari, ko pa je »že vsaj druga polovica življenja v teku«.
Čeprav so se nekateri vaščani zelo trudili, da bi jo spravili iz kraja in je tudi sama pisala prošnjo za prošnjo za premestitev, je vendar tam ostala do konca. Do konca, to pomeni do 7. junija, ko je bila Slivnica opustošena in ni imela več kje učiti. Kaj se je zgodilo? Zdi se, da je bila stvar naslednja. Dan prej so partizani izza obzidja pokopališča sredi vasi napadli italijanski kamion, ki je peljal v Grosuplje iz bližnjega taborišča, in ubili dva Italijana. Partizani so se kot ponavadi potem umaknili na varno, vaščani, ki so vedeli, kaj jih sedaj čaka, pa so se poskrili po vaseh v okolici, zlasti v Račni in v Grosuplju. Italijani pa so drugi dan požgali vas in ubili dva vaščana, ki se nista bila umaknila. Glede Nuše se je v Jakličevi družini obdržal spomin, da se je ob divjanju Italijanov skrila v klet med drva, potem pa, ko so vojaki odšli, s patrom, ki je prišel iz Grosuplja gledat, kaj se je z vasjo zgodilo – tudi sicer je v vas hodil poučevat verouk – pokopala ubita vaščana, ki sta tam ležala. Očitno si tega nihče drug ni upal narediti. Njenega slivniškega obdobja pa je tako bilo konec.
Zadnja vojna leta je preživela v šoli na Rudniku. Pripovedujejo, da je tja hodila vsak dan peš čez Golovec in vsak dan prinesla domov vrečko storžev ali kakšno poleno, kar je v času tistega pomanjkanja družini prišlo zelo prav.
Po vojni so Nušo za nekaj časa poslali nazaj v Spodnjo Slivnico, jeseni 1946 pa jo že najdemo v Ajdovcu nad Žužemberkom. Tu je prišla, kakor pravi v dnevniku, »med dobre ljudi«. Šola je bila sicer požgana in je zato morala učiti v zasilni učilnici v vaški gostilni, a otroci so bili po vojnih letih željni znanja, predvsem pa so bili vzgojeni in so prijazno in dobro učiteljico kmalu vzljubili. Ko se je eden od fantov, že po Nušinem času, odločil, da ne bo več hodil v šolo – to je bilo v tistih časih očitno možno – je to naredil z naslednjo pripombo: »Ko pa bi bila tu Nuša, bi še hodil.«
V Ajdovcu ni bila požgana samo šola, ampak tudi cerkev. Mašo so imeli v cerkvi na pokopališču na Selah. Do tja je bilo dobre pol ure hoda skozi gozd, a Nuša je to pot opravila vsako jutro pred šolo, tudi v visokem snegu in zametih. Zgodba o nenavadni učiteljici se je očitno razširila, posebno pa so jo natanko poznali šolski nadzorniki, ki so sedaj postali predvsem in v prvi vrsti ideološki čuvarji. Ko je Tončki Grm, novi učiteljici iz Spodnjega Loga v kočevskih gozdovih, dajal začetne smernice nadzornik Rudolf Vrabič iz Kočevja, se mu je zdelo primerno, da svoje predavanje ilustrira s primerom Nuške Jaklič, ki je »tako nora, da jo tudi visok sneg in zameti ne ustavijo, da ne bi vsak dan letala v cerkev«. A Nuša se je v Ajdovcu dobro počutila. Tu so bili njeni ljudje – ljudje, ki so tako mislili in čutili, kot ona. Kot bomo pozneje videli, vsi niso bili takšni. Nekateri so opravljali svojo službo in natanko zapisovali, kaj počne, kam hodi, s kom govori.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Z desne: Helena in Ivka

Jeseni 1946 so Nušo poslali v Gabrje pri Brusnicah »reševat najbolj zanemarjene otroke v Sloveniji«, kot pravi v dnevniku. Kaj se je v tistih štirih letih, ki jih je tu preživela, z njo vse dogajalo, o tem dnevnik ničesar ne pove, spomin tamkajšnjih ljudi pa je, kot se zdi, povsem presahnil. Gotovo je le to, da se njeno osnovno življenje tudi tu ni spremenilo, s čimer mislimo predvsem na njeno vsakodnevno obiskovanje cerkve. Po Ajdovcu se je namreč govorilo, da so jo ravno zato poslali v Gabrje, da bi jo odvrnili od obiskovanja maše. Lahko si predstavljamo, da je za stražnike novega reda to moralo biti neznosno. Režim, ki je hotel biti totalitaren, tega ni mogel dopuščati. Ena od takratnih učiteljic se spominja, da je Žiga Kimovec, nekdanji učitelj, sedaj pa visok politični človek, s papirji, opremljenimi z vsemi ideološkimi pečati, na eni od mnogih idejnih učiteljskih konferenc to izrazil takole: »Nekoč so bili taki časi, da so učitelji hodili v cerkev, sedaj pa so taki časi, da učitelji ne hodijo več v cerkev.« To je bila komunistična varianta protestantskega načela: Cuius regio, eius religio – kdor ima oblast nad deželo, ima oblast nad dušami.

stran: 040

A počilo ni v Gabrju, ampak v Orehovici, kamor je bila premeščena septembra leta 1950.
Partija se je odločila, da odstrani uporno učiteljico. Dobila je odpoved. V dnevniku je to povedala z naslednjim preprostim stavkom: »V Orehovici pa se je 3. aprila 1952 nenadoma končalo moje učiteljsko službovanje. Po dvaindvajsetletnem trudapolnem učiteljevanju je Gospod tu dokončal moje delo.« Nekoliko za tem pa stoji zapisano tudi tole: »Gospod Bog, nič ne bom raziskovala Tvojih potov.« Tako. Takšna je bila učiteljica Nuša Jaklič. Šolo je zapustila takoj in odšla domov v Moste. Tri tedne za tem ji je umrla mati. Tako je naneslo, da je zadnje dneve lahko bila pri njej in ji stregla.
Potem pa so leto ali dve njeni dnevi potekali v enoličnem, ponavljajočem se ritmu. Prebujala se je z mučno mislijo, da bo spet morala iti na borzo dela. Zdi se, da se je morala tam javljati vsak dan. Vedno se je ob tem spomnila tudi na ljudi, ki so jo z lažmi spravili na cesto, predvsem pa tega, da bo šla spet skoraj gotovo tja zastonj. Med potjo se je vedno ustavila v Stolnici, a se ji je zdelo, da je njena molitev kljub volji »suha«, ker ni mogla ločiti svojih misli od krivic, ki so se zgrnile nad njo.
Na borzi se je srečavala z ljudmi enake usode. Ena od njih je bila pred odpovedjo negovalka v hiralnici. Bolniki, tudi težki bolniki, so podpisali izjavo, da jo nujno potrebujejo. Nič ni pomagalo. »Tako se nam vsem godi. Železna socialistična pest stisne vsakogar, ki ga zgrabi.« Ko je prišla na vrsto in izročila listek v podpis, je vedno nastopil trenutek napetosti – potem pa spet razočaranje: »Čakaš, čakaš, vlečeš na uho, ali bo kaj s službo. Nič. Spet samo podpis. Odhajaš grenak, zatopljen v svoje misli.«
Nekoč je stopila do referenta. Ali mi lahko poveste, zakaj ste mi spet odbili prošnjo za oskrbovalnino? Odgovor: Ali ne veste, da ste bili po lastni krivdi odpuščeni iz službe? Potem porine pred njo papir, kjer piše, česa jo dolžijo. V Ajdovcu: »da sem otroke učila pobožnih pesmi, partizanskih pa nismo peli; da sem otrokom dajala verske liste; da sem imela zveze z župnikom Francem Kastelicem, ki je sovražnik ljudske oblasti; da sem sovražila učiteljico Oblakovo, ki vzgaja v naprednem duhu; da sem govorila ljudem, da ljudska oblast ne izvira iz ljudstva; da sem se ogibala ljudskoprosvetnega dela zunaj šole, v cerkev pa sem hodila vsak dan.« V Gabrju: »da sem delala še naprej enake prestopke kot v Ajdovcu; da sem s svojim delom in življenjem dokazovala, da se ne bom nikoli spremenila; da zelo kvarno vplivam na mladino in na mlajše učiteljstvo.«
Čez nekaj let je Nuša le dobila službo administratorke v nekem gradbenem podjetju. Če je družinski spomin točen, je nekaj časa hodila v službo v Medvode, nazadnje pa je delala v Ljubljani. Maja 1963 je šla v pokoj. Sedaj je živela s sestrami: z Mimi, s Tonko, s Heleno in z bratom Milom v očetovi hiši v Mostah. Ta ni bila več na Ciglerjevi, ampak v Partizanski ulici. Postala je gospodinjska pomočnica in inštruktorica bratovih in sestrinih otrok. Oglasi se bolezen. Ko opazi nevarno krvavenje, jo prevzame spoznanje: »Zdi se mi, da bom morala na Goro trpljenja in preko nje domov k Očetu.« A ob misli na smrt, ki se je sedaj najavila kot nekaj otipljivega in resničnega, se je zavedla sladkosti, ki ji je ime življenje: »V zavesti, da se bo to trpljenje kmalu končalo s smrtjo, se mi stiska srce.« In krik, ki ga lahko tako dobro razumemo: »Smrt! O da bi se še obotavljala, da bi mi še pustila nekaj časa!« Smrt je res bila prijazna in ji je, potem ko jo je tako prosila, pustila še osem let življenja. Nazadnje pa je le prišla. To je bilo 6. marca 1971. Takrat se ji je uresničila želja, ki jo je zapisala leto po očetovi smrti: »Tihota me muči. Spomini vasujejo. Srce krvavi. Snežek tke odejo nad očetom, ki spi. Ko bi mogla za Vami, atek!«

stran: 041

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Boter Alojz Sluga in birmanec Franc Jaklič – Franca so še ne šestnajstletnega domobranca umorili v Teharjah – Tako sta bila zunaj skupinskih umorov pokončana, še preden sta dosegla šestnajsto leto, v Teharjih tudi Alojz Lesar in Aljoša Basaj – Zagotovo ni mogoče vedet, kaj je komuniste vodilo k temu okrutnemu dejanju.

Povest duše

Poleg bogatega poklicnega življenja, poleg zasebnega življenja, ki ji je bilo zoženo na največjo možno mero, je bil v tej učiteljici še tretji svet: svet njene ambiciozne duhovnosti. V preddverju tega sveta so bile izpisane tri besede: izbranost, darovanje, posvečenje. V sebi čuti posebno napetost, ki ji ni vedela drugega imena kot ljubezen. Čuti, da je izbrana, da ljubi in da je ljubljena. Nekje pravi: »Prava ljubezen je zaklad božjih izvoljencev.« Tej izvoljenosti hoče pritrditi z vso svojo močjo. Tu so besede, ki izražajo njeno dokončno posvetitev: »Srce, to občutljivo, skrivnostno in nemirno srce, se varno vtaplja v plamenih Tvoje neminljive ljubezni. Pozabljam naj svet in posvetno ničevost in se iz dneva v dan vedno bolj goreče predajam Tvoji sveti službi.«
To je seveda življenje, za katero veljajo stvari kot so »strma pot«, »ozka vrata«. Tu si izmenjaje se sledita svetloba in tema. Nekje pravi: »Moja duša vriska in joka obenem.« Zdi se, da ljubezen, ki ji je posvetila življenje, lahko obstaja samo v čistem prostoru samote in osamljenosti. V ta prostor se nagonsko vrača po vsaki družbi, po vsem kar jo je iz središča izzvalo na obod obstajanja. Očita si vsako lajšanje samote. Čeprav je težka, čuti, da jo mora do kraja doživeti in pretrpeti. Le tako se bo v njej naredil prostor, v katerem bo ta ljubezen lahko živela. Potem, če vztraja, se iz te samote oglasijo včasih glasovi tolažbe: »Večer je. Utihnila sta šum in trušč sveta. V mraku sta utonila.« Nastala je nepremična tišina in ona sredi nje – v srcu svoje velike samote. »In dobro mi je sami, prav sami.« Vedno ni tako. Včasih iz samote planeta tema in misel na smrt: »V kuhinji je tišina, v sobah je tišina in na stopnišču se nič ne zgane. Da bi vsaj vrata kje zaškripala. Tako tiho je tudi v mojem srcu. Kakor da so se v njem razrahljale strune in jih nobeni prsti več ne spravijo v brnenje.«
V njeni samoti se začenjata dve poti. Ena pelje k Bogu. Na tej poti najde varnost in gotovost: »Hitiš in prav nič ne pomisliš, da Nekdo ve za vsak tvoj korak, da slednji odmeva v vesolju.« Druga pot, ki se začenja v njeni samoti, pa pelje nazaj v mladost, v njen ljubi dom. Nekje pravi: »Čisto sama sem. Daleč so tisti, ki vprašujejo po meni. Vsi so daleč, daleč.« V njej je veliko domotožje, tako veliko, da vedno misli nanj in mu nazadnje najde tudi smisel. Takole pravi: »Na domotožju bom bolehala vedno. Mar nosijo vsi to bolečino v sebi? Ali samo tisti, ki jim je srce polno ljubezni. Zdi se, da nas z večnim hrepenenjem nebo priklepa nase.« Tako je neka slovenska učiteljica, ne prav srečna in včasih tudi trpinčena, nazadnje zadela, ne da bi se tega zavedala, na neko Avguštinovo misel. Ta misel pravi, da je naše srce nemirno, dokler ne najde Boga.